Rina je dvakrat izgubila dom. Sprva so Rusi zasedli njen domorodec Kherson. Ob prvi priložnosti se je odločila zapustiti mesto. Dekle je upalo, da bo lahko začela novo življenje v Kijevu. Vendar pa je zaradi nenehnega obstreljevanja prestolnice spet spakirala torbe in odšla na zahod Ukrajine.
Kanal 24 je govoril z Rino v okviru projekta “Njihov». Dekle je govorilo o življenju v okupaciji, evakuaciji iz Khersona in ciničnem dejanju ruske vojske. Treba je vedeti, da je bilo ime migranta v besedilu spremenjeno iz varnostnih razlogov – še vedno ima sorodnike v okupiranem mestu. Natisnjena sva z intervjujem.
“Ponoči sem slišala hum letala, začela kričati”: o prvih dneh invazije
Rina je nekaj mesecev živela v okupaciji. Kako bi opisala? Dekle ima samo eno besedo v mislih – “strah”. Vsiljivci so Khersona spremenili v mesto brez pravic in zakonov. Dekle se je trudilo, da ne bi po nepotrebnem odšlo ven. Novice o posilstvu žensk s strani ruske vojske niso ponehale. V vseh trgovinah si lahko oglejte ogromne čakalne čakalne pote. Včasih v Khersonu ne morete kupiti osnovnih izdelkov, kot je kruh.
Kako se je vaš dan začel 24. februarja?
Tega še nisem nikomur povedal… Ob štirih sem se zbudil iz tega, kar me je zbudila mama. Rekla je, da se je vojna začela. Živimo na desni strani Khersona, na drugi strani pa so se že začela aktivna sovražnost. Slišali smo nekaj huma. Bila je zmeda. Nisem vedel, kaj naj naredim.
Nato se je čez kakšno uro pojavila prva novica, videla Zelenskyjev naslov, potem smo že razumeli, kaj se dogaja. Mama je poklicala nadzornika in vprašala, ali bo delala. Rekel ji je, da ja.
Nekaj ur kasneje smo videli letala. Obstreljevanje se je začelo. Vse takšne dogodke sem izrinil iz svoje psihe, kot da se vsega spomnim, vendar ni jasno. Potem sem začela jemati psihosomatično migreno. En dan sem ležei v kleti. Mimogrede, takoj smo opremili skladišče. Tam so dali posteljo, kavč. Začeli so zatisati okna. Moja sestra in nečakinja sta prišla k nam. Ko je mama šla delat v bolnišnico, se je začelo močno obstreljevanje. Zelo me je skrbelo zanjo. Ves čas smo bili v stiku, saj nismo vedeli, ali se bo ta dan ali naslednjič vrnila domov, saj je bilo takrat veliko naših pacientov sprejetih v bolnišnico.
Zvečer sva šla spat v hišo. Odločili smo se, da bo vsak od nas nekaj ur na dolžnosti, da vsem pove, če se bo kaj zgodilo. Moja sestra je bila na dolžnosti. Ponoči pa sem se zbudil iz zvoka letala. Začel sem kričati. Vsi so začeli teči v klet. Nas štirje smo spali na majhnem kavču. Potem je bilo veliko dezinformacij, ni bilo jasno, kaj se dogaja v mestu. Zjutraj sva se zbudila, ko sva spet slišala huj letala.
Vsiljivci terorizirajo lokalno prebivalstvo (foto: RosSMI)
Potem smo se malo po malo začeli prilagajati. V hiši smo imeli klet, kot v pol kleti, ki gre v garažo. Bilo je priročno za nas, saj nima vsak dober skladišče v mestu. Zdi se mi, da se ne spomnim prvih dveh tednov vojne, vse je zasenčilo.
“Da bi dobil kilogram gnilega krompirja, si moral 6 ur stati v vrsti”
Kako dolgo že živiš v okupaciji?
