Olena Kulygina iz Lviva in njena prijateljica Olena Tsertiy sta vojski predali 5 reševalnih vozil, avto za evakuacijo in tovornjak. Skrbijo za 40 bojnih zdravnikov na južni fronti, za kar je Olena Kulygina odstopila z ukrajinske katoliške univerze in se preselila v Zaporižjo, da bi bila bližje in lahko z njimi govorila iz oči v oči. Vojska jo nežno kliče Olenka in deli svoje zgodbe z njo.
V mirnem življenju je Olena Kulygina specialistka za medijske komunikacije. Z leti je raziskovala cerkvene komunikacije, poučila na ukrajinski katoliški univerzi, izvajala usposabljanje o kriznih komunikacijah in napisala knjigo o njenem najljubšem delu. Spomladi je začela zbirati in prenašati zdravila v rusko okupirano regijo Kherson, kasneje pa – za zagotavljanje zdravil za boj proti medicinarjem Oboroženih sil Ukrajine na južni fronti. Zdaj Olena pride v Lviv, da bi predavanja po povabilu, ker morate zaslužiti denar, in zbiranje rednih škatle zdravil in otroških pisem s sladkami za vojsko.
Od teorije do prakse
Olena Kulygina se je rodila in večino svojega življenja živela v Novi Kakhovki v regiji Kherson. 24. februarja je po njenih spominih v stuporju gledala spletne kamere, ko so se ruski tanki vozili po njihovih domačih ulicah, kjer so živeli njena mati, babica, brat in družina, ter prijatelji iz otroštva. Potem je dvakrat na dan spala dve uri, preostanek časa je gledala dogodke, ki so se razpletli v Kharkivu, kjer je študirala na univerzi, in v njeni domorodski regiji Kherson.
Nekaj dni po popolni invaziji so se Oleni približali beloruski prijatelji, ki so želeli vedeti resnico o vojni v Ukrajini in jo prenest svojim sodržavljanom. Zanje je Olena izvedla spletna predavanja o informacijski pismenosti. Nekateri znanci Belorusov so se pridružili ukrajinski vojski, nekdo je postal partizan, Olena pa se je odločila, da bo več koristi od prakse kot iz teorije, ter začela razvrščati in pakirati zdravila v prostovoljnih skladiščih, zbirati komplete prve pomoči vojske.
Olena je imela izkušnje s prostovoljnim delom med vojno – leta 2016, v času kampanje Rimskokatoliških cerkev “Papež za Ukrajino”, je s prijatelji prenašala humanitarne potrebščine v kontaktno linijo v Donjecku in Luhanski regiji.
»Šli smo v Marinko, Krasnohorivko, Severodonetsk, Sloviansk, Lysychansk itd. Ko smo prišli v vas k ljudem, smo stali pred vrati, se pogovarjali, in pravijo, da je včeraj ostrostrelec zadel ta vrata. Razumem, da smo še vedno na pištoli. Nekje potem sem se nehal bati,” pravi Olena Kulygina.
Spomladi leta 2022 je začela zbirati zdravila za zasedeno regijo Kherson, sprva so bili to majhni tovori, vse več ljudi pa se je prijavljalo.
“Pisal sem na Facebooku. In veliko prebivalcev Lviv, ki še nikoli niso bili v regiji Kherson mi je pomagal zbrati 30 tisoč v nekaj urah. Uah za prvo parcelo za neznane ljudi. Poleg tega me je kontaktiralo več prostovoljnih skladišč in mi ponudilo, da delim zdravila. V tisti prvi parceli je bilo okoli 10 škatel različnih zdravil,” pravi Olena.
Paketi z zdravili so šli v regijo Kherson, dokler je bilo mogoče – do septembra, ko so okupatorji odrezali vse poti. Zadnji zbrani transfer še vedno čaka v Zaporizhiji, kjer se večina prostovoljskih poti nadaljuje proti jugu.
