Na tisoče ljudi, ki so bili zaradi vojne prisiljeni zapustiti svoje domove, in tisoče zgodb. Kateryna Manko je profesionalna ličila iz Kartuva, ki se je morala preseliti v regijo Lviv kot družina in si preurediti življenje.
V okviru projekta SVOI za Kanal 24 Kateryna si je delila spomine na prve tedne vojne, prilagajanje novemu mestu, iskanje delovnih mest in še več. Natisnjena sva z intervjujem.
“Zatočišče je ponudil taekwondo trener”: kako je družini uspelo oditi
Catherinini družini je uspelo zapustiti Karkov v začetku marca. Najprej je družina prišla v majhno vas v regiji Karkiv, kasneje v Aleksandrijo. Naslednja postaja je bila Vinnitsa. Nazadnje je družina ostala v Horodoku, regija Lviv.
Catherinini otroci se profesionalno ukvarjajo s taekwondojem, prav športna družina jim je v prvih mesecih vojne ponudila zatočišče.
“Naš trener je od tu, iz Gorodoka, vendar se je preselil živeti v Kartuv pred štirimi leti. Ko se je vojna začela, smo nekaj časa sedeli tam (v Karkivu) v kleti. Potem je rekel, da ni mogoče pogajati, da “prihajaš k meni”. Skrbelo ga je, kako sva tam, da nisva imela nobene povezave. Na koncu smo tako prišli sem v Gorodok, zdaj pa otroci trenirajo s svojim trenerjem,” pravi Kateryna.
Celotna družina je prišla v regijo Lviv: Kateryna z dvema otrokoma, sestro in sinom ter starši. Do konca pomladi so živeli pri trenerju. Mimogrede, tam je živela tudi njegova stara babica. Maja je katerynina družina odšla.
Catherinini sinovi še naprej vadijo taekwondo. Fotografija vljudnim kanalom 24
“Pred invazijo je obstajal občutek, da je vojna neizbežna”
V Kartuvu je družina živela na območju, kjer je bilo več vojaških objektov. Zato se je takoj v prvih dneh od začetka polne invazije družina preselila v drugo sosesko mesta v zaklonišču za bombe. Prednjači, da je bila vojna neizogibna, so bili s Catherinim možem nekaj dni pred 24. februarjem.
Moj mož na splošno ni preveč neusmišen. Doma pa je začel nositi ajdo, nato pa testenine. To pomeni, da oseba, ki tega še nikoli ni storila, začne delati delnice. Rekel sem mu: “Kaj delaš? Kar vlečeš, nimamo več kam dati.” Rekla je, da je 21. stoletje. Kako lahko pride druga država tako zlahka, če je nihče ni klical sem? In rekel mi je: “Kat, no, vojna bo, ne danes, ne jutri.” Ampak tega še vedno ne morem sprejeti zase. Zame je to nekaj nerealnega,” je delila ženska.
Vojna je še vedno potrkala na Catherinina vrata. Vendar pa takoj zvoki eksplozij ob zori 24. februarja. Catherinin mož dolgo ni spal, kot da bi občutil predhoben prihod vojne.
“23. zvečer sva šla spat in vidim, da je človek buden… Mislim, da, kaj je. Ko sem gledal novice, je minilo med mojimi ušesi, če sem iskren. Ne vem, zakaj je tako. Očitno tega nisem želela dojemati, potem je zame obstajala nekakšna nerealnost,” se spominja Kateryna na noč 24. februarja.
In grem spat, in nekje v 4 – pol 5 je bilo kot izpih, potem so se okna trepetala. In sem že spoznal, da to ni pozdrav ali ognjemet.
“Skočil sem, pogledal skozi okno in tam gori! In se zmrša, ne preneha. Imam paniko, zgrabim otroke. Otroci panijo tudi. Zbežala sva v hodnik. Človek mirno pride ven in reče: “Ne skrbi, potem se je vojna pravkar začela.” V meni je zelo zadržan, za njega panika se to še nikoli ni zgodilo,” je dodala Kateryna.
“Znanci so mislili, da nas ni več”: da bi preživeli, se je družina preselila v zaklonišče za bombe
Po tem so Ekaterina in njeni sorodniki prispeli v zaklonišče za bombe v drugem predelu Kharkiva. Tam so ostali 9 dni, od tega 4 brez svetlobe in komunikacije. Catherine se spominja: “Prijatelji so mislili, da nas ni več, saj ni bilo nobene povezave in nihče ni odgovoril.”
Medtem je družina preživela v kleti. Ženska je rekla, da so v trgovino hodili samo moški, ki so jih vsakič pospremili kot zadnjič. V trgovinah so bile vse police prazne, razen tistih, kjer so stali ruski in beloruski izdelki.
“Nekateri so bili lačni, a teh izdelkov se nihče ni dotaknil,” je ponosno povedala ženska.
