Jutro 24. februarja je spremenilo življenje vseh Ukrajincev. Zlasti Olena Kovalenkova, ki je pred vdorom Rusije živela v Mariupolu. Skupaj s starši, možem in dvema majhna otroka je morala mesec dni preživeti pod ruskim bombardiranjem in priča uničenju njenega kraja s strani napadalcev.
Olena Kovalenkova je povedala o izstopu iz uničenega Mariupola, odzivu otrok na vojno, novem življenju v Lvivu, študentih in načrtih za prihodnost v okviru projekta NJIHOV kanalu 24. Natisnjena sva z intervjujem.
“Hotel sem verjeti, da je to šala”: kako se je začela vojna za Eleno in njeno družino
Kako se je začelo jutro 24. februarja za vas?
Sprva smo bili prepričani, da to ne bo tako daleč. Mislili smo, da bo kot pred osmimi leti, to pomeni, da bo bolj ali manj tiho za nas v Mariupolu. Hotel sem verjeti, da je to šala. Znore so se začeli bliže 12.00. Vedeli smo, da nekaj leti proti nam, da so se nekje slišale eksplozije.
Tisto jutro je veliko ljudi takoj pohitelo zapustiti svoja mesta in vasi. Si razmišljal o odhodu?
Mislili so, a okoliščine so bile take, da jih ni bilo mogoče. Moj mož je šel v službo ob 7.00, pri 12.00 je bil izpuščen in je šel na postajo po vstopnice. Videl je dolgo čakalno mejo, prišel domov in pravi, da je pogledal v aplikaciji Privat24 in vstopnic ni. V nekaj dneh so nam povedali, da obstajajo evakuacijski vlaki, potem pa nismo vedeli za to, in nismo imeli svojega prevoza.
Od 1. marca je Mariupol dejansko pod blokado. Kako so se sploh zgodilo prvi dnevi polne vojne? Kako se je ta blokada začela zate?
V različnih delih mesta je bilo drugače. Zdi se, da 2. marca internet in komunikacija izginila, nismo več vedeli, kaj se dogaja. Živeli smo v Primorskem okrožju, a smo se prvi dan vojne preselili v 23. okrožje, saj je bilo stanovanje v pritličju devetnasežnice, na Primorskem pa smo živeli v pet nadstropju – v petem nadstropju v kotnem stanovanju. Premaknili smo se tako, da je bilo manj možnosti za udarec.
Nekje 12. marca so ruske enote vstopile v 23. okrožje. Vem, da je bila do 15. še vedno evakuacija iz Primorskega okrožja, a tja nismo mogli priti. Samo nismo bili pogrešani.
Nihče ni hotel ven po obstreljevanju.
In kako so se otroci odzvali na vse, kar se je zgodilo? Kako si jim razložil, kaj se je zgodilo? Kako je bilo posušno?
Sami so vse razumeli. V prvih dneh vojne smo šli ven, na igrišče. Tam smo bili pod minostrelno ognjem.
Še en mesec sva bila v Mariupolu in noben otrok ni šel ven. Nihče drug ni rekel, da hoče ven. To pomeni, da so vsi vse razumeli, letala so ves čas letela.
Najstarejši sin je normalno reagiral, manjši pa je bil star 4 leta, takoj ko je slišala letalo, je takoj stekla v hodnik, saj se je bolj bala.
“Zakril sem ušesa z rokami in poskušal zaspati”
Ko se je začela blokada in je mestna elektrika, voda in plin izginila. Kako vam je uspelo živeti v takšnih pogojih? Ste imeli zaloge hrane?
Plin smo imeli malo dlje, nekaj pred 4. marcem. Nismo bili sami v stanovanju v 23. okrožju – bile so tri družine. Z moževimi starši in starši sva takoj zbrala vsa žita, ki so jih imeli vsi doma. Nekega dne smo skozi okno videli, da ljudje iz trgovine vlečejo hrano. Mama mojega moža je rekla, da ne bomo šli nikamor, nismo bili barbari in da ne bi šli krasti iz trgovine.
Potem je prišel sosed in rekel, da ne kradejo hrane iz trgovine, ampak je prišla vojska in jo odprla. In potem so bile trgovine prazne. V 23. okrožju so bila še skladišča in vojska jih je odprla. Moj mož je odšel. Vzel je zogleno vodo, še vedno so bili oskrbniki hrane. Lahko rečemo, da to ni hrana, ampak še vedno hrana: kondenzano mleko, suho sadje, posušene marelice. To je bilo to. Takrat ga nihče ni potreboval.
