Sankcije so standardni zahodni odziv, usmerjen proti avtoritarnim diktaturam, ki ogrožajo svet. Vendar pa dolgoročna praksa njihove uporabe dokazuje: to še zdaleč ni absolutno in ne tako mogočno orožje, kot bi si mi radi.
Praksa uporabe sankcij sega v več desetletij. Motivi za njihovo izvajanje so bili različni. Kot tudi geografija – od Kube in Venezuele do Irana, Severne Koreje in Rusije. Vendar do zdaj noben avtoritarni režim ni padel le pod naval sankcij. Sankcije lahko upočasnijo razvoj držav z agresivnimi agresivnimi ambicijami. Zmanjšati njihov gospodarski potencial. Zmanjšaj finančne priložnosti. Bistveno zaplete dostop do naprednih tehnologij. Res pa je tudi, da so se avtoritarni režimi naučili prilagajati. Delno so sposobni zaobiti zastavne omejitve in celo povečati svoj vojaški potencial v pogojih mednarodnega pritiska. Pri tem pariah državam pomaga sodelovanje z državami, ki ne delijo vrednot zahodne civilizacije ali zavzamejo nevtralnega položaja.
Zato gospodarski učinek sankcij pogosto ni tako močan, kot si želimo. Avtoritarski režimi v DLRK, Iranu, Rusiji, Belorusiji in drugih državah si celo izmenjujejo svoje izkušnje o izogibanju sankcijam. Vse bolj očitno je, da brez vojaškega poraza ali brez revolucije znotraj avtoritarnih diktatur lahko obstaja zelo dolgo. In ne samo obstajati, ampak tudi razvijati novo orožje in še naprej izsiljevati ves svet.
Ob uvedbi sankcij proti Rusiji zaradi obsežne agresije na Ukrajino so analitiki upali na zelo resen udarec na gospodarstvo agresorja. Veliko mnenj je bilo podanih do popolnega propada in propada finančnega sistema. Že v prvi polovici leta je Rusija napovedala padec BDP za 10-15 %, stagnacijo bančnega sistema, močno zmanjšanje možnosti za vojskovanje, popolno obuboževanje in propad tečaja Toda sankcijska realnost ni bila tako apokaliptična za Moskvo, kot bi si mi radi.
Gospodarstvo agresorske države se bo letos res skrčilo, padec pa bo v razponu 4-5%. Tečaj ne le, da ni padel, ampak se je tudi dvignil na 60 za en dolar. Propad bančnega sistema se ni zgodil. Proračun je zapolnjen zaradi visokih prihodkov od prodaje nosilcev energije. V skladu s poročilom finskega centra za raziskave na področju energije in čistega zraka (CREA), prihodki Rusije v prvi polovici leta od prodaje nafte in plina so znašali 158 milijard evrov, medtem ko so stroški vojne za agresorja ocenjeni na 100 milijard evrov. Zadnji podatki kažejo, da je rusija oktobra lahko ohranila presežek proračuna zaradi povečanja davčnih prihodkov gazproma. Uvedba omejitev stroškov ruske nafte bo poslabšala polnjenje proračuna Ruske federacije, vendar ne usodno. Več težav bo povzročila evropska zavrnitev nakupa ruskega plina in nafte. Kljub temu je malo verjetno, da bo to prisililo agresorja, da umakne svoje čete iz Ukrajine.
Seveda sankcije niso hitro delujoči orodji. Njihovo delovanje je časovno raztegnjeno. Delajo postopoma. Z veliko verjetnostjo bodo sankcije povzročile vse večji zamik med Rusijo in vodilnimi državami sveta na znanstvenem in tehnološkem področju. Mnogi specialisti bodo zapustili državo. Pomembne naložbe in nova podjetja je mogoče pozabiti. Nadzor izvoza bo omejil sposobnost Rusije za proizvodnjo orožja. In nekateri sektorji gospodarstva bodo propadli in izgubili vsako konkurenčnost na svetovnih trgih. Obstajajo pa primeri parijah držav na svetu, ki že desetletja živijo pod sankcijami. In kljub zunanjemu pritisku ne opustijo svoje agresivne provokativne politike.
Sankcije proti DLRK za razvoj raketnega in jedrskega programa so bile uvožene leta 2006. Od takrat se nenehno širijo. Sankcije so zajemale široko paleto panog – od vojaških proizvodov do strogih nadzorov izvoza in uvoza, finančnih in trgovinskih omejitev. A to Pjongjangu ni preprečilo razvoja jedrskega orožja. In tudi v nenehnem povečanju dosega njihovih izstrelkov. Severnokorejski režim se zdaj počuti precej samozavestno. Redno izstreli rakete proti Japonski. Od časa do časa grozi Južni Koreji. In, seveda, glavni sovražnik so ZDA.
Druga država, proti kateri so bile uvedbe obsežnih sankcij, je Iran. Prve sankcije proti Islamski republiki so ZDA naložile leta 1979. Od leta 2006 so ZN sprejele šest resolucij proti Iranu. Sankcijam so se pridružile EU, Japonska, Kanada, Avstralija, Južna Koreja in Izrael. Sankcije prepovedujejo izvoz jedrskih, raketnih in pomembnih delov vojaških proizvodov v Iran, neposrednih tujih naložb v iransko naftno in plinsko in petrokemično industrijo, izvoz rafinirana proizvodov, kakor tudi vse stike z Islamskim revolucionarnim gardnim korpusom (IRGC), bankami in zavarovalnicami, finančnimi transakcijami in sodelovanjem z iransko mornarico.
