Obstajajo resni razlogi za verjeti, da se bo ruska agresija na Ukrajino v prihodnosti razvila v globalni konflikt. Avtoritarni režimi in države pogojne »zahodne civilizacije« lahko postanejo njene stranke. Rezultat soočenja med obema sistemoma bo določil, kakšen bo svet XXI stoletja – svet, v katerem prevladujejo krute avtoritarne diktature, ali svet, v katerem bodo demokratične vrednote, vključujoče institucije in pravne norme določale smer civilizacije.
Množični pojav iranskih brezpilotnih letal v zračnem prostoru Ukrajine je signal hitrega približevanja avtoritarnih režimov Moskve in Teherana. V Iranu formalno ni razloga za podporo Rusiji pri njeni agresiji na Ukrajino. Naše države nimamo skupnih meja in zgodovinskih trditev drug do drugega. Nasprotno, Ukrajinci so leta 2003 pomagali premagati posledice katastrofalnega potresa v tej državi. A hvaležnost in spoštovanje osnovnih norm svetovnega prava ne gre za despotične totalitarne sisteme.
Pravzaprav je veliko skupnega med despotizmi kremeljskih diktatorjev in Ayatollah Khamenei. Zato ni treba iskati racionalnih motivov za ukrepanje Teherana. Tam živijo po povsem drugačnih načelih in vrednotah. Rusija in Iran sta združena s sovraštvom do Zahoda. Nimajo občutkov glede norm mednarodnega prava. In če bi imeli takšno priložnost, bi z veseljem uničili celotne narode in spremenili meje.
Iranski “Šahidni” so prispevek Irana k boju proti kolektivnem Zahodu. S civilizacijo, katere načela sovražijo vladajoči režimi Rusije in Irana. Za verske fanatike Khamenei, Ukrajina je prizorišče bitke z Ameriko in svobodnim svetom. In v tej vojni je Iran povsem logično na strani zla – na strani agresorja. Temna stran sile je združena skupaj s temno stranjo.
Na drugi strani Evrazije se despotizem v kitajskem slogu povečuje in krepi. Gospodarska modernizacija ni povzročila spremembe političnega sistema LRK. Kitajska se, nasprotno, hitro giblje v preteklost – v čas Mao. Izvolitev Xi Jinpinga v tretji mandat s posebnim statusom vodje stranke je še en pomemben zvon za vzpon svetovne avtoritarnosti. Njegova želja, da izzove počasnega in ne povsem samozavestnega Zahoda. Njegova nezakrita želja po ponastavitvi svetovnega reda, zamenjati pravne norme s pravico močnih. In po lastni presoji, da ponovno naraščajo meje in sfere vpliva.
Kitajski zmaj, ki so ga ustvarile predvsem radodarne naložbe kratko vidnega Zahoda, formalno ni bil na strani Rusije. Toda ne prepustite se iluzijam. Peking, kjer je bila pred kratkim ukodrana diktatura ene osebe, je vsekakor na temni strani oblasti. Avtoritarizem, diktatura, vladavina ene stranke, popolna cenzura niso združljivi s spoštovanjem suverenosti, ozemeljske celovitosti in pravice vsake države, da neodvisno izbere kateri tečaj sledi in kateri bloki se pridružijo. Ni presenetljivo, da je kitajsko zunanje ministrstvo dejalo, da o napadu iranskih brezpilotnih leteljev na Kijev niso vedeli ničesar. V Pekingu so številni zločini napadalca že dolgo spregledani. Kot tudi dejstvo agresije, raje temu rečemo racionalizirano besedilo.
Toda svet avtoritarizma in despotizma ni omejen na tako velike sile, kot so Rusija, Iran in Kitajska. Je veliko bolj večplastna. Številne države v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki uravnovešajo demokratične institucije z odprto družbo in avtoritarizmom. Med njimi prevladujejo tipični avtoritarni režimi v kombinaciji z visoko korupcijo in nizkim življenjskim standardom. Te države imajo vzpostavljeno civilno družbo, neodvisne medije in zavezanost načelom mednarodnega prava. Odnos do ruske agresije na Ukrajino je tam v najboljšem najboljšem položaju nevtralen. Moskva računa na ta svet.
Generalna skupščina ZN je 12. oktobra sprejela resolucijo “Ozemeljska celovitost Ukrajine: zaščita načel Listine Združenih narodov”, ki obsoja ruske psevdo referendume na zasedenih ozemljih Ukrajine. 143 držav je govorilo za, 5 proti, 35 se je vzdržalo. Med državami, ki si niso drznele obsojati dejanj Rusije ali nasprotovati dokumentu, so le predstavniki Azije, Afrike in Latinske Amerike. Rusija, Belorusija, Severna Koreja, Nikaragva in Sirija so glasovale precej predvidljivo.
Seznam tistih, ki so se vzdržali, je nekoliko bolj barvit. Na prvi pogled zajema različne države, oddaljene geografsko, različne v rasni in etnični sestavi, mentaliteti in veri. To vključuje na primer Kitajsko, Indijo, Alžirijo, Kubo, Kongo, Honduras, Bolivijo, Lesoto, Mali, Ugando, Zimbabve, Mozambik, Uzbekistan, Kazahstan, Kirgizistan, Mongolijo, Namibijo, Eritrejo in druge. Razlogi za neglasanje resolucije, ki obsoja agresorja, so drugačni za te države. A skoraj vse so države, ki jim vladajo avtoritarni, pokvarjeni kleptokratski režimi.
