Liudmyla Bondarenko je ukrajinska učiteljica iz Volnovakhe v donjeckski regiji. Za 90 % so ji uničili domači kraj. Vendar pa so cinični nadaljevali s sliko za ruske medije, kot da bi bila »osvobojena«. Zdaj ženska živi v Lvivu, vendar sanja o tem, da bi šla domov. Najbolj pogreša knjižnico, ki jo zbira že dolgo časa.
Kanal 24 je v okviru projekta govoril z Lyudmilo Bondarenko “Njihov». Pri tem se je prisežela, kako se je vse začelo leta 2014 in povedala, kako mora zbežati iz mesta, da bi rešila življenja sebe in njenih ljubljenih. ponovno natisnemo besedilo.
“Imel sem življenje navadnega učitelja”: kako se je Lyudmila srečala 24. februarja
Lyudmila Bondarenko še vedno dela v srednji šoli Volnovakha no4, kot tudi pred polno invazijo. Šele zdaj – na daljavo in z novimi študenti. Do 24. februarja je učila pouk v 2. razredu – vključno, kjer je študiral otrok z okvaro sluha. “To je bilo življenje navadnega učitelja. Vsak dan za delo, nato gospodinjske opravila,” se spominja ženska. Vojna je prišla v njeno mesto že leta 2014. Potem je bilo že strašljivo, rakete so letele, a nihče ni razmišljal o evakuaciji nekje.
“Čeprav so rakete letele nad našimi glavami, se nismo skrivali. Ker je bilo “nad glavo”, kot pravijo. Slišali smo, kje so eksplozije, slišali smo streljanje,” je dejala.
Šolski razredi so bili v takih trenutkih v celoti prekinjeni ali prekinjeni. Pouk se je začel, učitelji so slišali brenčanje stekla in takoj poklicali svoje starše. Otroke so odpeljali domov – potem so bili vsi navajeni, kolikor je le mogoče. Vendar pa se je leta 2022 vse razvilo na povsem drugačen način.
Vojna je v Volnovaki “potrkala” maja 2014. Jeseni je bilo mesto osvobojeno pred zavojevalci. Od takrat se obstreljevanje od časa do časa nadaljuje. Se nisi pred 8 leti spomnila iti na varnejši kraj?
Imeli smo naše vojaške enote, oborožene sile Ukrajine. Rusi so bili takrat blizu Donjecku, Dokuchaevsku in Novotroitsku. Bile so zapore na cesti. Veliko naseljenk je prispelo. Ampak ni bila tako velika, ne tako strašna. Niti pomislili nismo na selitev, čeprav je to hotela naša najstarejša hči. Ampak tukaj sem se, na primer, že privabil na svoje. In premikanje v tej starosti je zelo težko. Mladi – ja, lahko bi šli kamorkoli so si želeli in začeli novo življenje. Ampak takrat nisva razmišljala o tem.
Med popolno rusko invazijo je volnovakha bila na fronti. Ste se pripravili na takšen razvoj dogodkov? Ste verjeli, da bo sovražnik spet poskušal zajeti vaše mesto?
Niso se pripravljali ali celo razmišljali o tem. Od leta 2014 živimo v razumevanju, da se nekje nekaj dogaja, nekje nekaj grmi. Vedno pogosteje smo imeli eksplozije. V bližini je postaja, s katero gre voda. Ko udari lupina, se ta črta zlomi in v mestu ni vode. 20. februarja so se nazadnje poljubljali. Od takrat smo brez vode. Ker imam doma dobro, me to ni preveč motilo. Toda vedel sem, da ga ljudje iz šole niso imeli.
Se je takrat govorilo o vojni v polnem obsegu? Nekakšna beseda o ustih, samo čvekanje. Ampak ne, nihče se ni pripravljal.
Lekcije mesec dni pred polno invazijo (fotografija iz Lyudmilinega osebnega arhiva)
Se spomniš, kako se je vse začelo 24. februarja? Pravzaprav je bila cela država budna tisto jutro zaradi eksplozij.
