Pogovori o morebitnem premirju z Rusijo, ki se je na Zahodu zaradi izjav in tajnih obiskov nekaterih visokih uradnikov zaodločilo, so znak notranjega oklevanja znotraj političnih elit. Ne odražajo toliko dejanskega stanja, kot je še vedno obstoječa infantilna želja po združitvi nezdružljivih stvari: zmaga Ukrajine z odsotnostjo poraza Rusije.
Na prvi pogled je bilo stališče Zahoda o obsodbah ruske agresije jasno iz prvih dni polne vojne. Hitra uvedba sankcij proti agresorju, dobava obrambnega orožja za motnje vojaških načrtov Moskve, izmenjava obveščevalnih podatkov, finančna podpora Ukrajini, zagotavljanje azila milijonom beguncev – vse to predstavlja sliko brezpogojne podpore naši državi. Potem ko je svet videl, da Kyiv v 72 urah ni padel, ruski blitzkrieg pa se je zrušil, se je odnos zahodne politične ustanove do možnosti sovražnosti spremenil.
Prepričanje, da ukrajina lahko traja le dva ali tri tedne, je dalo priložnost za zaupanje, da Rusija ne bo mogla doseči svojih ciljev. Začela se je dobava vojaške pomoči Ukrajini. Na začetku je bil seznam orožja razmeroma skromen in je vključeval strelivo, sredstva za zadetek zračnih in zemeljskih ciljev ter ožine sovjetske vojaške opreme iz držav nekdanjega socialističnega taborišča. Kasneje se je povečala nomenklatura vojaških zalog. Ukrajina je prejela veliko močnejše obrambno orožje, med drugim protiladijske rakete “Harpoon”, visoko natančno strelivo in večkratne raketne topnišni sisteme HIMARS. Jeseni so države Nata začele dobavljati sodobne sisteme zračne obrambe NASAMS in IRIS-T.
Zaupanje, da Ukrajina ne bo izgubila in ne bi smela izgubiti te vojne, je rasla. A do končne revolucionarne spremembe zavesti zahodnih političnih elit še ni prišlo. Videti je, da lebi v prehodu. Zmrznila je v sivi coni med zmago Ukrajine in porazom Rusije.
Seveda številne države in politiki, ki imajo več zgodovinskih izkušenj z Moskvo, iskreno iščejo njen poraz in zmago za Ukrajino. Ta zmaga pomeni popolno obnovo ozemeljske celovitosti v mejah leta 1991, kaznovanje vojnih zločincev, izplačilo povračil, pravico Ukrajincev, da neodvisno odločajo, kateri vojaško-politični bloki in politična zavezništva naj se pridružijo. Toda del zahodnega političnega beaumonta je še vedno omahujoč. Želi združiti nezdružljivo. Da bi bilo tako, da je bil rezultat vojne menda zmaga Ukrajine, pa tudi brez poraza Rusije.
Julija je predsednik ZDA razglasil poraz Rusije. “Putinov vojna mora biti njegov strateški poraz, svobodni svet pa mora podpreti našo odločenost, da ukrajini pomagamo braniti svojo demokracijo,” je med turnejo po Bližnjem vzhodu dejal Joe Biden.
A jeseni se je retorika Bele hiše nekoliko spremenila. Uradniki skoraj niso javno spregovorili o neizogibni zmagi Ukrajine. Več poudarka je bilo na dejstvu, da Ukrajina ne bi smela izgubiti. To lahko delno pojasnimo s faktorjem kongresnih volitev. Najverjetneje pa med političnim vodstvom v Washingtonu ni jasnosti o formatu ukrajinske zmage. Obstaja pripravljenost, da se Putinu prepreči zmaga v Ukrajini. Zdi pa se, da ni odločilne pripravljenosti za vojaški poraz in poraz Rusije.