Vzporedno s pomočjo civilistov je Olena s prijatelji »po naključju« začela sodelovati z vojaškimi zdravniki – prvo pomoč so prenesli prijatelju prijateljev, ki so ga mobilizirali v medicinsko podjetje v regiji Mykolaiv. Vojska je bila noro hvaležna in dodala, da je veliko manjkalo turnstilov.
“Potem je bilo skoraj nemogoče priti do oklopov. Sem pa naredil post na Facebooku, in že naslednji dan so prijatelji iz Rivne poslali 20 škatel pomoči na jug, tudi turnstiles. Tako se je začelo,” se spominja Olena.
Najbližja veja Nove Poshte, kjer je vojska lahko dosegla s parcelo, je bila v Aleksandriji. Da bi odkrito poročala prijateljem in fundacijam, ki so pomagali, je Elena začela potovati v Aleksandrijo sama. Sprva so bila to kratka potovanja, nato pa se je začela zadrževati dlje in dlje.
Informacije o pomoči v boju proti zdravnikom hitro širijo besedo ust in število oddelekov je zrasel. Če sta spomladi dve Eleni poskrbeli za pet vojaških zdravnikov, jih je zdaj okoli 40.
Od zdravil do reševalnih vozil in tovornjakov
Po prvih nekaj paketih zdravil so fantje rekli, da potrebujejo reanimobile. Olena in njena prijateljica sta se smejala in govorila, kje smo in kje smo – rešilec.
“Mislil sem, kaj naj izgubim? In napisala je objavo na Facebooku, da bi ugotovila, koliko stane in kje jo ljudje dobijo, kako zberejo denar. Bila je sobota. In v torek me je poklicala prijateljica iz nemške Fundacije Bamberg:UA in rekla, da sta se s kolegi posvetovala in se dogovorila, da nam pošljeta rešilca.pomoč. To je bil prvi avto in obračalište,” pravi Olena.
Prvi rešilec za zdravnike južne fronte
Na južni fronti je že 5 reanimobilov, ki jih je Elena pomagala dobiti. Fundacija Bamberg:UA je plačala dva avtomobila, še enega, ki je potoval iz Finske, je bil plačan in pomagal pregnati katoliške dobrotnike iz Španije, drugega pa je plačala župnija BOŠC v Chicagu, drugega je katoliška cerkev Poljske predala RKC v Ukrajini, škof, pristojen za to, pa je avto zaupal Oleni.
Nato je vojska prosila Olenko za tovornjak in… Seveda sem ga dobil.
Tovornjak za južno fronto
»Vsa velika pomoč so stiki v katoliški cerkvi, to so ljudje, s pomočjo ki sem jih nekoč delal, ali znanci znanci, s ki se še nikoli nismo videli. Zahvaljujoč njim smo kupili tudi vozilo za evakuacijo,” pravi Olena Kulygina.
Kako razdeliti 5 kruha
Civilisti in vojska imajo veliko prošenj za zdravila, običajno več kot zmogljivosti dveh prostovoljcev. Toda, pravi Elena Kulygina, zdravniki, ki jih je spoznala leto pred invazijo, ko je bila vodja komunikacijskega tečaja za zdravnike in znanstvenike v okviru koronavirusne pandemije, pomagala najti izhod. Zdravniki, ki temeljijo na dokazih, so prostovoljce naučili, kako zamenjati manjkajoča zdravila z drugimi, vedoč aktivno snov in odmerjanje, kako rešiti 10 vojakov pred prehladom namesto dragega “fairvarxa” za tri vojake, kako zagotoviti potrebno pomoč od tega, kar je v humanitarnem tovoru.
»Zdaj imajo v času hladnega vremena tako velike brigade kot majhne skupine vojske prošnje za protihladna zdravila, kapljice v ušesih, nosu itd. Dragih praškov ne kupujemo, saj gre za neučinkovito uporabo donatorskih sredstev. Kupimo običajne zeliščne čaje in dodamo paracetamol. Torej znižamo stroške drog za 6-krat. Človeški denar je velika odgovornost, fuflomicina ne morete kupiti in za znesek, ki ga imate, morate pomagati čim več ljudem,” pravi Olena Kulygina.