Dva meseca sem živel v okupaciji. Potem je bila priložnost, da odidemo. Potem so začeli ljudi peljati skozi Krim, moja sestra pa je odšla od tod. Bal sem se zanjo, če sem iskren, ker so bili potem vsi na meji zelo pregledani. Odšli smo s tipom, ni hotel iti skozi Krim. Začel sem delati kolaže, antirusi so, zato sem se bal iti v to smer. Zato smo šli skozi Mykolaiv. Ponavadi je trajalo eno uro, da smo do tja, vendar smo vozili približno 9-10 ur.
Rina pravi, da je bilo življenje v zasedenem Khersonu težko, kritično pa je manjkalo izdelkov.
Da bi dobili kilogram gnilega krompirja, ste morali 6 ur stati v vrsti. Vse police so bile prazne, ni bilo izdelkov. Poleti so se razmere izboljšale, nekaj so uvažali s Krima. Starši pravijo, da je zdaj ista stvar, ki se vrača, trgovine spet prazne.
Pitje mineralne vode ali mleka je bilo takrat razkošje. Spomnim se, da sem sanjal o pitju navadne pitne vode. Potem sva pila vodo iz pipe. Nikoli si nisem mislil, da bi bil mehek sir in mleko lahko tako slastna. Kamorkoli greš, moraš stati v vrsti, še posebej za mlečne izdelke. Nekoč je bil celo tak dan, da je kruh izginil s police.
OdNa dan, ko sva šla s tipom po kruh, stala v veliki čakalni redu. In potem so začeli bombardiranje, bilo je zelo blizu, kjer smo stali. Čakalna redu se je takoj raztresla. Zbežala sva v zatočišče. Potem, ko se je vse pomikalo, so se vrnili na to črto. Živeli so v takem nadrealizmu. Pravkar so preživeli.
Včasih lahko zaničim, če hrana ni prekrita s kakšno vrečko ali kaj drugega. In tam dajejo kruh brez embalaže.
Cene v trgovinah se razlikujejo od tega, kar je bilo pred polno vojno?
Sprva se nič ni veliko spremenilo, ko pa so začeli uvažati svoje izdelke, so se cene nekje podvojil. Običajna tesnila so na primer zelo, zelo draga. Nekje okoli 300-400 grivnij. Tako znane stvari, kot je šampon, milo so tudi zelo drage.
Kako so se prebivalci Khersona upreli okupatorjem?
Imam veliko prijateljev, ki so hodili na mirne mite. Veliko zgodb je bilo o tem, kako so Rusi pohabli, premagali domačine. Spomnil sem se trenutka, ko sem prečkal cesto in videl kolono oklepnikov. Bog ne daj, prečkali boste cesto pred njimi. Ne bodo se ustavili. Ti vojaki so mimo mene. Eden od njih je izgledal tako, s tako aroganco, pravijo, kako kul je. To me je zgajalo in notri je bil bes.
Imela sem tak trenutek, da sem želela govoriti o vsem skozi ustvarjalnost. Delala sem kolaže, to je ročna animacija. Objavil sem jih pod drugim priimkom. Potem sem hotel vpiti o tem, kaj se dogaja v Khersonu. In še vedno hočem kričati o tem… Vsak dan razmišljam o mojem mestu in starših.
“Prepričan sem bil, da če odidem, bom živel”: o odločitvi za evakuacijo
Kdaj si drzneš zapustiti okupacijo?
Ko so se te poti začele odpirati. Prvič, diplomiral sem na univerzi, to je bilo 4. leto. Ko se je vojna začela, je moje obdobje prenehalo. Še enkrat, potrebuješ zdravila. Enostavno ni bilo mogoče najti sedative. Enako velja za protibolečinske tablete.
Očitno ljudje živijo po čutnostih. Nihče mi ni mogel zagotoviti, da lahko odidem. Tukaj je 50 do 50, ali boste preživeli ali pa boste umrli. Bila sem prepričana, da če ostanem, se bom počutila slabo in če bom odšla, bom preživela.
