Valentyna Hodus je iz Lysychanska. Leta 2014 je bila v domačem kraju. Po izpustitvi se je ženska začela aktivno ukvarjati s prostovoljnim delom. Zaradi njenega proukrajinsko stališča so ji grozili. V Lysychansku je Valentino ujela tudi obsežna ruska invazija. Evakuirala se je, ko je vojska to zahtevala. Ženska je našla zatočišče v karpatski regiji, ki je postala njen drugi dom.
V okviru projekta je Kanal 24 govoril z Valentyno Hodus. O vojni v 2014 in 2022, prostovoljnem delu, evakuaciji, življenju v vasi v ivano-frankivski regiji in načrtih za prihodnjo obnovo ukrajinskega Lysychanska.
Valentyna je svoje družabne dejavnosti začela leta 2014 s prostovoljnim delom. Leto kasneje je ustanovila organizacijo “Eastern Watch”. Od takrat jo vodi. Glavna dejavnost je bila podpora otrokom iz tako imenovanega sivega območja luhanske regije. Govorimo o naslednjih frontnih naseljih: Nizhne, Svitlychne, Toshkivka, kasneje pa o gorskem ATC. Poleg tega je Valentyna vodja “ozemlja žensk” regije Luhansk.
Anastasijino zgodbo je izdal Kanal 24. ponovno natisnemo besedilo.
“Bilo je grozno pričakovanje, da nas ne bodo osvobodili”: o okupaciji Lysychanska leta 2014
Za večino Ukrajine se je vojna začela februarja 2022, za Lysychansk pa že leta 2014. Si bil takrat v mestu?
Ja, bilo je. Ampak potem skoraj ni šla ven. Junija 2014 smo imeli grozno pričakovanje, da nas ne bodo rešili. To je bilo najhujše v tem času, huje od obstreljenosti z mino. Ker smo razumeli, da je nekdo osvobojen, nekdo pa ne. Kot vidite, so nato oborožene sile šle le 20 kilometrov dlje od našega mesta. Preostala regija je ostala pod okupacijo.
Zdaj lahko nekaj predvidimo. In potem sploh nismo razumeli, kaj se dogaja. Bilo je težko.
Oborožene sile Ukrajine v Lysychansku osvobodili leta 2014 (foto “Vrnite se živi”)
Kako je Lysychansk živel po osvoboditvi od invazije? Kaj si naredil v mestu?
Vedno sem imel aktivno proukrajinsko stališče. Zato smo po osvoboditvi Lysychanska prebarli naš osrednji trg v mestu v modrikasto-rumeni barvi. To so storili, da bi vsi na dan neodvisnosti videli, da je Lysychansk Ukrajina.
V tem času smo od našega mestnega sveta zahtevali, da Rusijo prepoznajo kot agresorja, in “LDPR” – kot teroristične organizacije. Motili so seje, hodili na mite. Tako aktivni smo bili v 2014 in 2015.
Ste bili v 2014 na kakšen način z okupatorji?
Ne, ni bilo neposrednega stika. Potem pa smo videli nerazumljive tolpe na ulicah. Šele takrat smo ugotovili, da jih je v mestu več. In potem so pomislili: no, čudoviti strici hodijo, potem Čečenci, potem nekdo drug. Ni pa bilo želje po komuniciranju z njimi, prav tako me niso kontaktirali.
“Nikoli se nisem skrival v kleti”: o veri v oborožene sile in odrešenju s prostovoljno
Pred invazijo februarja so tako ukrajinski kot tuji mediji množično pisali, da se Rusija pripravlja na ofenzivo. Ste verjeli, da lahko pride do popolne vojne?
Razumeli smo, da je to mogoče. Ker se borijo v regiji Luhansk od leta 2014. Za nas se vojna ni ustavila. Kar se pa ti enih napadov, je bilo slabo, a smo jih poskušali odgnati stran od nas samih. Poskušali smo narediti vse, kar je v naši moči. Mislim v Lysychansku, v regiji.
Kakšen je bil 24. februar za vas, kako ste izvedeli za invazijo Rusije na Ukrajino?
Tisti dan sem bil doma, bolan od koronavirusa. Ležala je v postelji in izkašljala pljuča. 24. februarja so Rusi začeli obstreljevanje Lysychanska.
