Nedavno je ukrajinski facebook sektor “razstrelil” spor glede precej spornih pripomb papeža Frančiška o Rusih in njihovem humanizmu. In tudi o Dostojevskem in o tem, kako “navdihuje kristjane, da razumejo krščanstvo.”
Citirajmo verbatim: “To me zasuka – in zato uporabljam besedo “dolgotrajno trpljenje” [дослівно: “martoriata” – “піддана мукам” від “martoriare” – “катувати, мучити”] – ta krutost, ki ni neločjiva v ruskem ljudstvu, morda… za rusko ljudstvo je veliko ljudstvo; ta [жорстокість] plačanci, vojaki, ki gredo v vojno kot pustolovščina, plačanci… Raje tako mislim, ker zelo spoštujem rusko ljudstvo, ruski humanizem. Dovolj je, da spomnimo Dostojevskega, ki še vedno navdihuje, navdihuje kristjane, da razumejo krščanstvo. Imam veliko zavezanost ruskemu ljudstvu, pa tudi veliko zavezanost ukrajinskemu ljudstvu.”
Raje bi zaobšel vprašanje “človeštva” Rusov, da se ne bi zatekali k pejorativnem besednjaku. Pontifa lahko razumem kot najbolj avtoritativnega predstavnika krščanskega poučevanja na zemlji, njegovo željo po spravi vseh ljudi sveta, sovražnika in žrtve, agresorja in mučenika. To je evangelij, ki želi zgladiti kotičke, ljubiti sovražnika, nadomestiti leva lica, ko udari na desno. Za Ukrajince, ki se zdaj upirajo krutim zavojevalcem, se zdaj zdi izjemno neprimerno. Toda krščanstvo je tako in , kot pravijo, za to ni nobenega nasveta.
Bolje se pogovarjajmo o Fjodorju Mihailoviču Dostojevskem (kljub dejstvu, da me je res dobil) in o njegovi sposobnosti “navdiha”. V komuniciranju z ljudmi iz različnih evropskih držav sem pogosto opazil njihovo, če ne opravičilo, potem pa vsaj precej ugoden odnos do ruskega pisatelja. Mnogi izmed njih so mi pojasnili, da z branjem del Dostojevskega poskušajo razumeti Rusijo, njeno »široko dušo«. Tudi kljub opozorilom drugega Fjodorja, ruskega pisatelja devetnajstega stoletja, in sicer Tyutcheva: “Um Rusija nima konceptov.”
Evropskim intelektualcem se torej zdi, da bodo po prebrati Dostojevskem, najprej “Zločin in kazen”, naredili velik korak v razumevanju Rusije. V razpravi z njimi sem poskušal razložiti, da so se kruto zmotili, da vsa ta dostoevshchina dohiti več megle, kot daje razumevanje. Da ni niti ene ruske “široke duše”. Vse to je zabloda, “ponts za obiskovalce.”
Na koncu je šok, ki ga je Evropejci povzročila ruska agresija v Ukrajini, predvsem pa brutalni vojni zločini Rusov, še enkrat dokazal, da niso nič razumeli.
Obžalujem, da prej nisem govoril o Dostojevskem in njegovem vplivu na evropske ume z znanim poljskim publicistom, analitikom, kulturnikom dr. Kubo Benedychakom. Dovolj argumentov bi mi dal za prepričljivost. Pred kratkim sem z veliko zadovoljstvom prebral njegov članek “Zahod ljubi Dostojevskega in misli, da razume Rusijo” v publikaciji Nowa Europa Wschodnia.
Benedychak je poudaril na površinsko in amatersko fascinacijo Dostojevskega, ki je neločljivo, zlasti zahodnim politikom in njihovim svetovalcem. Dal je primer, kako je Emmanuel Macron na skupni novinarski konferenci predsednikov Rusije in Francije leta 2019 citiral Dostojevskega, in sicer besede iz njegovega govora ob odprtju spomenika Puškinu leta 1880 pred carjem Aleksandrom II. in družbenikom tega časa.