Po drugi strani pa številne države v Afriki, Aziji, Latinski Ameriki, ki so si drznele obsoditi agresorja, dejansko zavzemijo nevtralno stališče v rusko-ukrajinskivojna. Nimajo jasnega dojemanja agresije Rusije na Ukrajino kot kaznivega dejanja. Ni razumevanja, da so dejanja Kremlja groba kršitev mednarodnega prava. Da mora agresor nositi odgovornost in biti kaznovan. Poleg tega v mnogih državah nekdanjega “tretjega sveta” celo zamenjajo koncepte agresorja in žrtve. Ruske propagandne pripovedi o vojni so razširjene na teh treh celinah. In med tamšnimi sociati najdejo precej razumevanja.
Septembra je Putin dejal, da je “Zahod zavabil afriške države z izvozom žita iz Ukrajine”. In na vrhu v Astani oktobra se je vodja agresorske države spet začel pretvarjati, da je branilec revnih držav iz “sovražene zlate milijarde”. Čudno je gledati, kako vodja največjega kolonialnega imperija na svetu, ki vodi agresivno imperialistièno vojno, kritizira Zahod zaradi svoje kolonialne politike iz preteklosti. Toda pošiljanje kolonialnih odsevov je najljubši trik Moskve. Rusija je bila vedno zelo “zaskrbljena” zaradi usode narodov Afrike, Azije in Latinske Amerike. Toda nikoli nisem videl kolonializma in veliko bolj groznih zločinov doma.
Kremlji aktivno spodbujajo svojo protikolonialno, antizahodno in antika kapitalistično retoriko med državami tretjega sveta, saj pade na plodna tla in najde nekaj odziva. V mnogih državah afriške celine obstaja prepričanje, da je razlog za njihov nizek življenjski standard težka kolonialna zapuščina. Dejansko so te države zdaj revne, ker v njih prevladujejo korupcija, kleptokracija in neučinkovite socialne institucije. A vedno je najlažje odpisati vse probleme prekletomu Zahodu, bourgeois kapitalistom, teoriji zarote in težki kolonialni zgodovini, kot pa priznati svoje težave in napačne izračune. Zato vsi avtoritarni vladarji in režimi – od Latinske Amerike do Azije – hote prisluhnejo propagandi Moskve.
Kaj je še privlačno za koruptivne vladajoče režime na vseh celinah, kot so avtoritarne pošasti, kot sta Rusija ali Kitajska? Dejstvo, da Moskva in Peking v Afriki, Aziji ali Latinski Ameriki ne potrebujeta demokracije, človekovih pravic, reform, boja proti korupciji. Ne bodo postavljali neprijetnih vprašanj o pobojih političnih nasprotnikov, novinarjev, cenzuri v medijih, pomanjkanju konkurence. Nasprotno, Kitajska in Rusija se zanimata za ohranitev sedanjih režimov. Avtoritarske pošasti se vedno lažje ukvarjajo s pokvarjenim drobnim državam. Orožje lahko dobičkonosno prodate vojski, ki je zaplinjala oblast v eni od afriških držav. Dragocene naravne vire lahko dobiš za nič ali podkupuj vladne uradnike. In javno izjaviti: za vse težave in nesreče držav tretjega sveta je kriva “zlata milijarda”.
Zdaj se vse bolj in bolj jasno pojavljajo obodi morebitnega globalnega soočenja. Najverjetneje bo šel po črti svobodnega sveta in sveta avtoritarizma in diktature. Oba tabora ne bosta povsem homogena. Številne države bodo izbrale nevtralnost. In med konvencionalnim “zahodnim blokom” obstajajo države, ki v svoji klasični definiciji ne izpolnjujejo povsem meril demokracije. In vendar je trend očiten: avtoritarni režimi se poskušajo maščevati za poraz v zadnjem stoletju. Uničiti svetovni red in prepisati pravila igre. Da bi zahodno civilizacijo in njen odločilni vpliv na svetovni razvoj potisnili na rob.
Obsežna invazija Rusije na Ukrajino je izziv za celoten svobodni svet. Zbliževanje avtoritarnih režimov in poglobitev njihovega sodelovanja je vzorec, ne pa naključno dejanje prijateljstva. V XXI stoletju ni treba podpisati paktov o prijateljstvu in medsebojni pomoči ter delitvi sfer vpliva. To lahko storite na skrivaj in precej učinkovito.
Gospodarska, znanstvena in tehnološka superiornost demokracij zahodnega tipa nad avtokracijami obstaja. A sam po sebi ne zagotavlja zmagovitega finalnega dela. Zmaga zahteva odločnost, enotnost, sposobnost proaktivnega ukrepanja. Vodstvene lastnosti in avtoriteta. Zahodni svet našega časa ima veliko problemov in groženj tako s strani leve kot s snemajočega pravega spektra. Notranji, pogosto umetno vsiljene komplekse. Neusmiljenosti v temeljna načela, ki so ga nekoč naredila za planetarnega vodjo. To bo skušala izkoristiti avtokracija sveta.
