Te dogodke je v njegovi igri “Tek” opisal Mikhail Bulgakov – avtor, Posebno, od popularnije “Bele garde” – romana o dogadjajima iz 1918. u Kijevu, napisane s pogleda na pobocnike ruske monarhizma (na primer i sam avtor) za Ukrajinsku revoluciju i o poskusu da se ustanovi ukrajinska statenost u obliki Hetmanatea, ali UNR Direktorija na cevovodu Simona Petliure.
Družina Bulgakov je živela v središču starega Kijeva, na Andriyivskyy Descentu, pisatelj je imel tudi kočo v Buči pri Kijevu, pred kratkim znano po zločinih, ki so jih rusi tam zagrešili nad civilisti. Bulgakov muzej že dolgo deluje na Andriyivskyy Descentu, na stavbi v Buči pa je obešena tudi obešena obešena plaketa.
Zdaj, vsaj nekaj mesecev, je potekala razprava med ukrajinsko inteligentnost o Bulgakov literarni dediščini: ali si zasluži muzej v središču ukrajinske prestolnice in kako razlagati njegovo delo, ki mnogi menijo, da je primer ruskega imperializma in veliko ruskega šovinizma.
V prej navedenem igra bulgakov, zgrajen kot cikel sanj, je epizoda, v kateri eden od poveljnikov Wrangel vojske, Roman Khludov, komentira stanje v tako imenovanem. Severna Tavrida (to je zemljišče na levem bregu Dnjeperja severno od Perekopskega isthmusa) jeseni 1920: “Stanje na fronti? In kako bi lahko izgledale razmere na fronti? Kakšno smešno vprašanje? Pištole so odpuščene, glavni poveljnik pa je pod nosom izmuznil štedilnik z otrokom, Kubane mi je kot darilo poslal vrhovni poveljnik in so bosi. Brez restavracije, brez deklet! Zelena hlev. Sedimo na stolih, kot papige. (Spremembe intonacije, sike.) Situacija? Pojdite, g. Korzukhin, v Sevastopol in recite zadnju gnido, naj spakira kovčke! Rdeči bodo jutri tukaj.”
Ne vem, ali so poveljniki ruskih čet, ki so ponosni na svojo domorodsko literaturo, preden so začeli bežati iz Khersona na levi breg Dnjeperja, prebrali Bulgakovo Veliko. Očitno so sanjali o prevzemu Ukrajine “v treh dneh”, gledali enega od filmskih propagandnih projektov Ruske filmske agencije – serijo “Bela garda” v režiserju Sergeja Snezhkina leta 2012. Z uporabo Bulgakovega besedila serija poudarja rusko pripoved o domnevni “umetnosti” ukrajinske državnosti, medtem ko ukrajinski narodosvobodilni boji 1918-1920. odpustno predstavljena v izjemno črni luči, ki so jo liki opisali kot “bedna opereta” in “smešna pustolovščina”.
Dve letališči
Enega glavnih likov serije – poročnika Myshlaevskega – je igral ruski igralec Mikhail Porechenkov, ki je postal slaven med bitkami za letališče v Donjecku leta 2014. Nato se je našel na prvi črti, od tako imenovanih. “separatisti”. Na posnetku s svojo udeležbo vidimo, kako igralec v čeladi in neprebojnem jopiču z napisom “PRESS” z nasmehom ustreli mitraljez s položaja militantov tako imenovanih. “DPR” v smeri ukrajinskih branilcev letališča.
Letališče v Donjecku je 242 dni branilo nekaj ukrajinskih enot, dokler ga ni skoraj popolnoma uničilo obstreljevanje. Postal je simbol ukrajinske odpornosti in držo. Branilci letališča so se poimenovali “kiborgi”.
Danes vse kaže, da bo odnos prebivalcev Khersona, ki so spomladi množično protestirali proti okupaciji, postal še en simbol te tragične vojne – kot je zgodba o Chornobaivki, majhnem mestu severno od mesta, ob katerem se nahaja letališče Kherson.
24. februarja 2022, torej na prvi dan ruske invazije na Ukrajino, je na letališču blizu Chornobaivke (hkratno z obstrelitvi drugih letališč v državi, zlasti mednarodnega letališča Boryspil) v prestolnici. 27. februarja so ruske enote zajele vojaška skladišča v Chornobaivki, nato pa so, zamaskirane v ukrajinsko uniformo, vstopile v Kherson, ki so se izdajale za borce ukrajinskih oboroženih sil.
