Na tisoče Ukrajincev je postalo notranje razseljenih zaradi ruskih cinični napad na našo državo. Vendar pa ne brutalni napadi in grožnje iz Kremlja ne bodo zlomila našega ljudstva. Živo dokaz za to je zgodba o Nadiyi Maistrenko, lastniku salona za nohte, ki se je med vojno preselila iz Chernihiv regije v Lviv.
V okviru projekta “100000000000000000 Na Kanalu 24 je Nadezhda povedala zgodbo o evakuaciji in zagonu lastnega podjetja v popolnoma neznanem mestu. ponovno natisnemo to Besedilno sporočilo.
Nadiyo sva spoznala v njenem salonu v Lvivu. Ne tako dolgo nazaj, je odprl vrata obiskovalcem. Na voljo je udobna soba s profesionalno opremo in lahko aromo kave.
“Bilo je strašljivo… Ruski tanki so prišli k nam.
Očitno imamo spomine na 24. februar že kot prstne odtise: vsak Ukrajinec se je ta dan srečal drugače in izvedel za napad Rusije v polnem obsegu. Kateri zmenek se spomniš tega zmenka?
Veš, nekdo se podrobno spomni, in ne morem se popolnoma spomniti, kako se je vse to zgodilo 24. februarja. Kot da bi v megli… Brat in mama sta me zagotovo poklicala, vprašala, kako smo, rekla, da se je začela polna vojna. Takoj so stranke začele klicati in preklicati posnetke za manikuro in pedikuro. Bilo je strašljivo… Seveda nisem šel v službo. Potem so ruski tanki začeli prihajati k nam.
Nadiya Maistrenko je pred obsežnim napadom živela z možem in dvema otrokoma v mestu Mena, v osrednjem delu Chernihivske regije. Do meje z Rusijo – malo več kot 200 kilometrov.
Ti ruski tanki so krožili, ostali malo v mestu in se podali proti bližnjim vasem, da bi prečkali Desno (in utili pot do Kijeva, – Kanal 24). Toda naše oborožene sile so jim preprečile, da bi to storile in uničile glavni most.
Bilo je zelo strašljivo. Moški je zvečer rekel, da je bolje, da gremo k njegovi mami. Naše stanovanje se nahaja v zgornjem nadstropju 5 nadstropij stavbe, bilo je nevarno. Zato je bilo treba pobegniti. Tako smo se nastanili v zasebnem sektorju Maina. Mama mojega moža ima klet in spodnjo hišo, zato je bilo tam varneje. S tabo sva vzela tsutsika. Samo tesnoba – vpijem: “Vsi se skrivamo!” Psa so zgrabili in bilo je tako slabo sedenje, prestrašeno, ne razume, zakaj je bil ravno on tisti, ki ga je privlačila ta klet. Tudi ponoči sva se zbudila, zbežala v zatočišče.
Torej sta živela skupaj v hiši. Šele drugi dan smo prišli v stanovanje, da bi vzeli še več stvari. Že takrat smo razumeli, da bomo nekaj časa živeli v zasebnem sektorju mesta.
Regija Černohiv je ena prvih regij, ki so jo napadli in zasedli Rusi. Kakšni so bili ti dogodki?
Skozi mesto so minili sovražnikovi tanki. Odkrito povedano, sem redko zapustil hišo v tem času, smo poskušali ne družiti. Nisem jih videl, mož pa jih je videl. Celo posnel jih je. Videl sem ruske tanke na posnetku, vendar ne v živo. Zdaj, ko sem se vračal domov, sem videl sledi opreme na podvožju. Bilo je grozljivo. Vem, da se v mestu nihče ni dotaknil Rusov, z njim niso govorili. Nekako so nas obkrožili in to je to.
