V začetku decembra je slavni ameriški zgodovinar in publicist ruskega izvora Jurij Felshtinsky na XXX zgodovinskem knjižnem sejmu v Varšavi predstavil knjigo »Od rdečega terorja do mafijske države. Posebne službe Rusije v boju za svetovno prevlado (1917\u20122036)”, ki ga je napisal v sodelovanju z nekdanjim podpolkovnikom KGB Vladimirjem Popovom, ki zdaj živi v Kanadi. V poljskem prevodu pa je knjiga nekoliko spremenila naslov in pridobila več personalizacije: »Od Džerzhinskega do Putina. Ruske posebne službe v boju za svetovno prevlado leta 1917\u20122036» (Od Dzierżyńskiego do Putina. Służby specjalne Rosji w walce o dominację nad światem 1917\u20122036).
Knjiga govori o zgodovini zasega oblasti s strani posebnih služb v Rusiji. Najprej v Sovjetski, nato pa v postsovjetsko. Avtorji izsledijo vse faze tega procesa – od decembra 1917, ko je bila Čeka tvorena pod vodstvom Felixa Dzerzhinskega, do danes, ko je zaradi več potez iz protiustavnih manverza oblast v Rusiji bila v rokah FSB, nekdanji direktor posebne službe Vladimir Putin pa je prevzel predsedovanje. Avtorji kažejo, kako nevarna je za Rusijo in preostali svet državna varnost tam, ki je trdno zajela vajeti vladavine jedrske energije, in kaj je treba storiti za odpravo te nove in nepričakovane globalne grožnje.
Knjiga govori o ostrem tekmovanju med posebnimi službami (Cheka, GPU, Ministrstvo za državno varnost, KGB) in Komunistično partijo za oblast v Sovjetski zvezi. Zlasti dejstvo, da so bili tisti, ki so podprli propad Unije, veselili odstranitve CPSU z oblasti, najbolj veseli Hebistov, saj so izgubili glavnega konkurenta. Zato je bilo vprašanje njihovega popolnega nadzora nad državo po mnenju avtorjev le vprašanje časa. To pomeni, da niti Felshtinsky niti ekskegebist Popov niso niti pomislili, da bi se Rusija lahko spremenila v demokratično državo z pravno državo in z delujočimi institucijami ločevanja oblasti.
Čeprav se nam je zdelo, da se je Rusija pod Borisom Jelcino, v začetku 90. let, obračala, čeprav grobo in nerodno, a neučakano v demokracijo. Kljub temu je Felsztynski takšno tezo vehementno zanikal. Po njegovem mnenju ni bilo niti najmanjše možnosti, ni bilo niti kratkega trenutka, ki bi postal točka demokratične brez vrnitve.
“Takšnega trenutka ni bilo. Včasih sem mislila, da je. Bilo je to leta 1991, nato pa leta 1993 usmrtitev Bele hiše – jasna kršitev načel demokracije. Potem čečenska vojna leta 1994, nekaj, kar je bilo popolnoma proti temu, kako deluje demokratična država, nato še ena čečenska vojna. Vsak od teh datumov je zaznamoval novo fazo propada demokracije v Rusiji. Prej se mi je zdelo, da ima Rusija med avgustom 1991 in oktobrom 1993 še vedno možnosti. A bolj ko sem se vmešaval v delo posebnih služb, globlje sem postal prepričan, da je to iluzija,” je v intervjuju za tedenski poljski TV kanal dejal zgodovinar. TVP.
Knjiga je bila napisana lani, torej še pred začetkom popolne invazije ruskih vojakov v Ukrajini. Kljub temu bi njeni miselni bralci nesprejemljivo sklepali, da je rusko-ukrajinska vojna neizogibna.
Jurij Felshtynsky je na predvečer invazije jasno in glasno opozarjal na nevarnost. Prepričan je bil, da bo Vladimir Putin v Ukrajini izneveril vojno, in da bo to samomorilsko predvsem zase. Kljub temu niso vsi poslušali njegovega mnenja.
“Ta napoved je bila narejena januarja pred začetkom vojne. Poleg tega sem rekel, da ta konflikt ne bo postal notranja stvar Ukrajine in da nikoli ne bo rusko-ukrajinska vojna med tihim opazovanjem preostalega sveta. Menil sem, da bo to vodilo k sodelovanju dveh strani današnje globalne razcepitve: Zahoda (Nata) in Rusije z Belorusijo. Predlagal sem tudi, da bi lahko bila iii. svetovna vojna, ki bi se končala s porazom Ruske federacije, kot jo danes poznamo. Zdaj vidimo, da gre vse proti doseganju mojih napovedi,” je v intervjuju za poljski TV kanal dejal zgodovinar. TVP.
