Nastya Shlomey iz Donjeck regije, iz urbanega tipa naselja Velyka Novoselka v volnovakha okrožju. Vedno je sanjala o študiju v Donjecku, a je zaradi svojega poklica vstopila v medicinsko šolo v Zaporižiji. Ko je Rusija sprožila popolno invazijo, se je dekle preselilo k očetovemu prijatelju v ivano-frankivski regiji. In tam je našla ne le nov dom, ampak novo družino, novo “svojo”: poročila se je.
Osebna zgodba me povezuje z Nastyo in odločil sem se, da jo povem v okviru projekta SVOY. Način, kako sva se srečala, je klasična zgodba, ki dokazuje, da nesreče včasih niso naključne.
Predstavljajte si: mestece Nadvirna v karpatski regiji, kjer vsi vedo vse. Poroko imam. Tako se zgodi, da se dandanes v registru zabeleži še en par. Račun je prestavljen, ker so nekatere dame vse zamotale in nas zapisale še en dan. Živčna sem in sem že duševno nesoječa punca, ki mi je ukradla čas. Družino sprašujem, če jo kdo sploh pozna. Presenetljivo, nihče. Najdem jo na socialnih omrežjih – migrantka. Tako se je zamislila ugotoviti, kdo je in kako se je zgodilo, da se je poročila v ivano-frankivški regiji.
Anastasijino zgodbo je izdal Kanal 24. Z dovoljenjem kolegov ponovno natisnemo besedilo.
***
“ATO in JFO na nas ni vplivala. Toda to se je spremenilo 24. februarja.”
Povej nam, kako si živel. Je bilo blizu spredaj ali si se moral premakniti?
Sam sem iz donjeckskega območja, iz Velyka Novoselka, to je volnovakha okrožje. To je naselje urbanega tipa, za približno 15 tisoč ljudi. Blizu Smo Volnovakha, blizu Mariupola.
Ko se je ATO začel leta 2014, takrat ni vplival na nas. Poleg nas so bila mesta, ki so bombardirali, a nismo bili. Velyka Novoselka se nahaja bližje meji z regijo Zaporiža, zato ni vplivala na nas in takrat se nismo nikamor preselili.
Nastya v središču Velyka Novoselka. Fotografija vljudnim kanalom 24
Načeloma smo tako živeli do 24. februarja. Celo življenje sem mislil, da bom študiral v Donjecku, ker je bilo pol ure, da grem tja z avtom. Nato se je začel ATO in iz očitnih razlogov nisem šel v Donjeck, ampak sem vstopil v Zaporižjo. Od leta 2017 živim tam: tam imam študij in delo. Delal sem na kliniki kot zdravnikov pomočnik.
Ste bili večkrat v Donetsku?
Seveda je vse moje otroštvo izginilo tam. Tam imamo sorodnike – babicino sestro, materine brate in sestre. Vsak mesec smo hodili. To so zelo topli spomini. Imam veliko fotografij od tam, ampak vse so na računalniku doma. In zdaj je nenehno obstreljevanje.
Koliko vaših sorodnikov je ostalo v Donjecku pod okupacijo?
Ja, skoraj vsi, samo en sorodnik je ostal za Uzhhorod. Tam imajo vsi stanovanja, delo in ga niso mogli zapustiti.
Žal so nekateri naši sorodniki podprli Rusijo. Od takrat se z njimi nismo pogovarjali, ker smo vedno bili nad Ukrajino. Nehali smo jih kontaktirati.
Toda babica sestra je ostala tam. Nikamor ni hotela iti, saj ima veliko stanovanje in sorodnike.
Bil sem v 9. razredu in spomnim se, da smo imeli veliko priseljencev. Bilo je 10 novih, veliko ljudi je prišlo k nam. V 11. razredu so bili tisti, ki niso želeli končati šole v “DPR”, no, ker kam bodo potem šli? Samo v Rusijo. In niso hoteli iti v Rusijo. In prišli so k nam.
“Dobil sem celo vodo v bučko”: o prvih dneh invazije
Kako se je za vas začel dan 24. februarja?
