Diktator Vladimir Putin si prizadeva obnoviti ZSSR, k temu si prizadeva tudi večina ruskega prebivalstva, pravi tamšnja sociologija. V ruski javnosti lahko pogosto najdete statuse o tem, kako čudovito je živela v Uniji, ki je bila potem vsi prijazna, kako so se imela rada vsa ljudstva, ki so naselili eno šestino dežele. In kar je najpomembnejše: kako se nas je takrat bal ves svet. In kaj bi lahko bil še večji vir ponosa?
Rusi so sporazumno pobrali Putinovo tezo o propadu ZSSR kot »največji geopolitični katastrofi dvajsetega stoletja«. Zato je želja po obnovi Sovjetske zveze na njenih mejah od leta 1990 postala obsedenost ruske turbo-patriotske javnosti. Samo počakati je bilo treba na »čas ideje, ki bo prišel« in to se bo spremenilo v gonilno silo expansionističnih vojn.
In tokrat je prišel. Kremelj je pod navdušenimi kriki Rusov sprožil vojno za obnovo ZSSR. “Naša država bo spet velika in močna. Spet bo Sovjetska zveza in nikamor ne bo šel nihče,” je dejal ruski obrambni minister Sergej Šoigu, da nihče ne bi dvomil v ruske namere.
Ostalgie
V poznih 90-jih in zgodnjih 2000-jih je bil tak program na nemški televiziji Ostalgie. Ne moreš takoj prevesti njegovega imena, saj je umetno oblikovana beseda iz dveh korenin Ost (vzhod) in Nostalgie (nostalgija). To je nostalgija za vzhodom. V posebnem primeru – za Vzhodno Nemčijo, torej za Nemško demokratično republiko. Program se je prisežem, da luštna, smešna, nenavadna, ki je obstajala v GDR. Na primer, mali možje na semaforju, pionirji-telmantsi, legendarni avtomobili “Trabant”, pijani ruski vojaki na ulicah itd.
So državljani GDR živeli dobro? Ja in ne – vse je zelo relativno. Če bi imela neka navadna oseba iz Sovjetske zveze srečo, da je obiskala GDR, še posebej v “zlatih časih” vladanja Erica Goneckerja, potem bi se ji zdelo, da je padla v raj na Zemlji. Čisti, brezživljenjni vlaki, očiščene ulice, luštni noži. Sanje o Sovjetskem človeku so trgovina. Oči so se raztresle po sovjetski trgovini. In tukaj imate čevlje in obleke, ki jih želite, rovers na barvo izbrati, in kaj pa te stvari, in sladka. In navadne trgovine niso dovolj za vas, to je sistem trgovin Delikat, kjer je dražja, vendar je izbira izdelkov še večja, ali Konsum, kjer je situacija z oblačili enaka.
Te vzhodne Nemce so zlorabljali. No, samo živi in uživaj v življenju. Toda iz nekega razloga so bili Sami Enderijanci nezadovoljni bodisi z Goneckerjem bodisi s svojim življenjskim standardom na splošno. Zakaj? Ker so dobro vedeli, kaj je tam, za ograjo, za Berlinsko steno. Z sorodniki smo kontaktirali “od tam”, pregledali televizijo Nemčije in na streho dali primerno anteno (kot smo nekoč “na Poljskem”). Življenje, ki je bilo tam prikazano, sovjetski človek na splošno, se zdi nekaj iz sjema fikcije. A oni, Nemci, so vedeli, da to ni pravljica, da so njihovi bratje, vuiki ali druga družina živeli tam, za zidom, uživali dobro nahranjeni obstoj in so od časa do časa pošiljali pakete z žvečilnim gumom in kavbojkami revnim sorodnikom, katerih nesreča je bila, da so enkrat padli v napačno okupacijsko cono.
Enkrat sem se moral pogovoriti ob pivo z ruskim učiteljem iz vzhodnonemčnega mesta Gale. In tako mi je izlil dušo, mi povedal o svojem obžalovanjem za življenje v GDR. Izkazalo se je, da so ga lokalne oblasti v tem času zelo spoštovale… To je za strokovnost v ruščini. Odpeljali so ga na različna srečanja, sprejeme, dogodke z ruskimi gosti z ukazom “omejenega kontingenta”. Z lahkoto bi lahko rešil vsako vprašanje “po blatu”.
