Rusi nikoli niso cenili svojih borcev, obstaja na stotine dokazov o tem, tako zgodovinskih kot sodobnih. Nekaj posebnega pa je zgodba o 36-letnem Pavelu Tarasovu z klicnim znakom “Tiho” – ujetniku posebne režimsko kolonije, ki so ga poslali v vojno v okviru “vojske DPR”. Preživel je lahko, ker se je uspel predati ukrajinskemu ujetništvu, vendar so bili mnogi njegovi sokrivci manj srečni – ubili so jih sami.
Prvič so nam objavljena edinstvena pričevanja z “druge strani”, ki nam pomagajo razumeti, s čim se ukvarjamo. Spodaj si lahko ogledate videoposnetek te zgodbe.
***
Ime mi je Tarasov Pavel Sergejevič, rojen 08.14.1986. Februarja 2017 so me aretirali zaradi ropa, julija 2021 sem bil obsojen na 7 let posebne obravnave. 24. julija letos sem prispel na kolonijo št. 52 mesta Yenakiieve in tam ostal do 3. septembra. Nato je administracija kolonije prišla k nam z navodili za kampanjo in začela sestavo seznamov za oblikovanje v [військові] Del.
3. novembra so tiste, ki jih je izbrala 100. brigada, kamor sem prišel, odpeljali in odpeljali v obrat za predelavo mesa. Tam smo dobili zimsko in poletno opremo, piksel, železne čelade od leta 1942 in oblačilne vrečke. Tja so pripeljali tudi ljudi iz drugih “lagerei”. Tako sem prišel v tretji bataljon, sedmo četo, prvi vod, prvo divizijo, ločeno napadno 100. brigado DNR.
Pripravka
6. novembra smo se podali na treningišče, kjer smo dobili orožje – kateremu so bile strelne puške, ki so jim RPG-ji, ki so jim mitraljezi, in še štiri ostrostrelke. Kaj smo naredili na treningu? Za kosilo sem moral “zgraditi tipa”, da se ne bi potepljali po treningu. Poslo sem jih v vrsto, jih odpeljal iz vadbenega mesta za kosilo in jih tudi pripeljal nazaj. Nekateri fantje so se naučili “kalashi”, hoditi v “dvojke”, “trojčke” in “dyerzhat riti”. Nekateri so se tega naučili.
Polkovnik, vodja vadbenega oddelka, je hodil in nenehno vpije, če je inštruktor vodil našo skupino nekam na napačno streljanje. Ves čas je kričal: “Odpeljite te p*darase od tod, kam ste jih s**t pripeljali?! U*besh z njimi na “lagier”, če gre kaj narobe!”. Ves čas so nam sledili s konvojem, 3-5 ljudi so odpeljali na stranišče s pištolo.
Na 14. smo se pripravljali na pregled, začeli smo razstavljati opremo, tanke, pehotna bojna vozila, KamAZ, “Urals” – vse, kar je bilo na treningu, saj je moral tja priti nek general in videti. Naša usta so se ustrašila, vprašali smo kaj, on pa je rekel: “Highmers so zjutraj zadeli odlagališče.” Isti “Highmers” in del stotega zadetka. No, to so nam povedali… Nato je njihov napad spodletel in načelnik štaba je rekel: “Pošljimo zeks. Ne*ali potrebujemo to meso?” In kaj počne šef osebja? Napad jim je spodletel, on in njegovo podjetje pa sta zbežala v Donjeck. Njihov bojevnik kliče tako po radiu kot po telefonu in ne more poklicati. Izklopili so se, “lakh” in začeli zbirati stvari… Rusi so. No, ampak niso imeli časa, da bi se odselil, bili so zvezani.