Nato me je zbudila mačka. Vedno ve, da se zbudiva nekje med 5 in 6 zjutraj. Pogledal sem uro in bilo je samo 4:20. Razmišljal sem tudi o tem, zakaj je bilo tako zgodaj. In potem sem opazil, da nekaj gori v oknu. To so že leteče rakete. Zakličala sem hčerki, naj pade na tla. Nato smo vklopili televizijo. Mimogrede, nismo ga imeli od leta 2014, in sicer smo se odločili, da ga kupimo ravno pred novim letom. Torej je bilo že razglasitev vojaškega prava.
Takoj sem napisala na šolski viber klepet: vprašala sem, kaj naj naredimo. Bilo je okoli 6:00. Ravnatelj je odgovoril, da vsekakor ne gremo v šolo. Vprašal sem tudi, kako biti učitelj. Ker so leta 2014, ko se je to zgodilo, otroci ostali doma, učitelji pa niso. Čeprav so topni lupine letele, smo vseeno odšli v službo in na daljavo delali s študenti.
V šoli so nam povedali, da čakajo na ukaz. Potem smo rekli, da v drugem tednu ustavimo pouk brez povezave in gremo na internet. Poklicali smo vse starše. Rekli so, da ne bo pouka. Nekateri so takoj opozorili, da zapuščajo mesto. Nekateri še niso imeli časa razumeti, kaj se dogaja.
“Zdelo se je, da “nosimo” vojno za seboj”: pro intenzivnosti obstreljevanja in odločitvi o zapustitvi
Povejte nam, kako se je vaše življenje spremenilo po 24. februarju? Kako dolgo ste še živeli v Volnovaki, kaj ste potem naredili? Koliko so Rusi bombardirali mesto, medtem ko ste ostali tam?
25. februarja sva s hčerko odšla v mesto, saj je prišel dan pred plačo. Toda vsi atomi so bili v tem času že prazni. Pojavil se je evakuacijski vlak, a potem nismo vedeli za to. Na postajo sem moral 30 minut. Poleg tega sem mislil, da moram plačati vozovnico, vendar ni bilo denarja. Zato sva se odločila, da še ne greva. Potem pravzaprav ni bilo nobene povezave s šolo. Otrokom smo v skladu z učbeniki rekli, naj naredijo, kar imamo. Če imate kakšno vprašanje, pokličite. Vsi so spoznali, da še ni do študija, saj morate vedeti, kako preživeti.
Naš Volnovakha je razdeljen na dva dela – rečemo, da je “ta stran” in center. Sprva je odletela v center. Zdaj pa tam militanti “povrnejo vse”, naredijo tako sliko. Toda tam, kjer sem živel, je manj letelo, saj kot taka ni infrastrukture. 27. februarja pa luči ni bilo, naslednji dan pa je izginil celo mobilni internet.
V tem času nismo mogli priti v stik z našo mlajšo hčerko. Toda vedel sem, da so šli v zaklonišče za bombe v bolnišnici, da se skrijejo. Njen otrok je star 6 let, decembra pa se je rodil njen sin, moj vnuk, torej je bil v tem času star 2 meseca.
Doma imam peč, a smo jo redko podganali. Če je dim, lahko nekaj leti. Zato so čez dan naredili vse, hitro nekaj pripravili. Elektrike ni bilo več in še nismo imeli časa za proizvodnjo plina zase.
V nekaterih dneh je ukrajinska vojska potrkala na nas. Sprva nisem vedela, da je najina. Upal sem, da so to oborožene sile, ker potem nihče drug ne more priti noter. Vendar sem razumel, da so že bili različni saboterji. Tako sem se zelo prestrašila in vprašala, kdo so. Rekli so, “Tvoj”. Odgovoril sem tudi, da so “lastni” drugačni. Vendar sem spoznal, da če govorijo ukrajinsko in ni izkrivljano, potem je vse v redu. Vprašali so me, če lahko pijem čaj.
