Je bila vojna Rusije proti Ukrajini neizogibna? Da in ne. Če pogledate v razmeroma nedavno preteklost, je mogoče trditi, da so imeli tako imenovani globalni akterji naenkrat veliko priložnosti za izmik tako usodnega razvoja dogodkov. Vse je bilo odvisno od njihove dejavnosti, usmerjene v pravo smer do običajne točke bifurkcije. Glede mene je bila takšna točka leto 2012, leto tako imenovanega “drugega prihajajočega” Vladimirja Putina. Poskušal bom razložiti, zakaj je bilo takrat.
Leta 2008 je Rusija napadla Gruzijo in zasedla del gruzijskega ozemlja. Mnogi so nato opozorili, da bo Ukrajina naslednja. Na koncu se je to zgodilo, vendar se v tem trenutku ideja o invaziji na Ukrajino po mojem mnenju še ni kristalizirala v Kremlju.
“Želite, da začnemo vojno z Ukrajino zaradi Krima. To je popolna neumnost,” je na eni od tiskovnih konferenc tega časa tulil ruski predsednik.
Pomembno je, da je bil predsednik (ali kot so ga v šali imenovali “zitz-predsednik”) v tem času Dimitrij Medvedev. Putin bi mu lahko formalno očital agresijo in če že kaj, se izkaže, da je bel in puhast. Spomnimo se, kako se je kot predsednik vlade še naprej spogleduje z Zahodom. In tudi pri nekaterih ukrajinskih oblasteh, vsaj z isto Yulio Tymoshenko.
In tudi s Poljsko. Spomnimo se, kako je Putin leta 2009 prišel v Gdansk ob obletnici izbruha druge svetovne vojne, vnel vence na grobove poljskih in sovjetskih vojakov. Poleg tega je postal prvi vodja Kremlja, ki je aprila 2010 obiskal Katyn. Ja, takrat se je za Poljsko zgodila velika tragedija: v Smolensku je strmoglavilo predsedniško letalo, katerega napad je bil predsednik Lech Kaczynski in skoraj sto drugih vladnih osebnosti najvišje ravni. In tudi ta incident se je Putinu uspelo obrniti v svojo korist, izraziti sožalje, izpustiti solzo, obetavno pomoč pri preiskavi.
Medtem je ameriški predsednik Barack Obama vzpostavljal dobre odnose s Kremljem. V Moskvo je poslal svojo državno sekretarko Hillary Clinton, ki je Rusom prinesla simbolični gumb, ki naj bi pomenil ponastavitev. Ironično je, da so Američani naredili napako in namesto “nalaganja” so zapisali na gumb “reload”, ki je bil, kot že vemo, veliko bolj resen.
Nemška kanclerka Angela Merkel je objela Putina in skupaj lansirala Severni tok. Takratni francoski predsednik Nicolas Sarkozy in italijanski premier Silvio Berlusconi sta se razglasila za zveste Putinove prijatelje. K njemu so prišli v “Valdai Club”, ki se je smelo pokvariti z impresami, prazniki, lovi.
Tako skupna ljubezen svetovnih voditeljev je Putina navdihnila, da je mislil, da je, kot pravijo, že zgrabil Boga za brado. Da bi lahko naredil vse.
Naj vas spomnim na dogodke druge polovice leta 2011. Dimitrij Medvedjev (v tem času še predsednik) je sporočil, da ne namerava voditi drugega mandata. In da se Putin vrača na svoje “legitimno” mesto. To je razjezilo številne liberalno-miselne Ruse, ki so iz nekega razloga z Medvedjevim povezali upe za nadaljnjo demokratizacijo in modernizacijo Rusije. Kdo je še nosil rožnate očala, jih je takoj odvrgel.
Ogorčenje je zrasel v množične proteste. Danes se zdi, da so ti številni tisoči dejanj jeseni 2011 na trgu Bolotnaya ali na Aveniji Saharov nekaj drugačnega življenja. V zadnjih letih se v Rusiji ni zgodilo niti nekaj takega.
