Ruski zavojevalec že več generacij uničuje Ukrajince in izgna ljudi iz naših dežel. Dvakrat med življenjem, hišo, bo vse pridobilo lastnino in občutek varnosti je izgubil prebivalec Mariupola Vadym Zabolotny. Mož je iz Donječka, katerega spomine so zažgali Rusi.
V intervjuju v okviru projekta “100000000000000000 na Kanalu 24 je govoril o tem, kako je Mariupol spoznal vojno v 2014 in 2022, kaj je rešilo njega in njegovo ženo pred smrtjo v mariupolovem dramskem teaterju in kakšne ukrepe bi morala Ukrajina sprejeti po zmagi. nas ponovno natisne Besedilno sporočilo z dovoljenjem urednikov.
“Že 8 let živim v vojnem stanju”: kako je Vadimu življenje
Kakšno je bilo tvoje življenje pred polno invazijo?
Pred vojno sem delal v rešilcu v ekipi za oživljanje srca. Zame je to leto 2014 nadaljevanje iste stvari. Že osem let živim v vojnem stanju.
Kaj lahko poveš o 2014?
Najbolj burni dogodki začetka rusko-ukrajinske vojne v Mariupolu so se dogajali 9. maja 2014. Potem sva z ženo že odšla v Lviv. Takšna čustva so vladala v mestu, da smo se bali prihoda “ruskega sveta”. Toda na koncu, malo po malo, je razpoloženje v Mariupolu začelo postajati bolj domoljubno.
Treba je vedeti, da je bil Mariupol pred 8 leti, kot zdaj, pod rusko okupacijo. Na srečo je trajalo razmeroma kratko. Od sredine aprila 2014 so stavba mestnega sveta in drugi ključni objekti na ozemlju Mariupola pod nadzorom ruskih okupacijskih sil. V mestu so bila »fortifidificirana območja«. Več sto ukrajinskih servisejev je imelo le letališče Mariupol. V enem dnevu so načrtovali in izvedli posebno operacijo za osvoboditev mesta. In že 13. junija 2014 je bila nad mestnim svetom Mariupola dvignjena modra in rumena zastava, mesto je bilo uradno osvobojeno ruskih okupacijskih sil.
V zadnjih letih se je mesto začelo spreminjati. Po mojem mnenju se je to zgodilo zaradi evropskih nepovratnih sredstev. Vse se je spremenilo: prevoz, dobrobit samega mesta, stavbe in fasade, ceste.
Foto 24 kanal
“Nihče ni razumel prave lestvice”: o začetku vojne v polnem obsegu
Si predvidel začetek invazije?
Ja, mislili smo, da se bo začela popolna invazija, vendar tehtnice nismo razumeli. Začutili smo, da se nekaj približuje. Nekaj dni pred vojno sva z ženo šla na tržnico in kupila radio. Na koncu se je zgodilo, da je to edini vir komunikacije.
kaj si pamSe spomniš noči proti 24. februarju?
Naš sin živi v Kijevu, zgodaj zjutraj pa je okoli 4-5 ur poklical in rekel: “Vse se je začelo.” Prvi dan se očitno ni nič spremenilo. Seveda so bili ljudje nekoliko osupli in tako se od zunaj ni zdelo, da se nič ne spremeni.
Vendar se je vse spremenilo, ko so ruski zavojevaci začeli obkrožati mesto.
Nismo delali zalog hrane, ampak smo samo čakali na novice. Nekaj sva čakala in čakala. In potem smo se preselili v klet v naši hiši. Tam smo preživeli večino časa, saj doma ni bilo svetlobe, plina, vode.
Foto 24 kanal
“Teden dni je živel v dramskem kino”: o evakuaciji iz obleganega mesta
Kako vam je uspelo evakuirati iz mesta?
Zahvaljujoč radiu. Nekega jutra sem slišal, da se evakuacija v Mariupolu začenja. Imenovane so bile tri zbiralne točke. Eden od njih je dramsko gledališče. In ugotovili smo, da moramo evakuirati. A prvič nismo mogli, zato smo ostali v dramskem kinu in čakali.
Nismo se ustavili iz fasade, ne iz osrednjega vhoda, ampak od zadaj. Kjer je vhod v poslovne prostore. Bili so zložljivi stoli, na katerih smo sedeli. In tako smo tam živeli več kot teden dni – od 5. do 6. marca do 14. marca. Vsi, ki so bili tam, so prišli v dvorano ob 9.00 in poslušali radio. Vsi so čakali samo na eno stvar: ko bo napovedana zelena bikoborkaRr. Vsi so računali na Rdeči križ.
Čas je minil, a nič se ni zgodilo. Ljudje so že začeli razumeti, da je malo verjetno, da bo do uradne evakuacije.
Nekega dne so ljudje, ki so čakali na evakuacijo, izvedeli, da je konvoj že šel po poti, da bi odšel in da se je zdaj tvoril drugi.
