22. novembra se je v verskem življenju Ukrajine dogajal neverjeten dogodek. Varnostna služba Ukrajine je opravila preiskave (in pristojni ljudje trdijo, da je bil to le inšpekcijski pregled, saj ni bilo ustrezne sodne odločbe za preiskavo) na ozemlju Kyiv-Pechersk Lavre, osrednjega svetišča Ukrajinske ortodoksne cerkve, ampak na žalost Moskovskega patriarhata.
Pred nekaj leti je bila ta cerkev najbolj množična v Ukrajini glede na število župnij in vernikov, in kar je najpomembnejše – politično najbolj vplivna. To bi se lahko še posebej jasno videlo med predsedovanjem Viktorju Janukoviču, ki je bil predan vernik UOC-mp. Vendar tudi z letom v Rostov po Euromaidanu cerkev ni izgubila vseh svojih vplivov. Navsezadnje je tudi v ozadju vojne dovolj podpiralcev te res pro-ruske cerkve na številnih ravneh oblasti v Kijevu.
Zato se logično pojavi vprašanje: ali se je začel pravi boj z izjemno škodljivim vplivom ene od močnih propagandnih institucij Kremlja v Ukrajini, ki je že davno zamujala? Ali pa je predstava moči za samoodklonjene le dokazovanje njegovega odziva na ogorčenje družbe nad resničnim dejstvom cerkvene igre v korist sovražnika? O tem bomo izvedeli šele čez čas, po nadaljnjih preiskovalnih tožbah in sodnih postopkih. Doslej nas najnovejša zgodovinska izkušnja navdihuje pesimistične misli.
Že 32 let na ukrajinskem ozemlju obstaja ta resnično obrtna ustanova, imenovana Ukrajinska ortodoksna cerkev in dejansko veja Ruske ortodoksne cerkve. Mimogrede, njegov prvi primat je bil slavni (žal)zli filaret. Ta številka se je pritoževal le zato, da bi iz intervjuja za Radio Liberty, ki je bil izveden januarja 2019, dal zelo zvocen citat. »Potrebno je, da je kandidat bodisi v škofu bodisi pri duhovnikih zvest sovjetski vladi. Če je kandidat zvest sovjetski vladi, potem so dali dovoljenje KGB, bolj natančno, Svetu za verske zadeve. Ker so tam delali isti KGB-jevci. Svet za verske zadeve je dovolil, da je bila ta oseba zvesta sovjetski vladi. Če je oseba nelojavna, je bila proti sovjetski vladi, potem ni dala dovoljenja za montažo… Dejstvo je, da ni bilo niti enega škofa, ki ne bi imel stika z njimi (s KGB – ed.). Če ni imel stikov, ni bil škof. Če torej eden od škofov pravi, da ni imel stikov, potem to pomeni, da laže. To zagotovo vem,” je iskreno priznal Filaret.
Oktobra 1990 je torej obsežna mreža agentov v cassocksih preprosto spremenila ime iz ROC-a v UOC. Kijevska patriarhata, naj vas spomnim, v tem času ni obstajala. Ko se je neodvisna Ukrajina pojavila na zemljevidu sveta manj kot leto kasneje, se status UOC dejansko ni spremenil. Ravno junija 1992 je že omenjeni Filaret, ki je doživel polom s pridobitvijo predsednika ruske ortodoksne cerkve, sprožil ustanovitev UOC-Kyiv patriarhata. Zato se je moskovska patriarhata morala odreči malo kongregacij, predvsem v zahodni in srednji Ukrajini.
Hkrati je UOC-mp, kot je bilo že omenjeno, dolgo časa ostal najbolj množična cerkev v Ukrajini in edini canonical med ortodoksnimi. Do Tomos prišel decembra 2018. Pojavila se je tudi ortodoksna cerkev Ukrajine – tudi canonska. Celo, je mogoče reči, veliko bolj canonično kot UOC-MP, katerega status je zagotovila le komunikacija z ROC, ki jo je ukrajinska veja cerkve poskušala molčati.
