V noči 24. februarja so se življenja milijonov Ukrajincev za vedno spremenila. Med njimi je tudi Olena Prusova, ki je dvakrat izgubila dom, pobegnila iz Mariupola in kasneje iz Mykolaiva. A zdržanost in pomoč negovanih Ukrajincev sta ji in njeni hčerki pomagala ne le za začetek novega življenja, ampak tudi za izpolnjevanje njenih sanj.
Zdaj je Olena fotografinja in ima priložnost, da se sama poskrbi za svojo mlado hčerko. Preberite več o tem, kako ji je uspelo začeti življenje od začetka že tretjič v okviru projekta “100000000000000000 kanalu 24. midva ponovno natisne besedilo.
“Vojna se je začela po vsej državi”: Elena je zaradi zavojevalcev dvakrat izgubila svoj dom
Kako se je začela vojna zate?
Februar je bil zelo zanimiv, tako da sem kot da sem padel iz svojega življenja in sploh nisem slišal vseh tistih govoric o vojni in da se je začela. In že ob petih 24. februarja sem se zbudil iz eksplozij. Sprva sploh nisem razumel, kaj se dogaja. Otrok je spal, samo skupaj sva bila v stanovanju. Nenadoma je alarm na avtu začel “kričati”. Enkrat sem ga izklopil.
Ko ste slišali eksplozije, kaj ste najprej pomislili?
Mislil sem, da je to nekakšen trening. Potem sem se bala, da se začenja nekaj resnega. Potem sem šel v Telegramom-hrani in beri novice. Šele v tem trenutku sem spoznal, da se je vojna začela. Ona (vojna – Kanal 24) je bila v Ukrajini, vendar se je nekako vse malo umirilo.
Žal je bila Elena drugič prisiljena pobegniti iz vojne. To se je prvič zgodilo leta 2014, ko je ženska zapuščala Mariupol. In drugič – leta 2022, ko se je evakuirala iz Mykolaiva. Vsakič, ko je bila ženska prisiljena izkusiti strah za svoje življenje in življenja njenih otrok. Vsakič – selitev in negotovost.
Bal sem se, da se to dogaja po državi. To pomeni, da je vse že doseglo točko krize, ko sem spoznal, da moram nekam iti.
“Pot do eksplozij in dela zračne obrambe”: družina se je več dni vozila iz Mykolaiva v Lviv
Takrat ste se odločili za evakuacijo?
Da. Če sem iskren, se je moj prijatelj prvi dan invazije ponudil, da se preseli v svoje stanovanje. Živi v središču Mykolaiva, mi pa v severnem okrožju, v katerega gre most. Če bi letelo po tem, ne bi šli nikamor. Zato smo 24. februarja odšli v stanovanje s prijateljem, se nastanili in tam živeli s hčerko nekaj pred 7. marcem.
7. marca smo poklicali prijatelja in se odločili za odhod. Mislila sva, da greva za teden ali dva in se vrnila. Odšli smo 8. marca – to je bilo darilo. Dolgo smo stali v vrsti, da smo odšli, ker smo morali premakniti varvarovski most in oditi v Odeso.
Elena Prusova je povedala o odhodu iz Nikolajeva (foto 24 kanal)
Si že dolgo tam? Kako je šla pot?
V Odeso smo hodili približno 6-7 ur. Potem je bilo malo lažje, vendar je bilo z eksplozijami, za zračno obrambo. Bilo je tako strašljivo kot nerazumljivo. Na splošno smo verjeli, da se bomo kmalu vrnili in da bo vse v redu.
Prijatelj živi v regiji Lviv, vasi Monastyrets. Po Odesi sva hotela tja. Toda prvi dan nam je uspelo priti samo do Vinnitse. Tam sva se ustavila čez noč in odšla zjutraj naslednji dan. Hoteli smo čim prej priti v regijo Lviv. Še posebej, ker smo bili vsi z otroki.
Prvi dnevi po prihodu smo spali bolj ali manj mirno. Ker ko so živeli v Mykolaivu, je vse zahujalo. In potem sva nekako mirno zaspala, čeprav je bila notri še vedno tesnoba.
“Obstajala je panika, da so to naši zadnji dnevi”: o prilagajanju v regiji Lviv
Ste že dolgo vajeni novega mesta?
Teden kasneje smo se bolj ali manj prilagodili. Po tem pa se je začela panika, da so bili to naši zadnji dnevi. Vidite, v zadnjih dneh pred odhodom v Nikolajev ni bilo več izdelkov, delale so nekatere lekarne, vendar so bile dolge čakalne vrste. In začeli smo kupovati hrano, ker smo se bali, da si je kasneje ne bomo mogli privoščiti.
