“Leta 2014 je ruska propaganda delovala tako spretno, da je ob osvoboditvi Donbasa pred separatisti lokalno prebivalstvo ravnalo z nami tako, kot so ukrajinski Rusi zdaj. Separatizem je bil zelo pogost in bili smo popolnoma nepripravljeni. Enako se je zgodilo Rusiji 24. februarja. Šele zdaj se soočajo z vojsko, ki se bori že osem let, ki ima natovsko usposabljanje in nato opremo,” je v intervjuju za Zoryano Varena povedala Jaroslav Havyanets, nekdanji “kiborg” z letališča v Donjecku in zdaj vojak oboroženih sil Ukrajine.
“Kako si prišel v vojsko?”
Leta 2012 se je pridružil vojski. Nisem študiral, in če ne študirate na univerzi v Ukrajini, morate iti na vojaško službo. Moja se je končala leta 2013, malo pred Maidanom, nato pa se je začela ruska agresija, ljudje, s katero sem služil, pa so šli na ATO. In ko je moj nekdanji bataljon utrpel prve žrtve, sem se javil prostovoljno.
– Kje in kdaj se je zgodilo vaše prvo znanec z vojno?
Vojno sem prvič videl novembra 2014. Šli smo v mesto Konstantinovka, nato pa v Pisky, je bil že stik z Rusi. Ko se je začelo viharjenje na letališču v Donjecku, so vojaki, ki so bili tam, potrebovali pomoč, in potem sem se javil prostovoljno.
Se lahko imenuješ kiborg?
“No, tako nas kličejo.
Kako dolgo ste ostali na letališču v Donjecku?
Od 13. do 20. januarja 2015, ko so nas razstrelili. 21. januarja so nas potegnili iz ruševin, preživele pa ujeli.
Kakšna je bila situacija na letališču?
” V teh sedmih dneh sem tam vse preiskal. Spopadi so bili v zelo tesnem stiku, ker so bili separatisti tri nadstropja nad nami in eno nadstropje spodaj. Povsod so bili. Bili smo popolnoma obkoljeni. Ampak dali smo si nasvete, branili smo se, dokler se plin ni uporabljal proti nam. Na to nismo bili pripravljeni in smo se zato oddali od naših položajev do dela terminala, kjer je bilo več zraka. Plin se je hitro razcepljal in tam smo organizirali krožno obrambo. Tako smo trajali do 20. januarja. Ko je bil eksploziv detoniran točno pod nami, nas je preživelo le šestnajst.
Se spomniš trenutka, ko so te ujeli? Ga je zelo skrbelo, kaj se bo zgodilo?
“Na terminalu je bilo grozno, a ko so nas ujeli, je bilo vse tako enostavno, da sem bil tako utrujen, da sem mislil, ne glede na to, kaj se je zgodilo, nisem imel več moči, da bi se bal. Nikakor. Edino, kar mi je bilo mar je, da če me ustrelijo, je, da me pošljejo domov, da bi moji starši vedeli, da sem mrtev. In to je vse.
“Kako ste ravnali v ujetništvu?”
-Lahko bi bilo še huje. Bili smo kiborgi, bili smo slavni. Kot zdaj “Azovianci”. Bili smo elitni zaporniki. Ko so nas odpeljali v klet na mučenje, nam je bilo prepovedano udariti v obraz, da bi nas kasneje odstranili. Vse ostalo bi lahko naredili z nami. Vse, kar so hoteli.
“So bili Čečeni tam?”
-Tudi Čečenci. Eden naših vojakov ni hotel govoriti z njimi, zato je Motorola streljal na njega, da nas je ustrahil.
“Kako dolgo so te ujeli?”
-Dva tedna.
“Kako si prišel ven?”
– Moj oče je videl video, ki so ga separatisti naložili na internet, ki kaže zajem “kiborgov” na letališču, tako da je vedel, da sem živ in da so me ujeli. In potem se je odločil, odšel v Kyiv, kontaktiral ukrajinske medijske novinarje in pritožil Oleksandr Zakharchenko, da želi sesti z njim za pogajalsko mizo, da je pripravljen iti v ujetništvo namesto mene. Ko so ruski agenti videli, da ni nobenega učinka, da bi pokazali ujetje “kiborgov”, se je odzval le moj oče, so se odločili, da je treba opraviti propagandno kampanjo, da me bodo oddali kot znak dobre volje, so se pripravljeni pogajati za izmenjavo zapornikov, a ukrajinska stran menda ni želela govoriti.
