Kot je v svojem eseju opazil ukrajinski pisatelj in publicist Andrei Bondar “Popolna razpustnost“, ki je bil objavljen na portalu Zbruč, dokumentarec Oliverja Stoneja iz leta 2017 Intervju s Putinom ima še posebej zanimiv trenutek, v katerem njegov protagonist govori o svojem dedku Spyridonu Putinu in njegovi vpletenosti v 1. svetovno vojno. Med bitko je njegov dedek ustrelil avstrijskega vojaka iz svojega šiba, in ga udaril, je takoj tekla s kompletom prve pomoči, da ga povoj, da bi ga rešili na tak način življenja. “Če ne bi streljal, bi ga Avstrijec ubil,” je Pojasnil Putin Stoneu.
Če pustimo ob strani druge vidike te epizode, ki jo Bondar podrobno analizira v svojem besedilu, je vredno podrobneje pogledati okoliščine, v katerih so se prebivalci avstrijske Galicija dejansko prvič srečali z Rusi, ko je carska vojska zasedla vzhodno Galicijo in poskušala preiti skozi fronto v Karpatih.
Neverjetno je, kako relevantni odlomki iz “Pustolovščine pogumnega vojaka Švejka” Yaroslava Haseka v tem kontekstu spet zvenijo. Še posebej tiste, ki opisujejo njegove dogodivščine v Galicija.
“Zvečer je Schweik prišel do majhnega ribnika, kjer je srečal ruskega zapornika, ki je, ko je pobegnil iz ujetništva, plaval tu. Rus je, ko je videl Švejka, splezal iz vode in, ko je bil gol, prihitel sem. Schweik se je spraševal, če mu bo ruska uniforma, ki je ležela točno tam pod v willovami, prilegala. Hitro se je sleče, obleče uniformo nesrečnega golega Rusa, ki je pobegnil iz kolone vojnih ujetnikov, ki so bili stacioniran v vasi izven gozda. Schweika so zvabili, da se je primerno videl v vodnem ogledalu. Dolgo je hodil po jezu ribnika, dokler ni naletel na patruljo terenske žandarmerije, ki je iskala ruskega ujetnika. Žandarji so bili Madžari in so ga kljub švicarskim protestom odpeljali na oder v Khyrovu, kjer so bili vpisani v prevoz ruskih zapornikov, namenjenih za delo na popravilu železniškega tira v smeri Przemyśl.”
Uniforma kraljevega vojaka, sestavljena iz razstreljenih hlač in tako imenovanih. “telovadke”, torej srajce iz grobega platna, ki so jih privezale okoli vratu in privezane z pasom, so izgledale precej arhaično in eksotično ob ozadju avstrijske uniforme.
Na škatlo vžigalic
Čeprav niso zelo prijetni spomini povezani s Przemyśl Schweik (bil je zaprt tukaj v stražarnici in skoraj obsojen na smrt vojaško terensko sodišče zaradi izdaje nad domovino in cesarjem), mesto zdaj že pripravljeno spomni na te epizode, ki jih je izumil češki pisatelj. Zato je bil na trgu Przemyśl prostor ne le za skulpturo medveda – simbol mesta, ampak tudi za kip pogumnega vojaka, ki sedi na škatli z strelivom skoraj nasproti mestne hiše, in malo dlje – v bližini secesijska stavba ukrajinske hiše je tudi pas pogumnega vojaka Shveika.
Seveda, ne samo branje Hasek, ali i da je i izkušnja Przemyśla za vreme oba sveta u generalnom ratišu, s historičke tačke gledati na to, ekstremno važno i dragoceno, satoro daje podrobne dokaze kako bi se alternativna anamneza zemlja, locirana dalje od mesta, mogla razviti da je u prvi slučaj ruska ofanvantna bila uspešna, a u drugi – da sporazumi medu ZSSR-om i Tretjim Rajhom ne bi bili omejeni na podelu mesta po reki Xiang, ko je bila promenada reke “okrašena” z obmejno bodečo žico, in na fasadah bližnjih mestnih hiš na današnji obali maršala Józefa Pilsudskega obešeni ogromni portreti Stalina, Molotova in Lenina, jasno vidni iz “nemškega” Zasyannya na drugi strani reke.
Mestne hiše so stale prazne, ker so prej sovjetske oblasti izselil vse prebivalce obmejnega pasu.
