15. julij, Almaty, dobil sem sporočilo o WhatsApp. To je Dualet Ablikisimov, kazahstanski odvetnik, eden od organizatorjev proti vojne demonstracije, ki je potekala v nekdanji prestolnici Kazahstana 6. marca. Naslednji dan smo se dogovorili za intervju: “Morda bi vas moral opozoriti: če imate pro-ruska stališča, potem naš pogovor morda ni ravno prijeten. Vsekakor sem proukrajanski in ne morem reči ničesar dobrega v korist Rusije. Ne vidim razloga za upravičenje njenih dejanj do Ukrajine.”
Ko sem mu zagotovil, da nimam pro-ruskih stališč in je tako kot on obsodil dejanja Rusije v Ukrajini, mi je zapisal: “Ne zelo pogosto, vendar se začenjam srečati z ljudmi iz Evrope, ki ob uporabi ekonomskih argumentov in sklicevanja na varnostna vprašanja Rusije pravijo, da je ta vojna za to nujnost. Da so Rusi preprosto morali vdovati v Ukrajino, da bi zaščitili svoje meje. Moral sem se prepričati, da nisi eden od teh ljudi.”
24. julija, vas Saty, jugovzhodni Kazahstan, končam večerjo za poletno mizo na dvorišču moje hiše, kjer najamem sobo. Za bližnjo mizo se nahaja kazahstanska družina. Začnemo priložnostni pogovor.
V nekem trenutku me vodja družine, g. Sarsen, upokojeni obveščevalec (nekdanji kadebist) iz Shymkenta vpraša: “Kaj mislite o Ukrajini?” In ko rečem nekaj podobnega, kar sem rekel Dualetu, postane ozračje nenadoma precej mirneje. G. Sarsen sedi bližje, njegov jezik je očitno odvezan. Z olajšanjem odgovori: “Potem se lahko normalno pogovarjamo.”
Problem pogledov na vojno je postal ena od sekir razcepa družbe v Kazahstanu. Ne gre samo za to vojno. Ko že govorimo o ruski agresiji, nekdo uporablja izraz “posebna operacija”, nekdo izraža sožalje napadeni Ukrajini, nekdo govori o fašizmu, ki se širi nad Dnjeperjem in ogroža rusko govoreče prebivalstvo. Vse to veliko pove o sokrivcu. Ali podpira nadaljnje povezovanje Kazahstana z Rusijo ali ga skrbi nizka raven znanja kazahstanskega jezika v družbi, navsezadnje, od kod mu informacije o svetu?
Žrtve ruske propagande
Po besedah Adila Dzhalilova, nekdanjega novinarja in ustanovitelja neodvisnega centra za raziskave javnega mnenja “Demoscope”, se ljudje, ki sočustvujejo z Rusijo, izogibajo besedi “vojna” in verjamejo v obstoj ukrajinskih fašistov, nevarnih za svet. To so predvsem potrošniki ruskih medijev.
“Naši neodvisni mediji so šibki, pokrivajo majhno število ljudi,” pravi Dzhalilov. – Poleg tega so informacije iz sveta, tudi neodvisne, predvsem pa javne medije, kot mačka jokala. Kazahstanci ne poznajo dobro jezikov, razen kazahstanskih in ruskih. Zato pomemben del družbe prejme vse informacije o tujini od ruske televizije, ki je pri nas široko dostopna in zelo hotelo preučila. Ljudje v tem niti ne iščejo informacij, pogosto samo zabave, v pričakovanju svoje najljubše pogovorne oddaje ali serije pa bodo vedno našli nekaj informacij, iz katerih iz kremlja iztiska propaganda.«.
Po Dzhalilovih besedah, če bi le omejili razpoložljivost ruskih medijev, bi se stališča Kazahstancev takoj spremenila. Opozicijski kazahstanski intelektualci, kot je Dosim Satpaev, so že dolgo pozvali k temu.
“Že leta 2014 smo po priklopu Krima (ki ga Kazahstan nikoli ni prepoznal), zahtevali omejitev oddaje ruske televizije v Kazahstanu. Naše oblasti so popolnoma predale informacijsko področje Rusije, ki škoduje našim državnim interesom,” mi je povedal Satpaev. Vendar se tako on kot podobni podpiralci omejevanja vpliva ruske propagande na kazahstansko javnost zavedajo, da se oblasti bojijo takšnih nasilnih gibanj, saj vedo, da bo to izzvalo odziv Rusije.