Spominja se velike protiodzive septembra, ko so za 60-70 tisoč na dan kupili zdravila proti bolečinam. Ker je bilo veliko ranjencev, ki so morali ustaviti kri in stresati bolečino, da pridejo v bolnišnico. Poleg tega dve Oleni kupujeta druga zdravila za 15-20 tisoč na dan. UAH.
“Nenehno potrebujemo turnstiles, povoje, takmed. To iščemo od tujih dajalcev, ker je to veliko denarja. Pomagamo zahvaljujoč ljudem, ki razumejo, da protiodziva ni le fotografija lubenic v filmu, in nam občasno pošilja denar. Tisoč ampulov queer (protibolečinske – ed.) na teden je 100 paketov po 400 UAH vsak. To je 40 tisoč grivnij za samo eno zdravilo za samo eno medicinsko družbo in le za en teden,” pravi Olena Kulygina.
Ko se pojavi nov bojni zdravnik – včerajšnji voznik traktorja, odvetnik ali barista, ki potrebuje pomoč, mu ne bo rečeno, da “ni več mesta”, saj so povsod naši fantje in dekleta, dodaja Olena.
O življenju na fronti
Elena ne ve, kje živi v Zaporozhye, kjer je skladišče z zdravili. V mestu so, pravi, ljudje, ki rusko orožje usmerijo na lastne sosede in znanke. Žal je v regiji Kherson in v regiji Mykolaiv enako. Težko se je zavedati, da živite poleg ljudi, ki se veselijo eksplozij v njihovih mestih, vendar morate imeti vzdržljivost in počakati na pošteno sojenje sodelavcem, pravi.
“V Zaporišiji grem spat v oblačilih in se psihično pripravim na dejstvo, da se ob 3:4 zjutraj lahko zbudim iz raketnih eksplozij. To so predvsem S-300 izstreljene iz zasedenega Tokmaka. Sirena nima časa za opozarjanje. Zbudim se iz treh eksplozij zapored v kratkih intervalih, ugotovim, da sem buden, v tretji eksploziji dosežem steno skrajno od okna in počakam. V približno 1-2 minutah – še tri eksplozije. Potem gredo sanje in jaz se odločim, ali naj grem v klet ali ostanem med obema stenama,” pravi Olena Kulygina in dodaja, da se ta scenarij razmnoževal precej instinktivno.
Ko se vse konča, lahko še vedno spiš, če bo šlo. Čeprav včasih prostovoljci takoj spijo v kleteh, kjer so si uredili prostor s školjkami.
Nekateri ljudje zapustili Zaporižhia, pravi Helen, obstajajo pa tudi tisti, ki so se vrnili ali ne odšli, ki se zanašajo na Božje usmiljenje.
“Ne more vsak oditi, ne more si vsak upati, nima vsak kam iti – to je res. Ljudje ne čakajo preveč. Še posebej starejšim in osamljenim je težko, da se odločijo za odhod in se odločijo ostati,” dodaja prostovoljec.
Vsak večer, pravi, reakcija na eksplozije postane mirna, ljudje se tega navadijo. V Novi Kakhovki na primer izstrelki dnevno letijo od 24. februarja – Ruski gradci so stali med stanovanjskimi stavbami in zadeli ukrajinske položaje v regiji Mykolaiv. V zadosti eksplozije še vedno vnemirjajo ljudi.
Zaščitna reakcija psihe in tisti, ki pomaga zamotiti, za Oleno in mnoge druge ljudi, je mehansko prostovoljno delo – sortiranje zdravil, zbiranje kompletov prve pomoči, tvetvene mreže itd. Lajša tesnobo.