Razložil sem, da je treba stopiti pečico in za to segreti vodo. Čez cesto je sosed imel bencin in ga poslal k njemu. Sosed je potem prišel k meni in predlagal, da moji fantje živijo z mano, s hčerko pa naj greva k njemu. To smo storili do 4. marca. Do 29. februarja se še niso skrivali v kleteh, nato pa so začeli. Ker so že bila na naši strani ruska letala, ki so odvrgli zračne bombe, so prispele granate. Marca smo poslušali radio in izvedeli, kaj se je zgodilo v Kijevu, Khersonu, Mykolaivu, Kharkivu.
Spoznali smo, da taka, kot bo v 2014, ne bo več. Potem je plin izginil. Zjutraj 4. marca smo želeli v vas, kjer so se skrivali sosedovi otroci in vnuki, v Zlatoustivko. Medtem ko so razmišljali, ali naj ostanejo ali ne, so začeli leteti z zračno bombo. Takrat sva sedela v avtu. In rečem: “Če umremo tukaj, bomo umrli v avtu. Da gremo ven, ležimo na tleh – v čem je razlika.«.
In nisva ostala. Imeli smo stvari z njimi tako, da za en teden, kar nekaj. Vzela sva krekerje in šla naprej. In kam so šli – vse je letelo za nami. Kot da “jemljemo vojno”.
Volnovakha – Pokrovske – Pyatykhatky – Kryvyi Rih – Lviv: dolga pot za evakuacijo
Kam si šel takrat in koliko si jih bil? Ste vnaprej uredili prenočitev ali so prostovoljci na kraju samem pomagali?
Najprej smo prišli v Pokrovske, Dnjepropetrovsko regijo. Tam nam je prostovoljka Marija pomagala ostati v vrtcu, spali smo na otroških posteljah. Bilo je veliko ljudi. In midva sva imela 12 let. V enem avtu je sosed, jaz, moja hči in mama. V drugi sta dve njegovi hčeri (ena noseča), zet s starši in trije majhni otroci.
V Pokrovskem so nas nahranili, zjutraj so nam ponudili tudi zajtrk, vendar smo se odločili, da gremo še dlje. Šla sva skozi Dnjeper, morala sva prenočiti tam, a najini načrti so se spremenili. Ustavili smo se v Pyatykhatky, zelo stari ženski. Imela je 3-sobno stanovanje. V 5 dneh smo se tam vsaj umili, si odpočiti. Je učiteljica angleščine, ima veliko različnih certifikatov. Potem smo se odločili, da se preselimo v Rumene vode. Sosed s sorodniki je nameraval tam najeti 1-sobno stanovanje.
Predstavljajte si – z nami bi bilo 12 ljudi. Zato sva se odločila, da greva na vlak za evakuacijo. Na postaji je bilo veliko ljudi, tam je bilo vse precej neorganizirano, v primerjavi z razmerami kasneje v Lvivu. Bila je množica. Takoj imam pred očmi – filme vojnega časa, ko so ljudje sedeli v echelonih. Nekaj stvari sva imela pri nas. Moja mama ima torbo s truplo, vojaki so nam dali.
Toda vse je bilo treba pustiti na postaji. Ker je bilo nemogoče priti na vlak z njim. Mislila sva, da ne bova več sedela. Videli pa so, da nihče ne stoji v avtu pred nami in pobegnil tja.
Moja hči je vzela mojo mamo pod roko in sledil sem jim. In ko so prišli noter, ni bilo prostora zame. Samo nogo sem lahko dala sama. Nekako, navsezadnje, so me odvlekli tja. Potem so se ljudje razšli in mi smo se usedli. Vlak je bil namenjen v Lviv. Veliko ljudi je potovalo iz Kryvyi Rih. To so bili ljudje, ki v tem času še niso slišali ali videli ničesar (eksplozije, prihodi – ed.). In takrat je bilo zanje zelo smešno, zakaj ljudje plezajo toliko. Veliko se je govorilo o delu v tujini in vrnitvi v 2-3 mesecih. Sem pa razložil, da ne bo vse tako hitro, da je bilo vse veliko bolj zapleteno.