Marca je bilo precej mrzlo in tam so bile hude zmrzalke. Kako je bilo potem mogoče živeti brez ogrevanja? Ste bili med bombardiranjem v kletih ali v stanovanju?
Veliko ljudi je živelo v kleteh. Živela sva v pritličju in nisva šla nikamor, ker sem enkrat rekla možu, da letalo leti in da moram v klet. Vprašal me je, če vidim, kaj je ostalo po letalih. Posvaril me je tako enkrat, da bo bodisi v kleti bodisi v pritličju, če letalo zadene hišo, preprosto “zložljivo”.
Spal sem, vpihoval ušesa z rokami, ko so letala letela. Že takrat sem izvedel, da letalo enkrat leti – odvrže bombo, naredi drugi krog – pade in nato odleti stran, nato pa se spet vrne. Poznal sem pot letala. No, tako bom zaprla ušesa in poskušala zaspati.
Bilo je mrzlo, a nismo se zaleteli v ogenj, ampak kuhali tam. V tem času nas je bilo že približno 13 v istem stanovanju. Človek je nenehno hodil nekam, iskal nekaj, vodo, preteklost.Klad. Potem je šel k prijateljem, mu dal ključe, rekel, da je kotel in da lahko dobiš vodo.
Prvič zjutraj sem šla ven – ob približno 8.00 smo se zbudila, šla ven in si dala vodo na čaj. Za noč smo parila kašo, zjutraj pa se je morala samo se greti. Včasih bi lahko skuhali juho. Dvakrat na dan sem kuhala in to je to. 3-4 ure je trajalo, da se je ogrela voda, segrela in tako naprej.
Otroci so ves čas sedeli v isti sobi in nikamor niso šli. Imeli so dve uganci in Lego. Zbirali so ga.
Niso verjeli, da bomo odšli.
Kako ti je uspelo zapustiti Mariupol?
26. marca smo odšli iz Mariupola. Peš smo šli, ker ni bilo prevoza. Bilo je veliko poskusov, da bi odšli, vendar sprva ni bilo povezave. Potem smo našli povezavo na strehah devet nadsežnih stavb, začeli klicati, vendar smo naleteli samo na prevarante, ki so hoteli, da jim pošljemo denar. Razumeli smo, da ta oseba ne more vstopiti v Mariupol, ker ni imel mariupolskega dovoljenja za prebivanje.
Zato sem se 26. marca odločil, da zapuščamo mesto. Vsi so šli z mano, razen babic, ki niso odšle, zato sva se razšla. Babice so odpeljali ven, a malo kasneje. To smo že načrtovali iz Lviva, odločili smo se, kako.
Odšli smo z otroki, šli peš. Pobral nas je prijatelj – Volodymyr. Nisem ga poznal, samo rekel je: “Naj te odpeljem nekam, kjer je povezava.” Ni vzel denarja od nas. Volodymyr nas je odpeljal na obalo morja in tam smo našli prevoznika, ki nas je odpeljal v Berdyansk, pa nas je napihnil na progi, izračunal, da se je izkazalo, da je približno 3 tisoč grivna več – nismo poznali menjalnega tečaja, ampak imeli le dolarje.
V Berdyansku smo izvedeli za evakuacijske avtobuse. Na mestni svet smo šli za nekaj dni, niso verjeli, da lahko odidemo, saj je bilo pripravljenih veliko ljudi.
Vsak dan smo odšli na kraj, kjer so avtobusi za evakuacijo odšli in na splošno preživeli točno en teden potovanja. Ustavili smo se v Zaporizhiji 1. aprila ob 2.
“Otroci so bolni, ni zdravila”
Po tem ste se odločili peš zapustiti mesto? Kaj je bil razlog za to odločitev?
Veš, vrnil bi se tretji dan. Mož me je vedno ustavljal. Rekel je, da imamo otroke, da moramo iskati avto. Rekel je, naj počakamo še en dan in še en dan.
Vrelišče je bilo visoko temperaturo dveh otrok in ni bilo zdravil. In rekel sem, “Zbogom, odšel sem. Kaj naj naredim tukaj? Pri otrocih imam temperaturo 40 stopinj.”
In kako so otroci zdržale to pot? Še posebej s temperaturo.