Ko sem si opomogla od bolezni, sem na Facebooku ustvarila prostovoljni oblak »Sem v bližini«. Bilo je 6. marca. Nato je začela aktivno pomagati družinam z otroki, ki so ostali v Lysychansku. Potegnila je prijatelje, znanke, fundacije. Ko sem odšel aprila, sem imel precej močan zagon.
Posledice obstreljevanja Lysychanska spomladi 2022 (foto: Serhii Gaidaya)
Ste se v Lysychansku skrivali pred obstrelitvi v zavetiščih? Kako je bilo biti tako blizu fronte?
Tako sem optimističen, da se še nikoli nisem skrival v kleti. To je skrajna stopnja vere v oborožene sile. Ampak bilo je zelo strašljivo. A kot prostovoljec miče dan: zjutraj vse urediš, oblikuješ ukaz, pošlješ premestitve preko policije in vojske nekomu, nato pa greš skozi to.
Preprosto ni bilo časa za žalovanje in premisliti o slabih. Mogoče je bil to moj način, da pobegnem iz resničnosti. To sem naredil tako, da sem začel z zelo aktivno dejavnostjo.
Poleg tega smo podprli fante (vojaške – Ed.). Kuhali so hrano, jo predali, umili oblačila – na splošno so naredili, kar so lahko.
Ko sem bil v Lysychansku, so v mestu zelo dobro delali. Če je bilo zaradi obstreljenega nekje kaj prekinjenega, potem so v nekaj urah vse popravile še komunajžne službe. Februarja-marca je bila temperatura zraka zelo nizka, zmrznjena. Ne vem, kako bi preživeli, če ne bi bilo tako operativnega odziva. Takrat smo imeli svetlobo, plin in vodo.
“Vojska je dejala, da se že vmešavamo”: glede odločitve o evakuaciji
Kdaj in zakaj ste se odločili za evakuacijo?
Evakuiral sem se kot del skupine 14 ljudi. Odšli smo s pomočjo dobrodelne fundacije Angeli odrešitev.
Številni naši aktivisti so odšli februarja-marca. Tam smo brcali do začetka aprila. Odločili smo se, da odidemo, ko so nam vojaki povedali: »Dekleta, vi ste že v mestu, ki se vmešava v nas.« Po tem sva se dobila in odšla. Poklical sem vse, ki sem jih lahko. Nekdo je pustil starše, jaz sem zaradi fantov, ki so šli na ozemeljsko obrambo ali se borili. V mestu so bili tudi upokojeni aktivisti. Torej sva se zbrala in sestavila skupino.
Kakšna je bila tvoja cesta? Si vedel, kam greš?
Prenočili smo v Sloviansku. Od tam smo šli v Dnjeper. En teden sva preživela pod mestom. Ko so prispeli tja, so odšli tisti, ki so imeli sorodnike, znance.
Ostalo je šest ljudi, ki niso imeli kam iti. Vsi so šli naprej z mano. Vedel sem, da grem v Frankivsk obiskat prijatelje. Opozoril sem jih, da ne bom sam. Zagotovili so mi, da bodo vsi urejeni v normalnih razmerah.
Tako se je vse zgodilo. Veliko ljudi iz Lysychanska še vedno živi v ivano-frankivski regiji.
Kdaj si prišel v Prykarpattio?
7. aprila smo zapustili Lysychansk in 10 dni kasneje prispeli v frankivsko regijo. Od takrat sem tukaj.
Prostovoljec Valentyna sodeluje z otroki
“Obstaja poseben občutek v Prykarpattia”: o novi hiši več kot 1000 kilometrov stran
Kako se nastaniti na novem mestu? Kako vas je frankivska regija sprejela?
Lažje mi je bilo, ker sem prišla k prijateljem. Tako se je zgodilo, da sva z otroki iz sive cone 8 let potovala pol Ukrajine. Razvil sem prijateljske odnose z aktivnimi ljudmi z različnih področij. Vedno sem vedel, da bom šel, če bo potrebno, v regijo Ivano-Frankivsk ali v regijo Ternopil. Obstajajo zelo odprti in navadni ljudje.
