Mariupol je ogromna nezaceljena rana na duši naše domovine in v srcu vsakega Ukrajinca. Prebivalci mesta vedo več kot kdorkoli, kaj je “ruski svet”, ki so ga vsiljivci prinesli v našo deželo. To je že sinonim za besede, kot so smrt, bolečina, izguba in obup.
V okviru projekta SVOYI 24 je Kanal 24 govoril z Yulio, prebivalko Mariupola. Dekle je govorilo o življenju z otroki v okupiranem mestu, ločitvi od vojaškega moža in odhodu v Ukrajino preko ozemlja Rusije. ponovno natisnemo besedilo.
Njen mož je v šoli in Yulia je eden od otrok: kako se je začela vojna za družino
Povejte nam o sebi – od kod ste, kakšno je bilo vaše življenje pred polno vojno?
Živel sem v mestu Mariupol v Primorskem okrožju. Imam dva otroka: eno dekle je tri, drugo pa sedem let. Moj mož je vojak oboroženih sil Ukrajine. Še pred polno vojno so jih poslali študirat v drugo mesto.
Živela sva in vse je bilo v redu. Nisem delal, vzgajal sem otroke. Hodili so v vrtce in razvojne kroge. Živeli smo, počivali, vse je bilo v redu in to nam je prilegalo.
Ker je njena hči stara le 3 leta, je šele začela hoditi v vrtec, vendar je minila le tri tedne. Najstarejši je še eno leto ostal doma in tudi v najbolj zreli skupini odšel v vrtec. Tam so bili pripravljeni za šolo, tam so bili pripravljalni tečaji.
Julia s svojo najmlajšo hčerko in možem pred vojno / Foto vljudnim kanalom 24
Se spomniš, kako se je jutro 24. februarja začelo zate?
24. februarja, okoli 5.00 ure, sem slišal zelo močno tutnjenje in začel takoj klicati vse: mojo mamo, moža in prijatelje. Začel sem se pakirati.
Vsi so rekli: “Julia, pripravi se, imaš otroke – moraš oditi.” In do zadnjega nisem verjel – mislil sem, da ne bo nič. Seveda bomo ostali doma. Kam naj pobegnemo? Nikamor ne moreš iti. Mislil sem, da naju nihče ne potrebuje.
Otroka nisem peljala v vrtec, ker je bilo strašljivo. Moji prijatelji so odhajali tisti dan. In ostala sva v stanovanju.
Satelitska slika Mariupol / Maxar Technologies
V treh sobah kleti je bilo okoli 100 ljudi: približno prvih tednov vojne
Česa se spomniš iz življenja v Mariupolu?
Redno smo ugasnjeli luči. Ko je bila luč tam, je bil telefon napolnjen, zato je bil v stiku z vsemi. In ko so luči nekaj dni ugasnjene, se elektrarna seveda ni rešila, zato sem redko klical svoje sorodnike. Imeli smo stran ob sebi. Tram In tam so se začeli prihodi – zelo je blizu naše hiše.
V najinem stanovanju sem bil še en teden. Nekje 4.-5. marca je bila naša povezava odklopljena in je ni bilo več mogoče “ujeti”, razen na enem mestu. Lahko bi poklicala samo mamo svojega moža, da bi mi povedala, da sva živa in da sva v redu.
Trgovine so bile že prazne. Imela sva zelo prijazno babico sosedo. Pomagala mi je pri otrocih. V hiši nimamo bencina in ko ni bilo svetlobe, smo morali ven. Tam so sosedje zažgali požare, jaz pa sem kuhal na ulici na kocki. Tudi vode ni bilo, zato smo jo šli pobrati. Tehnična voda je bila pripeljana k nam, vendar je bila velika čakalna poteh.
Delila sem z ljudmi, še posebej s tistimi, ki so bili z otroki, ker mi je pomagal sosed. Bilo je strašljivo, a smo šli dol po vodo na morje, saj je bila tam črpalka.