Res sem hotela oditi. Nekaj dni sem razmišljal, da izgubljam dom, družino. Spomnim se, da je moja nečakinja odšla, ona in jaz imava zelo močno vez. Ko je šla, ni mogla pritriti zadrgo na jakno. Zato sem prosila, naj ji pomagam. Videl sem solze v njenih očeh. To jakno pritrim nanjo in razumem: kdaj lahko drugače, kdaj se bova spet videla? Ni razumela celotne situacije, kaj se sploh dogaja. Z mojo sestro, nečakinjo, bi se lahko poslovila in jokala. Odšli so v Gruzijo, v redu so, rakete ne letijo nad njimi…
Ampak s starši nisem mogla jokati. Ker tam odidete s strašnimi vprašanji: “Ali jih bomo še enkrat videli?” In sediš v razgaljenem “devet”, med nama je le tanko okno, na drugi strani pa jokajo. In ne moreš jokati, ker če daš ventilacijo občutkom, ne boš šel…
To je zelo težko razhajanje, za neznan čas, neznana razdalja in z nekaj ohlajajočega nase, da jih zapustiš. Po drugi strani pa spoštovanje njihove izbire, da ostanejo, pa tudi spoštovanje lastne izbire za življenje izven okupacije.
V Khersonu je več tisoč ljudi odšlo na shod proti vsiljivci (foto Suspilne Kherson)
“Zdi se, da so rusi res brezdomci”
Kakšna je bila cesta od Khersona?
Odšli smo zaradi denarja, da bi se izvleci iz poklica smo morali plačati okoli 300 $. Ta cesta me je šokirala. Avtomobili za odhod so odpeljali stare, da jim ne bi bilo žal metati kam. Odhajali smo na pretepeno “devetko”. Malo smo se odpeljali iz mesta, videl sem truplo ob cesti, tam je bil le truplo. Potem je bila tam goreca vojaška oprema, sredi ceste je ležala preproga. Povsod je bilo zelo umazano.
Življenje me je nekako zaščitilo pred opazovanjem smrti v tako “nori” obliki. To je bilo prvo truplo, ki sem ga videl. Moje nagače so mi tekle skozi kožo in da se ne bi olupila, sem v pesti trdno stisnila umazan prtiček, s katerim sem v avtu zbrisala okno s svoje strani. Ta prtiček sem stisnil pod ognjem v Mykolaivu, še vedno leži v mojem nahrbtniku. In če grem nekam, grem z njo. Zame je kot ikona v kovček. Mimogrede, s fantom sva se predstavila pri babici iz Nikolajeva, v čigar kleti sva živela, dokler nisva prišla v Odeso.
Dejstvo, da nas niso preiskali, je bolj zaradi normalnih.razpoloženje. Razpoloženje, ko so lahko zgrešili in tudi govorili o tem, kakšni “veličastni vojaki” so. Na enem od kontrolnih točk so nam povedali: “Ali ste vsi o tem? Misliš, da je Nikolayev lutshe budet? Srečo imamo za vas, ko je drugi Mariupol tukaj.” In vse v zvezi s tem.
Glede Rusov se zdi, da so res brezdomci. Tam imajo smeti, oteklino opreme, mrtvo… Ko smo odšli na nadzorovano ozemlje Ukrajine, je bilo tam čisto, naši fantje so bili urejeni. Na sredini ceste je preproga, vzmetnica, mislim, da sta spala na tem. Ko smo mimo ene kontrolne točke, se imenuje “trije brezdomci”. Bilo je na robu: smešno in hkrati zelo strašljivo.
Minilo je 10 kontrolnih točk. Toda njihovo število je lahko vedno drugačno, odvisno od njihovega razpoloženja. Če so v humorju, potem vas bodo z lahkoto pogrešali, in če bo nasprotno, bodo shmanate.
Kam ste se odločili po prihodu v Mykolaiv?
Šli smo skozi Nikolajev, nato v Odeso, in celo takrat na zahod Ukrajine. V Mykolaivu so bili trije dnevi, saj se zdi, da je bila že nekaj dni ura. In tam smo bili pod ognjem. Imel sem razjede. Sedel sem v kleti in mislil, da sploh ne grem nikamor.