V preteklem mesecu je bilo več dogodkov, ki signalizirajo mehka stališča in nihanja znotraj zahodne politične skupnosti. Tajni pogovori med svetovalecom za nacionalno varnost ZDA Jakeom Sullivanom in Moskvo ter njegovim nedavnim obiskom v Kijevu. Srečanje s predsednikom Volodymyr zelenskyyjem 4. novembra in domnevna prošnja za preučevanje “realnih zahtev za začetek pogajanj” s Kremljem. Pojav informacij v medijih o možnosti “mirovnega sporazuma”, v skladu s katerim se vprašanja statusa krimskega in ukrajinskega pristopa k Natu ne postavljajo že sedem let. Srečanje v Ankari vodij centralne obveščevalne agencije ZDA Williama Burnsa in ruske zunanje obveščevalne službe Sergeja Naryshkina. Izjava predsednika skupnega štaba Združenih držav Amerike generala Marka Milleyja, da mora Ukrajina izkoristiti zmage na fronti in se vrniti k pogajanjem z Rusijo, saj Ukrajina ne bo mogla vojaško zmagati “popolne zmage nad Rusijo”. Nedvoumni komentar predstavnika nacionalne varnosti Bele hiše Johna Kirbyja 18. novembra je komentiral, da je “diplomatska poravnava s pogajanji naslednja najboljša stvar, potem ko Putin preprosto umakne svoje enote”. Vsi ti dogodki in izjave odražajo obotavljanje, ki obstaja v taborišču naših zahodnih zadržkov.
Zdi se, da bi moral prehod Rusije v teroristično prakso sistematičnega uničenja ukrajinske energetske infrastrukture oktobra prepričati Združene države in druge države, da odstranijo umetno uvedena prepoved dobave nekaterih vrst orožja Ukrajini. Ampak to se ni zgodilo. Iz nekega razloga je administracija JoeJa Bidena sprejela bolj previdno stališče. Nekako so vsi skromno pozabili na Lend-Lease. Čeprav se zdi jasno, da brez politične volje ne bomo dobili želenih vrst orožja. Namesto tega so bili poskusi preiskave podlage za možna pogajanja in možnost kompromisa z Moskvo vse pogostejši. Nepregledni namigi o tem, da je potrebna diplomatska rešitev, se zdaj pogosteje slišijo kot jasni pozivi k odločilni zmagi Ukrajine.
Na Zahodu ni soglasja o tem, kaj je ukrajinska zmaga. Nekateri “jastrebi” menijo, da je popolna restaurija ozemeljske celovitosti Ukrajine zmaga in zagovarjajo odločilni poraz Moskve. Ti politiki imajo malo dela s tem, kar se bo kasneje zgodilo Rusiji. Bo prenesela tak udarec. Ne bo preveč boleče, da bi Moskva izgubila v vojni in izgubila vsa zasedena ozemlja. Prepričani so, da je treba agresorja premagati in kaznovati za svoje zločine. Žrtev agresije mora zmagati in prejemati odškodnino. Vse ostalo je sekundarno vprašanje.
Toda Zahod po tem mnenju ni sam. Med številnimi predstavniki politične elite je nekoliko drugačen odnos do konca vojne Rusije proti Ukrajini. Po njihovem mnenju je slab mir boljši od vsake vojne. In zaradi miru lahko opustiš pretirano načelo. Naredite določen kompromis z napadalcem. Dovolite Rusiji in Putinu, da obdržita obraze. To pomeni, da je poraz Moskve čim bolj boleč. Zato predlogi za zamrznitev vprašanja Krima in Nata. Ni zahtev za kaznovanje vojnih zločincev in plačilo povračila. In o nekaterih stvareh še ne vemo.
Ko na Zahodu pravijo, da nobena stran ne bo mogla doseči odločilne zmage in doseči svoje cilje, zato se morate na koncu pogajati, so malo zvite. Čas in priložnost, da Ukrajina zmaga, je med drugim določena s prisotnostjo politične volje med zahodnimi vladajočimi elitami, da nam zagotovijo ofenzivno orožje. Ukrajina lahko osvobodi vsa zasedena ozemlja in reši vprašanje Krima. A zdi se, da se nekateri še vedno bojijo ukrajinske zmage. Boji se stopnjevanja tudi po tem, ko Rusija napade civilno infrastrukturo z zavestnim ciljem, da ukrajincem vzame svetlobo in toploto. Boji se Putinove reakcije na dobavo tankov, raket dolgega dosega in letal, saj Kremlin kaže vse tesnejše vojaško sodelovanje z Iranom. Ta čudna infantilna želja po najti ravnovesje v interesu žrtve napada in agresorja je impresivna.
V tej vojni ni bilo dovolj, da bi si prizadevali za zmago Ukrajine. Prav tako si moramo prizadevati za poraz Rusije kot države, ki je večkrat začela agresivne vojne za napad in se omamljila s številnimi vojnimi zločini in dejanji genocida. Vojna se lahko in mora končati z zmago Ukrajine in porazom Rusije. To je najboljše jamstvo za pravi pravičen in trajajoč mir.
