Yana Romanchenko, vas Kanala 24, je preživela prve dni polne vojne v njenem domorodnem Severodonetsku. Rusi so vsak dan obstreljeli mesto. Celo bolnišnica, v kateri je jana ležela, je prispela sredi noči.
Odločitev za odhod je sprejela naša kolegica Yana marca, ko je prispela v vse sosednje hiše. Znani invaderji so z obličja zemlje izbrisali udobno in udobno ukrajinsko mesto.
Yana nam je povedal o življenju Severodonetska med dvema poklicema, ljubezni mesta do Ukrajine, evakuaciji pod obstreljenjem, poti do nikjer in novem začetku v Lvivu v okviru projekta SVOYI na Kanalu 24. Natisnjena sva z intervjujem.
***
“Vojna od leta 2014 je bila oddaljena nekaj kilometrov, vendar se zdi, kot da je nekje daleč”
Severodonetsk je bil prvič zaseden maja 2014. Mesto je bilo osvobojena julija tega leta. Kakšne spomine imaš na ta čas?
V tem času sem imel 14 let. Spomnim se “Lnrivtsi” ali izdajalcev, ki so stali na kontrolnih točkah. Rekli so nam, da je mesto zasedeno. In potem smo izvedeli, da je bil Severodonetsk odpuščen.
V tem času sem živel v vasi Nova Astrakhan (25 kilometrov od Severodonetska). Nisem slišal nobenih eksplozij. Ni bilo takega preliva krvi, kot je zdaj. Navadni ljudje niso opazili okupacije.
Zato smo mislili, da tokrat ne bo nič takega. Da Rusi malo grmijo na meji – in to je vse. Vendar se to žal ni zgodilo.
Hvala bogu, da smo vsaj do 24. februarja živeli normalno življenje.
Vsa ta leta se mi je zdelo, da je fronta blizu? Kako je živel Severodonetsk?
Nikakor. Ljudje so živeli svoje življenje. Popravili so. Odprla sva posel. Učila sva se. Nobenih eksplozij ali strelov ni bilo slišati. Vojna je bila tako daleč. Ampak v resnici – nekaj kilometrov od vas.
V pripravah na naš pogovor sem decembra 2014 v Severodonetsku gledal govor Serhiyja Zhadana. Potem je bral odlomke iz svoje “Mezopotame”. Kako ocenjujete: teh 8 let je bilo v mestu dovolj kulturnih dogodkov? Koncerti, predstavitve. Da bi mesto lahko uživalo in bilo nasičeno z ukrajinsko kulturo?
Zdi se mi. Seveda bi lahko naredili še več. Vedno lahko še bolj ukrajiniziraš. Toda vedno so bili kulturni dogodki. Tako v Kijevu kot v Severodonetsku. Tisti, ki so hoteli vedno vedeti, kam naj gredo.
Mladi so hodili. In hodil sem. Ko se je preselila v Severodonetsk, je spremenila svoj družbeni krog. Šel sem v Zhadan. Mimogrede, pogosto je prišel k nam.
Mladi so se zbrali skupaj. Igrali smo igre na deski, brali poezijo. Nismo bili zavrnjeni. Severodonetsk je bil vedno Ukrajina.
“Severodonetsk je ukrajinsko mesto, ki ni imelo sreče s svojo lokacijo”
Kakšna razpoloženja so bila vsa ta leta v mestu?
Severodonetsk je ukrajinsko mesto, ki je preprosto nesrečno s svojo bližjo lokacijo Rusiji.
Leta 2021 smo imeli vojaško parado. Bilo je morje ljudi. Vedno smo praznovali dan Vyshyvanke. Vsako leto je potekal Festival misli. Ukrajinščina se je komaj govorila (večinoma surzhik ali ruščina), vendar so ukrajino ljubili.
Ni bilo pro-ruskih klicev. Mogoče je bilo nekaj separejev. Vendar se niso odkrito izjavili. In tisti, ki pravi, da je Severodonetsk separsko mesto, v katerem Ukrajina nikoli ni bila podprta, bom prišel in dal klofuto.
Od padca leta 2021 se je število novic o morebitnem obsežnem napadu dnevno povečalo. Si imel alarmantni kovček? Se je zdelo, da je konec koncev – nemogoče?
Vsi so mislili, da vojne ne bo. To ni prvič, da so stali blizu meja. Vsi so si mislili: no, vstali se bodo zase in se odselil.
Nisem pobral kovček. Takrat sem ujel Covida-19 in nisem imel moči niti prebrati novic. Bil sem v takem sesavu. In potem je tu vojna.
Vsi so bili zaskrbljeni dan prej, jaz pa sem bila zaskrbljena. A 100% ni verjela, da se bo to zgodilo. Ne zato, ker sem verjel v Rusijo, kot da je tako “dobra država”, samo nisem mislil, da jo potrebujejo.
