Minilo je skoraj devet mesecev, odkar so ruski tanki prečkali ukrajinsko mejo, zdaj pa je vsem jasno, da je napad Vladimirja Putina na Ukrajino staromodna kolonialna vojna z nezakonitimi priključitevmi in zanikanje pravice Ukrajine do obstoja. Ta divjaški akt agresije kaže na pripravljenost sodobne Rusije, da opusti svoje imperialno bistvo in pripravljenost Moskve, da vojaško silo uporabi kot instrument zunanje politike. Dokler ta oživeli ruski imperializem ne bo odločno premagan, bo ostal ena od največjih groženj svetovni varnosti.
Ruski poraz je morda veliko bližje, kot si mnogi zdaj mislijo. Invazija na Ukrajino bolj jasno dokazuje, da je Putinova vojska demoralizirana, da je nenehno premagana in poražena na bojišču. Rusija se je od začetka invazije februarja že morala umakniti z več kot polovice zasedenega ozemlja, večina opazovalcev pa napoveduje, da bodo visoko motivirani in bojno okoreli ukrajinski vojaki v prihajajočih zimskih mesecih večino države osvobodili.
Polom Putinove invazije je v veliki meri posledica njegove cesarske arogance in navade podcenjevanja ukrajinskega ljudstva. Ruski diktator je ves čas svoje politične kariere zavrnil priznati Ukrajino kot ločeno in suvereno državo. Namesto tega je trdovratno dojemal Ukrajince kot “revne Ruse”, hkrati pa nevarno ignoriral moč ukrajinskega nacionalnega duha.
Ključno je, da Putin nikoli ni prepoznal ukrajinske subjektivnosti in je skušal z intervencijo tujih igralcev razložiti vsak zaporedni neuspeh Rusije v Ukrajini. Leta 2004 so Putinovi nerodni poskusi nameščanja ukrajinskih predsedniških volitev in pripeljali pro-ruskega kandidata na oblast neposredno pripeljali do oranžne revolucije. Namesto da bi priznal svojo napako, je Putin zahod obtožil, da naj bi organiziral veliko demokratično gibanje v Ukrajini. Deset let kasneje, ko je na ulice spet odšlo več milijonov Ukrajincev, ki so branili svojo evropsko izbiro, je Putin ponovil prejšnjo napako in zahodnim agentom očital organizacijo protesta.
Največja putinovska napaka pa je bila njegova odločitev februarja 2022 o sprožitvi obsežne invazije na Ukrajino. Zdi se, da je verjel v lastno propagando in se odločil, da se bo ruska okupacijska vojska srečala kot osvobodilci. Namesto tega se je Putin našel v vojni s 40-milijonoma močnim narodom, katerega vsi predstavniki zdaj menijo, da je Rusija njihov zaobseženi sovražnik. Stopnjevanje konflikta je prav tako katastrofalno vplivalo na mednarodni status Rusije, saj se putin sam danes mnogi šteje za parijo, celo nekdanje prijateljske države, kot sta Kitajska in Indija, se prizadevajo distanci od Kremlja.
Čeprav vojna še zdaleč ni končana, tudi najbolj vneti ruski imperialisti zdaj priznavajo, da invazija na Ukrajino nikoli ne bo dosegla svojih prvotnih ciljev: uničenja ukrajinske držvnosti in prisile Ukrajincev, da sprejmejo vsiljene ruske identitete. Sooči se z nesrečno situacijo, ko se morajo vsakič umakniti, se postopoma sprijaznijo s prej nesmiselno idejo, da je Rusija morda že izgubila vojno.
To je povzročilo paniko v Moskvi. Režimski funkcionalniki in trdi nacionalistični podpiralci razumejo, da bo izguba vojne v Ukrajini obstoječi poraz, ki bo pripeljal do propada ruskega imperializma. Zato so se začeli odzivati z groznimi grožnjami, jedrskimi izsiljevanjem, dvigom retoričnih vlog, govorjenjem o “svetih vojnah proti satanistom”. Stopnjevanje ruskih zračnih napada na ukrajinske civilne cilje je še dodaten dokaz nemočnega besa Moskve in obupa nad neuspehi na bojišču.
