Pred kratkim je slavni ruski pisatelj emigré Boris Akunin (Grigory Chkhartishvili) objavil svoj novi roman z imenom Hudičev odvetnik. Naslov je na prvi pogled precej stereotipen, takoj v spomin na znameniti roman Andrewa Nydermana “Hudičev pravobranilec” in še bolj znan film Taylorja Huckforda s Keanujem Reevesom v naslovni vlogi. In na splošno je zgodba o kompromisih z vestjo stara tako kot svet, ki bodisi nevesti bodisi prostovoljno potisne na pogled ugledno osebo na pot zaščite zla.
Kakšna je torej posebnost Akuninove nove knjige? Gre za Rusijo prihodnosti, bližnjo, upamo, prihodnost, kjer je bil Putinov režim pravkar poražen. Pisatelj torej opisuje tezo položaj:
McDonalds se vrača v Rusijo. Repa-pomfrit, “borschevik-pai” in “ivanchai-kola”, ki so ga Rusi imeli radi, bodo ostali na meniju. Kiril Serebrennikov (direktor émigré, nasprotoval invaziji Ukrajine – ed.) je bil imenovan za umetniškega direktorja bolšojskega gledališče. Prva produkcija maestra bo Bellinijev opera »Norma«, libreto Vladimirja Sorokina (ruskega disidentskega pisatelja, katerega delo vključuje tudi roman »Norma«, ki govori o sovjetskem represivnem sistemu – ed.). Patriarh je blagoslovil ordinacije žensk. V ROC-u se bodo pojavili metropolitani, škofje in protopopi. Severna Koreja ni hotela izročiti Eugenija Prigozhina. Veleposlaništvo DLRK je poročalo, da bo delal v svoji specialiteti – kot kuhar v jedilnici kmetijske komune “Zorya Chuche”.
Tukaj je tako zabavna situacija. Kako je prišlo do tega? Jasno je, da ne skozi poštene in poštene volitve. Smešno je pisati o tem, noben bralec ne bi verjel avtorju. Ne skozi nemire, revolucije in upore. Niti skozi prevrat v palači, niti s črnimi polkovniki. Ne gre za roke agentov CIA ali MI-6 z dovoljenjem za umor. Gre samo za to, da je “Nacionalni vodja”, kot ga imenujejo v romanu, zagrabil udarec (Rusi imajo lep izraz “kondrashka grip”) prav med dolgočasno, večurno naravnost črto. Poskušal se je šaliti o ameriškem predsedniku, na primer tisto, kar je spustil med obiskom Angele Merkel, o “babici”, ki bi lahko postala “dekle”, če bi morala vedeti kaj.
“Stari paranoični preprosto ni prenesel več mesecev dolgega vojnega stresa, preobremenil živčni sistem s stimulansi,” je avtor določil vzrok smrti.
A glavno ni to, ampak dejstvo, da je naslednik “nacionalnega voditelja” prišel od kod? Tako je: vse iz istih ruskih posebnih služb, in iz slavne dinastije ruske “tajne policije”. Po nekem čudežu mu je enkrat uspelo, da se je vzdržel aktivnega sodelovanja v invaziji, krvavih izjav, dogodkov, kjer se je okupacija opravičila itd. Imel je srečo, da je pravočasno prišel v kraljevo neupoštovanje in bil poslan na daljno obrobje – guverner fiktičnega mesta Vladisieverovostok.
In tu je najbolj zanimivo v romanu: kako je Zahod dojel novega “Nacionalnega voditelja”? Vredno je citirati, ker se mi Akuninina različica zdi presenetljivo preročna:
“Tudi Zahod je bil upajoči, saj je Zahod pozitiven, optimističen in vsako spremembo vidi kot priložnost na bolje. Stari ruski vladar se ni imel kam umakniti, čakali so ga v Haagu, tega pa ni nič zamagalo, ni se ločil od realnosti, spet je bilo pred njim celo življenje. Signali iz Washingtona, Londona in Bruslja so prileteli do začasnega predsednika.”
Spomnimo se, kako je pred več kot 22 leti isti Zahod pozdravil predsedovanje Hebistu Putinu. V tem času nihče ni sumil, kako nevarno je za globalno varnostno arhitekturo. Nezaustavljivi Boris Jeltsin je že dobil vse na Zahodu, zato tudi tam nihče ni bil proti zamenjavam v najvišjem kabinetu Kremlja. Poleg tega alternativni kandidat za to mesto Jevgenij Primakov ni bil sprejemljiv kandidat za zahodno ustanovo. Znano je, da je bil glavni nosilec konflikta na Bližnjem vzhodu. Vsi se spominjajo njegovih protizahodnih pripomb, njegovega slavnega “U-turna čez Atlantik”, ko je ukazal svojemu letalu, ki je namenjeno proti Washingtonu, da se vrne v Moskvo v protest proti zračnim napadom na Jugoslavijo. Medtem je Putin z napredno prozahodno retoriko zavlačel zaslišanje Evropejca in Američanov.