In kako je bilo v samem vlaku? Verjetno je bilo v kočiji veliko več ljudi kot sedežev? In sama cesta bi morala biti dolga.
To je bil navaden rezerviran sedež. Kjer so bile stranske police, je bilo 8 ljudi, ostalo – od 12 do 15. Tako na drugem kot v tretjem “nadstropju”, ki so se lahko povzpeli in se niso bali, so ležali. Vozili smo se zelo dolgo. Mimo Bila Tserkva, Vinnytsia – potem je bil prvi prihod tam na letališču. V Kyiv je bil prihod.
Ustavili smo se in voditelji – moški in ženska – so prosili, naj izklopijo telefone. Ugasnila sta luči in opozorila, da je to zelo nevarno območje.
A oseba, ki tega prej ni doživela v »svoji koži« ni razumela. Mnogi so še vedno vklopili svetle telefone. Mi v Volnovaki pa sploh nismo vključili svetilk. Imeli so žep, zelo dolgočasni in ga uporabili. Drugim potnikom sem rekel: “Razumete, da lahko zaradi vas umre ves vlak. Bi se rad tukaj preživljal z grobom?” Potem so se ljudje že začeli postopoma zavedati.
Otroci, ki so se vozili v tem avtu, sploh niso hoteli iti na stranišče. Rekli so, da ne bodo odšli, dokler ne pridejo v mesto. Ker so razumeli, da to ni samo potovanje.
“Še nikoli nismo bili v tujini”: kako so Lyudmila in njeni sorodniki končali na Poljskem
Potem ste prispeli v Lviv. Je to prvič, da si tam? V tem času si že vedela, če boš ostala ali boš še naprej?
Prvič sem bil v Lvivu leta 2017. Mimogrede, z domačini sem govoril o tem, kaj se dogaja v regiji Donjeck. In našli smo razumevanje. Razumeli so, da nismo mi tisti, ki bi želeli, da rusija pride k nam in nas “osvobodi”. Zdaj se odnos nekoliko spreminja do tistih na vzhodu. Ko smo prispeli na postajo, smo takoj poklicali osebo, ki nam je nekoč pomagala pri najemu stanovanj. Tokrat pa ni nič prišlo iz tega. Prostovoljci so bili, vendar nismo vedeli, na koga naj se obrnemo. Vendar smo lahko jedli, pili vroč čaj, našli topla oblačila, sedli.
Velika čakalna vrstina je nato stala na Poljskem in sprva nismo bili pozorni na to. Potem hči reče: “Lahko gremo?” Čeprav nismo imeli niti tujih potnih listov. Tako smo stali v vrsti.
Prostovoljci so se držali distance. Odpeljali so tiste z majhnimi otroki, starejšimi. Dali so odeje. Vse je bilo organizirano.
Vsi so se vozili proti Przemyślu, za to smo se odločili tudi mi. Še nikoli niso bili v tujini. Cesta je trajalo približno 20 ur. Na poljski strani smo se srečali in nahranili. Takoj so dali obroke, higienske komplete. Na koncu sva končala v mestu Sendziszów. Tam smo se nastanili, ponujali različne stvari. In kdo je točno vedel, kam gre, je šel naprej.
Tam smo srečali prostovoljca, g. Roman. Nekoč je delal kot zdravnik v Lvivu, nato pa se je preselil na Poljsko. Nekje je že v 80-jih. Kupil sem samo stanovanje v Ternopilu in se hotel vrniti, kot pravijo, da se srečam z mojo smrtjo v moji domovini. Toda začela se je obsežna vojna. Videl nas je in rekel, naj ostanemo. Naselili so se v šoli, ki je pravzaprav spalnica za športnike, kjer so bili pod rehabilitacijo. V sobi je živelo 3-5 ljudi. Na tleh sta bila tuš kabina in jedilnica.