Hodili smo od Mariupola, od polja do polja. Tam smo našli voznika. Vse do konca smo naleteli na dobre ljudi, ki so pomagali. V Berdyansku so vsi vozniki odpeljali 1.000-1.200 grivnij v Lunacharsky. Našli smo voznika, ki nas je odpeljal 250 tja in 250 nazaj. Nisem veliko vzela. Otroci, včasih se je zgodilo, da so hodili.
So starši in starši vašega moža potem ostali v Mariupolu?
Mama mojega moža je šla z nami. Mama je zbolela in oče je prišel nekaj dni preden sva odšla. Pred tem nismo imeli nobene povezave. Uspel je mimo, saj so Rusi že stali – ni bilo obstreljevanja s te strani. Tudi letala niso nič odvržela, saj so bili tam Rusi. Pot je bila razmeroma varna. Oče je prišel in vzel mojo mamo, ker je bila v vasi svetloba in toplota, moja mama pa je imela tudi temperaturo. Še vedno so tam. Ne morejo oditi, sem predlagala, ampak tam je babica, mama moje mame, paraliziran lying, tako da so blizu nje.
Vas ni bila poškodovana. To pomeni, da imajo celo plin. Bila je na uro, vendar je bila.
Lviv nas je zelo dobro sprejela.
Kako si prišel v Lviv? Je bila to miselna odločitev ali samo nesreča?
Prišli smo prvi v Zaporozhye. Naselili so nas prostovoljci v vrtcu. Zjutraj je k nam prišel prijatelj moškega iz Kamenskoye. Odpeljal nas je tja. Tam smo živeli 3-4 dni. Celo pomislili so, da bi ostali. Tam so tovarnam in mojemu možu že ponudili službo.
Začeli so razmišljati o tem, kaj storiti, ampak nekako mi je bilo tam moralno težko. Ko prideš na obisk za 2-3 dni, je to ena stvar, in ko živiš z osebo, je to drugo. Potem sem se ponudil, da grem na Poljsko – moj brat tam živi že več kot 10 let. Poklicala je svojega botra, ki je bil v tem času ravno v Lvivu – njeni prijatelji so ji dovolili, da je živela v njihovem stanovanju. Tam sem lahko živela tudi nekaj dni.
Začel sem iskati poceni stanovanja nekje za najem sobe v domu, vendar se ni obnelo. Na internetu sem našla veliko hostlov, začela klicati, in nihče ni dvignil telefona. Šel sem v ASC, vprašal, če so v hostlu prosta mesta, vendar so rekli, da nisem. En tip je slišal najin pogovor in predlagal spalnico, kamor lahko greš in prosiš za najemnino.
Rekli so mi, da ni prostora. Pravim, da imam vsaj nekakšen prostor za shranjevanje, lahkona brez okna, brez pohištva. Samo, da bi imeli kraj za padec in kraj, ki ga je treba najti. Začeli so se ljubiti, jaz pa sem vprašala, koliko stane, in rekli so mi, da je zastonj. Nisem pričakovala, da bo zastonj.
Še vedno živimo tu in nam nismo vzeli niti centa. Denar smo ponudili celo sami, a ga nihče ne vzame. Tukaj že delamo, smo se ujeli, prišli smo k sebi. Smet. Nočejo vzeti denarja. Zahvaljujemo se jim za pomoč, ko je bilo težko.
Je bilo težko najti službo, prilagoditi se novemu mestu po vsem, kar je bilo treba skozi v Mariupolu?
Težko mi je bilo. Vreme je še vedno težko. Sončno je bilo in tu je vedno hladno. Načeloma me je Lviv zelo dobro sprejel. Vsi so bili sprejeti. Moj mož je delal v Mariupolu, imel je eno plačo, več – manj normalno, tu pa malo manj. Za zdaj moraš živeti tako.
V Lvivu si že šest mesecev. Lahko rečeš, da je to mesto postalo tvoj drugi dom?
Da. Pred vojno in med vojno sem bil v več mestih Ukrajine. Tukaj v Kamenskoye, v Rivne, ampak nikjer nisem čutil, da bi lahko živel tukaj. To pomeni, da nisem bil ves čas zadovoljen s ritmom življenja. Ali je zelo hiter, potem pa počasi.
V Lvivu je zame vse zelo počasno, vendar sem se gotovo že navadil, da nikamor ne hitim. Všeč mi je vse – ljudje, kultura, vzgoja, komunikacija, rad gledam ljudi.