Bil sem v Zaporizhiji. Moje jutro je 24. februar – zbudim se, ker sem imel izmeno. Grem v našo delovno skupino, in tam vsi pišejo: “Karkiv je bombardirajo, bog, vojna se je začela.” Mislim, da se je vojna začela. Neka vrsta vzgoje, grem delat.” Potem pridem v službo, mama me pokliče na Viberja, joka, reče: Bog, Nastya, vojna se je začela. In še vedno si tako daleč, da si tam sam.”
Potem se spomnim razburjenosti, da moram dvigniti gotovino, kupiti hrano in pomislim: “Bog, imam zapise pacientov do večera, mislim, kako bom šel kupiti.”
Od 15 pacientov so prišli trije. Prej smo diplomirali, ker mnogi zdravniki niso šli v službo. Domov sem šla z nerazumljivim občutkom.
Prvi dan še vedno ni bilo anksioznosti. Odhajam in tako me je strah, solze v očeh. Začelo se mi je dojemati, da se je vojna začela, jaz pa sem sam. Punca je živela z mano, a je odšla prvi dan. dom kirovohrad regiji.
Rekli so, da lahko ugasnejo luči in vodo. Pobral sem čim več vode. Tudi v bučko.
Ta prva noč mi je bila zelo težka, ker sem se bala zbuditi zaradi eksplozij in ne vem, kaj naj naredim. Bal sem se zaspati. Dolgo sem sedel na internetu, da ne bi zaspal.
Zavlekla sem ta trenutek, da spakiram zaskrbljujoče kovček. Tako strašljivo je, da se mora končati. Drugi dan sem se zbudil in se odločil, da ga moram zbrati, da bodo vsi dokumenti v bližini. Imam torbico O, vse sem dal v torba in sem samo fit v torbico vse moje življenje: vse moje dokumente, naprave, in tako naprej.
Nastynino torbo, s katero je zapustila hišo. Fotografija vljudnim kanalom 24
Naslednji dan nisem šel v službo, ker je bila klinika zaprta. V delovnem klepetu sem zapisal, da me je zelo strah, da bi me pustili pri miru. Kolegi so me začeli klicati in jaz sem šel k njim.
Odpisal sem starše, rekli so: “Pridite k nam v donjecksko regijo.” Rekel sem, da ne bom šel, ker nisem vedel, kje je bolje. Čakal sem na trenutek, da ugotovim, kje bi bilo varneje. Od drugega vojnega dne sem spal le v kopalnici, kjer so mi dali vzmetnico in blazino. Radijski in zračni napadi so se nadaljevali zelo pogosto. Naš radio se ni ugasnil, zaspala sem in se zbudila.
Nastya je spala samo v kopalnici prvih tednov v Zaporozhye. Fotografije, ki jih kanal 24
“Greš z mamo in greš v ivano-frankivsko regijo”: o evakuaciji iz Zaporozhye
Teden vojne je minil, mogoče en in pol, oče me je poklical in rekel: “Ti in tvoja mama gresta in greta na zahod Ukrajine.” In jaz rečem: “V smislu? Nikamor ne grem.” Moja mama kliče, joka, pravi, da sem daleč, ne z njimi, so prestrašeni. Naslednji dan mi je oče pripeljal mamo v Zaporižjo.
Potem so še vedno obstajali brezplačni evakuacijski vlaki. Bila je strašna čakalna čakalna redu: če ne prideš na ta vlak, ne boš šel. Takrat je bilo še vedno zelo hladno. Z mamo sva stala in oče je rekel “pa-pa” in odšel. Oče ni poskušal oditi, ni hotel. Ker imamo še dva dedka in dedka v Donjecku, jih ne bi mogli zapustiti.
Bilo je veliko ljudi, se mi zdi, vsi Zaporozhye. Spomnim se, da se je bližal vlak in človek, ki je stal bližje ploščadi, je držal majhnega otroka nad njim, da bi ga najprej spustiti na vlak. Ker so dali prednost ljudem z otroki. Vse si ogledam in tako: “To je vojna.” (Nastya ima solze v očeh tukaj).
