So-organizatorka KharkivPride in aktivistka za človekove pravice Anna Zyablikova se še nikoli prej ni povezujela z vojsko. Do 24. februarja je živela popolnoma civilno, čeprav precej aktivno, življenje: dobila je drugo visoko izobrazbo, zbrala aktivno mladino za različna dejanja v njenem domorodskem Kartuvu, veliko potovala. Vendar pa je polna vojna spremenila vse in je morala veliko prostovoljno prostovoljno, podarijati, ostati budna ponoči. A to ni bilo dovolj in nekega dne je Anna prišla v vojaško registrsko in vpisno pisarno, brez dvoma, da je zdaj njeno mesto v vojski.
Anna Zyablikova nam je povedala, kako se je njeno življenje spremenilo po vstopu v Ukrajinske oborožene sile, o stereotipih o ženskah v vojski in zakaj ne pove vsem o njeni spolni usmerjenosti.
“V Kharkivu sem spremljal, kako na netopirje vplivajo eksplozije in zračni alarmi”
“V civilnem življenju sem zoologinja, specialistka za netopirje, znanstvenica in so-organizatorka ponosa v Kharkivu,” Se začne naš pogovor Anna Zyablikova. Pozno zvečer se pogovarjamo preko video povezave, saj ima čez dan Ani veliko dela: mobilizirani nenehno prispejo v vojaško enoto in jih je treba nekam poslati, najti položaje zanje. Zdaj Anna dela kot delavka v enem od na novo ustvarjenih polkov Oboroženih sil Ukrajine, pred nekaj meseci pa je bila v Belgiji, kjer se je ukvarjala z znanostjo.
“Zadnje dve leti sem študiral na mednarodni magistratiji v programu Erasmus z diplomo iz tropske ekologije in biotske raznovrstnosti. Zaradi polne vojne je nisem bil zmožn pravočasno dokončati. Polna vojna me je razjedla. Bil sem v Belgiji. Imel sem krivdo preživelega, čeprav sem poskušal sam zanikati, sem mislil, da je vse v redu. Obenem pa nisem mogel umiti niti teden dni, pozabiti jesti in piti v enem dnevu, ves čas sem poskušal nekako pomagati ukrajinski oboroženim silam,” se spominja Anna Zyablikova.
Lani je Ani diagnosticirali anksiozna motnja, vojna je samo poslabšala njeno čustveno stanje. Zavedajoči se, da življenje v tujini postaja moralno vse težje, si upa vrniti v Ukrajino. Bila je sredi maja: Anya pride v Lviv in takoj ugotovi, da je bila to prava odločitev.
“In tukaj sem postajal vse boljši in boljši, saj so bili v bližini moji bližnji, družba, ki mi je v duhu blizu. Ker je tudi v Belgiji, ki zelo podpira Ukrajince, akademska skupnost razpravljala, da je treba zagotoviti štipendije študentom iz Ukrajine, ki so trpeli zaradi vojne, pa tudi Rusom in Belorusom. In fundacija, imenovana Pomoč Ukrajini, hkrati zagotavlja štipendije Ukrajincem in Rusom. In vse to mi je povzročilo neprijeten občutek, saj se zdi, da nam resnično pomagajo, a nekako je vse to narobe,” se spominja Anna Zyablikova.
Dva tedna v Lvivu se je Anya prostovoljno javila na železniški postaji, predvsem pa je pomagala pri prevajanju drugim zdravstvenim prostovoljcem. Po tem se odloči, da gre v svoj domorodski Karkiv, kjer se zračni napadi in obstreljevanje ne ustavijo. V teh okoliščinah se celo poskuša vedeti.
»Tam sem celo študiral netopirje, posnel posnetke njihovih glasov z ultrazvočnim detektorjem, ugotovil, kako so nanje vplivale eksplozije in zračni alarmi. Tako je šlo moje poletje,” se smeji Anna.
Zavedajoč se, da se psihično v Ukrajini počuti veliko bolje tudi pod stalnim obstreljenjem, Se Anna Zyablikova odloči, kaj lahko stori veliko več za svojo domovino in se pridruži vojski.
»Izvedel sem za novousnažen polk v Oboroženih silah Ukrajine, katerih vrednote so mi bile všeč, in se odločil, da sem pripravljen vstopiti v vojsko. Avgusta sem dobila intervju in 1. septembra sem sedla na avtobus z mobiliziranimi in prispela v enoto,” pravi Anna.