Poleg tega je Verkhovna Rada iz Ukrajine takoj po prejemu Tomosa sprejela Zakon št. 2662-VIII “O spremembah 12. člena zakona Ukrajine “O svobodi vesti in verskih organizacijah”, ki so zlasti zavezale UOC-MP, da spremeni svoje zavarljivo ime v tisto, ki bolj jasno odraža dejanskost – Rusko pravo cerkev v Ukrajini. Ker do preisminga cerkve še ni bilo, je uradni status cerkve praktično negotov. Čeprav to ne preprečuje, da bi še vedno ostala ena ključnih verskih apoenih v Ukrajini, instituciji, ki še naprej vpliva na versko, socialno in politično življenje države.
Čeprav je obstajala resnična priložnost, da se enkrat za vedno zaprejo vse te kocke ruskih agentov že v začetku leta 2014 – med prvo invazijo ruskih vojakov v Ukrajini. In ne gre samo za odprto vznemirjanje duhovnikov UOC-MP za Rusijo. Predstavniki cerkve so zagrešili veliko resnejša kriminalna dejanja, ki so nedvomno padla pod člene o izdajstvi, terorizmu, propagandi nacionalnega sovraštva itd. Spomnimo se, kako so se cerkvene župnije med zasegom Krima s strani “malih zelenih mož” konec februarja 2014 dejansko spremenile v skrivališča ruskih kazahstanskih militantov. Poleg tega so informacije o tem odkrito predstavljene v ruskem propagandnem filmu “Krim. Pot domov.” Terorist Strelkov-Girkin je v enem intervjuju odkrito spregovoril tudi o uporabi templjev UOC-MP za rusko invazijo v Donbasu. In tudi Priznal je, da so bili menihi v cerkvi njegovi militanti.
Enake razmere, a v precej večjem obsegu, so se ponovile po invaziji ruskih vojakov 24. februarja letos. Duhovniki te cerkve so okupatorje srečali s kruhom in soljo, z veseljem sodelovali z njimi, predali ukrajinske aktiviste. Vljudno so bili povabljeni v Moskvo, vključno s slovesnostjo razglasitve za pritrditev zasedenih ozemelj.
Vsi ti nečedni zločini pa že osem let “nezameženo” za ukrajinske posebne službe. Brez preiskave, aretacij, brez kazni. Leta 2015 je na primer komunistični partiji Ukrajine zaradi veliko manjših grehov uspelo zavreči s pravnega področja. Zakaj torej ne moremo zapreti te kriminalne cerkve enkrat za vedno? Preveliko, da bi spodletelo. (prevelika za padec) in prevelika za zapor (prevelika za zaprtje) – kot pravijo Američani. No, tudi komunistična stranka je bila hkrati precej velika, vendar je to ni rešilo.
Tu ponovno prihajamo do problema pokroviteljske v številnih vladnih pisarnah UOC-MP. In celo zdaj. Tako so bile aktivnosti glavne odprte politične »naslovnice« moskovske cerkve, stranke OPZZh, že prepovedane. Vendar pa je dovolj skritih in napol skritih apologistov. Spomnimo se vsaj primera, ki se je zgodil pred kratkim, septembra letos, ne z nikomer, temveč z namestnikom vodje glavnega direktorata SBU v Kyivu in kijevski regiji Jurijem Palagnyukom. V pismu voditeljem lokalnih oblasti dejansko poziva k preprečevanju prehoda skupnosti iz UOC-MP v OCU. Ker domnevno “ogroža nacionalno varnost”. Spomnimo se tudi, da je že omenjena Zakon št. 2662-VIII “O spremembah 12. člena zakona Ukrajine “O svobodi vesti in verskih organizacijah”” je najprej obesil na ustavno sodišče, kasneje pa ga je blokiral legendarni OASC. Kar je UOC dejansko rešilo pred preimenovanje, hkrati pa je njegovo stanje naredilo negotovo.