Komunikacije nismo blokirali, zato smo gledali ukrajinske novice. Na splošno je bilo težko. Naši mostovi so bili zlomljeni, nekaj časa je bilo nemogoče v mesto prinesti hrano, našli smo se v okupaciji, v takšnem ringu. S časom so police trgovin postale prazne, vendar povezava ni izginila.
Kako je mesto živelo brez hrane? So se ljudje nekako združili, da bi preživeli, ali so zapustili Maine?
Nihče ni zapustil mesta, vsaj jaz jih nisem videl. Imamo kmete, ki so začeli dostavljati mleko in kruh zastonj. Ljudem so samo dajale živila. In mesto je majhno, vsi so imeli hrano. Samo, da dolgo ni bilo nič uvoženo v trgovine. In potem so podjetniki našli pot ven in začeli dostavljati izdelke.
Številni prostovoljci so rešili kyivsko in karkivsko regijo, ljudem prinesli hrano. Si imel tudi ti to?
Ne morem reči ničesar o prostovoljcih, nisem jih srečal. Ampak naše ženske so se obule. V marcu je obrat za predelavo mesa, iz katerega so začeli dajati izdelke. Naši domačini so v šolah pripravljali te enoloke, a iskreno ne vem, kam so jih poslali naprej – ali vojaško ali civilno. Ampak vsekakor za dobro stvar. Enkrat so ljudje celo nosili oblačila.
“Najhuje je, ko so Rusi začeli spuščati bombe na Černohiv”
Težko si je predstavljati, kako je biti pod okupacijo sovražnika. Kaj je bilo zate najbolj strašljivo v teh zgodnjih dneh polne vojne?
Najhujše je bilo, ko so začeli spuščati bombe na Černohiv. Bojna letala so letela nad našim mestom. Ne veš, kje bo bomba padla na nas ali kje dlje, v Černohivu. Bilo je strašljivo. Naše mesto je imelo srečo.
Ta hum letala se morda ne more zmešati z ničemer…
Da. Tudi Ta dim in oblaki, nič ni vidno, sploh ne veš, kje je ta bombnik. Nismo vedeli, ali so naša letala ali sovražniki. Če je letel in se obrnil proti regionalnemu centru, je bilo jasno, da so to Rusi. Na ta dan so bile eksplozije v Černohivu.
“Rusi so ustrelili in ubili dekle in dve družini, ki sta hoteli evakuirati”
Imela sem stranko, ki je zapustila Meno v Chernihiv pred pol leta, piše članke. Vse je opisala in to je samo zastrašujoče. Nemogoče je prenesel tisto, kar so ljudje doživeli v samem Černohivu. Tam so bile bombe odvržene zelo velike. Fotografije so pokazale, kako je školjka padla na stadion, nato pa je bil krater tako velik, da se je razširil.
Veliko groznih zgodb je v regiji Černohiv. Najino punco so ustrelili. Kot tudi dve družini, ki sta se hoteli evakuirati, sta bili ubiti. Samo ženska je ostala živa. In tako boli: otrok je hotel biti rešen, z očetom in mamo… Ne razumem, kako lahko streljaš na otroke, neoborožen. Mirni ljudje so, nič jim niso naredili! Grozljivo je, do kakšnih grozodejstev gredo (Rusi, – Kanal 24).
“Prišel sem v Lviv, in že tukaj sem slišal raketo letenje”
Kdaj ste se odločili za evakuacijo?
Ko se je začela polna vojna, je moja najstarejša hči Vika že študirala v Lvivu in nameravala vstopiti na univerzo, zato je ostala sama. Trenerji in učitelji, neskončno sem jim hvaležen, ji pomagal. V tem času sem imel manj dela, kar je bil še en razlog. Pravzaprav pa otroka nisem mogel pustiti brez visoke izobrazbe, pa tudi v Lvivu sam. Zato sem se odločil, da grem k njej, da bi lahko šla na univerzo. Odpeljati jo domov ni bilo izhoda: nisem vedela, kako naj gre, nato pa otroka nazaj – nisem hotela. Tukaj, v Lvivu, ima že življenje, morala jo je podpreti.