Zdaj je malo težko. Začel sem študirati na Univerzi Mariupol. Glede na rezultate izpitov so mi ponudili vstop brez EIT. Zdaj se učim in hočem začeti delati. In hočeš, oboje, in v dnevu ne 36 ur, ampak samo 24.
Zakaj si se odločil iti na univerzo?
Prišel sem v center “Sem Mariupol” predstavniku davčne službe. Potem sem rešil vprašanje davkov, ker sem bil podjetnik. V “Jaz sem Mariupol” sem zbežal, da bi še enkrat nekaj vprašal, saj sem poklical odvetnike in vsi so rekli drugače.
Prišel sem in me vprašali, ali delam. Odgovoril sem, da nisem. Posebej sem odprla samo lastništvo, da bi otroka odpeljala v vrtec, saj je potrebno, da oba starša delata. Najprej bom uredila, saj je to ista provizija, obdobje, dokler se otrok ne navadi na vrtec. Sprašujejo me, če nočem študirati, pa jim je zmanjkalo zaposlitve. In šel sem k socialnemu delavcu.
Všeč mi je. Vedno so mi rekli, da moram dokončati prostovoljstvo in vzeti denar za to. Veliko študiram: psihologijo, ukrajinski poslovni jezik.
“Ne moreš hoditi v Mariupol brez solz”
Mnogi ljudje, na vprašanje, ali naj odidejo ali ostanejo, se bojijo oditi. Zdaj, seveda, Putinova izjava o borilnem pravu na začasno zasedenih ozemljih lahko nekoliko zakomplicira odhod, če pa obstaja priložnost, vendar obstaja tudi strah, kaj bi potem svetovali ljudem?
Morda se tukaj ne da nič svetovati. Predpostavimo, da je za mnoge glavno sedenje na stolu. Ne da delo prinaša užitek, ampak biti šef. Mnogi razumejo, da če bo ostal tam, se bo našel. Tu je delal kot ključavnik ali varnostnik, zdaj pa je lahko, na primer, delodajalec.
Tam iščejo nove priložnosti zase. Vedo, da če pridejo sem, je veliko specialistov, ki so že odšli. Kaj svetovati tukaj? Sploh ne vem. Tukaj je potrebno, da obstaja želja. Ko hočeš biti Ukrajinec, ne Rus. Ko hočeš biti blizu sočloveka, hočeš živeti po teh navadah in zakonodaji. Tukaj smo navajeni živeti tako.
V družabnih omrežjih ste objavili objavo v podporo tistim, ki so ostali v Mariupolu. Koliko tvojih znank je zdaj zunaj?
Imam veliko ljudi, ki so taki. Komuniciramo prek socialnih omrežij. Lahko jih pokličem, ampak v Mariupolu “Phoenix” je ruski operater, se pravi, da tam ne moreš nič reči. Posluša. Nekaj lahko poveš tudi preko socialnih omrežij, ne pa tudi prek Phoenixa.
Kako zdaj živijo v Mariupolu?
Pogovarjam se z ukrajinci. Prekinil sem povezavo z vsemi ljudmi, ki verjamejo, da je Putin branil svoje ljudi. Vse sem jim povedal odkrito. Komuniciram samo z ljudmi, ki so izven Ukrajine.
Prijatelja imava. Nočem mu povedati imena. Vsak dan nas kliče in joka. Samo jokam kot dojenček. Hoče oditi, a ne more, ker ima stare bolne starše tam. Nočejo oditi, on pa jih noče zapustiti. Pijače. Kriki.
Še en prijatelj je. Dobil je službo komunalnega delavca za delo. Vsak dan ima plačo 2.000 za 8 ur pa dela “dva za dva”. Čez mesec dni dobi 30.000 Zdi se, da je znesek precej dober, saj je zdaj v Mariupolu tečaj z grivnijo 1 do 1. To je 30, 000 je 30, 000 grivna. Ne strada.
Njegovo stanovanje je neokuženo, ampak vsi mi pravijo, kdo je ostal tam, da ne moreš hoditi po Mariupolu brez solz. Za zdaj se tistim, ki ostanejo, ni treba spreminjatipotne liste ali druge dokumente.
“Sploh nisem mislil, da vsi nekje govorijo ukrajinsko”
Težko si je predstavljati, kako lahko ljudje živijo v poklicu, če ga ne podpirajo.