21. februarja sta bila z mamo hospitalizirana. Operirali so jo in zastrupili so me. Ležeš, počutiš se slabo, potem pa se 24 zbudiš in ti je rečeno: “vojna se je začela.” Slišiš eksplozije in sploh ne veš, kaj storiti.
Vaše jutro je 24. februar – kako je bilo?
Nisem prebral novic. Ampak slišal sem eksplozije. Imamo staro letališče za Severodonetsk. Rusi so tam izstrelil več granat. Potem sem se odločil, da preberem novico.
Izvedel sem, da so Kharkiva in Kyiva bombardirali. Vendar sem še vedno upal, da bo to nekako stalo. No, ker XXI stoletje, kako je to lahko.
Ti zgodnji dnevi so zelo razmagani. Skrbelo me je. Bal sem se. Še vedno je bilo fizično slabo. Poskušal sem prebrati manj novic. Ker kaj bi lahko naredil?
“Letel sem 10 metrov od bolnišnice, kjer sem ležal. In potem v vse okoliške hiše.”
Kako so minili prvi dnevi polne vojne v SevuRodonetsk?
Mesto so napadli vsak dan. Zjutraj večkrat in zvečer. Čez dan so lahko še večkrat. Potem se je zdelo veliko. Zdaj pa razumem, da nam je to še vedno v redu.
Severodonetsk je zelo majhen. V 2 urah se lahko sprehodite od enega konca mesta do drugega.
Ko so obstreljeli en konec mesta, jaz pa sem bil na drugem, seveda sem slišal vse. Vendar je razumela: glasno, vendar ne letenje sem.
V noči 4. marca so Rusi obstreljeli našo bolnišnico. Bil je prihod 10 metrov od stavbe, kjer sem ležal. Rusi so posebej čakali na čas, ko bodo vsi spali.
Osvajalec je zadel infrastrukturo. Ni bilo svetlobe ali vode. Ljudje so bili zelo prestrašeni.
Nato so Rusi začeli streljati v vrtce, v šole. Tam so streljali v zaklon za bombe.
Lekarne niso delovale. Ni bilo komunikacije.
V bolnišnici nas je zadržalo dejstvo, da je bila moja mama po operaciji. Ni bilo več zdravil. Bil sem v bolnišnici, ker ni bilo mesta za iti.
7. marca sva šla v stanovanje s teto in sestrično. Tam so preživeli noč. Naslednji dan so Rusi tako obstreljeli naše območje, da smo začeli zbirati stvari.
Ni priletela v našo hišo. Vendar je letela v vse bližnje hiše. Najina je nekako minila mimo. Bilo je tako strašljivo. Neumni živalski strah. Razumete, da od tam ne boste šli nikamor. Rad bi se povzpel na strop, kjerkoli, samo da bi pobegnil. Strašljivo je preživeti ta trenutek, potem pa je še bolj strašljivo spoznati, da bo zdaj spet letel. In tokrat – zagotovo s tabo. Ne v hiši v bližini, ampak v tebi.
“Plačal dvojno ceno za evakuacijo iz mesta”
Potem se je odločila, da moraš iti?
Začel sem klicati vse prevoznike. Vsak je imel načrtovan urnik za 2-3 tedne. Razumel sem, da se razmere stopnjujejo. Po treh tednih morda ne bom več.
Prišel sem do enega nosilca. 9. marca smo odšli, ker sem plačal dvojno ceno, ker sem prešel. Pravkar sem kupil nekomu stanovanje.
Iz Lysychanska so bili še vedno evakuacijski vlaki. Toda iz Severodonetska je bilo še vedno potrebno nekako priti tja. In kakšni so vlaki, ko je mama po operaciji. Bila je zelo šibka.
9. marca smo odšli. Toda voznik se je odločil, da bo gume spremenil v poletne. Kako zapustiti Severodonetsk za Lysychansk, je velik hrib. Bilo je spolzko, sneg je padel, voznik pa ni bil zmožen iti ven na to. Obrnemo se in se peljemo po cesti skozi Rubizhne, ki je že ustreljena.
Odšli smo. In hvala Bogu.
Kateri je najmočnejši spomin, ki ti je ostal glede evakuacije?
Ko smo zapuščali luhansko regijo, je voznik vklopil glasbo. To je bil šok zame. V času polne vojne, glasbe, TV oddaj je šel na dva milijona dolarjev vreden načrt. In potem se zaveš, da se življenje nadaljuje.
“Tudi če Belorusija vstopi v vojno, nočem zapustiti Ukrajine”
Ste takoj vedeli, da boste šli v Lviv?
Šli smo prvi v Dnipro. Celotna regija Luhansk je zdaj Dnjeper. Hoteli smo ostati tam. Ampak nekaj dni kasneje, ko smo prispeli v Dnipro, je bil prihod. V paniki smo zbrali vse svoje stvari in odšli v Lviv – nikjer. Glavno je bilo, da pridemo na varno, potem pa bo nekako.