Možu sem rekla, da bom šla. O vsem sva se pogovarjala in on me je podprl. Marca sem prišel v Lviv. In drugi dan po mojem prihodu, ko sem se dobival v službo, je bil prvi prihod rakete v mesto.
Torej se je izkazalo, da ste v Lvivu še bolj čutili, kaj je vojna?
Ja, slišal sem raketo, kako leti. Zvok je strašen, ta žvižg… Dolgo si nisem mogel opomogniti. Naša napaka je, da tečemo, vendar se moramo skriti v zatočišču, ker lahko druga raketa leti. In ni znano, kje bo pristala. In bežimo in vidimo, kam leti ta raketa (smeh). In ko preučiš, je notri tesnoba, padeš na kolena in moliš, da ne bo nič letelo na tvoje dvorišče. Doma tega nisem videl ali slišal: nismo tako streljali, v našem mestu je bilo tiho, le Černohiv je bil zelo obotav.
Kako vam je uspelo evakuirati v Lviv? V tem času je bila Chernihivska regija pod okupacijo.
Od dneva začetka vojne je bilo manj kot mesec dni. Nemogoče je bilo iti skozi Chernihiv, bilo je potrebno narediti velik krog v obtoku. Torej, da razumete: imamo 3 ure z avtom do Chernihiv v miru, in potem imamo 5 ur. In potem lahko rečemo, da smo imeli srečo, smo nekako pustili v ravni črti.
Iskreno, bilo je zelo strašljivo. Še posebej, ko sem videl poškodovane hiše. Šli smo skozi Korop, na nekaterih področjih so bile bitke, nato pa je stala pokvarjena oprema Rusov. Malo je prijetnosti. Izvedeli smo, kakšne so poti. Ugotovili so, da naj bi šel avtobus iz Carpa. Zato si je drzneIa. Potem pa sem se bala iti z najmlajšim sinom Yuro, nisem vedela, kakšna bo pot. Nisem mogla tvegati njegovega življenja in tri mesece sem živela brez njega. Bilo je zelo težko. Na splošno sem normalno prišel v Lviv.
Te je kaj presenetilo v Lvivu, morda v vsakdanjem življenju ali urah?
Tak primer je bil na postaji: po telefonu sem govoril z taščino in neka babica je strahoto kričala, da se vsi umaknejo od okna. Takrat sem bila tako prestrašena. In ta ženska je morala biti migrantka, mogoče se je česa bala.
In še vedno ugasnemo luči v mestu. In prišel sem sem: v Lvivu ljudje ne morejo pozno izklopiti elektrike. Za nas je drugače. In bilo je zelo nezaslišano, ko ljudje v meni niso, zakaj bi lahko spravili tako sebe kot vse v nevarnost? Poleg tega je bilo čudno, saj ne vozimo avtomobilov, ko se zmrači. No, vsi poskušajo ugasnil luč, ne pa pritegniti pozornost.
“Pol Chernihiv je samo groza: tam je vse premagano, malo je ljudi”
Po okupaciji ste obiskali svoje mesto. Koliko se je spremenilo, ko te ni bilo tam?
Ko nisem prišel v svoje mesto, ampak v Černihiv, kjer so potekali spopadi, lahko rečem, da je pol mesta le groza. Prej smo pogosto prihajali tja. In ko vidite, kako so ljudje tam nekaj zgradili, uredili, zdaj pa je vse premagano – to je tako strašljivo. In ali si bo zdaj opomogel – ne vem, saj je prišlo takoj po osvoboditvi Chernihiv regije, mesto je bilo premagano, malo je ljudi. Toda prijateljica pravi, da je malo po malo vse obnovljeno, prebivalci se vrnejo domov, ona je že Deluje. Kot da življenje počasi postaja boljše.