Ko sva bila popolnoma brez stika, sta me mama in babica mojega moža odpeljala na drugo področje k mami. Vzela sva potrebne stvari in psa in se peljala k moji mami. Takrat so še imeli plin, tako da se je vsaj nekako dalo kuhati. Ampak bilo je zelo hladno.
Na tem področju so bile vse trgovine že oropane. Ljudje niso imeli kraja za hrano ali vodo. Prišel sem, vendar ni trgovin. Preprosto ni ničesar za kupiti. Vse, kar se je zgodilo, so naše delnice z mojo mamo, in mi smo jih pojedli. In po treh dneh je bil plin izklopljen.
Spali smo na hodniku, saj so se slišale eksplozije in je hiša drhtela – Mariupol so že bombardirali. Šel sem na balkon in videl črni dim – vse ostalo je gorelo. Živeli smo blizu ekstremnega parka in reke.
Večkrat sem šel na izlete v svoje stanovanje po še nekaj stvari. Bili smo pod ognjem, rakete so letele – bilo je zelo strašljivoNe.
Bila sem z mamo, čez cesto pa sta živela njena lastna sestra in sin. Ko se je vojna začela, so pripravili klet – čistili so, tja prinesli stare zofa in fote, zaloge. S časa na čas smo šli prenočiti in tam. Z otroki sem šla v bratovo stanovanje – tam sva preživela noč, mama pa je bila z mojo sestro.
In ko smo začeli močno bombardiranje našega območja, smo spali v kleti. Sedela sva 3-4 tedne, skoraj brez odhoda od tam. V kleti so bile tri sobe in okoli 100 ljudi.
Dekle je dejalo, da ko je bila polovica Mariupola ujeta in bombardna, je še vedno stala hiša njene mame, zato je psa in mačko pustila v stanovanju, a jih je šla vsak dan preverjati in hraniti.
Zjutraj sem šel nahraniti psa. Vsako jutro sem tekel, da bi enkrat na dan nahranil svojega psa in mačko, saj jih sploh ni bilo kaj nahraniti. Na ta dan je bilo, kot da bi nekaj čutila in odpeljala psa, potem pa sem jo odpeljala nazaj v mamino stanovanje. In očitno so bile po treh urah te štiri devet-story stavbe popolnoma bombardirajo.
Hiša Julijine matere, ki so jo uničili vsiljivci / Fotografija, ki jo je zagotovil Kanal 24
Moj pes in mačka sta ostala tam. Mislil sem, da so umrli. Ko so rusi prišli tja, mi je bilo vseeno – šel sem preverit, kaj je z mojimi živalmi, ali so žive. Vstal sem in videl, da je moj pes preživel. Toda maminega stanovanja ni bilo več – vse, kar je bilo tam, je zgorelo.
Vzel sem psa, mačka pa ni. Tam je ostala pod tušem, ni je mogla dobiti, ker je vse zgorelo.
Dekle s svojim reševalnim psom / Foto vljudno kanal 24
Nato, ko so Rusi popolnoma zajeli območje, v katerem je živela Julija, je ljudem v kleti popolnoma zmanjkalo hrane. Dekle se je spomnilo, da so bili na bližnji avtobusni postaji ljudje, ki so imeli svoje trgovine pred polno vojno. Še vedno so imeli nekaj izdelkov, čeprav so že zamujali. Torej je dekličina tašča, pod ognjem, uspela prinesti nekaj hrane, da bi nahranil vsaj otroke.
Mama mojega moža je bila vernik in je šla v cerkev. Prinesla nam je hrano, ki je bila tam dana, da bi vsaj otroci jedli.
Šli smo v reko po vodo – iz nje smo kuhali hrano, pili, umili in kopali.
Nato je znanec človeka dovolil zbrati vodo iz svojega vodnjaka, da bi iz nje skuhal vsaj hrano. Za druge potrebe, rabljena voda iz reke ali dežja.