Napad
22. novembra 2022 so nam ukazali, da oblikujemo štiri skupine s petimi ljudmi. Naloženi smo na dva IFV-ja in napredni. Rečeno nam je: “Tam so ukrajinske sile začele kopati jarke in, da se niso imele časa okrepiti, jih bomo zdaj odgnali in se tam okrepili.” In mi, poleg teh dveh pehotnih bojnih vozil in še dveh “samskih” [БМП-1], spremljamo, še tri “dvojke” [БМП-2]. Nato se je pridružila še ena “zushka”. [ЗУ-23-2] Na poti smo vozili tudi dva tanka. Povedali so nam, da se bodo takoj, ko bodo Ukrajinci videli vse te “relikvce”, nehali upirati in ne bo nobenih bojev. Ukrajinci se bodo umaknili in pridobili bomo ogrado in to je vse – gradimo in ta položaj je naš. Zato sva prišla naprej…
Nekateri so pohiteli diagonalno na polje, zavili smo levo in hodili po gozdnem pasu. Eden tank je stal na vogalu pred vstopom v polje, drugi pa je šel naprej. In dva IFV-ja sta se vlečla za nami, in se nista odločila, kako in v kakšnem vrstnem redu naj greta, in sta ostala zadaj. In vidim naprej, kam gre tank – blisk, ogenj in vse okrog črne podrte, tank se je ustavil. Pogledam – BMP je “deuce”, bach in njegova kapuca je razstrelil, razumem, da sem predaleč in ne bo streljal nazaj. In ta [водій] ko sem pritisnil na kavelj naprej in nekaj je letelo po našem BMP s strani in je bil tak hrup, da je moja noga otrpnila… Vrgli so nas na stran. Padli smo, približno štiri metre od nas je bil jarek, zato smo se priplazili h njem.
Pred mano je “Luntik” skočil v jarek, nebeški kraljestvo k njemu, in celo “Kondrat”, je tudi tam umrl v jareku. Nekdo me je povozil, zakričal, sploh nisem opazil, kdo je. Tako je padel v tisti jarek in se pomikal, opazil sem njegovo bučko ob strani – raztrgala se je, “bronika” pa je bila vsa zavihana (očitno je nekaj priletelo na njegovo stran). Šele takrat sem izvedel, da je to borec z klicnim znakom Mesny. Minilo je pol minute in “Kipish”, ki je zdaj tu z mano, in “Minovkar” je prišel k nam v jarek – on in “Petrukha” bikin starešine v naši skupini. “Minesweeper” je bil starejši, “Petrukha” je bil tako, da nas lahko obdrži v pregledu.
Eden od IFV-jev se je poskušal vrniti nazaj, oditi, toda nekaj je spet letelo ob njo in se je zažgalo, se je izkazala kapuca. Nato sta za nas začela delati dva mitraljezca in tam na strani atgm še vedno deluje. Potem vse, več motorjev naših avtomobilov nisem slišal. ATGM je prenehal delovati in spoznal sem, da so vsi podrti, nihče se ne more umakniti.
In smo v tem jareku z “Luntikom”, k njemu je priletela granata F1, noge so mu bile prekinjene, padel je na “Kondrat” in jo pritegnil. Jaz rečem Kondratu: “Pojdimo ven, pojdimo k nam.” Pravi, da ne more, ker je Luntik težak in tu še en F1 pade točno na oklep Luntika. Fante potisnem na stran, ampak granata se dotakne “Kondrat”, “Luntik” ubije…
“Kondrat” je bil ravno pod oklepom – kri mi je začela teči iz vratu, v nogo mi je priletel šrapnel. Mitraljezi so delali nekje ob strani, hotel sem se premakniti, malo sem dvignil glavo. Na čeladi sem dobil kroglo 7,62, odtrgal čelado, glavo sem malo opraskal. Pritisnil sem se na tla in zakričal: “Oglasite se, povejte nam, naj nas izvlečemo, ker smo živi, ne bomo več prišli ven…”
“V teku”
“Minesweeper” je imel prav, ko je padel iz BMP – ležala je tri metre stran od nas in slišali smo jo.. Imeli smo še eno – analogno, od tam pa ni delovalo. Nato se je “Minololec” oglasil po telefonu in z te strani so nam povedali: “Zdaj sta tu dve skupini, drugi puščicni bataljon odhaja in izvlekel vas bo, zdrži.” In potem pride še ena. [граната] “efka”, vzamem jo, vržem za vogal v “Luntik”, kjer leži še vedno živ “Kondrat” in slišim, da eksplodira…
Po telefonu sva rekla: “Kaj loviš?! Tu nas mečejo z granatami, gremo hitreje!”. In oni: “Ja, ja, smo že. Reci, v katerem jarek si, daj znak – naša “ptica” bo na nebu. Dve minuti in bo na nebu.” In slišim, da je “ptica” na nebu in pravim “Saperju”, da vprašam, če je to naš… To je zadnja stvar, ki se je spomnim, ko sem gledal in videl, da prihaja “sbros”, vpije “sbros!” in ona je [граната] Pade, udari me v čeljust in se potim… Od zgoraj so me vrgli nazaj na “Kondrat”. Oči so se mi zatamnile, ušesa so bila blokirana, krvi ni bilo, začel sem povojati…
Slišim ljudi, ki vpijejo po telefonu s te strani: “Anu mahaj z roko, ali si ali ne?” no, ampak jaz, dolbo*ob, maham z roko in potem pogledam – spet “sbros”. Pade v “Saper”. “Kipish” vpije, da je padel med “oklep” in čelado, nekje za mojim hrbtom, nato pa se je moja roka praskala.