Tudi stopnja življenja begunca je zelo težka. Šli smo takole: Odessa – Ivano-Frankivsk (vlak je bil Odessa – Rakhiv). V Frankivsku nas je odpeljal sin maminega prijatelja, da naju odpelje v Kosiv, to je nekaj ur od mesta. Pol dneva sva se ustavila v njunem stanovanju z mojo ženo, da bi se šle pod tuš in jedle. Ker je cesta že trajala 5 dni. Potem so odšli na svoje podjetje, da se ne bi vmešavati.
In tam sem se zelo slabo znal. Počutil sem se umazano, prestrašeno, smrdljivo. Nisem hotela ničesar: niti jesti ne iti nekam. Sedel sem in jokal, ko sem ugotovil, da sem izgubil vse, kar imajo: moj dom, brisačo, skodelico. Na koncu in da sva se srečala tako, ko sem kot nek brezdomec prišel k njim v iskanju zatočišča, v umazanih hlačah. In ni mi pristajalo v glavo, da sem pred nekaj meseci, pred vojno, stal ob ogledalu v novi tvit obleki iz blagovne znamke prestolnice.
Kako dojemati svojo novo realnost, svoj novi status? Kako sprejmete, da ste begunec, da izgledate slabo in imate minimalno zalogo stvari? Kako se stisniti na dejstvo, da ste izgubili življenje in kako začeti novo v novem statusu in z namestitvijo “prvi”?
“Ko bo Kherson izpuščen, se bomo naučili veliko groznih zgodb”
Tvoji starši kaj govorijo o poklicu?
Od maja z njimi ni nobene stabilne povezave. Večinoma komuniciramo preko interneta. Poleti je izginil tudi njihov Brezžični internet. Potem so bile tu še ruske SIM kartice. Izdani so bili na potnem listu, da bi jih prejeli, ste morali določiti svoje podatke. Ko so enkrat vlekli, je bil do oktobra bolj ali manj stabilen. Zato sem opazil, da ko govoriš o nekaterih takšnih temah, o okupaciji, vojni, se pogovor lahko prekine. Seveda je to morda naključje.
Takšnih tem se ne dotikamo, ko se pogovarjamo z njimi. Seveda jih sprašujem o tem, kaj se tam dogaja, vendar mi ne povejo, da je nevarno. Spomnim se, da je moja mama govorila o tem, kaj je videla njena prijateljica. V bližini Antonovskega mostu je ta ženska videla, kako so ga vodili vsiljivci in imel je torbo na glavi. In to vidiš, ko greš v službo…
Okupatorji so začeli razpuščati reševalne ekipe, zapreti bolnišnice. Vem za en primer, ko so zdravila in opremo odpeljali iz onkološke bolnišnice, bolnike pa so preprosto poslali domov. In zanje je to norma.
Tvoji starši se ne nameravajo preseliti k tebi?
Ko sem prvič odšel, mi je bilo zelo težko. Zdaj že lahko govorim o tem. Imel sem par na univerzi in eden od učiteljev je začel spraševati študente, kje so. Tukaj sem bil na vrsti in vprašal: “Je res, da so okupatorji v Khersonu bolj zvesti?” Trupla mrtvih moramo razločiti na trgu, da bodo vsi razumeli, da obstaja pi*dets?
Ko bodo odpustili Khersona, se bomo naučili veliko grozljivih zgodb. Spomnim se, kako nisem mogel zapustiti hiše. Moja starša nisva nikamor pustila, ker je bilo v mestu primerov posilstev. In potem se učitelj spet vpraša: “Zakaj nista odšla tvoja starša?” Moralno sem neusmiljene, pred kratkim sem se izvleč iz okupacije, in tukaj to sprašuje pred vsemi sošolkami.
Nekateri ne razumejo, zakaj mnogi Ukrajinci ne zapustijo svojih domov. Prvič, drago je, nima vsak denarja. Drugič, nihče vam ne zagotavlja varnega odhoda. Obstajali so takšni primeri, da so ljudje hodili na Krim, in niso smeli več iti nikamor in niso bili dovoljeni nazaj. Tretjič, doma je. Ko imaš 20 let, je veliko lažje narediti in ko imaš več kot 60 let… Ne vem, ali bodo moji starši imeli dovolj zdravja, ker ima moj oče sladkorno bolezen.
