Belorusija je država, ki zaseda hibridni, negotov status v rusko-ukrajinski vojni. To povzroča diametralno nasprotujoče se ocene vloge Minska v agresiji Moskve: od statusa zaveznika agresorja in sostorilca do statusa države, ki je brez subjektivnosti in zasedena. Toda ali je pravilno verjeti, da je Lukašenkov režim produkt zunanjih sil zla, za katere Belorusi ne nosijo nobene odgovornosti?
Skupina poslancev ljudstva je 21. oktobra predložila Verkhovni Radi osnutek resolucije “O izjavi Verkhovne Rada Ukrajine o priznavanju ozemlja Republike Belorusije, ki ga začasno zaseda Ruska federacija, in poziv mednarodni skupnosti z zahtevo, da se ozemlje Republike Belorusije prizna kot začasno zasedeno s strani Ruske federacije”. Pobudniki v obrazložitvi trdijo, da je prišel čas, da se uradno prizna dejstvo, da oborožene formacije Ruske federacije zasedajo ozemlja Republike Belorusije. Da bi upravicili pravilnost tega besedilo, se poslanci zatekajo k zgodovinski retrospektivi. Toda njihova ocena dogodkov iz preteklosti je, milo rečeno, razpravljiva.
Avtorji resolucije menijo, da se je “dejanska okupacija ruske federacije ozemlja Republike Belorusije začela leta 1995 po uničenju simbolov beloruske ozemlja.” In končna registracija okupacije je potekala leta 1996, ko je »Lukašenkov režim z odločilnim sodelovanjem Kremlja opravil popoln zaseg oblasti«. V dokumentu je omenjena tudi hibridna narava okupacije, mirni protesti Belorusov, Putinova podpora lukašenkovskemu režimu. A datum začetka »odprte okupacije« je 10. februar 2022 – začetek vaje »Union Resolve-2022«, ki je postala predhodnica ruske invazije na Ukrajino med rusko-ukrajinsko vojno.
Pobudniki priznavanja Belorusije kot zasedene države se sklicujejo na posamezne predstavnike beloruske opozicije. Te pa navajajo v prid razglasitvi takšnega statusa. Morda je glavni argument, da je nadzor nad ozemljem Belorusije pod delnim nadzorom Ruske federacije. In se neposredno uporablja za reševanje problemov vojaške sfere s strani agresorske države.
Sprejetje osnutka resolucije bo po mnenju njenih avtorjev rešilo več vprašanj. Ustvarila bo pravno podlago za poziv mednarodni skupnosti, naj lukšenkovi vladi odvzame mednarodno pravno osebnost. Ustavila bo sodelovanje Belorusije v mednarodnih organizacijah in uskladila sankcije proti Rusiji in Belorusiji kot zasedenem ozemlju. Odpravila bo možnost, da rusija prek Belorusije obhaja sankcije in uporabi to državo kot območje na morju.
Na prvi pogled zveni obetavno. V praksi pa želeni učinek priznavanja Belorusije kot zasedene države najverjetneje ne bo. Toda preoblikovanje Belorusije iz sostorilca agresije na žrtev lahko Ukrajini v prihodnosti odvzame težek argument. Poskus povsem ločitve Lukašenkovega režima od celotne Belorusije je dobra politična poteza, vendar ne povsem resnična. Razlogi, ki so jih predlagali avtorji resolucije za priznavanje naših severnih sosedov kot zasedenih, so površinski in pravno šibki.
Tudi v mednarodnem pravu ni soglasja o izčrpnem seznamu značilnosti, s katerimi bi lahko bilo dejanje okupacije nedvomno kvalificirano. Če kopate globlje, potem formalno Belorusija zdaj ne spada pod večino meril, da bi bila razglašena za zasedeno državo. In med njimi – status države žrtve, biti v vojnem stanju, nasilna narava invazije oboroženih sil druge države, ustanavljanje okupatorjev lastne uprave.
Toda ruske enote so v Belorusijo prišle s polnim soglasjem beloruskih oblasti. Belorusija je Moskvi milostno zagotovila vojaško infrastrukturo in zračni prostor za napad na Ukrajino. Lukašenkov režim dobavlja orožje, tanke, strelivo agresorjevi vojski. Izmenjuje obveščevalne podatke, zdravi ranjence in zagotavlja komunikacijske poti za gibanje ruske vojske. In od časa do časa dela provokacije in grozi, da bo vstopil v vojno na strani Kremlja. Belorusija se z vsem spoštovanjem do nekaterih protiruskih opozicijistov nekako ne ujema najbolje v podobo povsem nedolžne žrtve agresije. Z vidika mednarodnega prava je to bolj kot sokrivec agresorja ali njegovega podrejenega satelita.