Nekateri domačini nas niso razumeli. Zdelo se je, da smo prišli – in moramo prihraniti denar, in začeli smo ga zapravljati. Ker se je zdelo, kot zadnji dan. In vse je lahko.
Čez nekaj časa je bilo vse v redu, komunicirali smo z domačini. Družina nas je zelo lepo sprejela, ki nas je zatekala. Celo zdaj komunicirajo z nami, kot nAsha starši: vabijo vas na obisk, za praznike. Imeli smo srečo z njimi, bili smo kot ena družina.
Olenina znanka je po nekaj časa povabila njo in hčerko, naj se približata Lvivu, v vas Obroshyne. Tam se je začela nova stran njenega življenja. Kljub temu hčerka Olena, 5-letna Ulyanka, zelo pogreša dom.
Ulyanko, se hočeš vrniti domov?
Ulyanka: Ja, vsak dan sanjamo, da gremo domov, a vsak dan razumemo, da se morda ne bo več kam vrniti.
Ja, zdaj je tam nevarno. Kaj je s tvojim domom?
Ulyanka: Priletela je v mojo hišo. Na naslednjem vhodu. Poškodovala je streho in dve stanovanji. Ampak za zdaj je moja hiša neosnažena. In stoji.
“Rekel je: če ne jaz, kdo”: o izgubi vojaškega človeka
Žal je bila Olena v tako težkem času prisiljena premagati vse težave in ovire praktično sama. Navsezadnje je njen vojaški mož umrl pred manj kot letom dni. Bil je podpolkovnik. Ruslan Prusov je služil v 79. ločeni letalski brigadi v Mykolaivu.
Novembra 2021 je umrl med izvajanjem svojih bojnih misij. To je oseba, ki me je naučila ljubiti in čutiti lepoto tega življenja. Ne obžalujem, da čeprav to ni dovolj, sem bil z njim. Preživela nas je skupna hči. Tudi iz prvega zakona imam odraslega sina Sašo.
Kakšen je bil vaš mož?
Bil je domoljub svoje države. Čeprav ni imel ukrajinskih korenin: njegova mati je bila Rusinja, oče pa tatar. Vedno pa je govoril, da je to naša celotna država. Boril se je, bil je celo na letališču v Donjecku.
Ko sem ga prosil, naj ne hodi v vojno, je vedno govoril: “Če te ne zaščitim, kdo te bo varoval? Kdo bo rešil našo državo?” Zato je z domovino ravnal nežno, z ustraho. Umrl je s tem občutkom.
“Življenje je zelo kratko”: o tem, kako si je drzne izpolniti svoje sanje
Kako si se počutila od začetka? Kakšen nasvet bi lahko dali osebi, ki je izgubila vse?
Elena je priznala, da je v tako težkem obdobju življenja zelo pomembno imeti podporo. Ta shranjevanje slame in žarka sonca v temi je bila ustanoviteljica fundacije “Drugi” Sofia Papirnyk. Dekleta so postala prijatelja, na koncu pa se je Zaradi Sofijine brezdušnosti Elena našla na novem mestu.
Zelo pomembno je, da imamo podporo. Na primer, Sofiyka nas je zelo motiviral. Ona je bila ta, ki nam je preprečila, da bi padli v depresijo. Drugič, moraš verjeti vase.
Obstaja obdobje, ko se počutite, kot da ste zamrznili. In ne veste, kaj storiti: ali delati, ali ostati doma, ali iti nekam, ker se morate preživljati z nečim. Še pred vojno sem bil rad fotografiral. In zahvaljujoč Sofiji, ki je verjela vame, smo začeli sodelovati z njo. Ponudila mi je streljanje. Prvo streljanje je potekalo z Lilo, njeno kolegico, ki ima zasebni vrtec. Bil sem fotograf na njihovem dogodku.
Olena (prva z leve) in Sofija (druga z leve) s prijatelji (fotografije, ki jih je Olena predložila na Kanalu 24)
Ustanoviteljica Fundacije Inshi, Sofia Papirnyk, je novinarjem Kanala 24 priznala, da je bilo zelo enostavno uresničiti Olenkine sanje.
Sophie, kako si se spoprijateljila z Eleno?
Sofija: Moja glavna naloga je bila, da ji in drugim razseljenim ljudem dam občutek varnosti. In prva dva ali tri mesece je bila moja naloga, da pridem do njih. Prišla sem, prinesla nekaj knjig s seboj, praznovala sva rojstne dneve, tvorla zaupanje drug v drugega. In skozi čas so se dekleta začela odpirati. Tudi Alenuška. Začela je govoriti o svojih sanjah. Spomnim se, da sem pomislil: “Bog, tako da so takšne sanje zelo lahke in zelo enostavne za uresničiti.”