Komaj smo sedli na vlak, vrata so se zaprla za nami. Namesto 54 sedežev je bilo v avtu 300 sedežev. Spala sem na tretji polici – kjer so vrečke posuljene. Z mamo sva bila v vestibulu in mislila, da bova morala spati tam. Spoznal sem dekle iz Zaporozhyeja, ki je potovalo tudi z mamo. Šli smo po prazne sedeže, ker smo mislili, da zagotovo nekdo leže na mestu sam. Našli smo kraje. Moja mama je spala z žensko na polici, jaz pa na tretji. Imel sem modrice na gležnjih iz te trde table.
Evakuacijski vlak bi lahko v vsakem avtu namestil 300 ljudi. Fotografije, ki jih kanal 24
“Lupina je letela 50 metrov od očeta”
Oče je medtem odšel domov k Velyki Novoselki. Očeva mama, moja babica, živi poleg nas. In v sosednji vasi Staromlynivka, ki je zdaj pod okupacijo, so živeli stari starši – to so mamini starši. 5 dni nisva imela zveze z njimi. Bili so že pod okupacijo. Pet dni sta sedela v kleti. Bila je hrana, ker sem, hvala bogu, bil prenagjen. Po petih dneh sta se dobila v stik, oče pa jih je odpeljal k nam domov. V tem času nas niso ustrelili in stari starši so že bili ustreljeni.
Ne zgrešite : “Na varnem sem. in sorodniki so se treskali v kleti”: Ivan iz Borodyanke o vojni in lastnih poslih v Lvivu
Potem so vsi živeli v naši hiši, si namestili klet. Ampak začeli so streljati na nas. Rekel sem jim, naj zapustijo Velyko Novoselko, da obiščejo moje stanovanje v Zaporizhiji. Niso hoteli. Do zadnjega. “No, kamor bomo šli, je tu do konca življenja, ne bomo šli.” Na koncu pa so odšli po eni situaciji.
Oče je šel ven nahraniti pse. Le 50 metrov od očeta je v hlev priletela lupina. To je samo ruleta, ampak če, bog ne daj… Oče je bil zelo prestrašen. In odšli so.
Z mamo sva bila dolgo skupaj v karpatski regiji, potem pa moja mama tega ni mogla storiti brez očeta in rekla, da gre v Zaporižjo. Zdaj so v Zaporozhyeju. Mama, oče, dva stara starša. Pet v eni sobi.
Na dvorišču zidne hiše v Velyki Novoselki je štrlela lupina. Fotografije, ki jih kanal 24
“Poročen s sinom očetovega prijatelja”
Kakšen vlak je bil? Si vedel, kam iti in si sploh imel koga za iti?
Ja, vedeli smo. Očetov prijatelj živi v Ivano-Frankivsk regiji in oče nas je namerno poslal sem. Vlak je bil v Lviv, tako da smo morali priti do Frankivska, in iz tega smo še vedno šli v regijo, v vas Pniv (to je prva vas v bližini mesta Nadvirna – Kanal 24). Prišli smo do Frankivska z Blablacarja. Zelo dober človek nas je odpeljal v Frankivsk, tam so nas spoznali in pripeljali v regijo.
Po zaslugi Boga so nas sprejeli, pomagali so nam. Ta oče je prijatelj, poznata se že zelo dolgo, približno 10 let – 12 let. Spoznala sva se, ko sva šla na napredno usposabljanje. Sprejeli so naju. Vse je zelo dobro.
“Ostal sem tukaj v tej družini, ker sem se poročil s sinom očetovega prijatelja, na koga smo prišli, da bi sedli v vojno. Poznali smo se mesec in pol, zaprosil me je in poročil sem se,” pravi Nastya nasmejana.
In ti se prej sploh nisi poznal?
Ne, na vse. Poklicani smo bili na obisk, a moji starši težko plezajo in jih nekje težko spravijo. In nikoli nismo potovali, kljub dejstvu, da se tako dolgo poznata.
Prišel sem sedet v vojno in se poročil, jaz sem z vzhoda, on z zahoda.
Nastya je svojo usodo našla v ivano-frankivški regiji. Fotografije, ki jih kanal 24
Se ne nameravate preseliti v Zaporozhye ali na vzhod?