Putin se je prestrašil, spoznal je, da bo njegova moč, če bo šel družbeni razvoj v to “Maidansko” smer, resno ogrožena. Zato se je odločno odločil, da je za njegovo politično preživetje nujno, da preneha igrati demokracijo in začne zaostriti oreščke. Varnostnim silam je bilo ukazano, da se demonstratorji obravnavajo čim bolj brutalno. In protestniki sami so začeli biti obsojeni na nekatere zaporne kazni brez primere zaradi minimalne krivde, na primer zaradi dotikanja ščita posebnih enot.
Ker je zamašitev demokratičnih procesov v Rusiji na Zahodu nedvomno povzročila negativen odziv, se je Kremelj odločil, da bo postopoma zmanjšal spogledovanje z demokratičnim svetom. Sladek nasmeh je začel nadomeščati grimasa ustrahovanja.
Takrat je bila prvič na uradni ravni dana izjava o priklopu Krima kot političnega cilja. Vendar pa še ni bil Putin tisti, ki je to povedal, ampak vodja Putinovega volilnega štaba, direktor Stanislav Govorukhin. “Prenos Krima leta 1954 in nato sedanje bivanje v Ukrajini imenuje živo zgodovinsko krivico do Rusije in ruskega ljudstva”. Zdravo, Elon Musk.
Putin osebno v tem času (konec leta 2011 – začetek leta 2012) še ne govori neposredno o namenu zaplinjanja polotoka. Vendar pa ne razume ali oteže Govorukhina, ki pa tezo o Krimu postavlja v uradno brošuro kampanje “101 vprašanje za glavo shtabu”.
Tako se bo ruski voditelj še dve leti pretvarjal, da nima namena vplivati na Krim. Celo tri mesece pred prisvajanjem, decembra 2013, v naslednji “Neposredni liniji z ljudmi”, je on, odgovarjajoč na vprašanje iz dvorane o tem, da je treba “zaščititi sootetstvennikov na Krimu”, zagotovil, da “nimamo namena mahati saber, uvajanje vojakov”. Obljubil je, da bo vse to rešil na diplomatski ravni. Čeprav je bila v resnici odločitev o poklicu in priklopu že dolgo sprejeta.
“Rusija je imela izbiro: postati zaveznik Zahoda ali vazal Kitajske. Putin se je odločil tako, da je naredil katastrofalno napako. Namesto, da bi postala manjša Kitajska, Rusija hitro postaja velik Iran: teroristična država z jedrskimi bojevnicami,” je v svojem članku v publikaciji dejal nekdanji poljski zunanji minister Rodosław Sikorski. Krytyka polityczna.
Ker je bila takšna protizahodnja pot razvoja že izbrana, bi pričakovali, da se napadu na Ukrajino ni mogoče izogniti. Poleg tega ne bo omejena na delne poklice Krima in Donbasa.
Spomnite se članka Vladislava Surkova, nekdanjega pomočnika Putina in nekdanjega predsednika vlade Rusije
pod imenom “Kam je izginil kaos? Razpakiranja stabilnosti» objavljeno v reviji »Trenutni komentarji« novembra 2021? Na predvečer obsežne invazije na Ukrajino Putinov zvesti vazal pojasnjuje, zakaj je ruska zunanja agresija neizogibna. “Socialna entropijo je zelo strupen. Delo z njo doma ni priporočljivo. Odneti jo je treba nekam daleč. Izvoz za odstranjevanje tujega ozemlja. Že stoletja se ruska država s svojo ostra in sedentarno politično notranjostjo ohranila zgolj zaradi svoje neusmiljene želje preko lastnih meja… Za Rusijo nenehna širitev ni le ena od idej, ampak pravi obstoj našega zgodovinskega obstoja,” je dejal.
To pomeni, da Rusija, ki ima ogromne vire in velika ozemlja, ne želi usmerjati vsega tega velikega potenciala v korist socialnega razvoja. Seveda bi bilo v interesu ruske družbe, da se poda na pot približevanja z Zahodom, demokratizacije in modernizacije. Vendar tak scenarij ni bil v skladu s Putinovo politično paradigmo, ki je bila usmerjena v neusmiljene zadržanje moči. Zato se mu je tiranija z zdelo veliko bolj privlačna kot civilni napredek, za katerega je bila naravna izbira moči.