“So te dali samo?”
Samo jaz in nekaj ranjenih naslednji dan. Zadnji “kiborg” je izpuščen iz ujetništva šele dve leti kasneje.
“Kako si preživel uničenje svoje enote?” Je bil to psihični problem zaradi tega? Ste delali s specialisti?
– Takoj, ko sem prišel iz ujetništva, sem šel v bolnišnico, tam so bili psihologi, psihoterapevti, potem pa v Ukrajini ta vrsta pomoči ni bila tako razvita. Vse je bilo malce neresno. Vendar pa je bil en zdravnik v Černovtsiju, ki mi je bolj ali manj pomagal priti iz mojega stanja. Bile so različne faze. Prva faza: si kot zelenjava, brez čustev, potem pride jeza, potem se vse zdi narobe in na koncu izgubiš željo po življenju.
Ko ste v najbolj kritični situaciji, ko ni hrane in vode, streljanja, eksplozije se sliši, ljudje umirajo, potem so vaše sanje v tem trenutku samo tišina. Ko sem ležeč pod ruševinami in so nas iskali separatisti, sem mislil, da želim preostanek življenja preživeti nekje v sobi na predpražnikuRacie, jedla in pila, nisem hotela ničesar drugega. In da bo tiho. To je država, kjer ne potrebuješ ničesar drugega, in ko prideš domov, si popolnoma zadovoljna s tem, kar imaš. Dolgo časa padeš v past neužitja, ni takšnih stvari, kot so ambicije, želja po karieri. Vse to ne bo več pomembno. Poleg tega razumete, kako lahko vse v življenju izgine.
Korak za korakom, prišel sem iz te države, vstopil na Državno obrambno univerzo, študiral, da bi postal častnik, šel študirati vokale, sodeloval v programu “Glas države”, šel v drugi krog, sem že razmišljal o nekakšni oder karieri, januarja so celo pokazali moje predstave na televiziji, morali so pokazati naslednji krog, in tukaj je prišel 24. februar. Vse se je vrnilo v temo.
– Kaj se je takrat zgodilo na vzhodu, leta 2014 in kaj se dogaja zdaj, sta dve različni vojni?
– Vse je podobno, ampak v drugačnem obsegu. Leta 2014 je ruska propaganda delovala tako odkrito, da je lokalno prebivalstvo ob osvoboditvi Donbasa pred separatisti ravnalo z nami tako, kot so ukrajinski Rusi zdaj. Separatizem je bil zelo pogost in bili smo popolnoma nepripravljeni. Enako se je zgodilo Rusiji 24. februarja. Šele zdaj se soočajo z vojsko, ki se bori že osem let, ki ima natovsko usposabljanje in nato opremo.
Leta 2012 sem služil v vojski, ki je zdaj ruska. Tam vlada ded – stroga disciplina, častniki lahko ponižujejo vojake. Od leta 2014 imamo v vojski povsem drugačno psihologijo, častniki so že spoznali, da se bodo borili skupaj s temi vojaki, zato so odnosi zgrajeni na disciplini, podrejenosti, pa tudi na medsebojnem spoštovanju in medsebojni pomoči.
V ruski vojski ljudje, ki poveljujejo fronti, ne morejo sprejemati odločitev brez navodil od zgoraj, naši častniki pa imajo veliko svobodo delovanja, saj je na bojišču glavna veščina zavajanje sovražnika, celo na videz nesmisel. Na primer, metanje smeti ni tam, kjer stacionirate. Sovražnik bo videl to smeti s pomočjo brezpilota in bo osredotočil ogenj ne tam, kjer bi moral biti.
“Kako se je tvoj oče odzval na dejstvo, da se vračaš v vojsko?”
