Annina družina iz Khersona do zadnjega ni želela zapustiti njenega kraja. Ukrajinci so čakali na oborožene sile Ukrajine in sanjali, kako jih bodo spoznali. Toda tako imenovani “referendum”, ki so ga izvedli Rusi, je družino prisilil, da je zapustila dom.
Ženska je novinarjem Kanala 24 povedala o življenju pri okupaciji in evakuaciji v Odeso v okviru projekta “100000000000000000. Njeno ime je bilo spremenjeno iz varnostnih razlogov: v okupiranem Khersonu ima še vedno sorodnike. nas ponovno natisne Besedilno sporočilo z dovoljenjem urednikov.
Pot od Khersona do Nikolajeva je vzela en dan: zakaj sedem“Nisem odšel takoj.
Anna je izvedela za popolno vojno od moževega brata. Prav on je povedal sorodnikom grozno novico, po kateri so se življenja milijonov Ukrajincev za vedno spremenila.
Kako ste se počutili, ko ste ugotovili, da je Rusija šla v polno ofenzivo in napadala različna mesta Ukrajine?
Sprva nisva razumela ničesar. Besede mojega brata o obstreljenju so nas pripeljale v neumnost. Potem sem začel hoditi na različne klepete na družabnih omrežjih in odpirati novice. Prva stvar, ki smo jo naredili, je bila, da smo šli na atom, da dvignemo denar in bencinske črpalke za bencin. To je bilo jutro. Takoj, ko so prispeli domov, je bil v Chornobaivki drugi prihod. Bilo je zelo strašljivo. Potem sva šla na tržnico kupiti hrano.
So ljudje tisto jutro šli v službo?
Trg je bil pol prazen. Veliko ljudi ni prišlo na delo. Bilo je strašljivo, nihče ni razumel, kaj se dogaja. Ampak na splošno, prva dva dni je bilo mogoče skopariti normalno, vse je bilo še vedno na trgu, le v čakalnih vrstih ste morali stati 3-4 ure. Sprva ni bilo kruha. Bilo je strašljivo iti nekam dlje ob tem, saj so bile v bližini pretepe.
V treh dneh so trgovine vse razčlenile. Kruh je začel nositi avtomobile. Nekega dne so jo brezplačno razdelili, nato pa jo prodali na hlevi v eni roki. Ko sem rekel, da imaš doma veliko družino, ni bilo pomembno. Rekli so: Vzemite vse in pridite po kruh.
Nismo se želeli evakuirati zaradi velikih čakalnih poteh na cestah. Ljudje iz Khersona v Mykolaiv so se vozili za en dan, ne 30 minut, kot ponavadi. Potem je bila cesta proti Nikolajevu že blokirana.
Da bi preživel, sem moral prodati avto.
In kako ste kupili izdelke? Je bilo mogoče plačati v grivnah?
Načeloma grivna v Khersonu še vedno hodi. Bile so trgovine, ki niso jemale, vendar so bile tiste, ki niso vzele grivna. Avgusta so se začeli zapreti tisti, ki niso jemali Niso smeli delati.
In po načrtu okupatorjev, kje so morali prebivalci Khersona sploh dobiti rublje?
Tisti, ki so pripeljali otroke v poklicno šolo, so Rusi takoj predali 10 tisoč Upokojenci so domov začeli prinašati pokojnine, kljub dejstvu, da se sploh niso šli prijaviti. Okupatorji so preprosto ukradli sezname iz Ukrposhte in odšli k upokojencem. Vem, da so mi nekateri na ulici vzeli to pokojnino, nekateri pa so to zavrnili.
Po 24. februarju sta Anna in njen mož ostala brez dela. Da bi preživeli, so morali prodati avto, saj se je človek ukvarjal s tovornim prevozom. Za ta denar sedem“Živel sem vseh 8 mesecev in zapustil Khersona. Tudi zdaj družina preživi zahvaljujoč takrat prodanem avtu.
Ko so vstopili vsiljivci, so ljudje sedli s ugasnjenim lučmi in zavesami.
Kako je bilo, ko so ruske enote vstopile v Kherson? Tudi na psihološki ravni – videti sovražnika v vašem domačem kraju…
Prišli so 1. marca. Potem so vsi stanovalci sedli z zavesami in ugasnjenimi lučmi: samo pogledali so pod žaluzije in pogledali “zelene možje”. Živimo v zasebni hiši in oklepniki so se vozili po naši ulici. Nikoli nisem govoril z Rusi v vseh teh mesecih.
Anna je rekla, da gremo celo na dvorišče.Ustrašil sem se. Nihče ni vedel, kaj naj pričakuje od ruskih vojakov.
Ne veste, kaj bi se lahko zgodilo naslednji trenutek – ali bodo prišli k vam, kaj bodo storili. Kot družina smo se zbrali v isti hiši. Moja mlada hči in jaz in druge ženske z otroki smo preživele veliko časa v kleti. K nam je prišlo več sosedov, ker niso imeli svojega.
