Šest mesecev po invaziji na Ukrajino je ruska razglašena podpora agresiji še vedno dosegla 70-75 %, v raziskavah tako državnih kot neodvisnih socioloških centrov. Odstotek vprašanih, ki izražajo “izrecno” podporo, včasih doseže polovico vprašanih. Ostaja odprto vprašanje, koliko jih zavestno podpira politiko Kremlja, saj vedo, da v Ukrajini obstaja navadna vojna, ne pa “posebna operacija”. Marca so nekateri sociologi, zlasti Grigorij Yudin in raziskovalci iz neodvisnega projekta “Atena”, ocenili, da je ta skupina 20-25%. Na podlagi razpoložljivih podatkov je težko reči, ali se je ta odstotek spremenil v primerjavi s prvimi meseci vojne. Odgovor na to vprašanje bo pomagal oceniti prihodnji odziv Rusije na morebitne spremembe v vojaški strategiji Kremlja.
Kako se je zgodilo, da so se milijoni dovolili, da so se spremenili v zombije ne sofisticirane ideologije (ki je Rusija po razpadu ZSSR ni uspela ustvariti), temveč primitivnega sovražnega govora, ki zapolni pogosto nerodno pripoved? V pokrivanju državnih medijev, ki jih podpirajo velikodušno plačani internetni troli, ne zanemarjajo le vzročna razmerja in temelji logike, ampak celo čas in prostor imata svoja pravila, ki izkrivljajo nemogoče poti. Kako se je zgodilo, da se v Rusiji XXI stoletja oživljajo najhujše tradicije totalitarne propagande?
Indoktrinacija kot jamstvo za “stabilnost”
Primitivizacija državne informacijske sfere je le ena od manifestacij primitivizacije javne uprave. To pa je rezultat postopnega odpravljanja pluralizma iz vseh sfer javnega življenja v zadnjem desetletju. V tem obdobju se je Rusija razvila iz mehke avtoritarnosti, simuliranja politične konkurence, svobode govora in odprtosti do sveta, do vojaške diktature. Neodvisni mediji, ki so se več let borili za preživetje, so bili marca 2022 zaradi uvedbe vojaške cenzure na koncu izbrisani ali potiskani v politično izseljevanje. Trenutno se širjenje informacij, ki niso skladne z uradnimi poročili ministrstva za obrambo o razmerah na fronti, sooča z več leti zapora. Tako imenovana parlamentarna opozicija, ki je včasih simulirala delno neodvisnost od Kremlja, je zdaj nadvlada sama sebi, ki razločljivo dokazuje zvestobo in brezpogojno podporo vojni. Univerze se znebijo “napačno-miselnih” znanstvenikov, šole v okviru tako imenovane ideologizacije opravijo progresivno ideologizacijo. domovinska vzgoja.
Gospodarski model bo tudi postopoma postal primitiven: posledice zahodnih sankcij in umik iz Rusije tujih podjetij – dobaviteljev sodobnih tehnologij in inovativnega know-howa – se že čutijo. To se nanaša predvsem na najbolj razvite sektorje gospodarstva. Povpraševanje po usposobljenih specialistih se upada. Poraba blaga in storitev, ki se ne štejejo za prednostne, se zmanjša.
Podjetja v avtomobilski industriji so prisiljena poslati zaposlene na obvezni neplačani dopust, avtomobili, proizvedeni v Rusiji, pa bodo prikrajšani za številne osnovne varnostne opreme (zlasti zračne blazine). Zamenjava uvoza je nemogoča brez… uvoz visokotehnoloških komponent z Zahoda.
Pred vojno se je zdelo, da se je s staranjem vodje in omašatvijo sistema povečalo tveganje za postopno preusmeritev družbe iz oblasti: simptomi slabšanja čustev so se pojavili zlasti v anketah neodvisnega Centra Levada jeseni 2021. Med različnimi motivacijami, ki so morda pripeljale do odločitve o vdiranje v Ukrajino, pomembno vlogo namenjamo poskusu ohranjanja političnega statusa quo. Zamisel ni bila le kaznovanje Ukrajine zaradi njenih demokratičnih in prozahodnih težnj, ampak tudi popoln nadzor nad rusko družbo v okviru vojaške mobilizacije. Mednarodna samota je bila v Kremlju verjetno priznana kot dejavnik, ki prispeva k podaljšanju bivanja političnega vodstva na oblasti, v prihodnosti pa – prenosu dodeljene države na naslednjo generacijo elite.