Med ostre bitke za letališče so Ukrajinci 28-krat (do 14. avgusta) zadali močne udarce na sovražne položaje. Po prestrezanih pogovorih ruske vojske so ob zgolj omembi Chornobaivke okupatorji množično zavrnili ofenzivo v to smer. Zaradi večkratnega uničevanja ruske opreme je Chornobaivka postala ukrajinska internetna meme, ki se je široko odražala v popularni kulturi.
Glavno mesto lubenic
Pred vojno je bil Kherson znan predvsem po izjemno rodovitnih deželah v potopih dnjeperja, kjer so zraščali morda najboljše sadje in zelenjavo v Ukrajini – melone, krompir, predvsem lubenice, ki so postale simbol mesta in regije.
Znane lubenice Kherson niso bile cenjene samo v Ukrajini, temveč so bile uvožene tudi v tujino – na primer v Litvi, Estoniji, Latviji, na Poljskem, v Nemčiji, Romuniji in na Danskem. Leta 2019 je bilo iz te regije izvoženih 4,7 tisoč ton. tone lubenic za skoraj milijon dolarjev. Znani so bili tudi (tudi na Poljskem) lokalna hrana v cannedu, kečap in omake iz “Chumaka”.
Kherson lubenice (skupaj s Chornobaivka) spadajo tudi v canon vojne meme, ki so jih ukrajinci ustvarili v okviru boja za Kherson. Na primer, predstavljene so bile fotografije nasmejanega glavnega poveljnika oboroženih sil Ukrajine generala Valeryja Zaluzhnyja, ki se smeji in je lubenico. Sporočilo je bilo precej zlito.
Utopija tretjega Rima
Mesto Kherson se nahaja v spodnjih delih Dnjeperja, na ustju reke v Črno morje. Ustanovljena je bila v drugi polovici XVIII stoletja, v okviru tako imenovanega. “Grški projekt” Grigorija Potemkina. Pobudnik projekta je tako imenovani. »Novorossiya« je leta 1778 vasi na Dnjeperju odobrila mestne pravice in jo imenovala Kherson, kar namiguje na povezavo z nekdanjo hellensko kolonijo Chersonese – starodavno grško polijo na Krimu.
Bila je kolonija Miletusa, cvetoč nakupovalni center v času hellenističnega obdobja. Starodavno ime Chersonese je bilo uporabljeno za opis celotnega krimskega polotoka – od tod kasnejši izraz Tavria Kherson. Starodavni Chersonese je bil tudi kraj krsta ruskega princa Vladimirja Velike leta 988, torej simbol krsta vse Rusije. Zdaj se ruševine mesta nahajajo v upravnih mejah Sevastopola.
Na prehodu XVIII-XIX stoletja so ustvarjalci cesarske pripovedi Rusije hteno uporabljali različne motive, ki naj bi imperiju dali najstarejši in najžlahtnejši rodovnik. Na ta način so bile poudarjena domnevne zgodovinske vezi, ki so povezale Rimsko cesarstvo – kot »dedinja« Kijevana Rusa – z Bizantijo in tako legitimizirale, na primer, njihovo uradno teorijo Moskve kot »Tretjega Rima«. V tem smislu so bile dežele, ki jih je med vojno s Turčijo med letoma 1768–1774 zajelo carsko Rusijo, ključnega pomena, saj so dovolile doseči spomenike hellenistične kulture, ki preprosto niso obstajala na ozemljih, ki so prej pripadala ruskim carjem. Hkrati je bila intenzivno izmišljena »Novorossiya«, ki naj bi vrnila »svojo« starodavno dediščino.
Potemkinov projekt Novorossiya je med drugim predvigal kolonizacijo redko poseljenih območij severne črnomorske obale, da bi jim dal »ruski značaj« in »povezovanje z ruskim cesarstvom«. Včasih je to dajanje »ruskega značaja« Dnjeperjevim stepam v bližini Khersona pridobilo precej nenavadne oblike. Tak primer je zgodovina Švedov z otoka.
