Namesto blitzkriega in vojaške parade, ki so jo načrtovali kremeljski strategi v Hitlerjevem slogu Khreshchatyk v Kijevu in njegovo kampanjo septembra 1939, smo zadnjih osem mesecev videli spektakel, ki vse bolj vzklika združenja z drugo vojno, nekoč imenovano “Velika” in kasneje prva svetovna vojna. Zaradi tega konflikta je Imperij Romanov prenehal obstajati, država je bila pripeljana v gospodarsko in socialno propadanje, pa tudi v uničujočo državljansko vojno. Po boljševiškem udaru se je Rusija našla v mednarodni osamitvi, več milijonov ljudi je za vedno zapustilo državo, nekatera ljudstva, ki jih je prej zasužnjil carizem – vključno s Polji, Finci in Baltiki – pa so si spet povrnile svobodo in neodvisnost.
Današnja Putinovska Rusija, ki se nerodno trudi ideološko združiti tako nekdanji carski imperij kot ZSSR (pod vladavino boljševikov, ki so uničili carsko Rusijo), kjer se tako zadnji car Nikola II. kot Stalin dvigata na oltarje (včasih dobesedno), ponavlja napake obeh teh oblik ruskega imperializma. Zaradi tega gre država v smeri upada na način, ki spominja tako na dogodke iz pred štirimi desetletji kot na dogajanje pred več kot stoletjem.
Zgodovina se, kot veste, ponavlja v obliki farse. Morda se ta teza morda nikjer ne kaže tako jasno kot v Rusiji, ki ima posebnost, da se vsak zgodovinski obrat ponavlja izključno tragično.
Mobilizacija po “Armenski radio”
Zdaj je po grobih ocenah obmejnih formacij sosednjih držav, manj kot štiri tedne po napovedi mobilizacije, več kot 700 tisoč Rusov (in več kot 1,5 milijona, šteje od začetka tako imenovane “posebne operacije” v Ukrajini) že zapustilo državo.
Pot proti Zahodu ostaja zaprta za večino Rusov: baltske države so že prenehale izdajati vizume (Litva – od konca februarja, I Estonija i Latvija ne samo da je suspendovala izdajanje viza, ali je u začetku septembra celo ukidala predhodno izdane vize) i zabranjila Rusima da udju na njihovo teritorije i na osnovi Shengen viza izdanih od drugih država.
V začetku oktobra je Finska napovedala, da bodo državljani Ruske federacije lahko prečkali finsko mejo le v položajih višjega položaja. Teoretično majhen del meje z Norveško na smejnem severu še vedno ni uradno zaprt, vendar je zelo težko priti tja zaradi komunikacijske izolacije.
Kitajska in Severna Koreja od Rusov zahtevata vizume, Azerbajdžan pa še ni nadaljuje mejnega prometa z Rusijo, ki je bila prekinjena med pandemijo COVID-19.
Med državami, s katerimi ima Rusija kopeno, so tudi Gruzija, Kazahstan in Mongolija, torej države, ki jih ruska propaganda že več let imenuje “blizu tujine”, kar ni povsem pravilno. Danes so postali »v tujini« v polnem pomenu besede.
Na spletu kroži na stotine grim šal in memov o procesu mobilizacije in njegovih poteh. Na primer: Armenski radio so vprašali, ali je res, da je mobilizacija res delna. Radijski odgovori: drži, ker so nekateri mobilizirani v Gruziji, nekateri v Armeniji, nekateri v Kazahstanu.
Poleg množičnega in kaotičnega poleta iz države predstavnikov malega srednjega razreda (svet so obkrožile fotografije s prehoda meje z Gruzijo na tako imenovani gruzijsko-vojaški cesti), je mobilizacija razkrila več pomembnih pojavov, ki pravilno določajo bistvo Rusije – tako pred stoletjem kot sedanjostjo.
Prvič, takoj ujame oko, da mobilizacija v veliki meri zadeva pokrajino v širšem pomenu besede, zlasti tako imenovane. “ne ruski” subjekti federacije, torej “nacionalne” republike: Buryatia, Udmurtia, Tuva, Yakutia, Tatarstan, Chuvashia, Kalmykia, Dagestan, itd. V zvezi s tem se ni nič spremenilo že od časa tsaristov – predstavniki “ne-ruskih” narodov so državljani druge kategorije, za katere je ruski jezik razvil celo vrsto ponižujočih epitetov v ponižujočem izrazu, od katerih je “črnonogi” (uporablja se večinoma za prebivalce Kavkaza) relativno mehak. Njihova nacionalna kultura, v nasprotju z “velikotostjo” ruske kulture, nima nobene vrednosti za Kremlja, kot tudi za večino Rusov, razen morda folklore, in njihovi jeziki so v najboljšem primeru v svoji dodeljeni vlogi Skansen soodpuščeni na vegetacijo. V času uradno nenajavljene vojne, ki naj bi po predpostavki vse bolj spominjala na »veliko domoljubno vojno«, ne pa naj bo to – preprosto postanejo drugorazredna topovska krma.