Ta projekt bi lahko bil uspešen le, če se tri vrste dejavnosti brez primere še zaoživijo. Prvič, vojna je morala biti “spakirano” v ustreznem propagandnem sporočilu. Poziva k globoko zakoreninjenim strahom Rusov, zamere, občutkom velikosti, neosluženem zamere in ima za cilj privabiti močna negativna čustva. Drugič, prejemnikom je bilo treba odrezati enostaven dostop do alternativnih informacij – še posebej zato, ker, kot so pokazale raziskave leta 2021, večina Rusov ni želela vojne in se je bala. Tretjič, tisti, ki so dobili te informacije in si drznli protestirati proti invaziji, so morali sprejeti dovolj stroge represivne ukrepe, da ne samo zaprejo usta, temveč tudi odvrnejo druge od njihove poti.
Informacija Wunderwaffe
Vojaško propagandno sporočilo se je osredotočilo na tri najpomembnejše pripovediso črte, katerih vsebina in tona sta prilagojena trenutnim političnim potrebam Kremlja (zato so navodila za medije).
Končni cilj propagande ni toliko ustvariti doslednih laži, da bi okužili z prepričanjem, da je nemogoče vedeti resnico, ker vsi lažejo. To vodi do lažne simetrije in zdaj že znane izjave: »nič ni povsem nedvomno«. Zombifikacija se pojavi: zapor zaradi upora in sposobnost kritičnega razmišljanja.
Prva pripovedna vrstica, ki je upravičujela vojno, je bila, da je Rusija uradno ne izvaja proti Ukrajini, temveč le “posebno vojaško operacijo”, s katero naj bi državo osvobodili “nacističnega” režima, ki je goljufivo zavzeto oblast. Ta režim, ki ga zahod slepo podpira, že osem let “genocidi” rusko govorece prebivalstvo Donbasa. Seveda se nihče ne obseže z resničnimi podatki. Leta 2021 (osmo leto vojne v Donbasu) je bilo ubitih skupaj 25 civilistov, še 85 pa ranjenih zaradi omejenih bojnih spopadov med ukrajinsko vojsko in silami pod nadzorom Moskve na obeh straneh fronte. To je več kot četrtina manj kot leta 2020 in najmanj od začetka konflikta leta 2014 (podatki urada visokega komisarja ZN za človekove pravice). Izogibanje besedi “vojna” je bilo, da bi že na samem mestu dalo vtis, da so vojaške operacije omejene na ozemlje, cilji so bili usmerjeni natančno, civilisti ne bi trpeli, zmaga pa bi bila hitra. Ena beseda, vse v belih rokavicah. Nadaljevanje “posebne operacije” je več mesecev razlagalo dejstvo, da se je morala Rusija soočiti z Ukrajino, in se soočila z vso močjo Nata, ki podpira “ukrajinske naciste”. Da ne bi skrbeli državljanov, podatki o številu žrtev na ruski strani od marca niso bili objavljeni.
Odločitev o vlomu naj bi bila videti kot edina možna. “Rusija ni imela izbire” je sprožila širitev Nata proti vzhodu (žal to laž pogosto posnemajo vse vrste simetristov in koristnih idiotov na Zahodu). Ta pripoved je obogatena z legendo, da je Zveza nekoč obljubila Moskvi, da ne bo sprejela novih članov iz nekdanjega sovjetskega bloka. Še več, če se Putin ne bi odločil za napad, bi sovražniki (Ukrajina, Nato) napadli Rusijo – domnevno so že dolgo iskali uničenje ruske države in ljudi. Napad je torej predstavljen kot oblika samoobrambe. To ni novost ruske propagande. Dovolj je spomniti se uradne pripovedi molotovsko-ribbentropskega pakta, ki je skoraj v zadnjih dveh desetletjih ta agresivni sporazum pobeščeval kot prisilni korak in dokazuje modrost sovjetske diplomacije za odpravo obstoječe grožnje z ZSSR.
Poleg tega ta pripoved temelji na sklicevanja na ključni nacionalni mit: Veliko domovinsko vojno in zmago nad nacizmom leta 1945, ki je kvintesenca ruskega mesijanizma in travme, povezane z ogromnimi izgubami prebivalstva (po ocenah do 27 milijonov žrtev v celotnem ZSSR).