Šel sem prostovoljno v šolo, kjer smo živeli, v skupini za podaljšani dan. Pomagala je otrokom iz Ukrajine pri prilagajanju, komuniciranju in tako se je vsaj malo zase lahko naučila tudi jezika. In potem smo našli poljske tečaje. A so se že vse ugodnosti končale, zato smo jih začeli obiskovati manj pogosto – morali smo plačati cesto. Iz Ukrajine sem prejel učiteljsko plačo in živeli smo s tem denarjem. To je bilo do 1. julija, nato pa smo se vrnili v Ukrajino.
“Še vedno so dobri ljudje na zemlji”: kako se je Lyudmilina družina vrnila v Lviv
Zakaj ste se odločili, da se vrnete? In zakaj si šel v Lviv?
Največji dejavnik je, da se je moja mama res želela vrniti v Ukrajino. Težko ji je bilo – jezika se ni mogla učiti, in v tej starosti ni bilo več želje po tem. Hotela je iti domov. In čeprav mi je ravnatelj šole, kjer sem prostovoljno ponudil službo od avgusta, zavrnil in smo se vrnili. Tako ali tako sva pomislila, da bi šla v Lviv. Ker je tudi iz Volnovakhe tja odšel tudi vlak. Vedeli smo, da si Rusija želi vzhoda, zato moramo v skladu s tem iti na zahod. Če ne bi bil Lviv, bi bil Ternopil ali drugo mesto. Ko pa smo bili leta 2017 v Lvivu, se je moja hči celo želela preseliti sem.
Kako vam je uspelo najti stanovanje v Lvivu? Tokrat si že vedela, komu boš?
Oglas sem objavil na Facebooku – v skupini za učitelje. Napisal sem, da iščem v Ldelo, po možnosti s stanovanji. Volodya, prebivalka Lviva, se je odzvala. Lastnik 2-sobnega stanovanja, pred tem nismo bili seznanjeni.
Dal nam je eno sobo – za pomoč sinu pri študiju. Pomagam otroku, da obvlada znanost in mi živimo za to. Na zemlji so še vedno dobri ljudje.
Kaj pa tvoja šola Volnovakha? Na začetku pogovora ste omenili, da še vedno delate tam.
Da, usposabljanje poteka na daljavo. Skupaj je bilo v našem okrožju 50 šol, od tega 5 oddaljenih. To je, ves čas, ko smo bili “na odlašah”, smo hranili poročila o tem, kje so bili naši otroci, komunicirali s starši. In od 1. septembra delamo na daljavo. Združili smo vse študente – ki so v tujini, ki so v Ukrajini, in ki so v volnovakha okrožju, ki lahko pridejo v stik. Vsak dan imam lekcije.
Nameravaš nadaljevati z delom na daljavo v tej šoli?
Zaenkrat, ja. Razmišljal sem, da bi nekaj iskal v Lviv, vendar nisem pripravljen iti na offline šolo zdaj. Nisem pripravljena videti veliko otrok psihološko in moralno. Imel sem 20 malih učencev, vsi smo bili skupaj. Še vedno delam z njimi, s študenti, ki lahko pridejo v stik.
Mimogrede, zelo sem hvaležen Polji, dali so mi prenosnik, za katerega delam. Ker tam nisem našel ničesar za narediti. In ko se je pojavil, je takoj začela komunicirati z otroki. Večkrat tedensko sva se sestajala. Ker so mi dali drugi razred, moj pa je šel v tretji. Starši pa podpirajo, zato še naprej delamo tako.
“Lviv je tudi naš dom, ampak želim iti v vaš domači kraj za vsaj eno uro”
Se vam zdi, da je Lviv že vaš drugi dom? Ga lahko tako kličete po mesecih ločitve od Volnovakhe?