Status cerkve je po nepričakovani katedrali v Teofaniji maja letos postal še bolj negotov. Njeni udeleženci so sprejeli odločitve, ki bi morale utrditi “popolno neodvisnost in neodvisnost” UOC-mp od ruske cerkve, in izrazili nesoglasje s stališčem patriarha Kirilla, ki javno odobrava rusko invazijo na Ukrajino. Čeprav v resnici cerkev ni prekinila z Moskvo.
Poleg tako svetlih, odprtih incidentov, ki kažejo na prisotnost močne moči in politične podpore v UOC-MP, lahko govorimo o mnogih manj pomembnih, vendar nič manj pomembnih primerih. Ena od manifestacij tega je, da je eden največjih krščanskih centrov v Ukrajini – Kyiv-Pechersk Lavra – vedno pripadal moskovski cerkvi že 34 let. Vsi poskusi spreminjanja tega stanja, ki ni le nepravično, ampak nekateri precej maudski glede na rusko agresijo, se ne končajo na ničemer.
Ali obstaja možnost, da bo obisk lavre SBU (ali, kot se šalijo, služba Božje Ukrajine) spravil stvari z zemlje? Po logiki stvari, ja. V poročilu ukrajinske posebne službe ugotavljajo, da ob upoštevanju oborožene agresije Ruske federacije narašča “nevarnost terorističnih dejanj, sabotaž, prevzem tal, zlasti v krajih velikih koncentracij državljanov. Zato se te dejavnosti izvajajo za:
– preprečevanje uporabe Lavre kot središča “ruskega sveta”;
– preverjanje podatkov o uporabi prostorov UOC za skrivanje sabotažnih in izvidnišnih skupin, tujih državljanov, skladiščenja orožja itd.;
– za zaščito prebivalstva pred provokacijami in terorističnimi dejanji.”
Poleg tega so bile preiskave opravljene ne le v Lavri, ampak tudi v samostanu Koretsky Sveta Trojica in v prostorih Sarnensko-polissya škofije UOC-MP v regiji Rivne.
Kateri kompromitni material je bil odkrit? Na primer, pro-ruska literatura, ki se uporablja v semenišču in župnijskih šolah, zlasti za spodbujanje “ruskega miru”; več kot 2 milijona UAH, več kot 100 tisoč USD. in več tisoč ruskih In več drugih sumljivih oseb, ki so »imele samo potne liste in vojaške vozovnice ZSSR z njimi, ni imelo izvirnih dokumentov, ampak le njihove kopije ali pa so imele potne liste ukrajinskih državljanov z znaki ponarejanja ali škode«.
To je nič, kar bi še bolj diskreditilo moskovske cerkve, kot je bilo prej. Po drugi strani pa bi bilo v prisotnosti politične volje in to bi bilo dovolj vsaj za prekinitev najemnega sporazuma Lavre. Za to bi obstajala le politična volje. Je tam? Težko je reči.
Spomnimo, da se je to poletje na spletni strani predsednika Ukrajine pojavila peticija za prekinitev pogodbe z moskovsko cerkvijo o najemu Lavre. Peticija je pridobila potrebnih 25 tisoč vendar urad predsednika ni upošteval glasovanja. Volodymyr Zelenskyy je nekoč shramno razložil, da med vojno ni treba narediti nenadnih premikov na verskem področju, da se ne bi vneloste medversko soočenje v ukrajinski družbi.
Lahko upamo, da se bo položaj ukrajinskega predsednika spremenil, postal otežnejši do moskovske cerkve? Teoretično je to mogoče. Poleg tega je povpraševanje družbe jasno vidno. In predsednikova pisarna je vedela, kako ujeti te trende. Najverjetneje bo predsednik to odločitev dal na milost in nemiljenje Verkhovne Rada, navsezadnje imamo parlamentarno-predsedniško republiko. Očitno bo do konca tega leta vse postalo jasno. Ali bo sprejeta jasna in težka odločitev o prepovedi dejavnosti UOC-MP ali pa bo vse omejeno na izjave, to je ohranjanje statusa quo.