“Pozimi, pravijo, je dolgočasno na frontah”
Anna Zyablikova je bila najeta kot delavka, saj brez prejšnjih vojaških izkušenj ženske niso sprejete za bojne položaje v Oboroženih silah Ukrajine. Sprva se spominja Anya, je bila razburjena, ker je želela priti na fronto in neposredno sodelovati v sovražnostih. S časom pa je spoznala, da je delo, ki ga dela, zelo pomembno.
“Tu sta dve točki: prvič, zdaj je jesen in do trenutka, ko bodo vsi na treningih, bojnem usklajevanju, bo prišla zima. In pozimi, pravijo, na fronti je zelo dolgočasno, hladno in še posebej se nič ne zgodi. In tako sem se sam odločil, da imam zdaj koristi od kraja, kjer sem. Bližje pomladi bom lahko opravil tečaj mladega borca in spremenil specializacijo,” pravi Anna.
Delavka v Oboroženih silah Ukrajine je nekaj podobnega hr specialist, Anya šali, ker morate opraviti intervjuje z ljudmi vsak dan.
»Odločili smo se za razsežnost našega polka in v mesecu dni je bilo potrebno registrirati na stotine novih ljudi, najti jim vse položaje. Zdaj že sodelujemo z ekipo, organiziramo ljudi, zbiramo podatke za prijavo za finančna plačila itd., »Anna Zyablikova pove o njenem vsakdanjem življenju.
Zdaj Anna Zyablikova služi kot delavka v napadalnem polku, v prihodnje pa namerava spremeniti specializacijo (instagram fotografija)
Polk, v katerem služi Anna Zyablikova, je napadni polk, torej je namenjen izvajanju aktivnih sovražnosti. Ljudje, ki so tukaj poklicani, so intervjujani in posebej izbrani. Anna pa pravi, da včasih pride do situacije, ko je treba mobiliziranim dodatno pojasniti, kaj je napadna enota.
“Na primer, oseba pride v napadalno enoto in mi reče: “Veš, hočem nebojevsko pozicijo, popravimo avtomobile.” Ponujam mu mesto v popravilu. In rekel mi je: “In to popravilo se bo dogajalo tukaj, na mestu stalnega uvajanja, ali nekje tam – na prvi črti?”. In na kaj moram odgovoriti? To je vojna, imamo napadno enoto in seveda, da bo včasih potrebno iti na “polja”. Skratka, delo z ljudmi je tudi dragocena in zanimiva izkušnja,” pravi Anna Zyablikova.
“Hočem, da se te dotaknejo vsaj nekje, tudi na roko, a se te dotaknejo”
Osem let vojne v Ukrajini ženske v vojski ne dojemajo več kot nekakšnega “nenaravnega pojava”. Včasih pa v komuniciranju z vojaškimi možmi pride do kršitve osebnih meja v paru z nadlegovanje, pravi Anna Zyablikova.
“Moški s tabo pogosto pokroviteljsko komunicirajo, še posebej tisti na visokih položajih. Vse se začne na taktilni ravni – na začetku, še posebej, ko niso vedeli, da se lahko postavim zase, so se vsi hoteli skloniti, reči nekaj v uho, se dotakniti rame, objeti pas. Želim, da se te dotaknejo vsaj nekje, tudi po moji roki, a se te dotaknejo: “Anna se spominja z nezakritim gnusom.
“Vse sem takoj ustavil. Izgledala sem nenormalno, ampak vseeno mi je. Rekel sem, da mi ni všeč in da se mi ni treba dotikati. Potem jih je večina prenehala s tem,” je dejala vojska.
Po mnenju Anne Zyablikove v njenem polku ni bilo pravega nadlegovanja žensk, obstajajo pa primeri, ko se starejši moški poskušajo spogledovanje.
»To je iz nekega razloga, mislijo, da je pokazati seksualizirano pozornost ženski zelo kul in da si ga vsaka ženska resnično želi. In ko jih napadeš na to, ne razumejo, kaj je narobe,” zasliša Anna.
Namesto tega, poudarja vojska, so mlajši moški in bolj motivirani, da služijo vojski, bolje razumejo vprašanje osebnih meja in spoštujejo tako ženske kot moške v vojski.