Lahko rečem tako. Pogosto začnemo govoriti z Volodyo (lastnikom stanovanja, kjer živi Lyudmila – ed.) in včasih govorimo rusko, saj smo tako komunicirali vse življenje. In vpraša nas, zakaj. In razložim: “Če smo doma, se lahko pogovarjamo, kot je priročno.” Torej ja, zdaj je dom za nas.
Vedno sem si želela, da bi naša država komunicirala v ukrajinščini. Tudi ko sem hodil v šolo, in bilo je leta 1977, mi je bilo zelo čudno, zakaj je toliko ruskega, vendar ukrajinskega ni. Res sem rada nosila vezene srajce za praznike, rada sem imeli večerne zabave. Bili so ljudje, ki me niso podpirali in spraševali, zakaj sem tak. Morda je to domoljubje. Res mi je všeč naša kultura, naš jezik. To, kar se včasih zgodi na oblasti, ni vedno Ukrajina. Vsak lahko naredi svoje napake.
Kaj bi lahko rekli ljudem, ki so še vedno na zasedenih ozemljih ali kjer trenutno poteka aktivno sovražnost? Tam in tako je bilo ves ta čas težko s svetlobo, vodo in ogrevanjem. Bliža se zima.
To jim vsak dan povem. Tako se je zgodilo, da sem bil imenovan za direktorja naše šole številka 4. In zdaj sem odgovoren za svoje kolege. Ljudje so zapustili Volnovakho, zdaj pa se želijo vrniti. In tam so tudi tisti, ki so tam ostali. Da, ni svetlobe, plina, vode. Zato je za dobro vaših otrok bolje, da odidete. Ker je življenje otroka najpomembnejše. Če ste odrasla oseba – brez otrok, brez vnukov – se lahko prilagodite povsod. Ampak zaradi varnosti, lahko in bi morali iti.
Danes sem bil srečen, saj je še en kolega odšel v Dnipro. Tako sem vesela, da je lahko. Zelo drago je, stane denar, ki ga ni. Pred kratkim je tam potekal lažni “referendum”. Ne bom rekel, da so ljudje hodili tja. Toda njihovi mediji so bili narisani. Če so na ulici še tri osebe, in deset jih je prišlo, vsi razumemo, kako se je to zgodilo.
Imam prijatelja, ki je živel tukaj, ampak se je vrnil. In razumem, zakaj. Ker so živeli v skupni spalnici, v telovadnici na vzmetnicah. Če je oseba navajena boljših pogojev, potem je težko. Ker je vse ostalo doma. Zato so tu pustili odrasle otroke s svojimi vnuki in se vrnili v Volnovakho. Pravijo, da koče kličejo. Če je hiša neosnažena, potem se hočeš vrniti vanje. Ampak kako živeti tam je zelo težko.
Volnovakha po ruskem obstreljevanju (fotografija iz socialnih omrežij)
Ste si že predstavljali dan naše zmage? Recimo, da si pravkar izvedel za to. Kaj je prva stvar, ki jo boš naredil?
To bo veliko veselje. Moj sosed, ki je zdaj v regiji Cherkasy, vedno sprašuje, ali sem zbral stvari za tak primer. In to pravim, da ne bo šel domov brez nas. Zagotovo bova šla. Tudi če bomo ostali tukaj kasneje, našli stanovanje in delo, bomo vseeno odšli. Doma imam zelo veliko knjižnico. Vem, da so od tam vzeli hladilnik, TV in drugo opremo. Ampak skrbi me za kn.Izhki, res jih hočem pobrati. Sestavli smo sik knjižnico. Domov se želim vrniti vsaj za eno uro, vsaj z enim očesom, da vidim, kaj je zdaj tam.
Naša junakinja je pogumno delila z nami svoje spomine, težke in grozne trenutke. In le enkrat ni zadržala čustev – ko se je spomnila, kako se je vse začelo. Rusija ji je odvzemla dom, a ji ni mogla vzeti ljubezni do Ukrajine. In verjamemo, da se bo, tako kot na stotine drugih Ukrajincev, čim prej vrnila v svoj domači kraj.