Ljudje so bili pokopani povsod: kako so Rusi zasedli območje dekleta
In potem so začeli govoriti, da Rusi izvajajo humanitarno pomoč. Nisem imel izbire – na nek način sem moral nahraniti otroke. Za to humanitarno pomoč je bilo treba iti skozi ruske kontrolne točke. Bilo je veliko trupel naše vojske in civilistov.
Ljudje so bili pokopani na dvoriščih. Ljudje so bili pokopani povsod blizu igrišča – ime so napisali na papir, ko se je rodil in umrl.
Ljudem v okupiranem mestu je popolnoma zmanjkalo hrane in so bili v obupu. Da bi preživeli, so morali prebivalci Mariupola biti pod ognjem in od okupatorja vzeti humanitarno pomoč.
Tam, kjer smo bili, ni bilo več prihodov, ampak je bilo okoli. Sprva so Rusi poskušali zavleči mesto na eni strani in tam bombardirali, nato pa na drugi. Velikokrat sem si drznal tja, ker sem se bal. Rusi so bili prisiljeni nositi bele trakove.
Ko smo bili v kleti, je bil prihod po hiši. Tudi takrat sem se poslovil od življenja. Moja najstarejša hči je močna in ne tako prestrašena, ampak najmlajša je zelo. Še vedno sliši sireno in zbeži na stranišče.
Nekega dne je delček zadel klet in se dotaknil noge ene od deklet. Jakna mi je bila raztrgana in noga jo je bolela. Fantje, ki so bili v kleti, so ji dali prvo pomoč.
Kako si otrokom razložil, da se je vojna začela?
Mlajši nisem razložil, da se je vojna začela – le preusmeril sem njeno pozornost, kolikor sem lahko. Rekla je, da je vse v redu, ali včasih, da je grmenje in dež, da se ne bi bala. Najstarejši je star 7 let in ona razume.
Julia je rekla, da je govorila z najstarejšo hčerko o vojni. Ja, malček razume, da je Ukrajinka in njena družina ljubi in podpira Ukrajino. Vendar dekle težko razume, zakaj so Rusi prišli v našo deželo z vojno. Vsiljivci so otroku odvzeta običajna otroška veselja – da je šel v vrtec in komuniciral s prijatelji.
Imam jo. Razumel sem se. Seveda sem podprl in rekel, da je to vojna, da so Rusi prišli in hoteli zavleči mesto, da bi zavzeli našo zemljo. Kolikor je lahko, je pojasnila. Včasih ni razložila, ampak je preprosto preusmerila njihovo pozornost.
“Odeja za otroke je bila vržena v obraz”: o humanitarec okupatorja
Povejte nam več o tem, kako ste prejeli humanitarno pomoč?
Ko je bila naša vojska še vedno, so nam prinesli hrano. Otrokom so prinesli tako sokov kot sladka. Kot smo lahko, smo bili nahranjeni – prinesli so klobase, ribe in vodo. In ko so prišli Rusi, je to vse.
Ko [росіяни] Začeli so z dajanjem humanitarne pomoči, jaz pa sem si drzni oditi. Šla sem s teto in fantom, ki sem ga poznala. Tja je bilo potrebno iti približno 1,5-2 uri. Tam je bilo toliko ljudi, da so ponoči spali v vrsti. Ker imam majhnega otroka, mlajših od treh let, sem imel srečo, da sem omedlel. Za en mesec so dali škatle, jaz pa sem se ujel s sabo in otroki.
Julija je pojasnila, da so okupatorji za prejemanje humanitarne pomoči zahtevali podatke o potnem listu Ukrajincev. V škatli je bil kruh, voda, hrana v posodi in nekaj žit.
Kako so se vsiljivci pogovarjali s tabo?
Skoraj nisem govorila z nikomer – stala sem v vrsti in vstopila. V prihodnosti, ko so pripeljali še enega humanitarec, potem je govorila.
