32-letna Anna Kutepova je učiteljica iz Lysychanska, mesteca v regiji Luhansk, kjer je pred vojno živelo približno sto tisoč ljudi. Zaradi velike invazije Rusije se je Hanna z družino evakuirala v Lviv in že več kot šest mesecev živi v modularnem mestu v Sykhivu. Poleti je začela delati kot učiteljica v skupini vrtca “Poznayko”, ki so jo odprli posebej za otroke IDP.
V intervjuju z nami nam je Hanna povedala, kako je Lysychansk živel pod stalnim obstreljenjem in kako se je njena družina prilagodila v Lvivu.
***
Mislili smo, da bo kmalu prišel mir.
Pred vojno sva z družino živela običajno življenje v Lysychansku: otroci so hodili v šolo, naša babica je delala kot učiteljica fizike in matematike, delala pa je v vrtcu kot učiteljica. Živeli so tako kot vsi drugi – hodili so v službo, vzgajali otroke, delali načrte. Pred polno invazijo ni bilo pričakovanj vojne ali napetosti, saj je Lysychansk leta 2014 preživel okupacijo in potem se je vse hitro končalo. Poleg tega frontna črta ni bila tako daleč in zvoki eksplozij so prišli do nas. Ko so se torej začele širiti govorice o veliki vojni, smo verjeli šele v zadnji.
24. februarja smo se prebudili iz močnih eksplozij, vendar še vedno nismo verjeli, da se je s tem začelo sovražnost. Zjutraj so zaskrbljeni starši začeli klicati, spraševati, ali naj otroke peljejo v vrtec in v šolo, a v tem času ni bilo navodil vodstva vzgojno-izobraževalnih zavodov. Zato smo vsi ostali doma.
Proti času kosila smo spoznali, da se je vojna začela, vendar smo upali, da se bo vse hitro končalo. Potem pa se je v mestu začela panika – ljudje so začeli kupovati vse, kar je bilo mogoče, v nehodnem javnem prevozu. Če želite priti z enega konca mesta na drugega, ste morali hoditi za 2,5 ure, ali pa taksi, ki stane prostor denar. Bilo je mogoče plačati predvsem z gotovino, v trgovinah s terminali pa so bile ogromne čakalne čakalne dote.
V trgovinah je bilo vse manj izdelkov, zaradi nenehnega obstreljevanja mesta pa ni bilo novih potrebščin. Tudi humanitarni konvoji v prvih tednih niso prišli v mesto, zato smo se odločili za preskrbo s hrano.
Zdravila smo potrebovali bolj kot hrano. Moja mama je bolna, potrebovala je zdravniško oskrbo, imam sladkorno bolezen, zato sem enkrat na mesec hodila v bolnišnico na recept za zdravila. V pogojih sovražnosti je bilo zelo težko dobiti zdravila, lahko bi jih kupili bodisi za nor denar, ali pa šli ponje v sosednje mesto, vendar nisem imel priložnosti za to. Potem mi je pomagala vojska, ki je vzela zdravilo, vendar mi niso ustrezali.
Kljub temu, da smo upali, da se bo vojna končala, je v Lysychansku postajala vse hujša – banke so prenehale delovati, ljudem je zmanjkalo denarja, v mestu pa je bila od 18.00 do 7. ure ustavljena stroga ura. V čakalnih poteh v trgovinah je bilo pogosto treba stati 5-6 ur na mrazu. Potem smo se odločili za evakuacijo – mene, dva otroka in dve babici.
“Upam, da se vrnem čez dva ali tri tedne”
V začetku aprila je prispel projektil uničene plinske komunikacije, prekinitve v svetlobi in vodi so se začele, najhujše pa je bilo stanje s hrano, saj je bilo mogoče s kartico plačati le v dveh trgovinah po vsem mestu.
Do tega časa so bile na kraju že izvedene brezplačne evakuacije vlakov in avtobusov. Strašljivo je bilo gledati ljudi, kako odhajajo z eno torbo, na postaji so puščali hišne ljubljenčke in kovčke.
V tem času smo dejansko živeli v zaklonišču za bombe, ki so ga domačini sami zastavili blizu naše hiše. Babice in otroci so bili tam ves čas, jaz pa sem šel na humanitarno pomoč.
Po drugem obstreljevanju smo se odločili, da odidemo, a od prvega prihoda nismo do evakuacije. Potem smo izvedeli, da so tiVtobus je bil pod ognjem. Kasneje je prijatelj iz Dniproja svetoval evakuacijo skupaj s prostovoljci dobrodelne krščanske organizacije, ki so ljudi iz Lysychanska odpeljali z lastnimi avtomobili.