Zahodni voditelji morajo prezreti grožnje Rusije in ostati stabilen v svoji podpori Ukrajini. Kremelj zdaj obupno poskuša doseči prekinitev ognja za ponovno oborožitev in obnovo uničene vojske. V interesu mednarodne varnosti je ključnega pomena, da ta prizadevanja propadejo. Zdaj ima Zahod redko priložnost, da zada odločilni udarec ruskemu imperializmu. Če zamudim ta trenutek, se bo cena boja proti Kremlju povečala.
Poraz ruskega imperializma bi prinesel številne prednosti, ki bi se čutile daleč izven Ukrajine. Najbolj takojšen učinek bo gospodarska rast, saj bo odpravljen negativni vpliv vojne na svetovno gospodarstvo.
Poraz Rusije bo odprl tudi pot za preoblikovanje mednarodnih varnostnih mehanizmov, vključno z vzpostavitvijo novih pristopov k preprečevanju kaznivih dejanj zunanje agresije, zločinov proti človeštvu in genocida. Reforma Varnostnega sveta Združenih narodov in pregled veta stalnih članic bosta ena od prednostnih nalog na dnevnem redu. Kritično pomembni bodo tudi novi varnostni pristopi za Eurazijonato in EU igrata ključne vloge.
Propad ruskega imperializma bo omogočil obnovo sil svetovne demokracije in bo zadal boleč udarec trdnjavam avtokracije. To bo druge avtoritarne režime odvračalo od nalaganja svoje voljo manjšim sosedam in spodbudilo države k sprejemanju demokratičnih vrednot, kar bo dokaz, da lahko računajo na podporo demokratičnega sveta.
Poraz (Putina in Rusije) v Ukrajini bo skoraj zagotovo povzročil porast želje po neodvisnosti med številnimi ne ruskimi narodi znotraj sedanje Ruske federacije. Obstajalo bo veliko varnostnih izzivov, podobnih tistim, ki so se pustili po razpadu ZSSR. Ker pa neuspehi v Ukrajini razkrivajo vojaško šibkost Moskve, razpad Rusije v številne manjše nacionalne države ne gleda več preko meja tega, kar je mogoče. Mednarodna skupnost se mora zdaj začeti pripravljati na tak razvoj.
Tudi druge države ruskega “postsovjetske” oboda bodo lahko zavrnile njihovo osredotočenost na Kremlju. V tem procesu bo še posebej pomembna Belorusija, ki jo Rusija zaseda na neosvajavljeno. Osvoboditev Belorusije bo zagotovila priložnost za vzpostavitev močne in geografsko integralne meje vzdolž vzhodnega boka Evrope.
Napad Vladimirja Putina na Ukrajino je splošno priznan kot največje grožnje globalni varnosti po koncu hladne vojne. Ruski diktator želi prepisati knjigo pravil in vrniti mednarodno skupnost v čase odprtih cesarskih konjev. Če mu bo uspelo, bo ves svet vstopil v nevarno novo obdobje konfliktov in soočenja, ki ga bo zaznamovalo stopnjevanje militarizma in zaprtih meja.
Na srečo obstaja alternativa. Ukrajina je že uničila osrednji cesarski mit o vojaški nepremagljivosti Rusije in pokazala, da je več kot sposobna premagati Putinove sile na bojišču. Če zahod obdrži svojo podporo in kijevu zagotovi potrebna sredstva za to, obstaja vsak razlog za verjeti, da lahko Ukrajina odločno premaga Rusijo.
To bo zgodovinska zmaga za samo Ukrajino. Hkrati bo to izjemno pomembna zmaga za širšo mednarodno skupnost.
S porazom v Ukrajini se bo končala ruska cesarska ideologija, ki bo utirila pot za trajajoč mir v Evropi. To bo pomagalo zagotoviti enakost načel in pravil, po katerih lahko manjše države prosto določijo svojo usodo in se ne bi smele zavedati geografsko večjih sosed. Ti cilji so precej dosegljivi. Potrebna je le neomajevna podpora Ukrajine.
Prevod iz angleščine. Izvirni članek objavljene na spletni strani Atlantskega sveta
