Ukrajina je bila dva dni pod intenzivnim ruskim raketno ognjem. V vseh regijah so bili zabeleženi napadi na infrastrukturne objekte ali stanovanjske objekte. Po navedbah glavnega poveljnika oboroženih sil Ukrajine Valerija Zalužnega so šele 10. oktobra na Ukrajino izstrelili 75 izstrelkov, 41 jih je nevtralizirala naša zračna obramba. Iz Rusije v Ukrajino je 11. oktobra poletelo še 28 raket. Umrlo je 19 ljudi, več kot sto pa je bilo ranjenih. Veliko mest je ostalo več ur brez elektrike in vodovoda. Pravzaprav lahko govorimo o dejanju državne terorizma s strani Rusije.
Ruski voditelj Vladimir Putin se je na ruski televiziji nemudoma ponašal s terorističnimi dosežki: “Danes zjutraj je na predlog ministrstva za obrambo in po načrtu generalstaba Rusije izvedena obsežna stavka z visoko natančnim orožjem zračnega in kopnega, ki temelji na energiji, vojaški upravi in komunikacijah Ukrajine. V primeru nadaljnjih poskusov izvajanja terorističnih napadov na našem ozemlju bo odziv Rusije težak in v njenem obsegu bo ustrezal ravni groženj Ruski federaciji.
Ker so ruske rakete prizadele stanovanjske stavbe, tudi igrišča, lahko sklepamo, da bodisi rusko orožje ni natančno, ali pa je Putin v vojni z ukrajinskimi civilisti, vključno z otroki. Navsezadnje ni bil ranjen niti en vojaški objekt in niti en vojak v Ukrajini.
Toda tudi ta civilna uničenja so kremlja poskušala predstaviti javnosti kot veliko zmago ruskega orožja. In kar je zanimivo: javnosti je bilo všeč ali, kot pravijo, “pipl hid”. To je mogoče videti iz ujetih sporočil o ruski javnosti, ob ozadju slik z uničenimi hišami in ranjenimi civilni Ukrajinci. “To je dobra ideja naravnost!”, “Nakonets-nekaj, kako dolgo smo hrepeneli!”, “Primerjajte Kijev z deželo!”, “Ko le to ne bi bila enkratna akcija”, – tako navdušene objave Rusov, ki so žejni ukrajinske krvi, bi lahko prebrali takoj po ruski državni teroristični akciji.
Je bil kdo presenečen nad to reakcijo ruskih uporabnikov družbenih medijev? Mislim, da jih ni veliko. Poznamo sociologijo podpore Putinu in njegovi »posebni vojaški operaciji« v ruski družbi. Kot tudi dejstvo, da v rusko-ukrajinski vojni v tisočih žrtev množično uničevanje, navadni Rusi, če koga krivijo, niso njihovo vojaško-politično vodstvo, ampak sami Ukrajinci, njihove oborožene sile in politično vodstvo.
Je bil preprost Rus vedno tako ksenofobičen? Je to vpliv 20 let brutalnega pranja možganov s telepropagando? Seveda je propagandni stroj sodobne Rusije zelo močan, v njo se vlivajo milijarde petrodolarjev, najbolj profesionalni mojstri informacijske manipulacije. Imajo najširšo podporo kremeljskih pustolovskih sociologov, psihologov, analitikov z vseh področij.
Spomnimo pa se ruske družbe v razmeroma demokratičnem letu 1999 , zadnjem letu vladavine Borisa Jelcina. Avgusta je na mesto predsednika vlade imenoval takratnega predsednika FSB Vladimirja Putina. In kako je začel svojo kariero v pisarni? Iz obsojanja ruskega ljudstva o njegovem dojemanju genocidnega iztrebljevanja drugega ljudstva. Rusi so se z močnim večmilijonsko »na zdravje« odzvali Na Putinove pozive, naj »zmočimo v sorterju«. Če je to potrebno za dobro Rusije, potem lahko vojski dovolimo, da iztrebi ljudi druge narodnosti za tisoče, desetke, stotisoče. Napadi na preproge v čečenskih mestih, nediskriminatorni umori: otroci, ženske, starejši ljudje itd. V tem pa pravzaprav ni bilo pravega “dobrega Rusije”, ampak le namišljenega. Zasledovanje po velikini, ki je bila bolj podedovala, a le delno vržena s propagando, ki se je prva »dvignila s kolen« takoj, ko je Putin začel v roke vzeti oblast.
In ne pozabite, da je bil uvod v drugo čečensko vojno serijo eksplozij v večnastnih stanovanjskih stavbah Volgodonsk, Buynakskaya in na Kashirskoye avtocesti v Moskvi. Neodvisni ruski novinarji (in potem so bili še takšni) so odkrili, da krvava sled teh terorističnih napadov vodi neposredno v FSB. Enako različico so izdelali preiskovalci ruskega ministrstva za notranje zadeve, vendar niso smeli primera pripeljati do zaključka.
V vsakem primeru so Rusi vedeli za tako grozno različico, vendar so jo poskušali prezreti. Prepričali so se, da to ni res. In tudi če odgovori, mu je vseeno. No, več kot tristo Rusov je bilo ubitih, no, dva tisoč je bilo ranjenih, vendar je rusko dobro, pridobljeno s temi terorističnimi napadi, veliko bolj dragoceno. Govori o velikini Rusije in velikana pomeni sveto žrtvovanje.
Poleg tega so jeltsenski liberalci na začetku precej mirno sprejeli delovanje premiera Putina in ga celo potisnili v višjo silo. To je veliko kasneje, Bo Boris Nemtsov rekel pred kamero: “On je yo-ty, Vladimir Putin!” In potem je menil, da je bodoči Ruski divjiTtator je zelo ustrezen človek. Poleg tega je uporaben in nadzorovan. Satirist Mikhail Zhvanetsky je pozval, naj pusti Putina delati, ne pa ga kritizirati vnaprej, ravnodušno, češ da je prišel iz hebistskih struktur.
V ruskem liberalnem okolju (takrat še vedno močno) na koncu tisočletja je bilo skupno mnenje, da država potrebuje »svojega Pinocheta« za izvedbo liberalnih reform. Da je nemogoče izvesti radikalne preobrazbe v pogojih kaosa, ki ga je ustvaril nekdo, kot je Jelcino “razmaževanje”. Iz nekega razloga so bili prepričani, da lahko, če kaj drugega, postavijo Putina na njegovo mesto. Naivna. Niso izračunali razvoja dogodkov dva koraka naprej, da “močna roka” vključuje izgradnjo toge navpične moči, zategnjenje orehov, zoževanje demokratičnih svoboščin, odpravo svobode govora in preganjanje nesoglasnikov. Ena beseda, cela gentlemansko avtoritarna seta.
In tukaj imamo na izhodu – teroristična država, ki izstreli na stotine izstrelkov na stanovanjske stavbe v mestih druge države, izvaja psevdo referendume, prilaga tuje ozemlje, ogroža ves svet z jedrsko palico. In vse to je posledica konsolidirane želje ruske družbe, da ima “svoj Pinochet”. Putin je torej utelešail le iskrene težnje Rusov. In svet jo je gledal skozi prste. Zdaj bi bilo lažje ustaviti, vendar ne tako enostavno. Nina potrebuje togo konsolidiran položaj celega sveta, če noče priti v jedrski Armageddon.