Ljudje so poskušali preživeti v zaklonišču za bombe in nahraniti otroke. Fotografija vljudnim kanalom 24
Obstajale so posebne težave z vodo in otroško hrano. Kruha ni bilo. Ko je ženska prvič po začetku invazije Rusije na Ukrajino prvič videla kruh, ni mogla zadržati solz.
“Življenje in pomembne stvari začneš dojemati na povsem drugačen način. Vse veliko spremeni. In kar je veljalo za tako zelo resno in pomembno za nas, se je izkazalo za neprecenljivo. In ko izgubiš stvari, ki jih nikoli nismo cenili, se zavedaš, da so to res stvari, ki so vredne pozornosti, ljubezni, hvaležnosti,” je dejala Kateryna.
Catherine in njeni otroci in mož so živeli v zaklonišču za bombe. Fotografija vljudnim kanalom 24
“Vedeli so, koliko volleyjev orožja”: kako je družina preživela v Karkovu
Več dni je družina ostala v kleti brez svetlobe in vode. Na stranišče so šli po urniku: “Otbabahalo – torej 20 sekund.”
“Stal sva enega za enim iz kleti in štel, ko je točo delala. Vedeli smo, koliko volleyjev orožja, kam so leteli, kje so streljali naši. Tega se popolnoma zavedaš. Študirate, če želite preživeti, zelo hitro,” je dejala ženska.
V Kharkivu so se Kateryna in njeni prijatelji, sosedje in družina prostovoljno javili. Zbirali so oblačila in hrano za vojsko, ki se je prijavila v vrste teritorialne obrambe. Za fante in moške vseh starosti so prinesli vse, kar je bilo doma: čevlje, jakne, nogavice itd.
“A kljub dejstvu, da so nas z neba bombardirali ruska letala, so letela njihova letala, slišali smo, kako so metali tiste bombe iz letal, grade pa so leteli, imeli smo en cilj – zbrati fante … Kot da se, ko si z nečim zaposlen, ko nekomu pomagaš z nečim, že prilagajaš. Ne sediš več tako, ne umreš, ker veš, da moraš nekaj narediti, in ne obupati,” si je Kateryna delila spomine.
“Imenovali so jih Ukronazisti”: Catherine se je pritožnica prisežela odnosa sorodnikov iz Rusije
Catherinina družina živi v Rusiji po mamini liniji. Od začetka obsežne invazije je ženska končno prekinila odnose s sorodniki, ki so bili pod vplivom ruske propagande.
Catherine pravi: “Začeli so klicati moje starše in govoriti, da so bili ‘Ukronazisti’, da jih je nekdo tam zombificiral, da ste “idioti, izvlecite se iz zaklonišča za bombe, hočejo vas rešiti.” Potem se je gladko spremenilo v obtožbo, da “to je tisto, kar potrebuješ”.
“Sedeli smo v kleti, klicali so in govorili: ‘Putin nikoli ne bo izgubil, imaš le en izhod – sprejeti in izdržati.’ Ampak potem, seveda, nihče ne bo storil. Starši z njimi so po tem popolnoma prekinili komunikacijo. Nisem jim imel kaj povedati, ker sem vedel, da so Rusi. Sploh nismo bratsko ljudstvo in nikoli nismo bili bratska ljudstva,” pravi Kateryna.
Po mnenju ženske je ukrajinizacija zelo pomemben element boja proti ruskim okupatorjem. Pojasnjuje: “Vsi bi se morali zavedati, da je to zelo pomembno. Isti jezik, vrednote… To je kodeks naroda. To je ostalo za tabo.”
“Zakrili so otroke s seboj”: cesta iz Kharkova je bila težka
Dolgo časa družina ni imela nobenih informacij o tem, ali je bila ukrajinska vojska v Kartuvu ali ne. Na koncu jim je uspelo ujeti povezavo na strehi 3-nadstropne stavbe in izvedeli so, da ukrajinska vojska odbija sovražne napade. Potem se je Catherine odločila, da je nujno treba zapustiti Karkov.
“Izkazalo se je, da smo se vozili po cesti, kjer je mogoče 3 ure pred tem prispela ogromna raketa. Pojdi in… Takšna groza. Se zavedaš, da odhajaš zdaj in da lahko spet leti. In to je to. Vozili smo se v avtu za mano z otroki in mojim možem. In izkazalo se je, da sem otroke pokril s sabo, on pa me je pokril na vrhu. Šli smo toliko, da otroci, če že kaj, ne bi bili prizadeti,” se spominja Kateryna.
Tako je družina prišla v majhno vas v regiji Kharkiv. Vendar so morali tudi pobegniti od tam, saj je ruska vojska že zadala topnične napade na sosednjo vas. Zato je družina šla še dlje: najprej v Aleksandrijo, nato v Vinnytsio, nazadnje pa v Gorodok.