Od takrat je na travniku karpatska in prijateljica. Osem kilometrov je šlo gor. V resnici sploh ne maram hoditi, ampak tukaj sem z veseljem premagal te kilometre. Tam sva preživela tri dni. Karpati so nekaj posebnega. Vzhod Ukrajine je lep, ampak v Karpatih je vsekakor nekaj za videti, morate zagotovo obiskati tam.
Ampak niso se vsi tako vključili. Veliko ljudi je ostalo v zmedenem stanju. Mislim, da moramo še vedno delati na psihološki podpori in posebnih pogojih.
Vojnega območja nismo pustili normalnega. Vsi smo psihološko travmatizirani, samo vsak na različne načine. Še vedno je treba opraviti delo in delati na tem. Ker je za vojsko potrebna rehabilitacija, jo potrebujejo tudi tisti, ki so bili prisiljeni zbežati od doma.
Vam je uspelo, da nadaljujete prostovoljstvo že v regiji Frankivsk?
Ja, v karpatski regiji sem še vedno delala v organizaciji. Ponovno podpiram vojsko, sodelujem z lokalnimi prostovoljci, poskušam podpreti razseljene. Nove povezave imam.
Zlasti iščem ljudi, s njimi bomo obnovili regijo Luhansk. Aktivno iščem. Ker niti ne upoštevam možnosti, da se regija Luhansk ne bo vrnila pod nadzor Ukrajine.
Si imel občutek za dom v Prykarpattii?
V mnogih krajih se počutim kot doma. Toda v karpatski regiji je doma nekaj posebnega.
Prijatelji so vztrajali, da grem sem. Tako živim v njih. Ampak ne sama, ampak s svojim živalski vrtom – mačko in psom.
“Naše hiše ne stanejo življenja niti 1 borca”: reakcija na okupacijo Lysychansk
Dejstvo, da je Lysychansk prišel pod nadzor Nad Rusi, ste izvedeli že na zahodu države. Kako je bilo to dojemano?
Do zadnjega smo verjeli, da mesto ne bo zasedeno. Toda naše hiše, naše življenje – vse to ni vredno življenje celo enega naših bojevnikov. Oborožene sile so zapustile Lysychansk, kar pomeni, da so imele dobre razloge za to.
Mislim, vzel sem samoumevno, moralo bi biti. In potem, ko so se naši pred tedni približali Lysychansku, nimaš pojma, kakšen je bil praznik za nas, veselje.
Valentina z vojsko (fotografija vljudnim Valentina Khodus)
“Hiša je bila naslikana s črkami Z”: maščevanje okupatorja za proukrajinsko pozicijo
Ali veste za usodo vašega stanovanja? Je trpelo po vaši evakuaciji in okupaciji mesta?
V moji hiši so zlomljena vrata. Vse je bilo odvzeto iz hiše. To je nekaj, kar zagotovo vem. Cela hiša je pobarvana z velikimi črkami Z. To je nekdo, ki ni bil lenuh.
So Rusi to storili, ker so vedeli, čigava hiša? Za vaš pro-ukrajinski položaj?
Ja, vedeli so, ker so bili v mestu »dobri« sosedje, aktivni separatisti. Zato so jim takoj pokazali mojo hišo.
Vem celo, da je bilo obdobje, ko je nekdo živel v moji hiši. Toda to je vse, po zmagi bomo obnovili vse. Imam zelo optimističen odnos. Glavno je, da so ozemlja Ukrajina, vse ostalo sploh ni pomembno.
“Mnogi so spremenili svoj položaj v proukrajinsko”: vpliv vojne na Lysychansk
Ali se je lokalno prebivalstvo luhanske regije, zlasti Lysychansk, od začetka popolne invazije spremenilo v razpoloženju?
Ljudje so bili prevarani. Vse te manipulacije na strani sovražnika – ni šel nikamor. In zdaj so ljudje zmedeni. Informacije, ki so v njihovih glavah in kaj vidijo, v njih v objektivni realnosti sešteje le malo ljudi.
Pred 24. februarjem tudi ljudje s proukrajinsko pozicijo niso imeli vsi poguma, da bi to izrečevali. Aktivistom so nenehno grozili na družbenih omrežjih. Ne prenesejo ga vsi. Zato je veliko ljudi molčalo. Vendar pa je po mojem mnenju večina Lysychanska proukrajinsko mesto. Vendar so ljudje ustrahirani. Ker smo šli skozi sovražnost in okupacijo pred 8 leti. In ljudje so videli, da se razmere spreminjajo v samo nekaj urah.
