Rusija je kolonialno cesarstvo, ki je vpleteno v številne zločine. Grehi Moskve pred svetom so zelo resni. Med njimi so genocid posameznih narodov, poseganje v suverenost in ozemeljsko celovitost drugih držav, prisilne spremembe meja, kolonizacija in rusifikacija, koncentracijska taborišča, pokoli, deportacije in represije. Toda kljub storjenim zločinom Moskva še nikoli ni bila privzeta pred sodišče. In nekaznovano zlo povzroča novo zlo.
Ruska polna vojna proti Ukrajini traja že sedmi mesec. Toda Rusi ne čutijo kesa ali kesa za izprosno agresijo. Pomanjkanje krivde je značilna značilnost ruske identitete, ki je tvorna skozi stoletja. Rusi so morda nezadovoljni z mobilizacijo, vendar ne kažejo znakov množičnega pokasa zaradi agresije na drugo državo.
Preusmerjati krivdo na druge in ne prepoznati lastnih zločinov je nacionalna stvar Moscovitov. Zanje so krivi vedno zahudljiv Zahod, slabi Anglo-Saksoni, agresivni Nato, mitski nacisti, ne pa oni. Tudi milijoni ubitih za Ruse niso razlog za pokešajo. Očitne stvari, ki povzročajo gnus in obsodbo pri normalni osebi, so v ruski zavesti precej sprejemljive. Vedno je bilo tako.
Rusi so od šole učili izkrivljanega dojemanja sveta. V tej fikciji ni mesta za zgodovinsko resnico. Dejanja agresije na druge države in grozne zločine se utišajo. Ali predstavljena skozi prizme prikrivanja evfemizmov. Zaostanek novih dežel s strani Moskve se razlaga kot “razvoj novih ozemelj”. Kolonizacija območja Sibirija in Daljni vzhod se ni veliko razlikola od kolonizacije Afrike in Latinske Amerike. Toda v ruski različici zgodbe so to iz nekega razloga povsem drugačne stvari. Zato si Rusija, ki je zadnje kolonialno cesarstvo, dovoljuje, da drugim državam za svojo kolonialno preteklost graja druge države.
Moskva je stoletja izvajala veliko dejanj agresije. Vendar pa imajo vsi v ruskih zgodovinskih učbenikih popolno utemeljitev. Vojne za vojskovanje so razglašene za poštene. Teritorialne nezakonite trditve Moskve do sosedov so popolnoma zakonite in upravičene.
Iz nekega razloga ruski zgodovinarji in propagandisti menijo, da je rusija imela vse razloge za izvajanje dejanj agresije v Evropi, saj je potrebovala dostop do nemrzujočih pristanišč in mor. Učbeniki odkrito ugotavljajo: zaoskovanje obale Baltskega morja je bila zgodovinska naloga Rusije. Toda iz nekega razloga druge države in ljudstva niso želele razumeti te iskrene širitvene želje Kremlja. Kakorkoli že, po besedah Rusov so naredili le tisto, kar so vrnili v dežele, ki so jim nekoč pripadale. Osvobodili so se, prerezali skozi okno v Evropo, zagotavljali “bratsko pomoč” – najljubše evfemizme zla imperija. Toda kako lahko “osvobodite” ozemlja, ki niso nikoli pripadala vam? Kako si lahko pripišete zgodovino drugih držav, iste Rusije, da bi nato svojim sosedom predložili teritorialne zahteve? Na to se je spomnila le Moskva.
Rusija je kolonialna država, katere ljudstva imajo pravico do samoodločenosti in samostojnega razvoja. Toda v svetu je iz nekega razloga običaj govoriti le o kolonialnih imperijih, ki so že dolgo izginili s političnega zemljevida. In ne opazite pošasti, ki sistematično uničuje vse narode.
Rusi so na šolskih mizah povedali, da so nacionalna osvoboditvena gibanja nekaj, kar se lahko zgodi kjerkoli, v Rusiji pa ne. V Rusiji je želja ljudi, ki so del tega, da bi pridobila neodvisnost, nesprejemljiv grozen zločin. Separatizem, ki ga je treba zadaviti v kali. Manifestacija nacizma, proti kateri se je treba silo bojevati. Po mnenju Rusov Ukrajinci ne imajo pravice do svoje neodvisne države. Zato je leta 1918 Nemčija lahko zasedla Ukrajino. Ko pa so horde boljševiške vojske napadle Ukrajino, to ni bila invazija, temveč notranja ukrajinska vojna proti “bourgeois nationalists”.
Rusi ne priznavajo genocida ukrajinskega naroda v dvajsetem stoletju. Nimajo notranjega občutka krivde za milijone ubitih Ukrajincev. Kakor tudi ni pokeša za vse zločine komunističnega režima. Zato Leninov truplo še vedno leži nepokopno v Moskvi. Ulice v Ruski federaciji so poimenovane po komunističnih voditeljih. In Leni spomeniki stojijo na trgih mest in mest agresorske države.