“Misel, da zdaj delam vse, kar lahko, mi omogoča, da ne obupam. Kaj se bo zgodilo, ko izdihnemo? Mislim, da bo vse huje. Posttravmatski sindrom bo vplival ne le na vojsko in njihove sorodnike, ampak tudi na mnoge tiste v zadki. Veliko let bomo delali s poškodbami,” je povedala Olena Kulygina.
O anksioznosti in antidepresivih
Ko je Elena dobila prvo rešilno vozilo, se je odločila, da jo odpelje stran, da bi se srečala z vojsko, ki jo bo sprejela.
“Potem so prišli štirje vojaki iz zdravniške družbe, prvič smo se srečali. Z njimi smo se pogovarjali pol noči, da bi v živo spraševali o tem, kaj ne bi povedali po telefonu, ne bi pisali v glasnikih. Morda vlogo tukaj igrajo moje prejšnje izkušnje iz novinarstva – zanimajo me ljudje, zanima me, kako živijo in delajo, ljubim ljudi. Zdaj smo postali prijatelji s to vojsko,” pravi Olena Kulygina.
Podobno je odšla na jug z veliko in drago sejo turnstiles in kompletov prve pomoči ameriških prijateljev. In potem sem spoznal, da vsakič po vrnitvi iz vojske iščem priložnost, da se vrnem k njim, da se spet pogovorim z njimi. To je, pravi, zdaj najboljši antidepresiv in sredstvo proti anksioznosti. V Lvivu se, dodaja, nenehno počuti tesnobe, razen morda, ko zbira pakete v skladiščih z zdravili.
“Nekoč sem mislil, da fantje in dekleta tam živijo vsak dan v nevarnosti. In kako je moje življenje bolj dragoceno od življenja vsakega od njih? Če tvegajo vsak dan, da nas zaščitijo, zakaj ne morem tvegati, da jim prinesem pomoč, ki bo rešila stotine vojakov, za kar so odgovorni naši zdravniki? Možnost reševanja mnogih odtehta tveganja, ki so mi izpostavljena. Zato ne morem biti v Lvivu. Zato sem se poleti, ko so učenci začeli s počitnicami, preselil na jug,” pravi Olena.
In septembra, ko je prišel čas za izbiro, je Olena poslušala svojo vest in odstopila iz UCU.
Dodaja, da je večkrat slišala eksplozije školjk in videla stavbe, ki so jih uničile, tudi bolnišnice, vendar ta slika ne more biti razlog, da bi jo preprečili, da bi potovala na oddelek zdravnikov.
“Mirni so, samozavestni, vedo, kaj počnejo. Ne glede na to, kako čudno je, nas posušjajo. Pravijo, da bo vse v redu in da ne bo vzdrževati pogovora, ampak zato, ker imajo močno zaupanje v to. In za njihovim “čakanje na dobro novico” je nekaj, česar nam ne morejo povedati, ampak da podpirajo. Po potovanju v vojsko se vračam z več samozavesti, z navdihom in z razumevanjem, da delam vse, kar je prav, da sem na mojem mestu. Če lahko pomagam zdaj – ni pomembno, ali prinesem energijske palice ali rešilca – moram biti tam,” deli Olena Kulygina.
Prostovoljec se spominja pogovora z vojsko, ki je dejala, da jih je sram, da jim toliko pomagajo. Potem si je Olena »izmislila« motivacijo, da jih pomiri – pravijo, pomaga, saj je potrebno svojo družino hitro osvoboditi okupacije. In ko so Olenini sorodniki septembra odšli iz Nove Kakhovke in se preselili v Lviv, je imela novo motivacijo:
“Fantom povem, da zdaj nimam kje živeti, zato sem v Zaporizhiji in moram hitro osvoboditi regijo Kherson, da se bodo vsi vrnili domov.”
Poleg zdravil in medicinskih pripomočkov, pravi Elena, vojska ljubi prejemati otroške risbe, pisma in sladkari. Tak pozdrav otrok je simbol dejstva, da so poskrbljene, misli in podprte, in ne mehansko pakirane droge.