»Pred kratkim smo imeli primer, ko je eden od policistov s svojo kritiko spravil dekle do solz, kar je bilo izraženo v neetični obliki in tudi med ekipo. Bilo je zelo grdo. In vesel sem, da je ta oseba prejela povratne informacije od mnogih drugih vojakov, ki so še mlajši v činu, vendar so se postavile za dekle. Torej vidim, da imamo vsaj nekaj zavedanja o težavah v polku in sodelujemo z njim. Seveda je še daleč, saj je nemogoče vzeti in izganjati vse seksiste. A zaenkrat se nekatere odkrito grozne stvari ne dogajajo in to ugaja,” pravi Anna Zyablikova.
V polku, kjer služi vojska, je veliko žensk, tudi tistih z visokimi čini. Komunikacija z njimi, pravi Anna, je enostavna in sproščena. “Tu je lažje delati z ženskami,” pravi Anya.
“Ko me ljudje vprašajo, kakšne tipe sem imel, sem v šali odgovoril, da sem imel tako fante kot dekleta”
Anna Zyablikova je panseksualka in ima izkušnje v odnosih z ženskami in moškimi. Nosi chevron z enorogom – je simbol LGBT vojske, o pomenu tega chevrona pa ne pove vsem.
“Sprva sem začutil situacijo, nikomur ničesar nisem povedal. Veliko lažje mi je, ker sem panseksualna, kar pomeni, da sem imela odnose tako z dekleti kot moškimi. Ko me vprašajo, kaj sem imel Potem pa na humoren način odgovorim, da sem imel take in take fante in takšna dekleta. In v bistvu ga vedno predstavljam kot “zanimivo dejstvo o meni: moj bivši v bolnišnicah”. Zdi se, da gre za vojno, vendar se zdi, da gre za mene,” pojasnjuje Anna.
Ženske+ženske odnose dojemajo lažje kot moški+moški, še posebej v vojski, pravi Anna Zyablikova.
“Za ženske je lažje, ker ženske niso jemane resno, zato lahko marsikaj odlašam kot šalo. Obstajajo tako prednosti kot slabosti. Po eni strani vas ne jemljejo resno in nekomu morate nenehno nekaj dokazovati. Po drugi strani pa nekatere stvari, ki bi na strani človeka povzročile agresijo, so nam dovoljene. Na splošno pa žensko+žensko razmerje lažje dojemamo. Veš, moški se norčujejo iz gejev, ne zato, ker sami ne marajo gejev, ampak zato, ker se ne radi počutijo predmetno in nemočno. In ženska se pogosto počuti kot tak predmet,” je dejala Anna Zyablikova.
Pred kratkim je Anni uspelo zbrati več kot 300 tisoč Uah za potrebe njenega polka, in ona je izvedla zbirko točno kot LGBT vojska. Po besedah dekleta jo je celo zanimalo, kako aktivno bodo ljudje odvrgle denar, ki ga zbira nekdo iz LGBT+ skupnosti.
“Denar sem zbral kot LGBT vojak in to sem storil na Twitterju, Instagramu in s pomočjo precej škandalozno kartuške javnosti na Telegramu. In to je bil nekakšen eksperiment zame: da vidim, koliko ljudi iz kartuške javnosti vrže denar na osebo, ki piše, da je LGBT. Pogledal sem reakcije in seveda, da so bili tudi pregledi shlodevanja, vendar so bili mnogokrat manjši od laskavega. In tako je bilo zaradi te javnosti mogoče zbrati 100 tisoč UAH, skupaj pa so mi ljudje vrgle 335 tisoč uah in jaz sva hitro zaprla honorar,” pravi Anna Zyablikova.
Zdaj Anya zbira opremo zase, ker namerava iti na vojaško vadbeno podlago za usposabljanje, da bi pridobila bojne sposobnosti. “Sem v oboroženih silah Ukrajine in tukaj morate biti pripravljeni na vse,” konča pogovor Anna Zyablikova.
***
Po našem pogovoru je Anya za to zgodbo poslala eno kratko, a pomembno sporočilo: “Pozabil sem dodati, da sem v vojski spal in jedel rutino. In celo zmanjšal sem odmerek antidepresivov.”
Gradivo je bilo ustvarjeno s podporo nevladne «Ženske v medijih” in Ukrajinski ženski sklad. Avtor je odgovoren za vsebino informacij. Predstavljene informacije ne odražajo vedno stališč UWF