In velja omeniti, da je že leta 2015 Felshtinsky napisal opozorilno knjigo “Tretja svetovna vojna: bitka za Ukrajino”. Opozoril je, da je Kremelj s svojo invazijo v Donbas, priključitev Krima in preden ovira evropsko in evroatlantsko integracijo Kiiva, poskušal Ukrajino spremeniti v odskočne deske za nadaljnji napredek, najprej v vzhodnoevropske države, nato pa še naprej. In hkrati bo Putinov režim uporabil taktiko Hitlerjeve Nemčije in Stalinovega ZSSR.
Vendar opozorila Felsztynskega v tem času niso bila nikoli slišati v zahodnih prestolnicah. Za evropske politike je bila na žalost značilna modus operandi, artikuliral britanski politični znanstvenik, pisatelj, profesor na Univerzi v Cambridgeu Anatole Lieven: “Nismo se borili za Ukrajino leta 2014 (kot enkrat in za Gruzijo), vendar Rusija ni povsem zajel juga in vzhoda Ukrajine, čeprav je to zlahka storil. Pod hrupom se je razvil zelo priroten neizgovorjen sporazum: ne ščitimo tistih, ki jih napada Rusija, Rusija pa ne napada tistih, ki jih bomo branili.
Na srečo je zahod po 24. februarju 2022 začel hitro spreminjati svoj koncept ugašanja Rusije. Rusija, vsaj Putinova, je končno začela biti dojemana kot sovražnik, kot provokater, terorist, rušilec globalne varnostne arhitekture, ki jo negova po drugi svetovni vojni. Odločenost zahodnega sveta, da bo prekršilca postavil na svoje mesto, bo nedvomno pripeljala do potrebe po uničenju agresivnega režima. Točno to je napoved zgodovinarja o Putinovih samomorilskih dejanjih.
Je treba odpraviti ali vsaj odpraviti Putina? Felshtinsky odgovarja na to vprašanje, kot sledi: “Odkrit bom in morda se zdi čudno, ampak… koga sploh briga za Putina, še posebej zdaj? Čeprav smo obtičali v takšnem premislitvi, mislim, da Putinov odhod ne bo spremenil ničesar v Rusiji, v uveljavljenem režimu in v njegovi zunanji politiki. Ni pomembno, ali odide sam, umre ali je ubit. Imamo opravka z obveščevalnimi agencijami, ki so edina oblast v tej državi. Stojijo za Putinovim hrbtom. To je politična narava Rusije.”
To bi na primer v Belorusiji zadostilo za prekinitev misanttropskega režima za odstranitev diktatorja Lukašenka. In razmere v državi bi se korenito spremenile. V Rusiji po mnenju zgodovinarja ni možnosti za to, ne glede na to, kdo je vodja. “Ta problem je za vse nas večji, saj mnogi ljudje iz Putinove obhodnosti razmišljajo enako kot on in so pripravljeni zaseči njegovo mesto. V Rusiji je 200 Putinov, ki čakajo na zamenjavo sedanjega,” je dejal Felshtinsky.
V drugem intervjuju s poljsko publikacijo Krytyka Polityczna – Rusko-ameriški zgodovinar opozarja na glavno pomanjkljivost vojaške podpore Ukrajini. Leži v dejstvu, da Zahod vojno v Ukrajini še vedno obravnava kot obrambno. In ukrajini je bilo treba za dolgo časa zagotoviti orožje, ki bi ji omogočilo napad na cilje v Rusiji. “Trenutno je vojaška podpora Zahoda dovoliti Ukrajini, da se brani, ne pa ji dati možnosti za protinapad sovražnikovega ozemlja. Z vojaškega vidika in to pravim kot zgodovinar, ki je specializiran za zgodovino druge svetovne vojne, ne moreš dobiti vojne, razen če imaš pravico napadati tarče na sovražnikovem ozemlju. Dokler Ukrajinci morajo narediti obrambno vojno in samo za takšno vojno prejemajo podporo, morda ne bodo pogubni, saj vidimo, da si želijo uspeha, a bodo pogubni na dejstvo, da te vojne ne bodo mogli dobiti.” In brez zmage se bo ta vojna vlekla za dolgo časa, ali pa se bo, tudi če se ustavi, kmalu spet razplamtela z novo silo.