“Naš najmanjši prostovoljec je star 5 let. Vsakič, ko sem v Lvivu, ona poda še risbe in risbe. Ima že svojo najljubšo vojsko – poročam ji, pokažem fotografije. Za fante in dekleta tam je zelo pomembno. To pomeni, da se lahko vsi vmešajo. Ni težko,” pravi Olena.
Sladkarije ali energijske palice niso le sladkarije, ampak tudi, na čase, način za preživetje. Olena se spominja zgodbe njenih prijateljev bojnih zdravnikov: dva sta teden dni preživela v jareku – zaradi nenehnega obstreljevanja ceste nista mogla doseči svoje točke, zato sta morala malo piti slano, da sta zdrsala in rešila vir.
O uspehu prostovoljcev
Med vojno so se pojavile številne prostovoljske pobude, vendar se ne more vsaka izmed njih ponašati z uspešnim zbiranjem denarja ali iskanjem potrebnih. Včasih so ljudje razočarani nad rezultatom in prenehajo s takšnim prostovoljnim delom.
Elena Kulygina in njena prijateljica Elena Tsertiy sta kljub dejstvu, da nista registrirali fundacije ali organizacije, ampak sta dva zasebnika, lahko prejeli pomoč ljudi in tujih sredstev za več deset tisoč dolarjev. Uspešna, pravi Elena Kulygina, pomagati k preglednosti, poročanju in osebnem stiku. Gre za potovanja in poročila na Facebooku, kjer pa nikoli ne označijo vojske, saj so bojni zdravniki, zlasti ženske, pogosto prva tarča sovražnika, če jih ujamejo.
Elena Tsertiy in Elena Kulygina
»Zasebne informacije pošiljamo vsem dajalcem – naj bodo to ljudje, ki spustijo UAH 50 na kartico, ali sredstva, ki prenašajo palete pomoči – s seznamom vojaških enot, na katere so prenesli potrebne. Samo vprašaj. Če gre za uradno zahtevo – z imeni, položaji in telefonskimi številkami zdravnikov, ki prejemajo pomoč, s foto poročili. Vsa naša dekleta in fantje naredijo foto poročila,” pravi Olena Kulygina.
Če nekdo nov po prejemu pomoči ni poslal foto poročila, dve Oleni ne bosta delali z njim, ne glede na to, kako kruto je, saj so prostovoljci odgovorni za vsako dano grivnijo.
Poleg tega ji, pravi Elena Kulygina, reklama pomaga, čeprav, dodaja, ni Sergej Prytula. Vsa prejšnja znanca, projekti – komunikacija, novinarska, cerkev – zdaj pomagajo najti potrebne in prenesti na fronto. In tudi, dodaja Elena, sposobnost, da ponovno govorite žive zgodbe od fantov in deklet, da od tam prenesti čustva in ljubezen pomaga od tam.
“Če bi sedel v Lvivu in samo pošiljal škatle nove Poshte, ne bi imel teh čustev in zgodb. Na splošno pomaga empatija, pa tudi pri gradnji vseh odnosov – z dajalci, z občinstvom, s temelji. Zdaj se nekatere organizacije same obrnejo name in želijo pomagati, saj vidijo preglednost in poročanje, čeprav slednje ne zbirajo veliko všečk na Facebooku,” pravi Olena.
***
Ko je snemalnik glasu že izklopljen in se bomo razšli, Olenka pravi:
“Zdaj sem srečen. Tako srečni, kot ste lahko srečni med vojno.”
P.S. Naučite se lahko, kako pomagati vojaškim zdravnikom na južni fronti na strani Elena Kulygina v Facebook.
Gradivo je bilo ustvarjeno v okviru projekta “Življenje vojne” s podporo Public Interest Journalism Labs in Inštitut za humaniteto (Institut für die Wissenschaften vom Menschen).