Prizori z železniškega dvorišča Przemysl-Holovny, ki sem ga kot prostovoljec in prevajalec opazila ob koncu februarja, marca in aprila letos, so me pripeljali do tega, da sem si pred rusko ofenzivo leta 1914 predstavljal množični polet civilistov iz vzhodne Galicija, med katerimi so med drugim ujeli Lviva. V zameno, oblega przemyślske trdnjave, To je trajalo od septembra 1914. do marca 1915. po svojem poteku i spremljajocim okoliščinama – obsesivnim poskusom Rusa da preusmere nadzor nad Przemyslom i pripadajucim ogromnim številom zvjezdi – omogucili su druzenja u pomladi i leto 2002. s situacijom u obleganom Mariupolu na Azovom morju u Ukrajini.
Eno je gotovo – obe obleganosti sta bili brez pomena z vojaškega vidika, a zelo pomembni za rusko propagando »osvoboditve« – v prvem primeru toliko, da je przemysl po predaji avstrijskega garnizona celo osebno obiskal car Nikola II. Oba primera sta povzročila več sto tisoč žrtev – z razliko, da je bilo v Przemyslu veliko več vojske kot civilistov.
Avstrijski poveljnik trdnjave Przemysl, generalpolkovnik Hermann Kusmanek, je zaradi “tragičnih razmer” mesto predal Rusomcivilisti v mestu” in pomanjkanje dogovora z rusko stranjo o humanitarnih koridorjih. Lakota je res vladala v mestu. Tragična je bila tudi dobava ruskih čet, ki izvajajo obleganje – pa tudi skozi celotno galicijsko kampanjo. Omembe vredna so številna preživela pričevanja tega obdobja, kot je podoba ruske vojske v okupirani Galiiji, ki je bila dana v delu Ilone Florchak v luči dnevnikov in spominov (1914–1915) iz serije. Acta Universitatis Lodziensis za leto 2018.
Tipično pričanje avstrijskega vojaka med bitkami v Karpatih leta 1915: “Za škatlo vžigalic [росіяни, – ред.] pripravljen dati celo dve kroni. Naši (torej avstro-ogrski) vojaki to dobro vedo in zbirajo prazne škatle. V ruščini pišejo različne modrosti na koščke papirja, ki jih dajo v škatle, in ko gredo na patruljiranje, jih raztresejo povsod, po gozdovih, po cestah, mostovih, tudi v bližini sovražnikovih shanties. Rusi ga bodo zagotovo pobrali. V notranjosti seveda ni ujemanja, samo sporočila. Večina zapiskov jih prepriča, da se vdajo, jim zagotovijo, da jih dobro obravnavamo. Pogosto zaporniki sami pišejo to v ruščini. Prepričajo tudi druge.”
Kot piše Florchak v svojem delu, je to primer ene od oblik sodobne avstro-ogrske propagande, ki je bila, mimogrede, po navedbah ruskega generala Nikolaja Golovina v delu »pomemben razlog za množično dezerteracijo in prostovoljno predajo«. Ruska stran je poskušala prestrašiti svoje vojake, saj jim je povedala o nehumanem obnašanju Avstrijcev do zapornikov, a to ni dalo želenega učinka. Leta 1915 je bil po besedah polkovnika Borisa Engelhardta to pogost pojav, še posebej opaziti med poletnim umikom ruske vojske.
Kruto eksotično
Po vstopu v Przemyśl marca 1915 je novi ruski poveljnik mesta in trdnjave Leonid Artamonov skoraj takoj izdal dva ukaza. To niso bile rešitve, ki bi rešile problem oskrbe ali tragične epidemiološke razmere – razne bolezni so se razširile po mestu, bila je tudi nesreča. Ruski vojaški vodja je vsem državljanom judovske narodnosti ukazal, naj zapustijo mesto in prepovedali uporabo poljščine v upravi. Začele so se tudi priprave na že prvi obisk mesta carja Nikolaja II., ki je potekal 23. aprila 1915. Car je obiskal predvsem Utvaro X “Orikhovtsy” in imel govor, v katerem je poudaril “večni ruski značaj galicijske dežele”, “osvobojen” avstrijskega jarma in “za vedno” ponovno z “Sveto Rusijo”.