Spoznal sem, da ni več kaj čakati. Nekaj moramo rešiti. Zanimivo je, da se do te točke ni zdelo, da bom čez 5 minut prišel in povedal ženi: “5 minut na sestanek – in gremo.” Razložil sem situacijo, rekel, da druge kolone ni več in da smo imeli zelo malo časa.
Strinjal sem se z ljudmi, da jih lahko vzamem s svojim. Eden je bil uslužbenec v teaterju, drugi pa organizator tega zatočišča. Obljubil sem drugemu mladenicu, da ga bom vzel s seboj. Vsi so zavrnili.
Foto 24 kanal
Vadim in njegova žena sta hotela pobrati vsaj 28-letnega Nazarja. Bil je z zahoda Ukrajine. Vadim se ga spominja z veliko žalostjo – tip je umrl.
Drugim ljudem sem ponudil, da odidejo, vendar je bilo to zanje zelo nepričakovano, so zavrnili. Odšla sva skupaj z mojo ženo. Najprej smo prišli do mesta Mangush. Nahaja se približno 20 kilometrov od Mariupola. Tam so predstavniki kvazi-republike “DPR” predali humanitarno pomoč. Bil je šok. Ko smo prispeli, sem spoznal, da kolumna ne ve, kako in kam iti. Potem sem izšel iz kolone in odšel sam.
Na poti je Vadimu uspelo pobrati dva potnika – fanta. Tako sta skupaj jahala.
“Tetovaže so bile prerezane ljudem v živo”: o grozodejstvi okupatorja na kontrolnih točkah
Na poti je bilo veliko zapor. Okoli ducat. Še en avto se je vozil za Vadimovi družini. Človek pravi, da se je zdelo, da obstaja tovarniška varnost tovarne Ilyich.
Fantje, ki sem jih vzel, so imeli zalogo cigaret. In na kontrolnih točkah so dali tem zavojašem cigarete, da bi nekako izgladili vse trenutke. Da se ne bi oklenil nas.
Na eni od kontrolnih točk so prejšnji avto ustavili, sprva jih vsiljivci niso dohiteli. Kasneje pa so te ljudi pridržali. Eden od njih je našel tetovažo – in vsiljivci so ga v živo izkoskali. Potem so ujeli vse ljudi iz avta. Nekdo je bil zamenjan, nekdo je ostal v ujetništvu.
Cesta v Zaporozhye je bila neoznačljivo dolga. Zabolotnyjev par bi šel s hčerko v Lviv.
Vozimo se in vidimo s strani avtoceste, približno pol kilometra ali kilometra, kako naši Gradci delujejo. Avtomobili stojijo – in počil v smeri, kjer je sovražnik. Zavdiham, “Naš!”
Lahko rečemo, da je družino Zabolotny rešil čudež. Konec koncev, ravno na dan, ko so prispeli v Lviv, so Rusi bombardirali dramsko gledališče.
Foto 24 kanal
“Že 8 let živim ne samo z vojno, živim po upanju”: o načrtih po zmagi
Zdaj Vadym Zabolotny živi v Lvivu s hčerko in njeno družino. Človek je vesel, da vidi svoje vnuke, vendar se mariupola spominja z veliko bolečino.
Vse poletje so bili naši vnuki v Mariupolu. Vse poletje, to je to!
Kaj boste naredili po naši zmagi?
Rad bi se vrnil v Mariupol, vendar razumem, da ne bo kmalu. Tudi to ne velja za zmago, ki jo vsi veselimo. Mislimo: če zmagamo letos ali v začetku naslednjega leta, in kje potem, da se vrnemo, kje živimo? Šotor? Naša hiša, naš dom… Menda je nepoškodovanje, a popolnoma izgorelo od znotraj.
Kljub temu Volodymyr verjame v zmago Ukrajine in da bomo vrnili vsa ozemlja.
Že 8 let živim ne le v vojni, živim z upanjem in vero, da bomo vrnili vse. In moj… Nočem reči draga. (Donetsk – Kanal 24), ker so Rusi prestrašili združenja z besedo “domorodec” v tem obdobju. Ampak Donetsk se bo vrnil, mi bomo vrnili vse. Ta vojna se mora končati z zmago. V tej vojni ne bo premirja. Mora obstajati zmaga nekoga. Naš! In po tem – jamo s krokodili ali kakšno steno, ali kaj drugega. In vsi podpiralci Rusije – tam (v tujini – Kanal 24). In potem je tu zid, in izpustiti vse ven, ne spusti nikogar noter.
Po množičnih grozodejstvi pRusov nad Ukrajinci, teror civilnega prebivalstva in jedrsko izsiljevanje celotnega sveta resnično želijo verjeti, da se bo na meji med Ukrajino in Rusijo pojavil ogromen zid. Ta zid bo lahko zaščitil ves svet pred cesarsko manire kremeljskega diktatorja in njegovega ljudstva. Medtem pa še vedno poteka trkanje iz naše dežele sovražnika – zgradimo ta zid v nas. Naj vse rusko ostane na smutišču zgodovine, kjer se bo kmalu našla rusija sama.