Vem pa, da je z izbruhom sovražnosti veliko domačinov spremenilo položaje iz pro-ruskega v proukrajinsko. Ampak tudi to ni dovolj. Še vedno je treba opraviti delo in delati na tem.
Valentyna z drugimi aktivisti v Lysychansku (fotografije vljudnost Valentyna Hodus)
Če primerjamo vpliv pro-ruske propagande na prebivalstvo pred 2014 in po – kaj se je spremenilo?
Pro-ruske stranke so uporabljale ljudi od volitev do volitev. Prišli so lepi strici, obljubljali veliko, motivirani ljudje, govorili o prihodnosti z Rusijo, zaščiti ruskega jezika v Ukrajini. Potem so zmagali na volitvah in niso držali nobenih obljub. Tako so še naprej oropali regijo. Pred naslednjimi volitvami je bilo enako. To pomeni, da so bili ljudje nenehno zavajani, in so bili privedli do tega.
Skoraj nihče ni bil aktivno vključen v ukrajinizacijo vzhoda. Vidimo posledice tega. Vendar želim poudariti, da smo od leta 2014 naredili veliko za spremembo razmer. Zato dejstvo, da sem na vseh seznamih Rusov v kategoriji “predmet primarnega uničenja”, menim, da je priznanje mojih dejavnosti dokaz, da je bilo vse, kar sem storil, prav.
Spomnil sem se tudi zanimive točke. Zaradi mojih aktivnosti, zaradi načina, kako smo v začetku leta 2015 glasno obiskali Muzej Bandera z otroki, sem začel prejemati tako “dobre” grožnje, da sem pol leta skrival svojega otroka v frankivski regiji. Zato imam tudi zaradi tega poseben odnos do tega področja. Ker je moj otrok živel s prijatelji, ne s sorodniki. In imela je najbolj tople spomine na to obdobje svojega življenja.
Zimske počitnice v Lysychansk (fotografije, ki jih Valentina Khodus)
»Glavno je, da rešimo ljudi, otroke, vse uničeno – obnovili bomo«
Zdaj, ko se nadaljuje ukrajinska protiodgovornost, ukrajince naprošajo, naj se evakuirajo iz vročih točk. Obstajajo pa ljudje, ki si ne upajo oditi. Kaj bi jim svetovali?
Vztrajam, da je treba zapustiti nevarna mesta. Še posebej, če imaš otroke. Ko sem prebral novico, da so bili otroci ubiti v obstreljenih mestih in vaseh, sem Vprašanja staršem. Zakaj se otroci niso preselili na varna mesta. Menim, da je to odgovornost staršev.
Do tega imam zelo oster odnos. Prepričan sem, da je treba zapustiti vojno območje. Ker je bombardiranje iz letal, iz težkega topništvo zelo strašljivo. Ne glede na to, kako dobra oseba je, ne glede na to, kako lepa je klet, ne bo varovala. Navsezadnje nimamo pravih zavetišč za bombe. To je treba prepoznati. Zato je zdaj glavna naloga rešiti življenja Ukrajincev. Potem bomo obnovili vse.
Vsi ne dvomimo, da bo Ukrajina zmagala. Kaj boste najprej storili po zmagi?
Zagotovo se bom vrnil domov. Prijatelji so mi ponujali različne stvari – tako pomoč kot tudi oditi v tujino. Toda svoje življenje vidim v Ukrajini, v Lysychansku. Zato grem najprej domov in tam bom obnovil svoje mesto.
Oborožene sile se pogumno borijo za vsak meter ukrajinske zemlje. Boj je za naše ozemlje in prihodnost vsakega Ukrajinca in Ukrajinca, čigar dom Rusija poskuša odpeljati. Ne dvomimo: v vseh še vedno zasedenih mestih in vaseh bo letela modra in rumena zastava. Zlasti v Lysychansku. Potem se bodo vsi, ki so bili prisiljeni pobegniti iz tega, vrnili. Živite v mestu in ga obnovite!