Bridges je. Na začetku vojne so jih oborožene sile Ukrajine uničile, da Rusi ne bi mogli v Kijev. Glavni most je bil uničen, ne vem pa, ali je bil že obnovljen. Nekako sva hodila naokrog, točno na druge načine, ne tako kot prej. Niti tega mostu nisem videl. Ljudje so zgradili hiše, zdaj pa jih ni. Sina sem vzel pred tremi meseci. In to je že postalo mirneje v mojem srcu.
“Našega jezika ni mogoče uničiti, vedeti ga je treba. Ljudje začnejo z njim.”
Ste se že nastanili v Lvivu? Se ti zdi, da si doma?
Ko sem prispel v Lviv, sem takoj spoznal dobre ljudi. Pred odhodom sem našel službo. Potem sem se strinjala z eno punco iz salona in govorila je z mano, kot da jo poznam že 100 let. Še vedno smo v dobrih pogojih z njo. S časom sem našel drugo službo. In tudi v tem kozmetičnem salonu so bili sočutni, če je mogoče, so meni našli stranke, saj so vedeli, da potrebujejo sredstva.
Tu mi je tudi zelo lahko, ker slišim ukrajinščino, moj jezik. Na primer, lažje mi je govoriti svoj jezik. Ja, imeli smo surzhika, ampak všeč mi je, da tukaj govorijo čisto ukrajinsko. Navajenih sem že na mesto. Tukaj mi je udobno, zelo mi je všeč.
Omenili ste ukrajinski jezik. Mreža pogosto piše, da ni čas, da se v Ukrajini zavzame jezikovno vprašanje in pozivajo sonasledce, naj zapustijo ruščino, saj je še vedno vojna in, pravijo, so še bolj zagreta vprašanja. Kaj meniš?
To je naš jezik. Zdaj je čas, ki omogoča, da pokažejo ljudem, da ukrajinščina ni nekakšna “vas”, ampak raven. Nekoč sem študiral v Karkivu, potem pa sem pogosto slišal posmeh iz mojih besed, povsem ukrajinskih. In potem smo imeli tipa, ki se je učil, Ukrajinec, ki ni razumel ukrajinščine. Tako sem bila presenečena, kako lahko živim tukaj in ne razumem svojega uradnega jezika (smeh). Ne samo, da moramo vedeti ukrajinski jezik, ampak ga tudi spoštovati, pokazati drugim ljudem, da je ločen in izviren jezik, je čist in lep.
Razumem te. Med študijem na univerzi v Lvivu smo imeli tudi ta val, da iz nekega razloga ni prestižno govoriti ukrajinščino.
Bil je čas, ko me je bilo sram svojega jezika, vendar nisem preklopil v ruščino. Tako govoriti kot govoriti. In če nekomu ni všeč, morda sploh ne bo komuniciral z mano. Našega jezika ni mogoče uničiti, vedeti ga je treba, saj se tukaj začne naš narod.
Prebivalci Lviv pridejo k vam po posnetke. Ali nekako pazijo na tvoj jezik?
Všeč jim je (smeh). Imam tega surzhika, vendar nihče ne da pripombe, da nekako govorim nepravilno, ne popravijo. Pravzaprav se poskušam popraviti. V šestih mesecih se ne morem znebiti surzhika, še malo časa je, vendar poskušam govoriti ukrajinsko bolj čisto.
“Zbral sem 600 dolarjev, s katerimi sem prišel v Lviv in odprl posel”
Že imate svoje podjetje – prijeten salon za nohte v bližnji središču Lviv. Kako ti je to uspelo?
Sprva sem delala v dveh salonih kot mojster manikure in pedikura, kasneje sem poskušala najeti delovno mesto zase, ko pa imate doma vso opremo, je zelo težko delati tako. To je več za dekleta, ki se ravno začenjajo in še niso pridobila vsega, kar potrebujejo za delo. In že več let delam doma zase, zato je bilo težko, da je nad mano še vedno oseba, ki navsezadnje nadzoruje. In potem sem se odločila, da poiščim svojo sobo, in tako malo po malo, da se nisem hotela preobleči, a sem še vedno tekla v dva salona v službo.