“Ker, kaj je Rusija storila v vseh teh dveh stoletjih v svoji politiki, če ni služila Evropi, morda veliko več kot sama sebi? Mislim, da se to ne bi smelo zgoditi samo zaradi nemožnosti naših politikov. Oh, narodi Evrope in ne vedo, kako dragi so nam! In kasneje verjamem v to, mi, to seveda ne mi, ampak bodoči bodoči Ruski ljudje bomo razumeli vse do edinoga, kar pomeni, da postane pravi Ruski pomeni: da si prizadevamo za spravo v evropska protislovja končno, da navedemo pot do evropskega hlenja v svoji ruski duši, vsečloveški in združitveni, da se v to vklopimo z bratsko ljubeznijo vseh naših bratov, in na koncu, morda, izraziti končno besedo velike, univerzalne harmonije, bratsko končno soglasje vseh plemen po Kristusovem evangelijskem zakonu!« je trdil Dosojewski v času, ki mu je sledil Makron.
Nato je citate iz tega govora uporabil tudi nekdanji italijanski premier Giuseppe Conte. V senatu ga je skušal prepričati o potrebi po utehitvi Rusije in… vzpostaviti pogoje za odpravo proti ruskih sankcij.
Državna sekretarka v upravi Georgea W. Busha, Condoleezza Rice, kot se je izkazalo, je bila po izobrazbi tudi Rusinja. Zato je pogosto citirala Dostojevskega, zlasti njegove “brate Karamazov”, na primer med pripravo obiska svojega pokrovitelja v Moskvi leta 2002. Takrat je Bush izrabil svoj slavni stavek, ki je, pravijo, “pogledal v Putinove oči in v njih videl častnega človeka”. Videl sem to široko in globoko.Rusko dušo, ki jo je pel Dostojevski, in svet je rahlo pobral to pesem.
Medtem je Vladimir Putin spoznal, da lahko v ovitju Dostojevskega zahoda zatičemo različne propagandne tesle. Kot trojanski konj. Ali pa, tako kot pri trojanskem virusu, ki ga tako pogosto uporabljajo pro kremljanski hekerji, ki vdori v strežnike demokratičnih institucij v Evropi in Ameriki.
Dr. Benedychak v tem kontekstu upravičeno ugotavlja: “Preidimo na resne razlage. Dostojevski je na pomoč Vladimirju Putinu pri številnih vprašanjih: nadzor nad Srednjo Azijo, konservativna ideologija in torpediranje liberalizma, skupni ples Kremlja in Ortodoksne cerkve, močna avtoritarna moč. Vendar pa sta pomembni le dve stvari – Evropa in revolucija. Putina muči tisto, kar je najprej mučilo Puškina, nato pa dostojevskega samega, in sicer, da je Rusija stoletja ostala tuja Evropi.”
Kako je “nezemljan”? Navsezadnje smo v že danem citatu Dostojevskega videli njegovo ljubezen do Evrope, željo po integraciji. Toda zakaj ta ruski literarni genij ne more nasprotovati sam sebi. Prebijmo njegove “Zimske opombe o poletnih izkušnjah”, kjer je Dostojevski zapisal: “V Evropi nismo nikoli vzburjali sočutja, in to nas je, čim prej, vedno pripravljeno napajalo. Ni si mogla pomagati, da ne bi prepoznala le ene stvari: naše moči.” Na koncu je sam priznal: “Včasih smo se oškodovati, ker nismo mogli evropeizirati. Zdaj razmišljamo drugače. Zdaj vemo, da ne moremo biti Evropejci, da se ne moremo stisnil v okvir ene od zahodnih oblik življenja.«.
In tu iskreno verjamemo Fedorju Mihailoviču: Rusija se po svoji naravi načeloma ne more vključiti v Evropo. To sta dva sveta, ki, kot ga mi, Ukrajinci, že zagotovo vemo, nimata križiščnih točk. Sožitje je mogoče le v obliki soočenja, dokler se Rusija ne razdre na številne neodvisne državne subjekte.