Sankcije so boleče vplivale na državo, kar je povzročalo več obsežnih gospodarskih unacionalne valute URSU. V Iranu protesti proti oblastem izbruhnejo od časa do časa. Portreti ajatole in policijskih postaj gorijo. Prišlo je do spopadov s predstavniki reda in reda. Toda vse to islamskim fundamentalistom ne preprečuje, da bi zganjali orožje in si prizadevali za agresivno zunanjo politiko. Protesti so bili doslej brutalno zatrti. Morda bodo nekega dne pripeljali do padca avtoritarnega režima v Iranu. Toda, ko se bo to zgodilo, ni znano.
Eden od razlogov, zakaj diktature že dolgo niso propadle pod pritiskom sankcij in poslabšanje življenjskega standarda prebivalstva, je njihova sposobnost, da se zanašajo na podporo splošne javnosti. Mnogi v Evropi ali Ameriki naivno mislijo, da se Zahod ukvarja s slabim Putinom in njegovo obhajo. Medtem ko je problem veliko globlje – v ruskem imperializmu in njegovem ukoreninjenju med širokimi strati Rusov. Popoln nadzor nad družbo pomaga diktaturam, da ostanejo na oblasti in preživijo tudi pod resnimi sankcijami.
Obstaja še en dejavnik. Ne ves svet ni enoten v želji, da bi kaznovali agresorja ali državo, ki ogroža obstoj drugih držav. Niso vsi tako načelni v zadevah spoštovanja suverenosti in prava. S tem je mogoče znatno ublažiti stavko sankcij. Ni znano, kaj bi se zgodilo z DLRK, Iranom ali celo Rusijo, če ne bi bilo Kitajske in številnih držav, ki so prevzele zelo priden položaj proti novi “osi zla”. In tudi – sankcije je mogoče zaobiti. Težko, a mogoče.
Nedavna izdaja Politično objavil članek o tem, kako Iranu uspe zaobiti sankcije. In da je Teheran pripravljen deliti svoje izkušnje z Moskvo. Govorimo o celotni mreži neumnih podjetij in tujih bank, vključno z velikimi finančnimi institucijami s sedežem v Evropi in Združenih državah Amerike, ki jih iranska podjetja uporabljajo za izmik mednarodnemu nadzoru.
Po navedbah zahodnih diplomatov se Rusija sooča z mednarodno izolacijo, ki se zaradi vojne v Ukrajini vse veča. Iran, ki Moskvo že dobavlja z orožjem, je ponudil, da svoje izkušnje deli z umetnostjo utaje sankcij. Diplomati pravijo, da je niz nedavnih srečanj visokih ruskih in iranskih uradnikov, med njimi predsednik iranske centralne banke Ali Salehabad in namestnik ministra za gospodarstvo Ali Fekri, dal podlago za to sodelovanje.
Če Moskvi uspe kopirati iranski sistem, lahko upa, da bo ublažila vpliv številnih sankcij, s ki jih ima, zlasti v svojem naftnem in plinskem sektorju. Tak sistem bi Putinu dal veliko več prožnosti – in čas za nadaljevanje vojne proti Ukrajini, hkrati pa bi ohranil priliv prihodkov od nafte.
Iran aktivno uporablja tudi zanimanje Kitajske za svojo nafto. Vključena je mreža neumnih podjetij, preko katerih nafta vstopa v končnega potrošnika. Poleg tega ima država mrežo “menjalnikov”, prek katere se izvajajo prepovedane transakcije. Vse to pomaga Ayatollahov režim preživeti, prejemati valutne tokove in financirati svoje raketne in jedrske programe. Sposobnost Irana, da vzpostavi množično proizvodnjo brezpilotnih letal, kaže, da sankcije niso ustavile razvoja svojih vojaških programov. Da bi ustavili in uničili nevarne avtoritarne režime, sankcije same v današnjem globalnem svetu niso dovolj. Potrebujemo nekaj drugega. In to “nekaj” je njihov poraz na bojišču.
V zgodovini obstaja primer vzporedne uporabe sankcij skupaj z vojaško stavko na državo agresorja. Gre za režim Sadama Huseina v Iraku. Sankcije proti Bagdadu so začele veljati 6. avgusta 1990, štiri dni po invaziji Iraka na Kuvajt. Januarja 1991 se je začela zalivska vojna, v kateri je bil Irak poražen. Vendar so sankcijski pritiski na državo vztrajali do maja 2003, ko je Huseinov režim prenehal obstajati zaradi nove vojaške operacije zahodnih zastav.
Kakšne zaključke predlagajo sami? Sankcije ne morejo takoj uvesti tistih, ki ne upoštevajo mednarodnega prava in kršijo suverenost drugih držav. Nasprotno, diktature so se že dolgo naučile prilagajati in živeti pod režimom sankcij. Sankcije so potrebna. Toda to je le eden od mehanizmov. Veliko boljši in učinkovitejši način za pomik agresorja je, da ga premagamo. Vojaški poraz avtoritarnega režima je veliko močnejše in zanesljivo jamstvo za njegovo upadanje in propad kot sankcije. Zahodni politiki si morajo to zapomniti, če nočejo živeti v svetu, ki mu vladajo diktature in diktatorji.