In kje je začela? Pravkar sem našla dekle, ki mi je ustvarilo instagram stran. In to je bil pravi začetek. Potem je financirala oglas. S časom mi je mož predal vso opremo in začel sem delati.
Vsem lahko dam nasvet: če prihajate iz drugega mesta in celo majhnega, morate razumeti, kako živi metropola. Delati moramo v salonu in si pobliže ogledati. Ker brez nje bo še težje, ne veš, kako vse deluje tukaj.
Torej, sem ugotovil iz Instagrama. Najprej sem se bala, vse sem fotografirala. Toda to dekle me je zelo podpiralo, je ponovila: “Uspelo ti bo.” V petih mesecih imam že 600 sledilcev. Poleg tega nisem takoj odprl pisarne. Sprva sem zavrnil en salon, potem – iz drugega. In zdaj delam tukaj, doma, na kraju samem.
Vse sem iskal po internetu. In nekako je bilo vse hitro najdeno. In kar je najpomembnejše – ta soba je majhna, vendar je bila ena brezplačna. Poklical sem lastnika, uredil, da pride čim prej, da začne delati v sezoni.
Si začel s skupnimi 600 $?
Ja (smeh). 600 dolarjev. Doma sva poskrbela, da sva šla na dopust, popravila, zato nisem nikoli zalotila denarja, da bi ležela. Pred pandemijo smo šli z možem v Egipt. In prihranil sem to vsoto, da bi šel naslednjič z otroki. Da bi tudi oni videli te čudovite ribe. In tako je zbrala teh 600 dolarjev, s katerimi je prišla v Lviv. Od tega zneska, sem dal $ 450 za začetek: na Instagram strani, za najem.
Ali ni bilo strašljivo dati večino zneska za posel?
Celo zelo. Prav tako najem stanovanja. Na začetku, takoj ko je prispela v Lviv, je s hčerko za hrano na dan dodelila 50 grivnij na dan. Hodil sem 40 minut na delo, ker si nisem mogel privoščiti dveh delovnih mest, to je veliko denarja na mesec. Še en salon, 1,5 ure stran od mene, sem moral tja.
Težko je, ker ne veš, kaj se bo zgodilo. Dejansko sem imel in imel veliko podporo: moj mož, otroci in prijatelji iz chernihivske regije. Jokala sem in rekli so mi: “Trpite, ne more biti tega, da vam ne bo uspelo.” Še posebej me je podpirala hči Vika, dajala nasvete in moč, da ne obupam. Dekleta so pomagala tudi v salonih, kjer sem delal. Najlepša hvala za to podporo. S takšno podporo sem šel naprej.
Tu že živim, kot doma, imam priložnost, da se razvijam in študiram. Ljudje tukaj so zelo prijazni, mesto je lepo. Upam, da bo vse v redu. Patriotizem se tukaj zelo čuti. Ja, in v manikuri je šel ta val: dekleta so prišla in prosila za manikuro z zastavo ali v modrikasto-rumenih barvah. Različne ornamente sem pobarval bolj doma, v Lvivu pa imajo raje klasike.
“Če bi pogledal nazaj, bi bilo še huje”
Tukaj si se že nastanil, začel že od začetka. In kaj bi rekli tistim, ki si upajo vsak dan evakuirati in tvegati življenje?
Ni se treba bati. Če bi pogledal nazaj, bi bilo huje. Naprej moramo iti le v majhnih korakih. Jokaj v blazini, kot sem jaz, ampak pojdi nekaj narediti. Danes ni uspelo, ampak jutri se lahko zgodi!