Miselni modeli in asociativni refleksi, globoko zakoreninjeni v kolektivni mentaliteti, so bili spretno aktivirani. Časovni stroj je Rusijo preselil v 40. leta: invazija na Ukrajino je bila nadaljevanje obrambne vojne, pravdna in sveta vojna proti absolutnemu zlu. Od leta 2014, ob praznovanju dne zmage 9. maja, Rusija svetu izjavlja: “Lahko ponovimo.” “Danes ubijamo sovražnika, ki takrat ni bil ubit, leta 1945,” takšne izjave lahko slišimo iz televizijskih programov tako iz ust vladnih uradnikov kot propagandistov, zlasti v popularni pogovorni oddaji Vladimirja Solovjova. Danes so “nacisti” vsi tisti, ki Rusiji zanikajo pravico posegati v suverenost drugih držav. Na koncu je vojna predstavljena kot humanitarno dejanje najvišje stopnje, ponovitev velike junakinje Rdeče armade, ki je Evropo osvobodila “rjave kuge”. Tokrat je bilo prebivalstvo vzhoda in juga Ukrajine »osvobajano«. Namesto trupel umorjenih otrok, posiljene ženske in vezanih mučencev, državljani Ruske federacije vidijo veselo množico na TV, ki se zahvaljuje materi Rusiji za priložnost za normalno, srečno življenje. Vse, kar je v nasprotju s to sliko, se imenuje ukrajinska (ali neobvezna: zahodna, nato, ameriška) provokacija. Horde propagandistov se spotičejo iz kože, da bi predstavili pokole v Buči, Irpenu in drugih ukrajinskih mestih. Morebitni škodljiv vpliv resničnih informacij, ki lahko prodrejo v javno mnenje, je nevtraliziran z nekakšno inverzijo: propaganda krivi Ukrajince za vse, kar je po dejstvih vrženo na rusko stran.
Zakaj bi oblasti v Kijevu ubijale svoje državljane in zakaj Rusi verjamejo v to? Prvič, ker živijo v sistemu, ki je prežet s kulturo nasilja od vrha do dna. Nasilje v Rusiji ni le glavni regulator odnosov med oblastmi in državljanom, ampak tudi orodje za oblikovanje odnosov v družbi. Najbolj slišati o razširjenem nasilju v družini (leta 2018 je zaradi tega umrlo najmanj 5 tisoč žensk), zelo pogosto pa vpliva tudi na pakiranjebolniki v bolnišnicah (predvsem psihiatrični in porodniški) in učenci v šolah (v tem primeru gre predvsem za psihološko nasilje z namenom prisilne poslušnosti). Ločen problem je sistemsko mučenje v zaporih in fizično in psihično nasilje kot glavno orodje vrtanja v vojski.
Drugič, laži pogosto spremljajo izmišljeni dokazi. Kot pojasnjuje neodvisni portal “Pomembne zgodbe”, kremeljska propaganda pogosto manipulira s foto in video posnetki, da bi na primer dokazala, da ukrajinski otroci častijo Hitlerja ali da je Volodymyr Zelensky odvisnik od drog. Obsedensko ponavljajoča se teza, da se proti Rusiji vpelje informativna vojna, želi imunizirati pred alternativnimi pripovedmi, ki omajajo sporočilo Kremlja. Verjeti jim je izdati domovino.
Druga pripovedna vrstica je strah Zahoda. Če nekdo v pravi vojni, je to Nato proti Rusiji – in ne že prvo desetletje. Rusija naj bi bila obkrožena z Natom, kljub dejstvu, da od več kot 20 tisoč. km kopevnih meja Federacije, dolžina meja z zaveznicami pred invazijo je bila nekaj več kot 1200 km (in se bo podvojil šele po vstopu Finske v Nato – kot rezultat odločitve, ki jo je nalagala samo vojna v Ukrajini).
V propagandni predstavitvi so sovražni načrti Zahoda izjemno obsežni: od oborožene agresije do razcepljanja države zaradi spodbujanja separatnosti, Informacijski boj s uporabom “pete kolone” i “izdajaca ljudi” (seveda, govorimo o demokratskoj opoziciji, aktivisti, branitelji hjumanskih prava, neodvisni novinari) do destrukcije nacionalneg identiteta, ruske kulture i “pravih vrednosti” (preko “rodne ideologije”, “ideologije” brez otrok“pravice LGBT+”). Namen te pripovedi je ustvariti občutek fizične grožnje in grožnje identiteti v občinstvu. Širi se antizahodni mit: Zahod je slabši od vzhoda, ker vzhodni despotizem obvladuje telo in zahodni liberalizem pokvari dušo.
