Roman Igarja Babkova iz leta 2001 Adam Klokotsky in njegove sence govori zlasti o dr. Stefanu D., beloruskem filozofu in javnem intelektualcu z zaporniškimi izkušnjami, ki leta 1994 prihaja v London, da bi predaval na univerzi (iz konteksta lahko sklepamo, da je to Londonska ekonomska šola) z naslovom “Vzhodna Evropa: zgodovina in metafizika regije”.
Njegova pogodba z univerzo je eno leto z avtomatskim podaljšanje, razen če katera koli stranka nasprotuje. Takoj ko Stefan D. začne semester, ruske enote zasedajo Belorusijo. Na TV zaslonu gleda peti tankovski korpus ruske vojske, ki vstopa v Minsk in komentira: “Začela se je četrta divizija vzhodne Evrope.” Sprva beloruski intelektualec zbuja previdno sočutje, kmalu pa ga eden od kolegov obvesti, da »pogodba verjetno ne bo podaljšana še eno leto: nikogar ni zanimalo financiranje duhov ali sanj – zlasti starodavnih sanj o obstoju«.
Zemljevid in ozemlje
“Adam Kłocki in njegove sence”, kot pravilno opaža literarni učenjak Yan Maksymiukje prvi postmoderni roman v beloruščini, kar je še bolj zanimivo, ker beloruska kultura ni bila dovolj nesrečna, da je videla en sam modernistični roman (če le zato, ker je bila večina avtorjev, ki so jo sposobni za to, moralno in fizično uničena med Stalinovimi represijami). Glede na to, da je Igar Babkov, rojen leta 1964, pionir postkolonialne teorije v Belorusiji, ni presenetljivo, da je njegov roman poln premislekov in pripomb o problematični subjektivnosti beloruskih dežel, Njihovo podredjivanje i pripadnost raznih simboličnih reda (bilo Veliko vojvodstvo Litvanija, poljsko-litvanski Commonwealth, Rusko carstvo, ali Sovjetski Zveza) i večno bivanje u prostoru izmedu Easta i Westa, ki so sami precej dvomljive intelektualne konstrukte.
Malo paraphrasing izraz semiotični Alfred Korzhibsky, lahko rečemo, da zemljevid Evrope ne sovlaša s svojim ozemljem. Z drugimi besedami, med grafičnim prikazom Evrope in njeno dojemanje kot integralnega prostora, s katerim je povezana določena vrsta kulture ali vrednostnega sistema, obstaja precejšnje neskladje. Po drugi strani pa je vprašanje Evrope še posebej akutno na njenem vzhodnem obrobju, kjer njeno pripadanje ni očitno. To je zlasti opozorilo beloruskega sociologa Alekseja Lastovskega v kritičnem eseju “Obrisi simbolične geografije: Češka republika + Belorusija = Evropa?” 2011, v katerem je primerjal izkušnje postkomunistične Češke republike in Belorusije v njihovem boju za njihovo “evropenost”. Sociologinja je pravilno poudarila, da Evropa predstavlja simboličen konstrukt, katerega meje so zgodovinsko in politično opredeljene, sociologinja poudarila, da razprave o Evropi in evropejščini niso abstraktni in prazni pogovori, temveč “vplivajo na živce geopolitičnega statusa naših držav, katerih “evropejstvo” ni v nobenem primeru prisebno in neločljivo – zanjo se je treba braniti, se bojevati”.
Če je bila češka izkušnja boja za Evropo uspešna, je bil beloruski neuspeh. Ker je geografsko del Evrope (kar je tudi sporno), Belorusija na eni strani skoraj vedno simbolično pade iz nje, na drugi strani pa so poskusi lokalnih intelektualcov nenehno prisiljeni razglasiti pripadnost Evropi kot pomembno Drugo.
Odpovedani izgredi
Zgodba o beloruskem intelektualcu Stefanu D. ki si ga je izmislil Igor Babkov iz 90. let, v kateri lahko preberete o beloruskih strahih pred Rusijo in njenem imperializmu ter o tem, da Evropa ne upošteva njenih okolij, je oživljena leta 2022, vendar z eno pomembno značilnostjo. Februarja 2022 so ruski tanki napadli Ukrajino iz Belorusije, Belorusija pa je postala sokriva v ruski agresiji na Ukrajino. Čeprav ni pretirano reči, da je bila Belorusija po dogodkih leta 2020, ko si je Rusija zelo prizadevala za zagotovitev nadaljnjega obstoja lukašenkovskega režima (in zahod tega ni storil veliko, da bi to preprečila), skoraj popolnoma podrejena Rusiji, to ne spremeni dejstva, da so obeti za evropsko prihodnost Belorusije postali še bolj oddaljeni.
Dogodke iz leta 2020 je mogoče opisati kot postkolonialno revolucijo, potem vsaj postkolonialni upor s posledicami v obliki 1425 političnih zapornikov, več kot 40 tisoč ljudi, pridržanih v zadnjih dveh letih, in nekaj sto tisoč Belorusov, ki so bili prisiljeni zapustiti državo. Ta upor nam je končno omogočil, da smo se oddaljeli od dojemanja Belorusov kot skoraj Rusov ali neke razložljive mase ljudi, prikrajšanih za subjektivnost, vendar se zdi, da je invazija Ukrajine vse vrnila v prvotno stanje.
Belorusi, katerih boj za svobodo so vsi do nedavnega občudovali, so začeli dojemati kot pasivne udeležence v vojni, nič boljši od Rusov. Zato na primer ni presenetljivo, da pisatelj Algerd Baharevich čuti jezo in frustracijo, pri tem pa komentira vse večji delhujših primerov diskriminacije Belorusov v tujini. Bakharevich, verjetno eden najbolj znanih sodobnih beloruskih pisateljev na svetu (katerega 900 strani stranski distopianski roman Psi Evrope, objavljen leta 2017, je bil v začetku leta priznan kot ekstremistično gradivo v Belorusiji), je bil prisiljen zapustiti državo jeseni 2020. Ne naveliča se ponavljanja, ki na zahodnem občinstvu nagovori, da je Belorusija Evropa, in ni druge poti:
“Ali bomo videli sebe kot sestavni del Evrope, h kateremu se poskušamo vrniti, ali pa bo Belorusija prenehala obstajati. Poskušam dokazati evropsko identiteto Belorusov in pozivam v tujino: Evropa nas mora podpreti kot svoje evropske sosede. Belorusija in Ukrajina sta tragedija Evrope, njena bolečina in sramota. Danes je Belorusija posiljena in zapuščena, tesnjena in ponižana Evropa. In Zahod nima pravice obrniti se stran, nima pravice pozabiti na to, nima pravice ustvarjati primitivnih podob menda “pro-Putina”, “brezličnega”, “pasivnega” Belorusije.
Slab scenarij za Beloruse
Kar je videti spektakularno v romanu, ima v resnici pogosto tragične posledice. Zgodba o beloruskem filozofu Stefanu D. se konča z njegovim povratnim domom. Brez upanja, v državo duhov, kjer ruski patruljni helikopter kroži nad glavo. Če je izjava, da življenje posnema umetnost, resnična, potem za Beloruse to ni najboljši scenarij. Njeno izvajanje pa ni odvisno le od števila in obsega beloruskih glasov, ki poudarjajo njihovo evropskost, ampak tudi od števila Evropejcev, ki bodo našli pogum, da to priznajo.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: Europa ma problem z Białorusią