Sploh ne verjamem, da oseba, ki nekaj naredi, ne bo dosegla ničesar. Poznal sem tiste, ki so prevzeli eno stvar, za drugo, za tretjo, vendar sem našel, kar so lahko dobro. Našli so primer, ki jim je všeč. A na poti do tega so trdo delali in delali napake, ne brez njega, včasih so izgubili denar, a so vseeno šli naprej. In tudi v času razočaranja je bilo dobro. Navaditi se moramo na resničnost. Če pademo, se bomo izgubili.
Našla sem delo svojega življenja, rada imam svoje delo. Ko je ostala brez nje v zgodnjih dneh vojne, ni mogla najti kraja zase. Pomembno je, da se razvijem. Zelo pogosto hodim na tečaje, doma sem že večkrat izboljšal svoje veščine. V nasprotnem primeru ne bo nič, če boste sedeli pri miru in mislili, da ste supermaster, natakni krono – to ne bo tako. Vedno moraš delati na sebi.
“Nevarno je ostati na zasedenih ozemljih, tudi z otroki”
Mnogi pa se bojijo, da je evakuacija potovanje nikamor, pravijo, da jih nikjer nihče ne čaka, nihče ne bo pomagal. Kaj bi jim lahko povedali, kot migrantu, ki je to že prestal?
To ni res, tu podpirajo. Veliko je zgodb, ko se ljudje zastonj odrečejo svojim domovom, včasih se naselijo tudi sami v poletnih kočah, a na vsak način naselijo Ukrajince, ki so pravkar prispeli in pomagajo. Čutila sem tudi zase, kot je bilo podprto v Lvivu. Zelo nevarno je ostati tam, četudi z otroki… Moraš iti, nekdo bo pomagal, ker svet ni brez dobrih ljudi. In vse bo v redu.
Vendar morate razumeti, da bi morali sami nekaj narediti, in ne upati na nekoga. Če samo počakamo na pomoč, je narobe. Delati moramo, pomagati ljudem in Ukrajini in vse bo v redu. Skupaj za izgradnjo gospodarstva, za obnovo skupaj, vse skupaj. Zato ne izgubite srca, zložljive roke in čakajte na nekaj, ampak delajte. To bo koristno zase, saj bodo znanci, komunikacija.
In ne more biti, da bodo samo slabi ljudje naleteli na to, kjerkoli boste evakuirali. Samo dobre stvari so se mi dogajale, pomagale, podpirale (nasmehi).
Hvala za tako iskren in navdihujoč pogovor. In želim končati z precej banalno, vendar pomembno vprašanje. Kaj boste storili takoj po zmagi?
Sploh ne vem (razmišljal sem o tem). Zmaga bo prinesla nekaj olajšanja duši. Želim, da se vse to čim prej konča, da bo manj žrtev, vsa mesta ne bodo propadla. To je zame pomembnejše in to, kar bomo storili, je sanjati, razvijati, živeti naprej. Veš, v tej vojni Rusija izgublja nekakšne neuspehe, mi pa smo najboljši! Boli.
In žal mi je tistih ljudi, ki še vedno mislijo, da je material pomemben. Pomembnejše pa je življenje bližnjih in sorodnikov. Ja, potrebujem dohodke, delo, vendar se ne obešam, ampak zdaj namenjam več časa moji družini. Življenje je treba ceniti.
Zagon lastnega podjetja ni enostavno delo. In odpreti podjetje stran od doma in poskusite ne samo nahraniti svojo družino med vojno, ampak tudi okrepiti Ukrajino in njeno gospodarstvo je herojski! Zato vas pozivamo, da podprete razseljene ljudi, ki ne pričakujejo pomoči, ampak zdaj gradijo svojo prihodnost. Bo to dobro?Obstaja veliko načinov, ali nasvetov, ali sestanek za manikuro ali skodelico kave v bistro – obstaja veliko načinov za podporo sodržavljane, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Glavno je, da ne bodi ravnodušen!