Priznanje Belorusije kot zasedene države ali sostorilca agresorja nima le pravnega vidika. To je bolj stvar politike, etike in morale. Pa tudi vpliv na celotno belorusko družbo. Če je Belorusija zasedena, potem ni odgovorna za olajšanje in pomoč ruski agresiji na Ukrajino. Nasprotno, Belorusi so iste nedolžne žrtve moskovskega imperializma, ki jih je treba sami osvoboditi zatrtja Kremlja. Bi bila taka izjava o vprašanju pravilna? Dvomljiva.
Morda se le na prvi pogled zdi, da se je lukašenkov režim sam Jaz, od nikoder. Ga lahko pošljejo iz Moskve na čelo okupacijske administracije in državo spremenijo v drugo provinco Ruske federacije? Ne, to ni res. Belorusi so lukašenka na oblast pripeljali že leta 1994. Na volitvah so za njega glasovali več kot enkrat. Podpirali so njegove avtoritarne manire, uničenje politične opozicije, tesno prijateljstvo z Rusijo, Russification in degeneracijo nacionalne identitete. Ja, bili so tisti, ki so se borili proti sistemu. Toda velik del beloruske družbe je bil odkrito všeč potek “krompir firerja”. Zlasti v letih gospodarske stabilnosti. A kakšen greh prikriti, so nekateri Ukrajinci občudovali tudi trdno roko “Bacca”.
Za nekatere bo sramota priznati, vendar so Belorusi odgovorni za svojo moč. Zaradi pomanjkanja civilne družbe. Ker je enemu človeku omogočil, da vlada državi 28 let in jo spremenil v najbližjega zaveznika agresorske države. Za neučinkovito aktivnost med protesti. Za napake na volitvah. Zaradi strahu, neodločenosti in samozavare.
Na mesto predsednika Belorusije ni bil Putin tisti, ki je imenoval Lukašenka. Rusija ni tvorila represivnega aparata beloruske KGB, policije in drugih struktur, na katerih počiva moč “bulboführerja”. Upravni aparat, ki poslušno izvrši ukaze diktatorja, je oblikovan beloruskih, ne Rusov. Na koncu je imel lukašenko sam izbiro, v katero smer naj razvije državo in s kom biti prijatelj. Uspelo mu je.
Če Belorusija dobi status zasedene države, bi lahko iz beloruske družbe odstranila vprašanje moralne odgovornosti za oblikovanje krute diktature v središču Evrope in jo spremenila v vzletišče za napad na sosednjo državo. Kot, da nismo mi. Absolutno nismo vpleteni v rusko agresijo in oblikovanje Lukašenkovega režima. Nihče nas ni vprašal, ničesar nismo mogli storiti, ne moremo biti obsojeni, sami moramo biti žal. To bi bila napaka.
Belorusi bi morali občutiti stopnjo svoje krivde in dejstvo, da je njihova država postala odskočnica za napad na drugo državo. Stopnja vpletenosti in obseg njihove odgovornosti za rusko agresijo. Preidi skozi določeno preučevanje in pokenje. Da bi kasneje, po padcu Lukašenkovega režima, zgradili drugo državo. Družba, ki ni zmožna in ne pripravljena dojemati odgovornosti za svoja dejanja, je posojen, da jih ponovi.
Leta 1943 so zaveznice protihi hitlerjeve koalicije izjavile, da Avstrija, ki jo je leta 1938 zasedel Tretji rajh, ni bila oproščena odgovornosti za sodelovanje v vojni na strani agresorja. Po osvoboditvi si mora država prizadevati za vzpostavitev politične neodvisnosti. Med drugo svetovno vojno je imela Nemčija med evropskimi državami veliko satelitov in režimov marionetskih zajcev. Njihovo sodelovanje pri pomoči Tretjemu rajhu je bilo drugačno. Na ozemlju teh držav bi lahko preprosto obstajale enote Wehrmachta, saj so zdaj enote ruske vojske na ozemlju Belorusije. Vendar to teh držav ni izvzelo iz odgovornosti.
Za nacionalno varnost Ukrajine v severni smeri je bistven obstoj prijateljske proevropske neodvisne Belorusije in ne satelitske države Moskve. Toda da bi se pojavila takšna nova Belorusija, mora beloruska družba razumeti, zakaj in kako je bila njihova država na strani sil teme.