Zatekala nas je prijateljica. Tam smo ostali dva tedna, dokler nismo našli stanovanja za daljše obdobje. Zdaj živimo z duhovnikom. Vse je v redu.
Mislili smo: če bi prispeli v Lviv, bi šli na Poljsko. Bilo je tako strašljivo, da so nas obtožili, da gremo tja, kjer bo varno.
Zdaj pa razumem, da tudi če Belorusija vstopi v vojno, nočem zapustiti Ukrajine. Nisem hotela, a sem bila zelo prestrašena. Ukrajina je moj dom.
“Počutim se varno v Lvivu, tudi kljub raketnim napadom, ki so potekali”
Se počutiš varno tukaj? Kolikor je le mogoče v času polne vojne.
Ko je bil ta množični raketni napad na regijo Lviv prvič izveden, smo slišali, kako je delovala zračna obramba. Ampak mi smo kot, “No, ok, gremo na hodnik.” Ko smo bili odpuščeni, da so se stene hlele, ni bilo strašljivo. V Lvivu se počutim varno.
“Imamo zelo kul ekipo na Kanalu 24”
Misliš, da je tvoj “drugi” dom postal resnično dom zate? In ljudje v bližini, ki so se do nedavnega zvadili povsem nezemljani, so postali sorodniki?
Doma imam veliko knjižnico. Ko sem odšel, sem vzel edino knjigo – “Drugo življenje Uwe”. To je simbolično. Ker sem se tu tudi začel, na žalost ali na srečo, drugo življenje.
Tu sem našel službo. Imam prijatelje. Imamo zelo kul SMM ekipo. Vsi so mačke. Rad delam na Kanalu 24.
Šel sem na izlete. Obiskal sem Synevyr. Če ne bi bilo vojne, bi lahko rekli, da živim dobro življenje.
Če ne bi bilo vojne, bi se morda preselil v Lviv. Začel sem delati na Kanalu 24. Vendar se ni zgodilo po ceni, ki sem jo hotel.
Pred kratkim sem šla na balet. In nekako se odvrneš od tega, potem pa pokrije, ker misliš: kako so ljudje v zasedenih mestih, kako je naša vojska tam. Ne vem, kaj naj storim: živeti to življenje ali nekako samo obstajati? Moralno težko.
Je vaš dom preživel?
Za zdaj, ja. Kaj se bo zgodilo naslednje, ne vem. Pripravljam se na najhujše, a upam na najboljše.
“Želim, da Severodonetsk ne postane mesto duhov”
Če bi spoznal tujca, ki zelo malo ve o Severodonetsku, kaj bi mu povedal o vašem mestu?
Imamo kompaktno. Zelo udobno. Udobno. Imamo dve jezeri. Lahko gremo. Zvezde so nenehno prihajale k nam: Hardkiss, MONATIK, Antytila, Boombox, Potap in Nastya. In v sosednjem Lysychansku – “Okean Elzy”.
Imeli smo toliko kavarne. Zdi se mi, da je Severodonetsk mesto kavarne-voziček. Bili so na vsakem koraku.
Severodonetsk je dom. Rad bi, da se po razodelitvi ponovno izgrajuje. Da bi ljudje prišli tja. Da Severodonetsk ne bo postal mesto duhov.
Kaj lahko rečete ljudem, ki se bojijo zapustiti svoje domove in se preseliti v varnejše kraje? Kaj bi jim svetovali?
Zdaj je zelo težko zapustiti Severodonetsk. Zdi se mi, da so tisti, ki so hoteli oditi, že zdavnaj odšli. Obstajajo tisti, ki resnično podpirajo “ruski svet”, ali pa tisti, ki zaradi določenih okoliščin ne morejo oditi.
Še vedno je majhen odstotek ljudi, ki se držijo svojega stanovanja. Mislijo: če ostanem tukaj, ne bom letel.
Nekatere publikacije pišejo, da so tam ostali le separji. Ampak ni. Tam je tudi proukrajinsko ljudstvo.
In nasvete? Preživeti. Počakaj na Ukrajino.
Kaj je prva stvar, ki jo boste storili po zmagi?
Zdi se mi, da bom samo v premiku na socialnih omrežjih Kanala 24. Vse bo tako zaneslo!
In potem bi rada šla domov. Poglej, kaj je tam zunaj s svojim domom. Biti v Severodonetsku. Potem pa si vzemi dopust, pojdi k Karpatom, izklopi vse in se moralno spočij. Vedeti, da nihče ne umira in da je doma vse v redu.
Bi nam po zmagi nekako naredili ogled Severodonetska?
Navadno. Lahko uredim celotno ekipo Kanala 24.
Branilci se bodo zagotovo vrnili v Severodonetsk Ukrajinska zastava in varnost za lokalne prebivalce. Kavarne bodo spet delovale v mestu, potekali bodo festivali, ukrajinski pesniki bodo brali svoje pesmi.
Ker so Ukrajinci neuničljivi.