Po vstopu v Galicijo so ruske oblasti začele brezobzirno politiko preganjanja judovske populacije. To je bil eden od elementov ruske propagande, ki je utemešaval vojno proti »judovski« Avstriji za »osvoboditev Slovanov«. Njena lestvica je presenetila celo antisemitske prebivalce Galicija.
Na primer, prebivalka Przemyśla, Helena Seifert-Jablonskaya (1864–1936), ki je dnevnik hranila od 1. avgusta 1914 do 29. septembra 1915 (nato objavljena v tisk pod naslovom “Spomini iz obleganega Przemyśla”), je v njej zapisala: “18. IV. Nedelja – Začela se je strašna dominacija. Prijaznost izgine, pojavi se teror. Še en lov na Judje. Judje se ujamejo v stotih, preganjani, vendar ne samo Judje, ampak tudi naši so prijeti, prisiljeni delati. In tako so v vaseh odpeljani, da popravijo ceste in pokopljejo mrtve konje. Tudi otroke od 8-10 let preganjajo biči, jim dajejo lopate in spremljajo delo, ne plačajo ničesar. Za kosilo [на] Eno uro je dovoljeno iti domov in skrbeti, če se kdo ne pojavi. Judom ukažejo, naj praznujejo v nedeljo! Moški na splošno, celo intelektualci, se bojijo zapustiti hišo.”
Po drugi strani so avtorje spominov zelo zanimale ruske enote, na primer Cirkasians in predstavniki drugih “eksotičnih” narodnosti v armadi tsaristov. Običajno so bili upriznani kot glavni krivci za vse vojne patologije, kot so pobijanje in mučenje civilistov in zapornikov, ropi, požig in posilstva. Zgodbe o njihovih dejanjih so povzročile splošni strah.
Kot piše Florchak v svojem delu, je bila pozornost namenjena izjemni kulturni zaornitvi prebivalcev Ruskega cesarstva. Ruski vojaki so bili pogosto imenovani preprosto “divjaki”, sposobni samo za “rop in posilstvo”. Odvrnjena je bila tudi bojna vrednost ruske vojske kot celote, poudarjena pa so bila pogosta primera predaje, razširjene dezertifikacije in strahopetja. Bilo je poskusov, da bi pojasnili čustva ruskih vojakov, ki iščejo globlje razloge za njihovo obnašanje. Razlog je bil viden predvsem v odnosih znotraj Ruskega cesarstva, v nemirih in kulturni zaornitvi. Nesorazmerno velika prisotnost predstavnikov “ne-ruskih narodov” v armadi za tsarist seveda ni mogla iti neprimežena s strani Haseka:
“Ruski zapornik, ki mu je To povedal Schweik, ga je v zadregi pogledal, in povsem jasno je bilo, da ni iz vsega tega klepeta Niti besede nisem razumel.
-Nisem ponim, sem krimski tatar. Alah ahper.
Tatar je sedel na tla, prekrižal noge in, zložljive roke nad prsa, začel moliti:
– Allah ahper – Allah ahper – Bezmila – Arahman – Arakhim – Malinkin Mustafir.
“Torej, ti si Tatar,” je sočutsko dejal Schweik. “Srečo imaš.” Če si Tatar, me ne moreš razumeti in jaz te razumem. […]
Schweik je imel res srečo. Našel se je v družbi različnih vzhodnih narodov. Tatarji, Gruzijci, Osetijci, Cirkasi, Mordvini in Kalmyki so bili v transportu.
Ena stvar je bila slaba – z nikomer se ni mogel razumeti, z drugimi pa so ga vlekli v Dobromil, kjer naj bi se začela popravila ceste skozi Przemysl na Nyzhankovychu.«
Prej navedeno Dobromil se zdaj nahaja na ukrajinski strani meje, prejeta železniška proga pa je bila ustanovljena leta 1871 kot Prva madžarsko-galicijska železnica, znana tudi kot Transkarpatska železnica, ki je przemyśl povezala z Budimpešto. Več let se neuporabljeno železnico, ki je na Poljskem do začetka 90. let povezovala Przemysl s Kroszkom in Sianokom, danes v razmerah vojne v Ukrajini in potrebe po povečanju zmogljivosti poljsko-ukrajinske meje, ponovno obnavlja, popravilo tirov z ukrajinske strani pa je v polnem zamahu. V bližini je zaprt, a skoraj pripravljen za delovni mejni prehod Malgowice-Nyzhankovichi, v bližini vojaškega pokopališča prve svetovne vojne, v Germanovichiju, ki se nahaja nekaj kilometrov stran, pa je ena od utrdb, ki so del Przemyske trdnjave – III utrdba “Luchyce”.