Najbolj spektakularna fikcija kremljske propagande je legenda ameriških laboratorijev v Ukrajini, kjer naj bi bilo biološko orožje razvito, ki bi lahko vplivalo na izbrane etnične skupine (tarča je bila seveda ruska etnična skupina). Domnevno so izvajali poskuse na prebivalcih Donbassa. Celo posebna parlamentarna preiskavna komisija je bila določena za zbiranje dokazov na to temo.
Tretja pripovedna vrstica je dehumanizacija nasprotnika. To je morda najbolj šokanten obraz televizijske propagande. Spomladi 2022 se je iz tega izlila agresija in sovraštvo, sadistična retorika se je pomnožila, postulati o iztrebljanju ali preučitvi milijonov Ukrajincev, imenovanih “živali”, “nehumani”, “stekli živali” (epiteti so se nanašali predvsem na tiste, ki so se aktivno borili proti napadalcem). Izvajala je preventivno funkcijo, morala bi nevtralizirati dovzetnost Rusov za resnične informacije o ruskih vojnih zločinih. Konec koncev je zločin mogoče zagrešiti le proti ljudem.
Torej, od samega začetka je bila pripoved zgrajena po logiki plemenskega razmišljanje, črno-bela in binarna: “dobro” je tisto, kar moje ljudstvo počne in misli; “slabo” je tisto, kar drugi mislijo. Moralni zakon torej izhaja iz dejstva, da pripadaš “svojemu”.
Agitacijska akrobatska
Propagandisti niso posebej navezani na idejo o konstruiranju usklajenega sporočila, realnost pa je večkrat popravljala njihove te. Potem ko ni bilo mogoče skriti neuspeha načrtov za prevzem celotne Ukrajine, so bile navijaški optimistične obljube o skorajšnjem zasegu Kijeva in likvidaciji »nacističnega vodstva« končno spremenjene z tezo obrambnega ministra Sergeja Šojguja, da je »posebna operacija« zamujala, ker se Rusija »želi izogniti civilnim žrtvam«. Nekatere teme (kot bi lahko uganile) med naslovnikoma niso padle na plodna tla, niti jih je celo skrbelo. Verjetno, To se sa histeričnom zastrašitvijo od nuklearnogana: u maju je, u maju, eden od glavnih ruskih propagandista, Dmitry Kiselyov, u svojem programu pokazio simulaciju potapanja britanskih otočja sa sarmat raketama, ali je kasnija ta poročila postala rijedak, a u avgustu je pozornost bila fokusirana na nuklearnu grožnju povezanu s borbama blizu NPP Zaporizhzhia, okupiranih od okupatora.
Podporo Rusov “posebni operaciji” krepijo tudi sorodne teme, ki bi morale ustvariti iluzoren občutek za normalnost. Med njimi so zlasti poskusi oblasti, da ohranijo gospodarsko stabilnost v razmerah vojne z Zahodom in ofenzivo za sankcije. Poleg tega so prejemniki propagande prepričani, da ima Rusija, izolirana od Zahoda, neomejene možnosti za sodelovanje s svetovnim ne-zahodom (predvsem državami Azije in Afrike). Veliko se govori o socialnih transferih za prebivalstvo, preprečevanju brezposelnosti, načrtih za inovativni razvoj, zamenjava gospodarskega sodelovanja z Zahodom s sodelovanjem s preostalim svetom, navsezadnje “tehnološka suverenost». Slednji izraz pomeni zamenjavo visokotehnološkega blaga in sestavnih delov z Zahoda z domačimi izdelki. Dejansko se običajno nana a na nezakonit uvoz zahodnih proizvodov ali na iskanje nadomestkov iz Azije.
Primitivno – in vendar deluje
Glavna naloga propagande je povzročiti agresijo v gledalca, nato pa jo preusmeriti na določene predmete. V skladu z osnovnimi pravili ne poziva k razumu, temveč k močnim čustvom in stereotipom. Možnost, da bo sporočilo učinkovito, je dosledno vožnjo specifične vsebine v glavo. Ni jim treba biti dosledni, vendar morajo biti obsežemni, obseženi; navdušenje bi moralo dolgočasiti voljo in sposobnost dojemati katero koli drugo sporočilo, vključno z dejstvi.