»Z možem sva se odločila zase, ne glede na to, kako žalostna je bila, ne glede na to, koliko se je pridobila v vsem mojem življenju v Kharkivu. Vedeli smo, da če pridejo vsiljivci v Kharkiv, ne bomo v Karkivu. Tudi če nič ne ostane od naše hiše, niti ruševine. A le, da bi bila Ukrajina!«, je poudarila Kateryna.
“V Lvivu so otroci v prvi vrsti iskali spomenik Banderi”: prilagajanje v novem mestu
Kateryna pravi, da je trajalo nekaj tednov, da sem se navadil na Gorodok. Vendar se je bilo veliko lažje prilagoditi novemu mestu kot pa samo zavedanju vojne in vsemu, kar se je zgodilo.
“To je samo težko dojemanje te vojne in dejstvo, da je vse ostalo v vašem domačem kraju. Poslovno in fizično življenje je ostalo pri nas. In nekaj življenja je moralno, osebno – tam je tudi ostal in zato je bilo s tem zelo težko. Vendar sem s časom že sprejel to dejstvo, da je tako zdaj, vendar si moramo delati, da bi več podarijali našim fantom,” pravi Kateryna.
Katerynin najmlajši sin je v 1. razredu ene od karkivskih šol v oddaljenem formatu. Najstarejši sin trenutno živi v Nemčiji.
“Ko smo prispeli v Lviv, so se otroci želeli fotografirati s Stepanom Bandero z vseh strani. Po googlu so iskali, kje je ta spomenik, in da smo morali nujno iti tja. Tam sem jih fotografiral, verjetno 30 minut. To me je presenetilo, ker so nekaj prebrali, nekaj spoznali. To je v redu! Poleg tega menim, da je odvisno od vzgoje, ki jo daš v otroka,” je delila ženska.
Otroci čakajo na vrnitev v Karkov. Fotografija vljudnim kanalom 24
“Delo je postalo majhno, ampak to je pravilno”: Ekaterina deluje kot ličila
V Kharkovem je imela Catherine svoj salon ličil, svoje najljubše posle naučila drugim. Danes dela kot svobodna ličila v Lvivu. Vendar pa je zdaj malo dela zaradi dejstva, da po Besedah Catherine “takšne storitve zahtevajo določeno priložnost, nekakšne počitnice”. In ker je takih dogodkov od 24. februarja bistveno manj, je tudi dela manj.
“Vsi se trudijo, in to je prava stvar, zelo skromno je narediti vse. Ker se vsak človek zaveda, da medtem ko se mi tukaj norčujemo, nekaj zabave v nas, glasbe, plesa, potem so v jarkih, lužah, na mrazu, v umazanijo. To bi morali razumeti vsi,” poudarja Kateryna.
Po mnenju ženske so težave z zaposlovanjem posledica dejstva, da so razseljene ženske pogosto ženske z otroki različnih starosti. In vsak otrok se prilagaja novemu okolju na različne načine. Kateryni se ponuja delo v tujini, vendar se zaveda, da se bo takoj želela vrniti domov v Ukrajino.
Težave pri iskanju stanovanj pa so posledica dejstva, da vsi najemodajanci priseljencem ne ponujajo stanovanj. Kateryna je ugotovila: “Na splošno je migrantom z otroki težko najti stanovanja, za migrante z otroki in živalmi pa je nerealno, da najdejo stanovanja. Hvaležna bom ostankom svojega življenja ljudem, ki so nas sprejeli, da živimo z nami.”
Catherine verjame in čaka, da se vrne domov. Fotografija vljudnim kanalom 24
“Vsak dan je bližje zmagi in prihodu domov”
Na vprašanje, ali se družina namerava vrniti v svoj domorodski Kharkiv, je Kateryna brez obotavljanja odgovorila: “Ja, o tem se ne govori! Vsak dan že štejemo takole: vsak dan je en dan bližje zmagi in vrnitvi domov.«
“Prva stvar, ki jo bom naredila, takoj ko pridem z vlaka in se izvlečem iz postaje, bom pokleknil in si poljubil tla… Objel bom ljudi. Razumel bom, da so zame tujci in tujci, a to je nekaj tako domorodca,” Kateryna deli svoje upe.
Potem pa želim iti v podzemno železnico, kjer bo tako zelo vsilen, karimatičen stric rekel: “Naslednja postaja podzemne železnice je “Univerza”. Vrata se zaprejo.”
Naši branilci so lahko odrinil sovražnika stran od regije Kharkiv. Vsiljivci so bili v sramoti odpeljani iz ukrajinske dežele. Vso bolečino, ki so jo povzročili, si bomo zapomnili in nikoli ne bomo odpustil. Trenutno se Kharkiv poskuša vrniti v življenje. In čeprav oblasti pozivajo domačine, naj se ne hitijo vrniti, občutek doma kliče mnoge. Vojna se bo končala nujno in nujno z našo zmago. Vsaka hiša bo svetla in varna, zdaj pa ostaja, da počakamo, da ruske okupatorje izrinejo iz države.