Bodo vsaj plošče ostale?
Spomladi smo skupaj s prijateljem L. iz Przemyśla in znancem z Dunaja obiskali trdnjavo XI v Dunkovichki, severno od Przemyśla. Bil je sončen pomladni dan, kjer je ležal sneg. Stoječi na stenah utvrstja smo si ogledali panoramo nežnih hribov doline Xiang. Potem sva šla dol, v fort.
V več dvoranah, povezanih z dolgimi vlažnimi hodniki, so v enem od dobro ohranjenih kril v forti stali nagrobniki s preprostimi napisi – ime, priimek, rojstvo Božjega leta, takšno in tako, v srednji vojski, je dalo svoje življenje za cesarja in rojstni kraj leta Božjega (večinoma) 1915. Po odporu Przemyśla iz rok Rusov so Avstrijci skoraj takoj začeli delati na oblikovanju vojaških pokopališč. V ta namen so bila ekshumna telesa iz številnih začasnih množičnih grobišč v bližini trdnjav, seznami so bili sestavljeni na podlagi protokolov, posebna komisija, ki je delovala po vsej Galicija (razdeljena na tri okrožja v ta namen – Krakov, Przemyśl in Lviv, delo do konca vojne je bilo v celoti končano le v prvem od njih).
Dotaknil sem se starih stoletnih kamnitih peščenjakov, bral jasno vidna imena in priimke, vgravirano na njih – nemško, poljsko, češko, ukrajinsko, slovensko, hrvaško, madžarsko. Predstavljal sem si obraze teh ljudi, njihova življenja, od koder so prišli, kako so preživeli svoje zadnje trenutke v trdnjavi Przemyśl. Strelec Stanislaus Zawisza, unterofitzer Josef Faler, infanterist Josef Raug, desetnik Anton Przybylski ali polkovnik Theodore Zoric.
Nenadoma je L. obrnil mojo pozornost na znak, na katerem je bila vgravirano le ena beseda. Cirilica je bila precej nerodno napisana “ruska”.
Za razliko od Avstrijcev Rusi niso imeli podrobnih evidenc zasebnikov, prav tako niso imeli posebnih kovinskih medaljonov. Tako kot niso imeli normalnih udobnih in praktičnih uniform, vlečnih škornjev z debelimi podstavki, nahrbtniki in praktičnimi bajoneti, saj je bil isti arhaični bajonet dodan Mosinovi pištoli – že arhaični v tem času, v primerjavi z avstrijskim Manlicherjem.
Vsaj več deset tisoč takšnih neznanih Rusov, ki so se borili za carja in za veliko idejo o »osvoboditvi Slovanov« na galicijskih hribih nad Xiangom, pobili vsaj več deset tisoč, zgodovinarji se še vedno prepirajo o natančnem številu žrtev. Znano je, da so, na primer, le en dan, ko so Rusi po avstrijskih ocenah ponovno neuspelo vdrli v utrdenje XII, njihove čete utrpele izgube od 8 do 12 tisoč ljudi.
Takrat sem razmišljal o tem, ko sem stal nad znakom z napisom “ruski”, danes razmišljam o tem, kako se postavljam na tem, koliko ljudi je opremljenih še v arhaičnih uniformah, škornjih kirz, torbah namesto nahrbtnikov, čeladah druge svetovne vojne, brez osebne zaščitne opreme in medaljonov vojakov – koliko bi jih še moralo umreti ne v Galicijah, temveč v Črnem morju in Nadazovih stepah, med donbasom heaps za “kralja” in njegove bolne fantazije o “osvoboditvi” naslednjih Slovanov.
Z edino razliko, da danes, morda, ne bo niti kamnite plošče z eno besedo – “ruski” – iz njih.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroče končaregovorov, Ukrajina – pobeg iz izbire, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, V pokvarjenem ogledalu, Prezirajoč, Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, Klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin na galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumil na Vzhodu, Novo staro odkritje, In moralo bi biti tako lepo, novo leto darilo za Rusijo, Ali razpravljati zgodovino, Minsk impasse
Prvotni naslov članka: Przemyśl wiele już widział
