V pogovoru s poljskimi novinarskimi kolegi je slišal zanimivo različico, zakaj se je šef Kremlja Vladimir Putin kot zadnji politični argument zatekal v vojno. Razlog je bil Aleksej Navalny. Ali bolje, dejstvo, da je leto pred začetkom vojne ruski vodja “suh” izgubil proti svojemu “sovražniku št. 1” na političnem in propagandnem področju. Navalny je torej Pustil Putina brez druge izbire, kot da s krvjo izmika sramoto svojega poraza. Vendar ne od svojih, ampak od Rusov in Ukrajincev.
Da bi bolje razumeli bistvo takšne različice, je vredno prebrati knjigo znanega britanskega novinarja, pisatelja, političnega znanstvenika Petra Pomerantseva “To ni propaganda: potovanje v vojno proti realnosti.”
Pomerantsev je znan strokovnjak za kremeljsko propagando. V knjigi je začrtal, kako politiki, ki vodijo Rusijo ali, bolje, njihovi politični tehnologi, manipulirajo z mediji, da bi povzročili učinek pri navadnih ljudjeh, ki jih je mogoče na kratko izraziti s sloganom: “politika je sranje, bolje je, da tega ne počnemo”. Ali pa “vsi lažejo, zato ni pomembno, kdo nam vlada.” Pomerantsev je bralcem pokazal, da dobro usmerjena produkcija ruske vladne televizije ni namenjena temu, da bi ljudje resnično verjeli v razkritja, predstavljena v glavnih novicah ali propagandnih programih Vladimirja Solovjova ali Dmitrija Kiseljova. Ker je malo ljudi tako norih, da verjamejo v boj proti komarjem, nadzorovanim pticam, ukrajinski “umazani bombi”, itd.
Kot je v članku pravilno opazila poljska novinarka in sociologinja Ludwika Włodek “Putin pleše, kot navalny igra njega“, komentirajoč pomerantsevsko prejeto knjigo: “Cilj je dati vtis, da nikomur ni mogoče zaupati, da je politika umazana, ne glede na to, kdo to počne, zato se je bolje osredotočiti na vsakdanje življenje in svoje zadeve, televizijske informacije pa obravnavati na enak način kot komercialna zabava, kot so številne ruske pogovore in resničnostni šovi… Pomerantsev gre pravzaprav še korak dlje, saj svetovna politika zadnjih nekaj let ni stala pri miru. Danes skoraj nihče ne govori o navlačenju volivcev k njihovi različici dogodkov, svojemu konceptu. Svet je tako razdrobljen, da so ljudje tako zaklenjeni v svojih mehurčkih, da si težko iznašajo program, ki bi najbolj zadovoljil. Vsaka posamezna skupina dobi nekaj drugačnega. Ali pa je verjela, da je nekaj njihovega.”
Zato bi moral biti po Pomerantsevih besedah politik čim bolj nesefinančen, da bi lahko vsi pod njegove besede dali tisto, kar se mu zdi pomembno. “Takšno “mikrociljiranje”, ko eni skupini volivcev ni nujno, da ve za drugo, zahteva nekakšno veliko prazno identiteto, da jih vse združi. Nekaj tako širokega, da se lahko volivci poistovetijo z njim – kategorijo, kot je ‘ljudje’ ali ‘večina’, smo prebrali v knjigi “To ni propaganda: potovanje v vojno proti realnosti.” Zato mora zdaj politik prepričati čim več volivcev, da so “ljudje” in da jih je veliko, nasprotujejo pa jim tudi redki “nehumani”, s njimi se uspešno bori on ali njegova skupina.
Pomerantsev tako opisuje ta novi populizem in ga imenuje “instant populizem”: “V tej logiki dejstva zbledijo v ozadje. Navsezadnje ne gre za zmago na javni razpravi, ki temelji na dejstvih, o sestavinah ideologije; Namen govornika je tesno obkrožati občinstvo s steno besed. To je ravno nasprotno od “centrizma”, katerega cilj je povabiti vse v isto skupnost in čim bolj zmanjšati razliko. Tu se posameznim skupinam sploh ni treba srečati. Pravzaprav bi bilo morda bolje, če ne bi vedeli drug za drugega: kaj, če kdo vidi nasprotnika v drugem?”
Glavna formula za uspeh je uporaba načela, ki je že dolgo znano v politiki: vsiliti vsem, vključno s političnimi nasprotniki in potencialnimi volivci, svoj način določanja realnosti. To je, da v razpravi nikoli ne morete uporabiti nasprotnikovega govora, nasprotno, morate vsiliti svoj jezik njemu, in s tem svojo lastno izgradnjo realnosti.