Občasno so morali Ukrajinci prenočiti v kleti, včasih pa so preživeli cele dneve v hladni in vlažni sobi.
Šli smo noter in ven, ker je bilo hladno. Hvala bogu, da svetloba ni bila ugasnila, in smo lahko dali grelnike zase. Čaj, da se greje, ni pil, tako da teče manj na stranišče. Da bi to naredil, si moral zapustiti klet.
V kratkih hlačah, copatih in s strojnico: vsiljivci so se počutili zelo samozavestno v Kherson
Skozi čas so se Rusi v Khersonu začeli počutiti zelo samozavestno in mirno. Sprehajali smo se po tržnici v kratkih hlačah, copatih in s strojnico. Zganjali so. V središču mesta sedem“Praktično nisem šel, ker so Rusi naveliko cestnih zapor. Annin mož je prvič odšel v mesto nekaj mesecev po okupaciji.
Ste imeli mobilno povezavo?Povezava? Ste vedeli, kaj se je dogajalo v preostali Ukrajini?
Od časa do časa je bilo prekinitev, na splošno pa je obstajala povezava. Zavedali smo se vsega, kar se je dogajalo. Že zdaj so vsiljivci prekinili ukrajinsko komunikacijo. Zelo me skrbi tast, ki je ostal skrbeti za hišo in živali. Stik z njim je zelo težak. Sosedje imajo ruske SIM kartice, tako da jih lahko vsaj pokličem. Z možem nisva jemala teh voščilnic. Imeli pa smo srečo s ponudnikom: prišel je pod Ruse, a s pogojem, da bi bilo bolje ljudem dati komunikacijo.
Vasi najbolj trpijo zaradi “mobilizacije”, v Khersonu – “klet cveti”
Kdaj si spoznal, da ne moreš več ostati v Khersonu?
Ko je bil napovedan tako imenovani “referendum”. Potem ni bilo jasno, kaj se bo zgodilo. Še vedno imam starca.
Je bil kdo od tvojih prijateljev mobiliziran v vojsko zavojevate?
V samem Khersonu ljudje še niso odvzeti, vasi trpijo zaradi tega. Imeli smo “cvetoča klet”. Ljudje so bili tam 2-3 tedne. Prvi teden so jih mučili, nato pa obdržali le za modrice, da oseba ni mogla videti, da je v kleti. Hkrati se hrani samo enkrat na dan.
In kaj so hoteli od ljudi? Je kdo izvedel kaj o tem?
No, kako naj rečem. Sploh nisem vstopil na trg s telefonom. Lahko bi te ustavil in preveril. Če so videli kaj povezanega z Ukrajino, so jih poslali v klet. Imam prijatelja iz Chornobaivke. Da bi prišla do Khersona, mora prenesti tri kontrolne točke. Na ozemlju, ki ga nadzira Ukrajina, ima sestro. V telegramu je postavila zastavo Ukrajine na ohranjevalnik zaslona. Zaradi te slike so prijatelja skoraj odpeljali v klet. Zato so vsi naši prijatelji, s korespondenco, izbrisali vse fotografije in pustili le ime, da nas ne bi ogrozili.
Zjutraj so čakali v čakalni redu za evakuacijo, popoldne pa je to ozemlje razglasila Rusija.
Povejte nam več o vašem odhodu iz Khersona. Kako je šla evakuacija?
Oh, to je zelo težko. Odšli smo za tri tedne. 28. septembra smo se zbudila ob 6.00 in odšla na prehod blizu Antonovskega mostu. Čakala je že zelo dolga čakalna. Ves dan sva stala, a nikoli nisva prišla na prehod.
SedemŠel sem domov za nocoj. Na srečo so se ljudje v čakalni redu odzivali in se dogovorili, da bodo zadržali svoje mesto. Žal jim je bilo Annine hčerke, ker je hiša sedem.‘yi se nahaja zelo blizu.
Kaj si naredil? Ste se zjutraj vrnili v vrsto?
Torej, naslednji dan smo dobili šele na zadnjem trajektu, ob 17:00 – v Kakhovki. Tam so nas sprejeli ljudje za noč. Zjutraj smo šli v Vasylivko, zadnjo okupacijsko točko. Prispeli smo okoli 9:00 in stali v vrsti. Bili smo v vrsti za približno 450. leta, sledilo nam je še okoli 100 avtomobilov. Bil je 30. september. Po kosilu je to ozemlje razglasila Rusija.
Kaj se je potem spremenilo?
Rusi so dejali, da je za odhod na nadzorovano ozemlje Ukrajine potrebno nekaj nerazumljivega prehoda. Nihče ni mogel povedati, kje naj ga dobi. V klepetih so se pojavile informacije z ruskimi telefonskimi številkami, kjer lahko pokličete in se prijavite. To bi lahko naredili prek telegramskega bota. Samo da razumeš, te aplikacije še vedno visijo neprebrane v botu. Kljub dejstvu, da sem že na nadzorovanem ozemlju Ukrajine.