Ne, seveda ne bom šel nikamor, čeprav študiram v zadnjem letu medicinske univerze v Zaporozhyeju, so moje študije na spletu. Zato bom moral v Zaporižjo, a malo kasneje – na izpite.
Pripravništva ne bo v Zaporozhyeju, ker bom tukaj z možem. Je to gostja.
Prehod v ukrajinski jezik in prilagajanje v karpatski regiji
Povejte nam o prilagajanju, ste bili kdaj v Zahodni Ukrajini? Ste imeli težave z razumevanjem naelekta?
Lani jeseni sem bil v Lvivu, s prijateljem sva veliko potovala. To je bil moj prvi čas, ko sem prišel na Zahod Ukrajine.
Še nikoli nisem videl krščenih ljudi, ko vidijo cerkev, tega tam nimamo. Prvič v življenju sem tukaj videl kapelo. Tu v vasi je križ na vsakem dvorišču, zato sem vprašal: “Kaj je, je kdo pokopan?”
Moja priredba je minila kar hitro, saj se na splošno zelo hitro prilagajam vsemu.
Že celo življenje govorim rusko. Starši in stari starši še vedno govorijo rusko. Takoj, ko smo prispeli na zahod Ukrajine, sem začel govoriti ukrajinsko. Prvi teden v Zaporozhyeju sem še vedno govoril rusko. Ko sem prišel do tega, da bi razumel, kaj se dogaja, sem seveda preklopil na ukrajinsko.
Zelo čudno mi je bilo, ko starši svojim otrokom rečejo “ti”. To ni tako pri nas, jaz celo rečem “ti” dedkom in babicam.
Ti je kdo od domačinov pomagal? Je prosila za pomoč?
Kontaktirala sem samo moža in njegovo družino. Napisali smo izjavo vaškega sveta, da bi dobili pomoč. In to je to. Ni imela stika z nikomer drugim. Ampak res si je želela. Nekega dne sem se močno zbudil in šel v iskanje. išče “Nadvirna”. V Zaporozhyeju smo imeli veliko skupino, kjer so se pogovarjala dekleta. Tukaj nisem našel ničesar.
Bloganje kot nov hobi
Kako ste začeli blogati in zakaj ste to storili anonimno?
Želel sem ustvariti nekaj svojega za komunikacijo. Jaz ustvarite spletni dnevnik, ki je dobila ime Dame Nadvirna. Želela sem, da bi bilo čisto za dekleta. Naročil sem se na domačine, se oglasil. Tako sem dobil občinstvo 800 ljudi in spoznal, da je to moje celotno nadvirno občinstvo.
Anonimno sem blogal in mi ni povedal, kdo sem. Prvi razlog je interes občinstva, dekleta so se spraševala, kdo sem. Tako, da dekleta ne mislijo, da je “tukaj prišel nekakšen in ustvaril lokalni blog.” Bal sem se, kako bodo reagirali. Mislil sem, da se bodo odjavli.
Po selitvi je Nastya začela blogati za dekleta. Posnetek zaslona kanala 24
S časom mi je začelo pisati vse več deklet neposredno in se mi zahvaljevati za komunikacijo in bloganje. Začel sem se zavedati, da se ni ničesar bati. Skozi čas sem spremenil ime v pro dame in koncept. Zdaj je to blog za dekleta iz vse Ukrajine. Zdaj imam 4k sledilce, ampak ne bom se ustavil tam.
Nato sem o sebi povedal z video predstavitvijo in odprl obraz.
Ne govorim veliko o tem, kje sem živel. Ker blog ni o tem in tip nočem, da me ljudje berejo iz obžalovanja.
Nastya je nekaj mesecev hranila blog in ni priznala, kdo je: oglejte si svojo video predstavitev
Poznaš primere, kako je blog združil dekleta?
Na splošno sem potem ustvaril telegramski kanal. Tam so se dekleta pogovarjala in iskala prijatelje, da bi se sprehodila. Glavni cilj mojega bloga je ustvariti dekliščina srečanja. Nič se še ni zgodilo, ampak res jih hočem zadržati. Mislim, da bo moj blog res združil dekleta. Bo, ampak malo kasneje.