Obstaja precej subtivna igra s kognitivnimi zmožnostmi prejemnikov. Običajno lahko snemajo televizijski program z dejstvi vsakdanjega življenja, ne pa v zvezi z mednarodno politiko. Na eni strani so šokirani z nepreverjenimi lažmi o drugih državah, po drugi strani pa jim je predstavljena nesmiselnost zla, ki ogroža Rusijo, strah pred grožnjo pa bi moral oslabiti njihovo nasprotovanje slabšim življenjskim razmeram. Zajete v strahu za lastno varnost, se morajo pokorno zbirati pod transparenti moči, saj jih lahko samo to zaščiti. Zaradi svoje nekaznovanosti oblasti poskrbijo, da se družba strinja, da bo tihi sokrivec vojnim zločinom. To se naredi z vnašanjem prepričanja, da večina navdušeno podpira oblast; Nasprotnike dejansko izsilijo možnosti, da bodo izgnani iz skupnosti.
Povečana propaganda je prevzela celo nadrealistične oblike. Znak pripadnosti domoljubni skupnosti, ki je ločila “pleme” od “nečloveških” je bilo pismo Z, ki izvira iz latinske abecede in ni povezana z ruskimi kulturnimi kodami. Simbolizira velik poskus množičnega pranja možganov, kot da oblasti raziskujejo meje, do katerih lahko pride. To je še ena manifestacija neupoštevanja prebivalstva v Kremlju, ki velja za pasivno biomaso, ki bo dojemala in prebavljala vse neumnosti.
Pravzaprav želja po kritičnem razmišljanju (in tako šibka v družbi, v kateri je oblast stoletja jedla sanje o širitvi pravic posameznikov) daje pot k nujnostanju močne države, saj le ta stoji med državljanom in temnimi, uničujočimi silami. V takšni situaciji je naravni nagon poskušati ohraniti obstoječe smernice, ki jih določa televizija, in ne iskati alternativnih virov informacij. Slednje bi to krhko ravnovesje razburilo le tako, da v zameno ne bi ponudilo nobenih sredstev za zaščito.
Zdi se, da bi bil edini način, da se razdre propagandni mehurček, v katerem so se Rusi v šestih mesecih vojne uspeli precej udobno poravnati, impresivna vojaška poraz v Ukrajini takšnega obsega, da niti televizija ne bi mogla skriti in nenadnega gospodarskega zloma, da bi ublažila, ki ga oblasti ne bi imele dovolj proračunskih sredstev. Vsa orodja za omajatev Putinovega režima so v rokah Zahoda.
V zvezi s tem so pomisleki vodilnih ruskih propagandistov po uspešni ukrajinski protioffenzivi v regiji Kartuv septembra simptomatični. Zdi se, da ni nobenega doslednega komunikacijskega navodila. Poskuse umiritve razpoloženja (nič slabega se ni zgodilo, vse gre po načrtu) spremlja na eni strani tesnoba, po drugi strani pa vse glasneje kritike sedanje metode izvajanja »posebne operacije« in pozivajo k stopnjevanju sovražnosti. Medtem ko je ministrstvo za obrambo Ruske federacije evfemistično imenovalo harkivsko umik “organizirano premestitev čet”, se v družbenih omrežjih Kremelj vse bolj sooča z aktivnimi “ultrapatrioti”, ki jih vodi Igor Strelkov-Girkin: pogosto z zelo otročjimi besedami kritizirajo neučinkovitost vojaškega in političnega vodstva.
Pogosteje obstaja teza, da Rusija proti vsem Silam Nata vohuni obrambno vojno, zato je potrebna toliko večja socialna mobilizacija, ki jo je mogoče prebrati kot poskus priprave družbe na izjemno nepriljubljen splošno vojaško mobilizacijo (vlada je napovedala tako imenovano. “delna mobilizacija”, ki je že povzročila proteste v številnih mestih Rusije). Nadaljnji porazi ruske vojske lahko ne le omajajo podporo oblastem, ampak tudi oslabijo zvestobo propagandistov in predstavnikov birokratske elite: ali je res vredno žrtvovati vse in prodati Kremlju?
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, Ukrajina – pobeg pred izbiro, Vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, V pokvarjenem ogledalu, Prezer, Lukašenko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, Klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin na galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumil na vzhodu, Novo staro odkritje, In moralo bi biti tako lepoOh, novo leto darilo za Rusijo, Ali razpravljati zgodovino, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: “Wojenne porno” rosyjskiej propaganda