Rusko delo
Drugič, nemogoče je ne biti pozoren na razločljiv organizacijski in administrativni kaos. Po informacijah naročnišk v priljubljenem socialnem omrežju Telegramom, niso vse registrska baza podatkov v celoti digitalizirane, zato so številni požigi vojaških registrsko-vpisnih uradov v celoti upravičeni z vidika tistih, ki se želijo izogniti mobilizaciji. OrgAnimirana nemoč ima včasih obliko pojava, ki ima v poljščini zelo pomenljivo ime: brezhołowie, medtem ko je relativno blizu ruski ekvivalent te besede je “thuggery”. V ruščini pravijo tudi o zelo neumnem “brez carja v glavi”. Stanje v ruski vojaški administraciji vse bolj kaže, da se v družbi, ki tako zgovorno potrebuje ljubljenega carja-očeta, vedno več institucij držo tega pregovora.
Zanimivo je, da so v jezikih ljudi, ki imajo zgodovinsko izkušnjo komuniciranja z Rusijo, frazeološke enote precej pogoste, ki temeljijo na bistvo tradicionalnih značilnosti ruskega pristopa k vprašanju reda in organizacijskih zmogljivosti. Na primer, v finščini obstaja glagol ryssiä, ki izhaja iz kolonialne razmejenosti Rusov (literarni, splošno sprejet izraz za sklicevanje na rusko – Venäläinen), kar pomeni “pokvariti”, “uničiti”, “onemogočiti”. Izhaja iz tega je tudi idiom “rusko delo”, torej opravljeno malomarno, slabo. V tem okviru je treba omeniti ruski rok (“Rusko leto”) na poljskem.
Malomarnost poleg tega, da je hči, spada v canon značilnosti, ki najpogosteje značilno delovanje struktur ruske države skoraj skozi njeno zgodovino, Ocito, sa izuzemom era reformi Petra I i preokrenuta XVIII i XIX vek, ko je, po prisajanju Livonija Rusiji, nastala relativno učinkovita birokratska aparatura, od cijeg su sredista u administraciji i vojski bili baltiski Nemci i stranci iz Zahodne Evrope u službi carova.
Vse so nam že ukradli.
Tretjič, slavna navadna korupcija in tako imenovani. “kriminalna malomarnost” (ruski jezik na tem področju je tudi izjemno natančen, negoval je izraz “ekstremna malomarnost”). Marca 2014 je Putin poskušal omamiti svet s sliko ultramoderne in dobro opremljene vojske med invazijo na Krim s strani “malih zelenih mož” – brezskrbno, U mimohodu porinuci da su to bili ruski vojnici, zato sto se tako uniforma “može kupiti u vsaki vojnoj bakli”, i u isto vreme nagadjati svetu da je to lice nove Rusije: kompaktna, gotova, perfektno naoružena i opremljena, a ne kako ste mislili: čutil škornji, vnuki in stare “galoshes”. Potem je svet verjel v to.
Danes, po skoraj osmih mesecih polne vojne v Ukrajini, po vsem, kar smo videli v tisočih video posnetkov, posnetkov, poročil – lahko varno rečemo, da je bila to nič drugega kot dramatizacija, še ena Potemkin vas, tako značilna za Rusijo, nekaj, kar je spet izjemno natančno, se imenuje ruski “showpiece”, ki je nekaj povsem za prikaz, nekaj, kar je narejeno za prikolico. “Pred nami je bilo že vse ukradeno,” pravijo junaki nekoč priljubljene sovjetske komedije Operacija Y ali Šurikovi pustolovščini. Ta citat je postal idiom, ki pravilno opredeljuje sodobno Rusijo, predvsem pa razmere v oboroženih silah, ki so bile vedno v središču korupcije, zlorab in neta.
Na desetine, če ne na stotine videov, ki krožijo po mreži, ki odražajo resnost ruskih oboroženih sil – večina mobiliziranih Rusov, brez usposabljanja in potrebne opreme, se odnaša neposredno na fronto – v ukrajinske regije Kharkiv, Donetsk, Luhansk, Zaporizhia in Kherson. Gredo “boj” brez taktične zaščitne opreme, brez drog (v enem videu mobilizirani prejmejo nasvet quartermaster: neodvisno zalogo gor na sanitarnih blazinicah in tamponov, da se ustavi krvavitev v primeru poškodbe), brez vojaških rame blazinice. Na koncu jim ne dajo nič drugega kot uniforme, rez pomembnega dela se bistveno razlikuje od tega, kar zdaj velja za sodobni standard.