Švedi iz estonskega otoka v črnomorski stepi
Leta 1721 je Rusija končno ujela Livonijo in tako imenovano. Nystadtska pogodba je končala severno vojno in potrdila rusko prevlado nad vzhodnim delom Baltika, s tem pa končala švedske sanje o velesilah in Baltik kot “celinskem morju”. Ena od tragičnih – in ne preveč znanih – posledic te pogodbe je bila tiha drama Švedov z otoka (danes otoka Hiuma, ki pripada Estoniji). Pred prehodom na rusko vladavino so Švedi ostali najštevilčnejša narodnost na otoku. Toda po ukazu cesarke Catherine II. so jih v okviru projekta Novorossiya na silo preselili v dežele južne Ukrajine, ki jih je zadela Rusija – v bližini Khersona.
Leta 1782 so se prebivalci severno-baltskega otoka preselili v Khersonove stepe na Črnem morju. Več kot polovica migrantov ni mogla prenašati težav na poti. Ostali so našli golo stepo in opoldansko sonce, podnebje, ki ga niso vajeni, na koncu ceste. Vendar so trmastost, trma, trdo delo in luterska motivacija omogočili Švedom, da so začeli novo življenje na jugu, naselje, ki so ga utemeljili, se je imenovalo Gammölsvänskbi v narecju Švedske, ki so ga uporabljali do začetka dvajsetega stoletja. V nemščini (ker so se jim pridružili kasnejši nemški kolonisti), se je naselje imenovalo Altschwedendorf.
Naseljenci so se vrnili k tradicionalnemu – med bivanjem na otoku – ribolovu, ki je izkoristil bližnje dnieperske razbitine. Skrbno so cenili tradicije, ki so jih prinesli s severa, kljub izredno škodljivim okoliščinam, pomanjkanju izobrazbe v njihovem domorodnem jeziku in celo župniku. V začetku devetnajstega stoletja so se v neposredni bližini vasi pojavili tudi naseljeni Nemci. Ustanovljene so si lastne kolonije, Spandendorf, Mühlhausendorf in Klosterdorf, ki so se sčasoma razširile tako, da so absorbirale švedsko naselje.
Leta 1862 je bila zaradi finančne pomoči Švedske odprta švedska luterska cerkev na mestu, ki se danes imenuje Zmiivka (znano tudi kot Staroswedish). Vaščani so preživeli dve svetovni vojni in komunizem, v 20. letih so nekateri od njih emigrirali na Švedsko, kjer so se naselili na otoku Gotland (nekatere družine pa so se vrnile v Gammolsvenskby).
Marca letos je bila Zmiyivka tudi pod rusko okupacijo. Predstavljamo si lahko le, kaj so prebivalci doživeli, ko so v vas vstopili ruski vojaki, ki so videli informativne table z napisi v ukrajinskem in starem švedskem jeziku, pa tudi modro-rumeni (ukrajinski in švedski) oklep mesta. Vodja vasi Zmiivka Oleksandr Kozaka so ugrabili vsiljivci, njegova usoda je še vedno neznana.
Osvoboditev
Te dni so po svetu poleteli posnetki iz Khersona in vasi regije, ki vključujejo enote oboroženih sil Ukrajine: veseli prebivalci, cvetje, morje modrih in rumenih zastav; v središču Kherson (poleg ukrajinskega) obesili tudi zastavo Evropske unije.
Tako kot v primeru drugih zasedenih ozemelj bomo o obsegu zločinov Rusov izvedeli šele po nekaj časa. Žal je usoda nekaterih prebivalcev mesta že znana.
Denis Mironov in Vitaly Lapchuk – Prebivalci Khersona, ki so v prvih dneh vojne branili svoje mesto v vrstah krajevne teritorialne obrambe, so 27. marca iz svojih domov ugrabili Rusi in dolgo časa njihova usoda ni bila znana. Kot poroča Radio Svoboda, že vemo, da so jih dolgo in sistematično mučili, nato pa so njihova telesa odvrgali v Dnipro. Verjetno je na stotine takšnih zgodb, mesto še vedno čaka, da se vsako od njih pove, imena vsakega od tistih, ki so jih ubili Rusi, pa so bila ustrezno počaščena.
Najprej pa se mora mesto, prikrajšano za elektriko, vodo in komunikacije, vrniti v normalno življenje.
Preden so se umaknili na levi breg Dnjeperja, so Rusi od Khersona vzeli vse, kar so lahko, razstrelili CHP in vodovodno postajo, da bi skrili zločine, zažgali center za pridržanje pred sojenjem, razstrelili električne vodove, uničili Most Antonovsky čez Dnjeper. Hkrati Rusija še naprej izjavlja, da je Kherson »rusko mesto«, svoje prebivalce imenuje »Rusi«, »začasno« lokacijo lastne »regionalne uprave« pa razglasijo za mesto Henichesk na jugu regije Kherson na obali Azovskega morja, ki je zasedeno prvi dan invazije.