Vojna mi je pomagala najti svojo vtičnico na tem blogu. Ustvaril sem nekaj svojega, zdaj ga je treba razviti.
Kdo jo bo potreboval, če umreš zaradi izgona: pomembnost evakuacije
Kaj bi rekli tistim, ki se bojijo premakniti?
Zdi se mi, da taki ljudje ne cenijo svojega življenja. “Kdo nas potrebuje tam?” In kdo te bo potreboval, ko boš ležel na dvorišču in umrl od izgona. Tukaj je pomembno razumeti: če želite živeti, morate rešiti svoje življenje. Začeti moramo živeti znova.
Vedno bodo ljudje, ki ti bodo pomagali. Znanci, veliko prostovoljcev, na začetku vojne so bili vsi sprejeti – v šolah in tako naprej. Vse je odvisno od vašega dojemanja: ali želite živeti in kako želite živeti. Ali pa bo ta oseba živela srečno, kot je živela. Srečna, dve nogi, dve roki, zdrava si. Ali umri ali bodi brez roke ali noge.
Razumeti moraš, če hočeš živeti. Postavite si vprašanje: “Koliko je vaše življenje vredno in koliko je vredno?” Vedno se moraš rešiti. Vojna? Moraš oditi, to je treba. Ljudje, ki mislijo: “Oh, star sem, ostal bom tukaj.” To je narobe, ker naše oborožene sile ne bodo v celoti rešile zemlje, saj vedo, da so naši ljudje tam.
Izgovori “brez denarja” – in v smislu? Brezplačen izvoz. Rešuje življenja. Ali pa “Odšel bom za zadnji denar.” In kdo te bo potreboval v okupaciji s svojim denarjem?
Bi se radi vrnili na vzhod Ukrajine? Ne bi rada zvabil moža tja?
Vsekakor bomo šli tja na obisk. Selitev ni. Tukaj na Zahodu mi je bolj všeč, tukaj nekako bolj evropsko. Res bi rada šla domov. Včasih sedim v šoli in imam slike hiše pred očmi kot bliski. Ko bo vse v redu, bomo zagotovo šli tja.
“Moja babica je za poroko vezela brisačo, a je ostal v okupaciji”
Kaj boste storili, ko boste izvedeli za zmago?
Domov grem, res bi rad šel k meni. Svoje fotografije in video posnetke pogosto pogledam od doma. Tukaj je moja soba, tam sem bil. Z možem greva domov.
Je tvoj dom še vedno tam?
Ja, moji starši so bili pred mesecem in pol. Sosed je ostal in občasno hodi in gleda, kaj imamo tam. Ko nas je poklical in rekel, da so zlomili ključavnico. Morda so hoteli nekaj ukrasti, a niso ukradli česa podobnega. Naslednji dan so starši odšli in pobrali dragocene vrednosti, ki jih niso imeli časa vzeti ven. Zdi se, da je bila ena oseba, ki ni mogla dojeti nečesa.
Mama mi ni povedala, da vozijo. Pravkar sem klical. In reče: “Že smo zapustili hišo, tam sem umila tla, obrisala okenski poliv.” Jaz rečem: “No, v smislu, mama, kaj je tla? Na zvok školjk?” Zvonil je, nos pa je imel modrice, jokal je. Res bi rad šel domov.
Moja babica je za poroko vezela brisačo. Zdaj se bom poročila in brisača je v poklicu. Moral sem kupiti. Mislim, da bomo kmalu zmagali in pobrali brisačo.
Nastyjina zgodba dokazuje, da smo Ukrajinci ena velika družina, ki se ne obrača stran od “svoje”. Naša svetloba premaga njihovo temo in mi resnično, ne butaforzijski »sami sebe ne zapuščamo«. Če ne bi bilo podlega napada naših sosedov, potem morda ne bi nikoli srečala moža, ki je postal njena najbolj draga oseba. Poleg tega se je Nastya po selitvi razkrila na nov način in našla podjetje, ki jo fascinira – svoj blog.
Verjamemo v svoje, čakamo in smo predani zmagi. Vse bo Ukrajina!