Olenkine glavne sanje so bile, pravzaprav, da se začnejo fotografirati. Problem pa je bil v tem, da je kamera ostala v Nikolajevu. Na območju, kjer se vsi bojijo iti. Na Facebooku sem napisal, da potrebujem kamero in v dnevu smo jo kupili.
Seveda ni bila neka močna kamera, ampak nekaj, kar je že lahko fotografirala. In potem mi jo je avtomatsko napisala Olya Dmytriv, ki je znana fotografinja v Lvivu. Ponudila se je, da bo opravila brezplačen mojstrski tečaj. Poudarjam, da je bilo narejeno brez denarja, in ljudje so bili samo odprti.
Mislim, da nismo veliko naredili. Pravkar smo dali socialni krog. In to je tisto, kar ljudje, ki so se preselili sem, potrebujejo zdaj. Zelo pomembno je imeti ljudi. Kaj je vredno jemati nekoga in nekoga, ki bi vas lahko predstavil? To je druga zadeva in za ljudi, ki so se preselili sem in ne poznajo nikogar tukaj, je to zelo pomembno.
Kaj vam dobrodelna fundacija naredi?
Sofija: Dobrodelna fundacija “Drugi” ima 2 področji: fizično rehabilitacijo vojske in prilagoditveni center. Ustvarili smo pogoje, da oseba prejme storitve psihologa, mentorja za strokovni razvoj, pa tudi pomoč pri iskanju zaposlitve ali pa samo pride na ločene mojstrske tečaje, usposabljanje, kjer lahko preživijo dober čas.
Elena sama se z veliko navdušenjem spominja na svoje znanke z Oleyo Dmitrov.
Elena: In potem me je (Sofia Papirnyk – Channel 24) predstavila znameniti fotografki Oleyi Dmytriv. Zelo kul je, tako me očara! In začela me je učiti.
Kaj je znano o zdravilu Olga Dmitrov
To je znan fotograf Lviv, ki poučuje na šoli za fotografijo Diego Maradona. Olga se je iskala v različnih žanrih fotografije, a se je samozavestno našla v portretu. Obenem se deklica nenehno uči in eksperimentira. Vzporedno s fotografijo ima rada kinematografijo in kot kinoteka je postala soavtorka več kratkih filmov: “Rotacije” in “Zadnji znak” režiserja Ivana Fedoricha, “Srečanje” v režiserski lasti Zhanne Ozirna.
Našli so mi kamero, ker so vse moje stvari ostale v Mykolaivu. Olya me je že odvlekla v fotografsko šolo Maradona. Zdaj pa študiram tam. Vzporedno s tem pa sem se naučila biti manikura in zdaj zaslužim nekaj denarja za življenje.
Kaj vam pomeni fotografija?
Skozi fotografijo lahko pokažem osebo, njegov notranji svet. Na splošno res uživam v delu z ljudmi. Razkrijejo se, ko jih fotografiraš. Nekateri začnejo videti, kako lepi in lepi so v resnici. Na splošno je to hobi, ki ga imam že od otroštva. Tudi moj oče se je ukvarjal s fotografijo.
Zdaj, ko je dozorevala, je po začetku vojne vse precenila. Da je življenje zelo kratko in da moraš delati, kar hočeš in kar dobiš. Verjamem, da lahko fotografiram.
“Samo do solz”: o vtisih Lviva in prijetnem presenečenju
Kako ti je všeč Lviv?
To je zelo lep kraj – tako mesto kot ljudje. Pred kratkim je bil tak primer, sem se približal možu, ker sem hotel kupiti rože. Pogovarjala sva se in vprašal me je, od kod prihajam. In potem mi je dal te rože. Samo tako. Veš, to je taka igra… To me je spravilo do solz! Človek jo je pravkar dal. Sočustvova Z mano. Tukaj so dobri ljudje.
Zelo mi je všeč tudi arhitektura, to posebno vzdušje na ulicah. Rad bi prišel na večerni Lviv, se sprehodil, ampak z uro in z otroki še ne moremo.
Tudi z ubijanjem naših ljudi, uničevanjem naših domov in infrastrukture, nam Rusi še vedno ne morejo vzeti človeštva, prijaznosti in sočutja. In tudi v najbolj grozljivih, najbolj groznih trenutkih življenja, so tisti, ki podpirajo in pomagajo v bližini. Kdo bo dal občutek za dom, družino in ljubezen. Kdo bo pomagal uresničiti sanje in začeti novo življenje.