” Ko sem šel študirat kot častnik, je spoznal, da bom tako ali drugače v vojski. Zdaj treniram nove borce, jih mobiliziram, pošiljam v bojne enote, vzamem mrtve, grem k njihovim družinam, poročam, da je umrl oče ali sin, dal njihova telesa in organiziral pokope.
– Kako lahko opredelimo tiste, ki se zdaj pridružujejo vojski? So motivirani? Se je stanje spremenilo v skoraj osmih mesecih po 24. februarju, ko so se čakalne vrste vrstile pod urade za vojaško registracijo in vpis?
-Obstaja razlika, vsi so motivirani že na fronti. Tisti, ki ostanejo, čakajo na vbok, torej sami se ne odločijo za vojsko. In tam so tisti, ki bežijo pred vojsko. Ampak mislim, da takšni vojaki niso potrebovali. Če nekdo pobegne, bo pobegnil s položaja in če pobegne s položaja, lahko povzroči smrt drugih.
Rekel si, da boš trupla padlih vojakov predal njihovim družinam.
– Naučil sem se že, kako preklopiti med dvema državama, med delom in domom. V službi – kot v boju – ni čustev, nič, samo opravljaš svojo funkcijo. Ko prinesem novice o smrti mojega moža, ne morem gledati vdove v očeh. Samo prebral sem besedilo, predal dokumente, poslušal krike, jokal, videl, kako mi padajo na kolena, se obrnili in odšli. Vse kar pravim je: “Prosim, sprejmi moje iskreno sožalje.” In ko sem doma – imam družino, svoje otroke – sem drugačen. Z otroki moram ravnati na določen način, zato se spreminjam. Na to sem se že navadil. To je življenje v dveh svetih.
“Si bil zdaj na fronti?”
“Ne, ne še.
“In obstaja možnost, da prideš tja?”
Zdaj so bataljoni, ki sem jih ustvaril februarja, razpuščeni. Vsi častniki imajo možnost, da grejo na fronto. Zdaj ni nobenih voščilskih sredstev, vsi tisti zadaj pa bodo poslani na fronto, saj je treba rotiranje policistov, ki so tam že skoraj osem mesecev. Tam imam tovariša, na fronti je že šest mesecev in je smrtno izčrpan. Ne fizično, ampak psihično, ne more več narediti vsega, kar mora.
– In kako priti iz tega stanja za tiste, ki zdaj mimo fronte?
“Težko bo, zelo težko.” Zdaj vidim, da tisti, ki imajo 10-dnevni dopust, samo spijejo tistih 10 dni. Sistematično jih je treba prisiliti v psihološko rehabilitacijo – na državni ravni. Bistvo ni, ali si to želijo ali ne, morali bi biti prisiljeni na rehabilitacijo, lahko se prestrašite, da v nasprotnem primeru ne bo pokojnine od države.
V takšni situaciji si ne boste pomagali, če pa prostovoljno odidite k psihologu, potem je to pol bitke. Ampak večina ljudi misli, da to ni tisto, kar potrebujejo, da jim gre dobro. Najhujši občutek, ki jih ubija, je občutek krivde pred tistimi, ki se niso vrnili.
“Imaš tudi ti kaj?”
” Ja, in tole, Verjetno bo ostal z mano do smrti.
“Si šel skozi rehabilitacijo, ni pomagalo?”
” Med rehabilitacijo sem se naučil sprejeti, da bom živel z njim. Da se mi ni treba osredotočiti na to, to je samo.
– Ste razmišljali, kakšno bi bilo vaše življenje, če se januarja 2015 ne bi javili za obrambo letališča? Ste kdaj obžalovali svojo odločitev?
” Nisem mogel sedeti brez časa, ko je bila vojna v moji državi. Tako kot zdaj. Ne moreš kar sedeti in ga gledati s strani. Zdaj ne delam dovolj. Lahko bi naredila več. Bojim se za triletne in eno-in pol-letne hčerke. To je največja bolečina. Odlašam s potovanjem na fronto, ker se bojim, da se me ne bodo spomnili, če umrem.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: Boję się tylko tego, że jeśli zginę, córki mnie nie zapamiętają