Na primer, ko sem odšel, nisem spal približno teden dni, cesta je trajala približno 4-5 dni. Ne more vsak zapustiti svojega. dom, življenje. Moji starši še vedno pazijo na sestrino stanovanje. Obstajajo takšni primeri, da okupatorji ugotovijo, kje so prosta stanovanja, nato pa tam poravnajo svoje vojake ali nekatere druge ljudi.
“Dvakrat sem izgubil dom”
Povejte nam o življenju v Kyivu, ste se že uspeli naseliti v prestolnici?
Mislil sem, da bom v Kyivu začel novo življenje. V prestolnici imam svoje stanovanje, starši so ga kupili. Skupaj sva popravljala. Mislil sem, da se bo začela prihodnost, ki sem jo načrtoval.
Izgubila sem dom, starše, kraj, kjer se lahko vrnem, ko se počutim slabo, kjer sem ljubljena, samo zato, ker sem. Kyiv je bil mesto zame, kjer lahko zgradim svojo kariero.
Bilo je poletje. Zjutraj smo se zbudila zaradi močne eksplozije, bil je tak zvočni val. Nisem vedel, kaj naj naredim. Na vhodu sva šla na hodnik. Sosedovi otroci so zmanjkali v hlačkah. Potem so slišali drugo eksplozijo. In potem tretji. Zbežala sva ven in videla raketo, ki je udarila v bližnjo hišo. Nismo imeli kam teči, klet v hiši je bila nezaustavljiva.
Ko se je sprožil alarm, sva se vrnila v hišo. Počutil sem se tako slabo, da sem rekel: “Ne morem, prihajamo od tod.” Šli smo v Ivano-Frankivsk. Sediš za mizo, zajtrkuješ in ugotoviš, da so ljudje, ki so živeli v bližini, mrtvi. Že zelo dolgo se odmikam od tega. Težko je, ko je smrt blizu tebe. Videl si jo tam, videl si jo tukaj.
Vrnili smo se v Frankivsk. Tu se je sistem zrušil, ko ne veš kam iti. V Khersonu sem izgubila del sebe in v Kijevu – sanje za prihodnost. Dvakrat sem izgubil dom.
Kaj bi svetu rekli o vašem domačem kraju, ki je trenutno pod okupacijo?
Res bi rad govoril o Khersonu. Ker pogosto srečam ljudi, ki ne posvečajo dovolj pozornosti dogodkom, ki se dogajajo v Khersonu. Grozote se tam nadaljujejo. Okupatorji mučijo ljudi v kleteh, ujamejo otroke. V Khersonu je samovolja, zdaj je mesto brez pravic in zakonov.
Ko smo odšli v Mykolaiv, smo tam videli vojaško opremo. Takoj obstaja strah, da se lahko preprosto premaknete. Ker ima Kherson veliko število ruske vojske, ta badass, ničemer, ki mislijo, da so kul in kul. Ko smo šli na nadzorovano ozemlje Ukrajine in videli trgovine zamašene s hrano… Videl sem pet vrst mleka. Med okupacijo je bilo vsako mleko težko kupiti.
Srce mi se zlomi, ker si ne moreš pomagati. Ne moreš imeti ničesar, zdravil, hrane. Zdaj v Khersonu, kot se je vse začelo: ni izdelkov, ni zdravil, ljudje so ustrahirani. Moji starši večkrat dnevno prejemajo sporočila o “pravočasno” evakuaciji.
Jutro 24. februarja je spremenilo življenje vseh Ukrajincev. Zaradi ruske agresije so morali mnogi zapustiti svoje domove. Vsiljivci niso pokazali samo nas, ampak tudi cel svet, kaj pomeni “ruski svet”. Čeprav je veliko Ukrajincev postalo razseljenih, smo vsi doma! Verjamemo v zmago! Vsa zasedena ozemlja bodo zagotovo svobodna!