Slabo zanje. Vem, slišim, slišim. Toda v Mariupolu se morda motim, vendar se mi zdi, da je bilo tam največ pro-ruskih ljudi. Škoda, da je bilo to dovoljeno. Prosto so hodili in govorili o tem. Nihče ni kaznovan za to. Rekli so, da ima naša država prav in za to ne moremo kaznovati, vendar smo morali.
Zdaj redko gledam videoposnetke iz Mariupola. Nočem živeti tako. Težko mi je. Ko se začnem potapljati notri, je vse omenjeno. In ko sem gledal te posnetke, sem videl nekaj mojih prijateljev, ki so rekli, da je dobro, da so Rusi prišli, ker so bili tam “pritisnjeni” in niso smeli govoriti rusko.
Živel sem v Mariupolu in nikoli me niso vprašali: “Zakaj ne v ukrajinščini.” Tega vprašanja še nisem slišal od nikogar. Tudi če vzamemo vrtce, v šolah še bolj ali manj učitelji govorijo ukrajinsko, v vrtcih so si učitelji popolnoma zlomljali jezike, saj niso mogli normalno govoriti ukrajinščine. In nihče jim ni ničesar povedal.
Ko sem se preklopil na ukrajinski jezik, sem imel tako mrtvo uto, saj nisem mogel pravilno prenest misli. Iz ukrajinskega sem preklopil v rusko, ko pa sem dva meseca govoril, je vse postalo bolj ali manj normalno.
Mnogi imajo samo notranje strahove. Ljudje mislijo, da zvenijo nekako narobe, da bodo videti smešno, vendar to še zdaleč ni primer. In kako si prišel do odločitve, da preklopiš na ukrajinsko?
Preden sem prišel v Lviv, sem vedno slišal rusko. Decembra lani smo bili v Kijevu in tam tudi v ruščini. Sploh nisem vedel, da imamo v Ukrajini regijo, ki govori povsem ukrajinsko. Samo nisem razmišljal o tem.
Prišel sem. Srečal me je boter in stojimo na postaji, fotografiramo in človek gre mimo. Pred nosom mu mrmra nekaj, da je »naivnik takoj viden«. Nisem takoj razumel, zakaj. Potem sem šel v trgovino in pogledal, in piše: “Ukrajinci, ki govorijo rusko, ko govorite ukrajinščino, niste smešni, ampak zelo v redu.” Nekaj takega.
Spoznal sem, da vsi tukaj ne govorijo tako kot naši. Ne samo v supermarketu, blagajnik govori ukrajinski z vami, ampak vsi.
Za otroke smo določili takšno pravilo, da lahko doma govorite jezik, ki ga želite, ko pa greste ven, lahko govorite ukrajinščino. In nekako je izginilo. Z možem se zdaj pogovarjava, pogosto preklopiva na ukrajinsko, nato rusko, nato pa še enkrat.
“Po zmagi grem domov in si nataknem veliko zastavo”
Kaj boste najprej naredili po zmagi?
Veš, bilo je zelo, zelo veliko možnosti. Najprej sem mislil, da grem takoj domov. Potem sem mislil, da moram iti sam. Rad bi šel domov in tam postavil veliko zastavo. Z možem se šalila, da se bova vsako jutro zbudila ob pesmi Ukrajine govorcev.
Pravzaprav razumem, da bistvo ni niti v tem, ali bom imel službo ali ne, ampak da ne razumem, kako lahko živim z ljudmi, ki so za “ruski svet”, vendar se bodo mnogi od njih vrnili.
Če prej nisem bil pozoren, ko so mi nekaj povedali za Rusijo, potem po vojni… Torej, 2-3 dni pred vojno, sem začel misliti, da nočem komunicirati s takšnimi ljudmi, vendar je bilo prepozno.
Nimam pojma, kako priti tja in živeti z njimi. Mnogi pravijo, da naj bi bila naša vojska kriva za obstreljevanje. Ne vem, kako živeti s takimi ljudmi. Ne bodo vsi odšli. Učili bodo naše otroke, prodajali nam izdelke. Nočem deliti mesta z njimi, zato še ne vem.
Hočem iti na morje. Nismo navajeni na morje, ampak smo živeli v bližini. Posebej smo kupili stanovanje, od katerega gremo na morje za 5 minut. Ko moja hči še ni šla v vrtec, sva bila vsak dan na morju. Od jutra do 11h, potem pa spet zvečer. Dvakrat na dan smo imeli morje. In pozimi so šli tja. In spomladi…