V službi domovine od leta 1869
V tem okviru je zelo indikativen za vrnitev dveh elementov opreme in uniform ruske vojske. Prva je tako imenovana. “vesch-meshok”, kar dobesedno pomeni “vrečka za stvari.” To je izum, ki se je uporabljal v armadi – v skoraj nespremenjeni obliki – od leta 1869 (sic!), torej ne veliko kasneje kot januarska upora. To preprosto torbo, privezano v voz s podvezo, je ruska tsaristska vojska uporabljala med 1. svetovno vojno, Rdeča armada med Budyonnyjevim pohodom, 2. svetovno vojno, vojno v Afganistanu in do propada ZSSR, nato pa vojska Ruske federacije – tako med čečenskim vojnama kot v Gruziji leta 2008. Po uradnih virih je bil “vesch-meshok” v službi ruskih oboroženih sil do leta 2015, vendar, ko je kmalu postalo jasno, to ni bilo nič drugega kot ocassion (še en ruski izraz je “spektakel”) in še ena Potemkin vas. Vrečko za stvari danes v najboljšem mogočem primeru prejmejo mobilizirani. In če ne, gredo spredaj z običajno plastično vrečko. Kot vedno, Kremlin rad reče – “brez analognih na svetu”, se pravi, da ni sveta Ekvivalenti.
Drugi značilni element opreme ruskega vojaka je tako imenovani. Kirz škornji.
Zimska vojna in Stalin nagrada
Kirza je vrsta umetnega usnja na osnovi večplastne tekstilne krpo, modificirane z membranam podobnimi snovmi, katere površina posnema svinjsko kožo. Uporablja se predvsem pri izdelavi vojaških škornjev, kjer je poceni in učinkovita zamenjava za pristno usnje. Po skupni legendi je ime okrajšava za “Kirovus plant”, se pravi, “tovarna jih. Kirov”. V bistvu pa se je tovarna imenovala “Iskozh” (okrajša za “usnje” – “umetno usnje”), legenda pa je preprosto primer ljudske etimologije.
Leta 1939, malo preden je ZSSR napadla Poljsko, je Alexander Khomutov, glavni inženir moskovske tovarne sintetičnega usnja Kozhimit, in njegov kolega, inženir Ivan Plotnikov, razvil nov material imenovan Kirza-sk. Množična proizvodnja tega novega materiala se je začela prav med zimsko vojno – agresijo Sovjetske zveze proti Finski. Izkazalo se je, da material ni primeren za zimske razmere, proizvodnja pa je bila sprva ustavljena. Vendar se je jeseni in zimi leta 1941 množična proizvodnja ponovno zadostila povpraševanju po vojaških škornjih med nemško invazijo na ZSSR. Za svoj izum so Khomutov, Plotnikov in še sedmi specialisti 10. aprila 1942 prejeli Stalinovo nagrado II. stopnje. Osnovna proizvodna tehnologija kirze se od takrat ni veliko spremenila. Škornji z freebies iz kirze (in vnukinje, vključene v komplet) so ostali v službi Rdeče armade do konca svojega obstoja, nato pa oborožene sile Ruske federacije. Uradno jih niso uporabljali skoraj ducat let, vendar je realnost – kot je mogoče videti na fotografijah, ki so jih objavili rezervisti – povsem drugačna.
Zanimivo je, da tudi v časih cesarjev, ko se je ruski imperij poskušal pridružiti svetovnim voditeljem, kasneje pa v sovjetskih časih, ko je ZSSR imela prednost v batonu svetovnega komunizma, Kremelj praktično ni mogel opremiti svojih vojakov, ki so bili glavnina režima, dostojanstveno in moderno. V pogojih miru je bilo še vedno mogoče ustvariti iluzijo dobro opremljene vojske, medtem ko je med mobilizacijo in vojno ta iluzija vedno počila kot milni mehurček. Pod carji so se velike vizije osvoboditve vseh Slovanov in njihovega poenotenja pod žezlo Romanov soočile z izjemno slabimi uniformami in zamujenim orožjem ruskih vojakov, ki naj bi te evropske Slovane »osvobodili«. Po mnenju številnih prič je bila Rdeča armada, ki je v Evropo prenašala svetovno revolucijo, opremljena in oborožena ne veliko bolje (in včasih še huje) kot tolpe anarhistov. In v heydayu ZSSR so se nad vnuki in škornji vojakov in škornjev Kirz razbile slogane o zavojenju prostora in pomoči bratski narodi srednje Evrope, pa tudi o razširjeni kraji četrtmasterskih častnikov vsega, kar je mogoče (še en ruski idiom to opisuje kot “vse, kar slabo leži” – vse, kar slabo leži).
V zvezi s tem se v Putinovi Rusiji ni nič spremenilo. Glasni slogani o sodobnih tehnologijah niso ostali nič drugega kot še en zamah, odmik vizualizacije, “noben analogni na svetu” pa se še enkrat v zgodovini zmanjša na “vesch-meshko” model iz leta 1869.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: Biedamobilizacja w Rosji