Rusi s peno v bližini ust bodo dokazali, da so Sami Ukrajinci umrli od lakote, jih dali v koncentracijska taborišča gulag, uredili deportacije in represije. In zdaj sami obstreljujejo svoja mesta in ubijajo civiliste. Takšna je njihova obsedena vizija sveta in obrnjena ideja vzročnih odnosov. V državi, kjer Stalin velja za enega najboljših vladarjev v zgodovini, vlada povsem drugačna morala.
Ko je tretji rajh leta 1945 izgubil vojno, zmagovalci niso dvomili, da je krivda za njeno resolucijo ne le s Hitlerjem. Nihče ni bil pod nobenimi iluzijami, da samo en Hitler s svojim notranjim krogomodgovoren za holokavst, vsi Nemci pa niso krivi za nič. Predsednik ZDA Franklin Roosevelt je jasno povedal: “Nemški narod mora razumeti, da je ves narod sodeloval pri brezakonju, v zaroti proti sodobni civilizaciji.” Zato denazifikacija Nemčije ni bila zgolj obsodba voditeljev Tretjega rajha, temveč nekakšna prisila k pokenju. Zavedanje odgovornosti celotnega naroda za agresijo, za genocid, za zločine proti človeštvu.
Nemci so bili prisiljeni izkopati množična grobišča. Mnogi od njih so bili na silo odvzeti v koncentracijska taborišča, da bi pokazali zločine tretjega rajha. Nemci so s svojimi umori in mučenjem milijonov ljudi pokazali posnetke časopisov. Sodišča so obravnavala 3,6 milijona primerov, ki vključujejo navadne državljane v zločine nacističnega režima. Plakati “Ti zločini so tvoja krivda” obešeni na ulicah.
Iz knjigarne in knjižnic po vojni Nemčije je bilo zajeto okoli 30 tisoč naslovov knjig, ki poveličajo nemški imperializem. Nemški učbeniki zgodovine so bili spremenjeni. Iz njih so izginili odstavki o veličastnih zmagah nemškega orožja z ideološko utemeljitvijo za zmago drugih narodov in teritorialnih zahtevkov. V šolah so otroke začeli učiti, da je Nemčija odgovorna za zločine in začetek 2. svetovne vojne. Znanstveniki so se pridružili procesu preoblikovanja javne zavesti. Slavni filozof Karl Jaspers je trdil: “Vsaka oseba je odgovorna za to, kako mu vlada skupaj z drugimi.”
Denazifikacija Nemčije je bila uspešna. Čeprav je trajalo veliko let. Danes so Se Nemci izjašnjali za krive za zločine 2. svetovne vojne. Na ulicah njihovih mest ni spomenikov Hitlerju, Goebbelsu ali Himmlerju. Znaki na hišah, imenih kvadratov in kvadratov ne poveličajo znanih osebnosti Tretjega rajha. Ker se je Nemčija izjašnjala za krivdo agresije in pobijanja milijonov.
Rusija je odšla povsem drugačni poti. Čeprav je Moskva skupaj s Tretjim rajhom neposredno odgovorna za izbruh druge svetovne vojne, zločini rusko-komunističnega režima pa niso nič manj kot zločini nacistov, v ruski družbi ni znakov kesanja ali obsodbe. Nasprotno, obstaja živalska fascinacija s svojimi zločini in grozijoča arogantna: “mogoče pavtarit.” Poveličevanje in poveličevanje lastnega imperializma in upravičevanje politike uničevanje drugih narodov.
Vse to je posledica nekaznovanosti. Rusija si je dolgo zaslužila nürnbergsko razsodišče. O denazifikaciji, demilitarizaciji in dekolonizaciji. Toda doslej se ji je uspelo izogniti. Kar ima zelo slabe posledice za ves svet. Nekaznovano zlo povzroča novo zlo. Depraves, uničuje vse otekline pameti. Spremeni ljudi v zombije programiranje ubiti in ne more razmišljati zunaj sistema. Rusija ima zelo resno izkušnjo vojn za vojskovanje, širitev in uničenje celotnih narodov. Ve, kako proizvajati vrhunske laži in ogrožati druge. Ni pa izkušenj s pregonom, kaznijo, kesanjem.
Za odgovornost Rusije in za zagotovitev, da nikoli več ne ogroža drugih narodov in držav, jo je treba nespamoteno oceniti. Imperij zla imenujemo imperijem zla. Genocid je genocid. Kolonialna politika – kolonialna politika. In da se ne igramo z abstraktnim evfemizmom in poskušamo s svojimi posebnimi interesi upravičiti še eno dejanje agresije Moskve. Zlo, ki ga Rusija nosi na svet že več stoletij, je treba končno kaznovati.