Zdaj tega ni, čast je izginila, blatt je izginil. Ni pomembno, da je v času GDR učitelj živel v neprijetnem stanovanju v panelni hiši brez balkonov. Jahal sem staro “skado”. In v prvih 10 letih po poenoteju mu je uspelo spremeniti četrti chic “audi”. V okviru vladnega programa obnove je bila njegova hiša izolirana, opremljena s pametnim sistemom, zaključeni so bili balkoni itd. Ampak ni več spoštovanja. Zdaj je tako navaden nemec upokojenec kot njegov netalendiran sosed.
Čeprav na splošno taka Ostalgie – pojav je zdaj v Nemčiji precej redek. In sam TV program je že dolgo zaprt, utrujen. Medtem pa je v nekdanjem ZSSR ta nostalgija precej močnejša.
Hjav za Unijo
Si je lahko kdo predstavljal na zavoju leta 1980?–V 90- tih, ko je sovjetska družba navdušeno zgradila krsto za ZSSR, se bo nostalgija za pokojniko kmalu razširila v nasilni barvi. Potem bi tak prerok pljunil v obraz. Konec koncev je bila za skoraj 99% prebivalcev »države Sovjetov« teza nesporna: ZSSR je zlo, nikjer huje, obdobje.
Vendar je po razpadu Unije nastrHitro se je spremenila. Izguba navadnega življenjskega sloga, nestabilnost, inflacija. Milijoni ljudi so bili nepripravljeni za samostojno navigacijo brez »pariah – našega voditelja«. V poznih 90- jih je število Ukrajincev, ki so obžalovali propad Unije, nihalo med 40 % in 50 %. V Rusiji je raven prisoentov omejevanja sovjetskega imperija nato presegala 50 % in stano rasla. V Belorusiji je še hitreje zrasel.
Na srečo je večina Ukrajincev okrevala od te bolezni. Med Rusi je, nasprotno, pridobila kritične oblike.
Za starejše so njihova najsrečnejša leta padla v sovjetske čase. Brezskrbno otroštvo, vesele najstnike, študentska leta, polna energije, ljubezni in brezkompromisnosti. Delajte brez strahu, da ga ne izgubite.
To je razumljivo. Toda od kod ta želja po obnovi Unije v sodobni ruski mladini?
Mladina v ZSSR
Mladi, ki za Unijo lahko vedo le iz zgodb svojih dedkov, iz okrašenih sovjetskih filmov ali iz sodobnih ruskih TV oddaj, katerih avtorji so se odločili, da za vsako ceno umijo zamagljivo slavno preteklost, na internetnih forumih priznajo svojo ljubezen do “sovjetskega raja” in snorijo vsem kritikom sovjetskega načina življenja.
Ko berem njihove komentarje, vedno obžalujem, da še vedno niso izumili časovnega stroja, da bi se ti mladi ljubitelji vseh sovjetskih stvari vrgli nazaj 40 let, naj uživajo. Naj stojijo v dolgih čakalnih poteh za vse, kar se je dalo kupiti (in ni bilo mogoče toliko). Naj začutijo primanjkljaj za karkoli. Tako je bilo, da je izpuhteno načrtovano gospodarstvo, da lahko najbolj nepričakovan izdelek nenadoma izgine iz trgovin: milo, maslo, nogavice, toaletni papir, brisače… V slavo njegovega veličanstva ožje so bile ustvarjene številne anekdote in smešne rime, zlasti da “jajca vidimo le v kopeli – Srečno novo leto za vas, prebivalci Lviv!”.
Naj se mladi ljubitelji ZSSR družijo v državi, kjer je banana nekaj fantastično nedostopnega, kjer je prepovedano rock, kjer je za pot tudi v državo socialističnega tabora potrebno zbrati toliko različnih certifikatov in značilnosti, da bo želja po potovanju samodejno izginila. Kadar se vsaka kritika države šteje za kaznivo dejanje in človekove pravice veljajo za absolutno fikcijo.