Pomeranian daje živo zgled s Filipinov. Opisuje mukozno predsedniško kampanjo Rodriga Duterteja. Sestavljen je bil iz dejstva, da so njegovi politični tehnologi ustvarili na stotine skupin na socialnih omrežjih, v katerih so razširjali informacije o zločinih, ki so jih storili preprodajalci drog. Zahvaljujoč temu je bilo mogoče ustvariti vtis, da je kriminal, povezan z drogami, najpomembnejši problem države in da je Duterte, ki je “prisegal, da bo uničil dilerje”, postal edini ustrezni predsedniški kandidat. Pomerantsev je opisal, kako so liberalni novinarji sprejeli Dutertevo radikalno retoriko. Vsi so uporabili njegov stavek “vojna proti drogam”, in tudi če bi nasprotovali preveč brutalni ideji, da bi jo izpeli. Vsi se prilegajo ozračju, ki je prispevalo k njegovi zmagi. To pomeni vsileti govor in v skladu s tem tudi konstrukt realnosti.
Nekaj podobnega se je zgodilo še prej v Rusiji, vendar ni govorilo o vojni drog in terorizma. Prav ona je pripeljala Putina na oblast na zavoju 1999–2000. Naredila ga je “močnega človeka za težke čase” in mu dala karizmo, tako potrebno po mnogih letih vladanja bolnega in nemotenega Borisa Jelcina.
“Retorika vojne proti terorizmu in krepitvi Rusije, omejevanje njenega dostojanstva in dvig s kolen je delo Gleba Pavlovskega. Politični tehnolog, ki je pomembno prispeval k zmagi Borisa Jelcina leta 1996 in rešil Rusijo pred vladavino komunističnega Gennadija Zjuganova. Štiri leta kasneje je isti Pavlovsky hvalil Jelcina maziljenega Putina, ki se je zanašal na kontrast med njim in njegovim predhodnicem, ki ni bil več upozorjen kot ruski odrešenik in zagovornik demokracije, temveč njena kuga in simbol groznih časov padanja, »drznih 90-let«. Čim prej mu je sledil živahni kagebist Putin,” piše Ludwika Vlodek.
Zdaj se Pavlovsky pokeša in se pretvarja, da je strasten Putinov nasprotnik. S Kremljem ni želel sodelovati in je leta 2012 prenehal zagotavljati storitve ekipi Kremlja, ko se je Putin po kratkem “izgnanstvu” na mesto predsednika vlade odločil, da se vrne na tekmo kot predsednik. Zdaj je Pavlovsky že pogost gost zahodnih medijev. Vsem svojehotno pove, kako je nekoč prispeval k krepitvi Putina, saj je verjel, da ga Rusija potrebuje, da se znebi perturbacij iz 90. let.
Kljub temu so kremeljski politiki, tudi brez Pomoči Pavlovskega, več let uspeli nadzorovati diskurz. Državo so vladali tako, da se je morala na njihove tese odzvati majhna in šibka opozicija.
Toda takrat je navalnyja priljubljenost začela rasti. Leta 2011 je malo znani bloger v tem času osnoval Fundacijo za boj proti korupciji. Potem je pro-Putinovo stranko “Združena Rusija” uspešno imenoval za stranko “goljufov in tatov” (“žulikov i vorov”). Od takrat se je ime prilepljalo na “Združeno Rusijo”. Navalny je to ponovil v vsakem javnem govoru in ga populariziral v naslednjih protikorupcijskih preiskavah, ki jih je izvedla njegova fundacija.
Kremlin že leta poskuša prezreti Navalny. Morda mu nikoli ne bi uspelo pridobiti nacionalne priljubljenosti, če se Kremlja ne bi odločila, da ga bo zastrupila in celo nevednega “Novichoka”. Tako je “nepomembni bloger”, kot je o Navalnyju dejal tiskovni sekretar Kremlja Dmitry Peskov, na naslovnicah v vseh svetovnih medijih, z odbojom – v glavi povprečnega Rusa kot “Putinovega sovražnika št. 1”.
Aretacija in obsodba Navalnyja je le še okrepila učinek izgube Putina, ki je padel v zugzwang. Vsemogočni vodja Kremlja se boji svojega nasprotnika, ga poskuša uničiti, hkrati pa reagira le na vse Navalnyjeve poteze. Zaman je, da se slednji pelje daleč v taborišča. Navalny je Putinu vsilila jezik in v skladu s tem tudi konstrukt realnosti. V tej slabi situaciji se je Putin na koncu odločil za popolno vojno z Ukrajino. No, različica je zanimiva in si zasluži celo življenje.