V kleti, kjer je ženska živela z otroki, je bilo zelo hladno. Poleg tega je imela družina le eno odejo, zato se je bilo skoraj nemogoče ogreti. Ko je šla naslednjič po humanitarno pomoč, je za otroke prosila za vsaj eno odejo.
Gledal me je tako posušno. To odejo sem čakala eno uro, on pa mi jo je vrgel v obraz.
Julija je opazila, da proti njej in otrokom ni bila uporabljena nobena sila, ampak ljudje, ki so živeli z njo v kleti, so pripovedovale grozne zgodbe. Tako so v bližini temeljili Kadirivtsi, ki so bili zelo kruti in so se lahko zatekali k nasilju.
Prejel sem to humanitarno pomoč, teden dni kasneje pa so začeli izdajati zdravila na našem območju. Ko so ljudje to videli, so prišli in govorili. Moji otroci so takrat zboleli – bila je temperatura 40 stopinj. Nato smo odkorakale od tega še en mesec, ker je bil grozen kašelj. Nismo si mogli opomociti, ker ni bilo zdravil. Ljudje so začeli govoriti o tem, kje dajejo zdravila, ker sem moral nujno rešiti svojega otroka pred kašeljem in vročino.
Julii je uspelo dobiti zdravila in vodo, da bi pomagala otrokom.
“Mož me je dal na mednarodni seznam iskanih”: odločitev, da zapustim Mariupol
Ni bilo nobene povezave z nikomer. Mož me je dal na mednarodno iskano listo. Preden je povezava v mestu izginila, so me mnogi iskali, a niso vedeli, kje sem.
Vsiljivci so jo ob distribuciji humanitarne pomoči posneli na video za svoje propagandne »medije«. Julia je prišla tudi do enega od teh posnetkov. Torej so njen mož in sorodniki lahko ugotovili, da je dekle živo.
Bombardirali invaders Drama Theater / Maxar Technologies
Ste razmišljali o evakuaciji?
Rusi so obljubili hodnike in dejali, da bodo pobili otroke in upokojence. Ampak slišal sem, da polovica odhaja, druga polovica pa je bila ustreljena, zato sem se bala oditi, ker nisem vedela, ali bomo tam ali ostali živi.
Julijin brat je na začetku živel v kleti z dekletom in otroki, a je z dekletom uspelo oditi teden dni kasneje. Vendar ni bilo mogoče pobrati sestre in otrok, saj v tem avtu ni bilo več praznih sedežev.
Obljubil je, da se bo vrnil. Kasneje je moj brat razložil, da je naslednji dan odšel k nam, vendar so Rusi streljali na avtobus.
Z Juliinim bratom je bilo vse v redu, toda družina njegove punce je utrpela poškodbe. Brat se je večkrat poskušal vrniti v Mariupol za Julija in otroke, vendar mu okupatorji niso dovolili vstopiti v mesto. Na koncu mu je uspelo dekle vzeti s hčerami, vendar so sprva uspeli priti le v drugo vas, ki so jo zasedli Rusi.
“Bilo je strašno, da me bodo posilili in ubili”: odhod skozi Rusijo
V kateri vrsti ste odšli?
Vzel je samo mene in otroke in šli smo v vas.
Dekle je dejalo, da je z otroki najprej ostala v hiši daljnega znanca, potem pa se je izkazalo, da je ženska podpirala okupatorje.
Nič ji nisem povedal, da je moj mož vojak in o nas na splošno. Nekoč sta k njej prišla dva ruska vojaka in prosila za življenje. Otrokom sem razložil, da jih ni mogoče sporočiti.
Zvečer se je eden od njih napil, že takrat sva šla spat in sem vstavil najmlajšo hčer, najstarejša še ni spala. Ta rus naPil sem in hotel v najino sobo. Bila sem zelo prestrašena, ker so imeli strojnice in drugo orožje v svojih sobah. Bal sem se, da me bodo posilili in pokopali.