Kje so čakalne čakalne vohune… Še enkrat, tiste zaobljubljene čakalne čakalne vohune v glavo, kaj lahko storite – ta simbol epohe je preveč vtisnjena v spomin na vsako osebo, rojeno v ZSSR. Tukaj je en citat o sovjetski čakalni redu:
“Ljudje so se za vedno prepirli v vrsticah. Mesto zakliče kmetom: “Paraziti, požreli prisege, ne morete v trgovino zaradi vas! Ropaš s torbami.”
Kmetje se ne zadolžijo: “Inverterji zaobljubijo! Mogoče ste vi tisti, ki gojite ta kruh in meso? Hranimo te in nekoč bi vsaj vohali mesni duh!”
Oba poskušata iz čakalne doje. Razmišljajo: “Premestili bi vas k nam! Naučili bi se o življenju srečnem!”
Kačji pastirji vpijejo mladim, ki se hkrati trudijo za klobaso, maslo in blagajniko: »No, ti, okužen, vsi so zviti, povsod vnaprej se ti mudi! In stojimo tukaj vsaj do noči!”
In odgovorijo jim s peno blizu ust svojih: Kargi priseže! Upokojenci, vaša mama! Kaj počnete čez dan, medtem ko smo v službi, ne hodite po nakupih? Kaj vas zvečer vleče necisna sila, ko moramo nekaj vzeti?”
Starec, sivolas od starosti, se je spotaknil v čakalno mejo kot izgubljeni kuža, – prevzel je svoje mesto in odšel sedeti na škatlo, zato je pozabil, koga je vzel, zdaj pa poskuša najti svoj sklep v spolzkem iz znoja, vročine dihajoče kače. Kača pa molči. On je tihi kamen, v tej steni ni mogoče najti razpoke, in joka, ob že izgubljenem upanju: “Hčerke, draga, stal sem tukaj, tukaj je ženska v zeleni, za mano je še vedno bila deklica s fantom. Kje so?”
“Ni ti bilo treba oditi! Da bi vsi lahko prišli v freebie – tukaj smo ga zasedli!”
Ljudje so se za vedno prepirli v čakalnih poteh. Ne, niso nič hujši od drugih – Američanov, Nemcev ali Francozov. Vendar so revni. Zgodba našega življenja je drama nenamostivega revščine…”
Misliš, da gre za lačna 30. leta ali težka po vojni? V nobenem redu ne opisuje življenja blagoslovljene Brežnjev 70-te, o kateri nam skušajo najbolj raznoliki pristanači ZSSR povedati, kako o letih blaginje. Veš, kdo je avtor teh vrstic? Mogoče sarkastičen žvižgač sovjetske realnosti, Vasiliy Aksyonov? Morda se ne upošteva ironični antisovjetski Sergej Dovlatov ali nekoč agresivni anarhist Edichka Limonov (v kaj se je v zadnjih letih svojega življenja v tem primeru spremenil)? Ne, ne in spet ne. To je citat iz romana “Zanka in kamen na zeleni travi” znanih ruskih detektivov, ki ga spoštuje sovjetska družba in ceni stranka in vlada bratov Arkady in Georgy Weiner. Poznaš te avtorje? Seveda, ki niso bili v njihovem “Sejni kraj”. Še nisi slišal za ta roman? In Nič čudnega. Napisana je bila leta 1977, vendar ne zaradi javnega ogleda, ampak, tako pravi, “na mizi”. V blagoslovu 70-jih let, bi lahko takšno piščančje obsodili na “najvišjo stopnjo socialne zaščite” ali na psiho.
Takoj po razpadu Unije je bil roman objavljen. Močno vam svetujem, da jo preberete vsakomur, ki želi ustvariti pravo sliko časov zase. Socialni rez je predstavljen preprosto fantastično tako v umetniški kot kognitivni razsežnosti.
***
Decembra letos bo Moskva praznovala stoletnico ustanovitve ZSSR. Zato lahko domnevamo, da je Putin do konca leta načrtoval popolno okupacijo in priložitev Ukrajine. Da bi tako rekel, dal teritorialne dobičke na praznično mizo. Nadalje bi se morale seveda nadaljevati širitvene vojne za popolno obnovo ZSSR. Ampak, kot pravijo, je šlo nekaj narobe. Ukrajinske oborožene sile so ves čas praznika pokvarile redne vojake Kremlja. In namesto, da bi ponovno na dnevnem redu ponovno na dnevnem redu, propad Rusije postal bolj resničen.