Dron je obesil in odletel. Nikoli nisem razumela, čigav je bil dron, a so nam rekli, naj mahamo z roko, zato smo mahale, in “vogue” so nam metali. [ВОГ-17, ВОГ-25].
Na drugi strani so nam povedali, da bomo streljali, ti pa povej, kje sva prišla. Streljali so na nas. Tukaj je stran prednjega in 80 mm mine pristane v bližini”Vassilok». In potem glas iz telefona: »No, padli smo?« in odgovorimo: »Ja, kjer bi, če bi le malo bolj desno, nasedli na nas.« In potem “Kipish” sliši naše po telefonu: “Potem pa tam, vzemi malo na desno.”
Potem rečem, “Vas, gremo na p*zda,” in tukaj [українські] fantje nam rečejo: “Ne bodite srni – vdajte se.” Vprašal sem, ali bodo rešili življenja, rekli so, da bodo imeli tudi zdravstveno oskrbo in vse, kar so morali tam dati. Toda »Kipish« je malo dvomil, pravi: »Ubili nas bodo, povedali so nam, kaj počnejo zapornikom, še posebej z nami, zeksom, nihče nas ne potrebuje.« Rekel sem: “Karochye, odpeljali so se. Ker bodo tukaj zagotovo ubijali…” Nato sta k nam priletela še dva rudnika…
Najprej sem šel k fantom iz Ukrajinskih oboroženih sil, snel broniko, pregledali so me, pod pogojem, da so mi prvo pomoč, povoji, dali vodo. Sedel sem in vpijem “Kipishu”: “Gremo sem, živ sem, tu so ustrezni ljudje.” Potem je prišel ven…
***
Bilo je [військовий ЗСУ] “Gogol”, višji položaj, kul človek, če bi imel v življenju priložnost, da se stisnem z roko in se zahvalim, ker si mi pomagal… Kjer smo ležali v jarkih, naše [денеерівці] začela polaganje lupine grozdov. Potem nas je Gogol, pod tistim obstreljenjem grozdov, odpeljal v zadku, da bi nas rešil, držal besedo in nas pustil pri življenju. Odpeljal nas je pod školjke, padli smo, vendar je vse pripeljal ven in ga predal zdravnikom. Prišla sva do tebe in sedela sva živa in upala, da bom zdrava.
Toda način, kako je DPR vojska naredila glede nas, je na splošno… Niso se usmerili na nas, da bi ugotovili, kje je ukrajinska vojska. Ko jim je “Kipish” povedal, da je eden in “Tiho”, torej sem bil tristoti, potem so nas začeli pokrivati, da bi uničili. Prepričan sem, da gre za specifične ljudi, ne bojim se, da jih imenujem – “Kalina”, “Zaporozhets” in kombat. Sodeč po izgovorjavah, je Kombat Rus.
Zaklali so nas kot meso. Rekli so, da bitke ne bo, ne bo odpora, prevzeli boste položaje in vse bi bilo “rovno”. In srečali smo se s takim prerokom.z ognjem… Mogoče je še kdo drug ostal na 300. mestu, ali pa ne…