V treh dneh nas je že zapustil avto. Babice so zbežale v zaklonišče za bombe, ker so motile kovčke, z otroki pa sva ostala doma, da bi zbirala druge stvari. Potem je v naše zaklonišče za bombe poletela raketa z dvema metroma, vendar ni eksplodirala. V bistvu, pod nenehnim obstreljenjem, smo sedli v avto in tako evakuirani.
Upali smo, da se bomo vrnili v dveh ali treh tednih, zato smo vzeli s nama najbolj potrebne stvari – preobleči oblačila, šolska oblačila in tri vrečke zdravil.
“Nikamor nismo šli v Lviv”
Sprva smo ostali v Dniproju, vendar je bilo začasno zatočišče, zato smo se odločili, da gremo še dlje. V Lvivu smo imeli prijatelja, ki je rekel, da so razseljenci naseljen v telovadnicah in šolah, a nam ni bilo mar, kje naj živimo, zato smo šli v Lviv praktično nikjer.
V Lvivu je mama takoj odšla v bolnišnico, njeno stanje je bilo zelo resno, jaz pa sem se vmešavla v naše naselje. Tako smo preko prijateljev izvedeli, da lahko begunci živijo brezplačno v Mladinskem centru Ivan Bosco. Sprva 7-letni Maxim na to idejo ni reagiral prav ugodno, saj so v njegovi domišljiji očetje izgledali drugače – v kasokah in z bradami. Ampak v nekaj tednih je že poklical očete centra prijatelje.
V središču so nam povedali, da je na Sykhivu zgrajeno veliko modularno mesto, kamor smo se preselili maja. Če je center imel določena pravila, ki so se jih otroci navadili dolgo časa, potem smo se prav nasprotno – počutili svobodneje. Da bi se z nečim zasedel, sem pomagal v kuhinji, vendar bi rad delal z otroki. Zaradi psihološke ovire nisem mogel delati v moji specialnosti. Ko greš v službo, pustiš vse svoje osebne težave doma in razmišljaš le o delu, a kakšne druge misli in težave lahko obstajajo, če so ti odvzeli dom?
Odprtje skupine za otroke, ki je temeljila neposredno v modularnem mestu, je pomagalo, da se je premagala, in nekdo je to moral storiti.
Kraj, kjer se ukvarjajo otroci, ki gredo v vrtec v modularnem mestu
V mestu je bilo že več otrok, zato je mestni svet Lviv ustvaril dodatno skupino v vrtcu “Poznayko”, kamor so hodili le otroci IDP. Uradno sem bil zaposlen kot učitelj te skupine.
Sprva smo uredili morda imamo malo specifičnih delovnih pogojev, v jedilnici pa imamo otroški kotiček z napravami in TV. Poleti so na ulici držali pouk, z otroki odšli v park. Tako delamo že štiri mesece. Zdaj je skupina različnih starosti – najmanjši 2,3 meseca, najstarejši – 5. Skupaj je zdaj v skupini osem otrok, vendar se to število nenehno spreminja, ker se nekdo seli, nekdo gre v šolo.
Vrnili se bomo v Lysychansk, ko bo tam varno.
Prilagodili smo se že življenju v modularnem mestu. Otroci študirajo na spletu v svojih šolah, jaz pa delam. Poleg tega gremo na izlete v regiji Lviv, bili v Karpatih.
Ne vemo, kaj je zdaj z našo hišo v Lysychansku, saj od julija, ko je mesto zasedla ruska vojska, z njim nimamo nobene povezave. Večina jih je odšla, bili so le tisti, ki so bili popolnoma nemožni ali pa niso imeli kam iti. Ampak to nas ni ustavilo, na koncu.
Če bi bila priložnost, bi se vrnili. Toda tudi če naša vojska odganja mesto, bo sprva tam nevarno, saj ni svetlobe, plina, vode, večina ozemlja je minnjena.
Če ni mesta za obračanje, se bomo nastanili tukaj. V Lvivu živimo šest mesecev, čeprav smo odšli za teden ali dva.
Foto: Kateryna Moskaliuk
***
Gradivo je bilo ustvarjeno v okviru projekta “Življenje vojne” s podporo Public Interest Journalism Labs in Inštitut za humaniteto (Institut für die Wissenschaften vom Menschen).