Južna meja Velikega vojvodstev Litve
Pred vojno nisem imel časa iti v Kherson. Konec poletja 2020 sem bil v Lvivu, kjer sem poskušal razumeti, kako so pandemične omejitve in zaprtje meja vplivale na stanje ukrajinskega turizma v tem najbolj turističnem središču države. V tem času se je zdelo, da je COVID-19 največji izziv, s katerim se je morala soočati turistična industrija, kot so mi povedali moji sopotniki – upravljavci letališč in hotelov, lastniki restavracij in potovalnih agencij, turistični vodniki in vodje potovanj. Pogovarjali smo se tudi o možnostih iskanja. V primerjavi s številnimi državami EU so se razmere v Ukrajini v tem času nekoliko razlikole: kljub pomanjkanju neposredne državne pomoči za turizem, hotelsko upravljanje ali gostinščino je država beležila povečanje zračnega prometa, tako domačega kot zunanjega. Na letališču lviv so na primer odprli nadaljnje domače povezave do Khersona.
Potem sem se pogovarjal z Orestom Zubom – blogerjem, popotnico, častnim ambasadorjem mesta, ki je eden tako imenovanih. “digitalni nomadi”. Potem sem ga vprašal, kaj misli o projektu “Travel Ukraine”, ki se je nato izvajal, in ali lahko nekako pomaga razvoju domačega turizma v Ukrajini.
“Seveda je pozitiven pojav, da ljudje začenjajo dejavneje obiskovati različne kraje v svoji državi – do neke mere so v to prisiljeni zaradi trenutnih pandemičnih okoliščin,” mi je povedal Orestes. – Če ne bi bilo pandemije in zaprtih meja, verjetno še vedno ne bi bilo neposrednega poleta od Lviva do Khersona, in dolgo ne bi potoval tja. In to je manj kot uro letenja, jaz pa sem tam. Zato sem imel priložnost ne le obiskati samega mesta, ampak tudi videti še veliko zanimivih stvari v bližini, na primer, obiskal sem otok Dzharylhach. Z lastnimi očmi sem končno lahko videl znameniti Oleshky Sands, narodni park, ki pokriva ogromno ozemlje peščenih sipin na levem bregu Dnjeperja. Tam se počutiš kot v pravi puščavi. V bližini mesta Nova Kakhovka, v najožjem kraju spodnjih segmen Dnjeperja, je obrambni stolp XIV stoletja, imenovan po veliki vojvodi Litvi Vytautas “Vitovka”, ki je zaznamovala skrajno južno mejo Velikega vojvodinje Litve. Zdi se mi, da lahko mesta, kot je Kherson, izkoristijo trenutne razmere in začnejo tudi stave na razvoj turizma.
Konec “Rusije za vedno”
Včeraj sem prebral ta intervju in razmišljal o krajih, o ki jih je govoril Orestes. O uničenem letališču Kherson, o Novi Kakhovki, o Džarilhachu, ki je še vedno v rokah Rusov, o prebivalcih Zmiivke, o tem, kako so ukrajinske zastave obešene v središču Khersona in ruski propagandni panoji, ki so zagotovili, da je “Rusija tu za vedno”.
Razmišljal sem o tem, ko sem stal nad napisom Rus, danes razmišljam o tem, ko sem razmišljal o tem, koliko ljudi je bilo oblečenih v arhaične uniforme, Kirzas, torbe, namesto rana, kaciga iz 2. svj.
Velik del prebivalcev Khersona je govoril pred vojno.in v ruščini – kot v drugih mestih jugovzhodne Ukrajine. Po zadnjih osmih mesecih okupacije se je tu končno končala “Rusija za vedno”, ki je prišla v te dežele in s seboj prinesla še dodatne hinavske laži, zločine, revščino, lakoto, smrt in človeške nesreče. Če pogledamo fotografije iz mesta, poimenovane po starodavni dediščini severne obale Črnega morja, na mestu, ki je bilo nekoč najjužneje ponočje Velikega vojvodstva Litve, se je v Khersonu končal komentar: “Gospe in gospodje, 11. novembra 2022 se je “Rusija za vedno” končala v Khersonu.”
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: Wolny Chersoń. Koniec snów o Noworosji