Ruska vojska je vso hišo zavpila, da bo šel v Julijino sobo in mu ni bilo mar, da so tam otroci. Punca je kljub času ob 12.00 poklicala brata in rekla, da sta v nevarnosti.
Hitro sem oblekla otroke in potihoma sva zbežala iz sobe in se zavlekla proti bratu v drugo hišo, kjer je živel. Naslednji dan, ko sem prišel, ni bilo nikogar in mi vzel stvari. In potem smo začeli razmišljati o tem, da je treba zapustiti to vas. Najprej bi šla v tujino.
Za odhod je bilo potrebno opraviti filtriranje.
Yulijina družina je poskušala trikrat filtrirati, vendar na kontrolnih točkah niso bili dovoljeni z dovoljenjem za prebivanje Mariupola. Na koncu jim je uspelo zapustiti okupacijo, a le na ozemlje Rusije. Torej so odšli k sorodnikom v Nemčijo.
Odšli smo skozi Rusijo. Nekje sva morala nehati prenočiti, a nihče ni hotel najeti stanovanja ali sobe. Na koncu trikrat dražje, vendar smo si najeli stanovanje.
Najprej so nas odpeljali v Novoazovsk. Tam smo peš prečkali mejo in nas je odpeljal avtobus, ki nas je pripeljal do Rostova.
Na celotni poti so družinam z ozemlja agresorske države v Nemčijo pomagali prostovoljci, ki so iskali prevoz in stanovanja. Iz Rusije skozi Estonijo je ljudem uspelo priti do cilja.
Kako dolgo ste od zasedenih ozemelj do Nemčije?
Potrebovali smo en teden, da smo lahko tam. Mogoče 5 dni.
Šla sem k moževi teti, kjer sva ostala 2-2,5 tedna. Ampak nisem mogel biti tam. Nisem razumela jezika, tam je bilo zelo težko in pogrešala sem moža – že 4 mesece se nisva videla – od januarja. Želel sem se čim prej sestati, zato sem se odločil, da se vrnem v Ukrajino.
Mož nam je kupil vstopnice in šli smo iz Nemčije na Poljsko. Od tam sva prišla v Kijev, ostala tam en dan in že v Dnjeperju. Moje punce živijo tukaj.
“Vrnil se bom v Mariupol, ko bo Ukrajina tam”: prihodnji načrti
Si že spoznala moža?
Da, seveda. Takoj, ko sem prišel, sva se spoznala po tednu ali dveh. Šli smo v Pokrovsk (Donjeck region – Kanal 24), ker ga niso izpustili. Bil je v prvi vrsti in ni vedel, če smo sploh živi.
Moja mama in njen pes sta ostala v Mariupolu. Veliko je jokala, obljubil sem ji, da jo bom odpeljal. Potem sem našel prostovoljce, ki so peljali ljudi iz Mariupola. Moja mama se je zelo bala, vendar se je odločila in prostovoljci so jo odpeljali v Zaporižjo, nato pa se je odpeljala v Dnipro na BlaBlaCar.
Zdaj živiva skupaj v najeti stanovanju. Enkrat na mesec vidim moža: ali grem k njemu, ali pa gre on k nam.
Kako si se nastanil na novem mestu?
Sprva sem bila žalostna in jokala, bila sem depresivna. Izgubil sem skupaj 13 funtov.
Julija je dejala, da je v mesecu dni v kleti izgubila 13 kilogramov, saj skoraj ni bilo hrane. Včasih je bilo mogoče kuhati nekaj juhe, srečo, če ste našli vsaj krompir, čeprav potem stane 60 grivnij na kilogram.
Zdaj sem navajena, ampak sem zelo žalostna in hočem domov. Z možem sva preživela, toda zid se je oddalil. Mama mojega moža bo vzela stvari od tam.
Je mama mojega moža ostala v Mariupolu?
Ja, preživela je stanovanje, ostala je tam. Res je hotela oditi, ampak njena babica je bila tam in ni mogla biti prepričana. Morda bodo pravočasno odšli. A skoraj vsi sorodniki so tam ostali zaradi stanovanj.