Nato so v visokih pisarnah Washingtona in Bruslja videli svoje razloge za Putinovo vnemo. Tako kot zdaj vidimo, da je prihod na sedež oblasti v Kremlju “malo boljši Rus”. To je dovolj, da se vzpostavijo stiki, postopoma pozna sankcije in celo aktivno sodelovanje, tudi na področju globalne varnosti.
Pred kratkim na TV-kanalu CNN Bil je zelo profilen intervju z nekdanjim britanskim premierom Borisom Johnsonom. Najbolj zanimiv trenutek, vsaj za Ukrajince, je, kjer anketer analizira stališča svetovnegazahodne politike na predvečer ruske invazije.
“To je bil velik šok… Opazili smo, kako so ruske bataljonske taktične skupine združene, vendar so različne države reagirale drugače… Nemčija je v nekem trenutku verjela, da če se to zgodi, kar bo katastrofa, potem je bolje, da končamo z vsem hitreje, Ukrajina pa se preda,” je o nemških politikih dejal Johnson. Navsezadnje smo še prej iz besed veleposlanika Andrija Melnyka vedeli, da je na primer nemški finančni minister Christian Lindner prepričan, da bo Ukrajina zdržala “nekaj ur”. Zato je po njegovem mnenju “oskrbovanje (Ukrajina) z orožjem ali odklop rusije od ..SWIFT smešno.”
Francozi so po Johnsonovem mnenju do zadnjega trenutka zavrnili verjeti v popolno rusko ofenzivo. Jih lahko za to zaslišite? Konec koncev je bilo tudi ukrajinsko vodstvo skoraj prepričano, da ne bo žaljivke.
Johnson je kritiziral tudi italijansko vlado, katere premier je bil v tem času Mario Draghi. “Italijani so v nekem trenutku dejali, da zaradi odvisnosti od ruskih ogljikovodikov preprosto ne morejo podpreti položaja drugih držav,” je dejal nekdanji britanski premier.
Obenem je Johnson dejal, da so se položaji zahodnih držav, potem ko je ukrajinska vojska pokazala, da je sposobna učinkovito odbiti rusko agresijo, korenito spremenili položaji zahodnih držav. »Vsi – Nemci, Francozi, Italijani, vsi, Joe Biden – so videli, da preprosto ni izbire. Ker se ne moreš strinjati s tem tipom (Putinom). To je ključna točka,” je dejal britanski bivši premier. Priznal je, da je nato “Eurounija opravila sijajno delo” in organizirala močno nasprotovanje Rusiji in pomoč Ukrajini.
To je razumljivo, a vprašanje odnosa Zahoda do rusije po Putinu ostaja odprto. Zavezništvo “bojevnikov svetlobe, bojevnikov dobrega”, ki ga vodi Ukrajina, bo zmagal kriminalni režim, a kaj sledi? Recept za dokončanje prve svetovne vojne ne deluje, takoj ga zavračamo. Recept za denazifikacijo in demilitarizacijo Hitlerjeve Nemčije se je izkazal za učinkovitega. Malo verjetno pa je, da jo bo mogoče uporabiti za Rusijo, saj se bodo razmere bistveno razlikole od nemške. Seveda lahko sanjate, da bodo zajčne čete vstopile v Moskvo, odvrgli zvezdo iz Kremlja in na njegovo mesto pristali trident. Vendar se bo raje končala s pogajanji, kjer bo Rusija prisiljena podpisati mirovno pogodbo sramotno za njo. Celotna “sramota”, najverjetneje, bo sestavljena le v dejstvu, da bo agresorska država prisiljena vrniti vsa nezakonito zasedena ozemlja.
Spori se bodo vrteli le okoli ohranitve sankcij. Zahod bo imel politično voljo, da vztraja pri radikalnih demokratičnih reformah v Rusiji za postopno odpravo kazni. Ali pa iz veselja, da je vojne konec, se bo strinjal, kot je v prvem odloku zapisal Vladimir Lenin, na »mir brez prilog in odškodnin«. Če bo razvoj dogodkov sledil drugemu scenariju, potem ne pojdite k sledbeniku, čez nekaj let, takoj ko nam uspe obnoviti vojaški potencial, bomo imeli ponovitev revanchistične kampanje Kremlja.
Zato je glavna naloga ukrajinske diplomacije (seveda po zagotavljanju vojaške pomoči) nenehno izrečevati to nevarnost v zahodnih prestolnicah. Da Zahod ne bi nevesti postal “prekleti odvetnik”.