Za prijavo ste potrebovali internet, ki ga ni bilo. Anna je rekla, da ko je ujela klic.“Povezava je stala nemoteno in pisala družini. Prošnje za zapustitev poklica za družino so predložili vsi njihovi sorodniki v Ukrajini in nihče ni prejel odgovora.
V konvoju so nam rekli, naj stojimo v živi čakalni redu. Na primer, vstopili boste na ozemlje Vasiljevke, kjer sta bili dve kontrolni točki. Nato so okupatorji pripeljali neko dekle, ki je sprejelo te prijave na kontrolni točki. Veliko ljudi je te vloge oddalo 1.-2. oktobra. Potem je izginila svetloba in vsi seznami so izgubljeni. Na koncu so tudi oni več tednov čakali.
“Pripravljen, da se prikleti pred nogami”: med tritedenskih čakanjem je družina dobila zatočišče
Po štirih dneh registracije so Rusi prišli ven in rekli, da je to dekle bolno, tako da ne bo registracije. Naslednji dan so rekli, da so jo odpeljali na drugo kontrolno točko. Zato so si zaslišli glavo. V tisti kolumni smo stali kot v službi – od 08.00 do 17.00.
Si ves ta čas živel v avtu?
Ne, nemogoče je bilo prenočiti v koloni. Tanki so mimo in lahko zdrobil avto. Ni jim bilo mar. Ljudje so iskali prenočišče v sosednjih vaseh. Nekateri lastniki so se spustili za denar, nekateri – kar tako, nekateri pa so celo veliko zaslužili od tega. Nekdo je rekel: “Plačaj noč, čez dan pa ne bi smel biti tukaj. Če želite biti čez dan, plačajte dodatno.”
NaZelo dober človek je bil družina, pripravljena sem se mu prineti na noge. Tudi zdaj, ko ujame ukrajinsko povezavo, komuniciramo. Vem, da ga bom nekega dne obiskala samo zato, da mu rečem: “Hvala.” Za tri dni nam je dobesedno vzel denar in potem rekel: “Ne daj se. Še enkrat bom videl denar, ga vrgel ven in šel isiskati drugo hišo.”
V tem primeru je lastnik dovolil sedem” jemanje zelenjave in sadja z vrta, hrane in mMeso iz zamrzovalnika. Anna je rekla, da so vedno polne, hiša pa je bila topla. Ker je par imel otroka, je moški sežgal hišo tako, da je bilo vsem udobno. Anna je priznala: če ne bi bilo tega človeka, ne bi preživela tri tedne.
Vsak dan smo v razočaranju prišli v toplo hišo in se lahko pomirili. To je dalo moč, da smo poskusili, saj se nismo želeli vrniti.
In kako si prišel ven? Počakal na tvojo vrsto?
Nato so v Vasilivki prenehali v celoti izdelovanje teh prepustov in izpustili ljudi. Bilo je potrebno iti v Enerhodar, Melitopol ali Tokmak. Samo tam se je bilo mogoče prijaviti. Poleg tega ni jasno, koliko časa je trajalo, da je bilo dogovorjeno. Izvedeli pa smo, da se registracija še vedno izvaja v Vasilivki. Človek, s ko smo živeli, nas je vodil po poteh, kjer ni bilo zapor, in smo se registrirali. Tako smo odšli.
Kam ste šli, kako so odšla zasedena ozemlja?
18. oktobra smo prispeli v Odeso. Tu imamo starejšo hčerko, botra. Včasih sem delal v Odesi, zato sem poznal in ljubil to mesto. Tu sem imel zelo dobro ekipo. Zdaj se nameravamo vsi zbrati, ker sva se res pogrešala. Človek je že našel službo. Moj tovornjakar je, šel je na let. Trenutno iščem službo.
“Vsa Ukrajina je domorodka, vendar še vedno hočem domov k Khersonu”
Je novi dom postal resničen zate?
Vse mi je v Odesi domorodsko, ker je vsa Ukrajina domorodka. Pogosto sem hodil sem na poslovna potovanja. Odessa je bila vedno moj drugi dom.
Nihče ne dvomi, da bo Ukrajina zmagala v vojni. Kaj nameravaš narediti, ko pride ta dan?
Vrnil se bom domov. Na zadnji nismo šli, ker smo čakali na naše fante. Pripravljali smo se, sanjali, kako jih bomo spoznali, kuhali domačo hrano. Nihče ni šel nikamor.
Verjamemo, da se mora Anina želja ureseči. Navsezadnje se oborožene sile Ukrajine vsak dan približujejo Khersonu. Zelo kmalu bo ukrajinska zastava spet poletela tja, kot na vseh zasedenih ozemljih naše države.