Dekle je opazilo, da se njeni ljubljeni bojijo oditi, pravijo, da jih nihče ne potrebuje. Vendar pa je Julija poudarila, da je v Dniproju spoznala prijetne ljudi, ki njeni družini veliko pomagajo, zlasti s pripravo najstarejše hčerke za šolo.
Toda dokler v Mariupolu ne bo Ukrajine, se tja ne bomo vrnili.
Pravite, da sorodniki ne želijo oditi in zapustiti svojih stanovanj, ste se pogovarjali z njimi, poskušali prepričati? Kako najbolje to storiti?
Ja, oba z bratom sva se pogovarjala z mamo. Ostal je v Nemčiji, zdaj pa se namerava vrniti v Ukrajino. Svojo mamo je poskušal prepričati.
Moja mama ima štiri brate in sestre in vse so tam. Eden si res želi [виїхати], vendar ima težave z dokumenti, zato ne more oditi – samo ne bo izpuščena.
To je njihova izbira, ampak veliko sva se pogovarjala. Mama mojega moža veliko joka, ker pogreša vnukinje in sina. Rada bi odšla, babica pa ne, stara je in pravi, da bo tam ostala.
Kako zdaj živiš v Dniproju? Si imel občutek za dom?
Sem se že navadil in prilagodil. Dnipro me spominja na Mariupola, morda na ljudi. Ampak seveda xŠel bi v moj dom.
Upam, da se bo Mariupol vrnil, potem pa bom odšel in ga nekako pomagal obnoviti, narediti nekaj. Vrnil se bom šele takrat, ko bo Ukrajina tam.
Kaj pa ljudje, ste se s kom spoprijateljili?
Dekle si je delilo, da ima na telefonu kovček, ki kaže njo in moškega v vojaški uniformi z napisom “Mariupol”. Ko so ljudje videli naslovnico, so se približali Juliji in se zanimali za njeno zgodovino. Punca je rekla, da morata z otroki preživeti v okupaciji.
Slika dekleta z moškim / Fotografija, ki jo kanal 24
Dobri in prijetni ljudje, nihče nas ni užalil ali nas kakorkoli zameril. Tu sva spoznala ljudi in si pomagala. Na primer, dobimo humanitarnega in ga delimo s babicami, ki živijo na tleh spodaj.
Na to sem že navajena, všeč mi je tukaj v Dniproju, vendar bi rada šla na svoj dom. Otroci si tudi res želijo domov – pogosto si zapomnimo, gledamo fotografije in video posnetke – pravijo: “Naš Mariupol”.
Pred kratkim smo imeli tudi prihode v Dnipro, moj otrok pa je bil zelo prestrašen, najstarejši pa se sploh ni zbudil – zbudila jo je mama. Mlajši pa se zelo boji. Še enkrat sem razmišljal o tem, da bi šel v tujino, ampak ne morem biti tam in nočem. Hočem biti doma in to je to!
Pravkar so začeli govoriti, da bodo znova premagali Dnjeperja, vendar sem se že odločil, da bom tu do konca – bodisi ob vrnitvi Mariupola, bodisi na vse. Ne nameravam več zapustiti Ukrajine in celo od Dnjeperja. Prišli bomo do zadnjega!
Kaj ti pomaga držati moralno?
Otroci. Mislim, da če bi ga imel, bi že ponorel – počivam le z njimi. Ne vem, kaj bi naredil, če bi ga imel. Tudi mama veliko pomaga pri otrocih in moralni. Moj mož tudi podpira, zelo se veselim srečanja z njim.
Kakšni so vaši načrti po naši zmagi?
Z možem se pogosto pogovarjava o tem. Ko zmaga Ukrajina, se bomo vrnili v naše mesto. Šli bomo v Mariupol in od začetka – od začetka – tam se bomo tam nastavili.