Tisti prebivalci Kazahstana, ki prejemajo informacije o svetu iz ruske televizije, si nikoli ne bodo dovolili, da bi bili prepričani, da se Rusija agresivno zmenja, da je Putin napadel Ukrajino, da ne bi zaščitil menda rusko govorečega prebivalstva, ki je tam preganjano, ampak zato, ker je potreboval zunanjega sovražnika za krepitev priljubljenosti države in da sanja o ničemer več kot o omejevanja hegemonike, ki jo je Rusija izgubila s propadom ZSSR.
Razdeljena družba
Nekateri prebivalci Kazahstana, vključno s tistimi, ki so bolj izobraženi ali preprosto tisti, ki niso primerni za močan vpliv “Rusije 24” ali NTV, jasno sočustvuje z Ukrajino. Demonstracije 6. marca, edina, za katero so oblasti dale uradno dovoljenje, so se udeležile množice ljudi, številni kazahstanski novinarji, umetniki in aktivisti javnih organizacij. Večina jih je imela nalepko z ukrajinsko zastavo na svojih avatarjev v Facebook.
V Kazahstanu so se skoraj takoj po začetku vseobsegajoče ruske agresije začele različne pobude za Ukrajino. Togzhan Kozhalieva, ustanoviteljica fundacije Haq (“Pravda”), pravi, da je v prvih dveh dneh akcije za pomoč Ukrajincem, ki jo je njena fundacija začela 26. februarja, 12 tisoč ljudi dalo donacije. Skupaj so zbrali več kot milijon dolarjev. Tako navadni državljani kot kazahstanski poslovneži so žrtvovali na primer Timura Turlova, Rusa, ki se je pred kratkim preselil v Kazahstan in že ima državljanstvo te države.
“Ljudje so hoteli pomagati, saj so si predstavljali, da bi Kazahstan lahko postal na mestu Ukrajine. Konec koncev imamo najdujšo mejo z Rusijo. [7,5 тис. км, – ред.]. Rusi – lokalni politiki in novinarji – so večkrat dejali, da mora Kazahstan Dati Rusiji del njenega ozemlja, da je naša neodvisnost farsa itd. Imamo tudi dokaj veliko rusko govoreč manjšino, Rusija pa je že večkrat obljubila, da jo bo branila,” mi je pojasnil Togzhan.
Za sredstva, ki jih je zbral Sklad Haq kupuje zdravila in druga bistvena zdravila. Prevoze prve pomoči so dostavili vladna letala, ki so prispela na kazahstanske begunce iz Ukrajine, nato pa si je njihove avtomobile sposodila državna družba Air Astana. “Vsi so nas podpirali,” je zagotovila Kozhalieva, “ker je bilo vsem očitno, da bo Kazahstan naslednji, če bo Ukrajina izgubila.”
Vendar pa je raziskava, ki jo je aprila opravil Center za preučevanje javnega mnenja, Demoskop, ugotovila, da 70 % družbe podpira Rusijo v sporu z Ukrajino (49 % vprašanih brezpogojno, še 21 % – malo bolj zadržanih). 30 % vprašanih je raje imelo Ukrajino, saj je menilo, da Rusija nima razlogov za napad na to, s tem pa je kršila zakon in storila nesoumno agresijo.
“Bili smo šokirani in zelo razburjeni zaradi rezultatov raziskave. Te rezultate smo se bali objaviti,” je dzhalilov priznal v intervjuju z mano. ” Odziv velikega dela našega okolja, torej liberalne inteligentnosti, je bil grozen. Obtoženi smo bili, da podpiramo kremljaško propagando, zavajanje družbe in na koncu kritiziramo našo metodologijo in trdimo, da je kriva za rezultate.”
Najbolj kritizirano je bilo, da je 77 % anketirancev Demoskop odgovor na vprašanja v ruščini in da je bila raziskava izvedena prek stališčnih omejev. Drugi strokovnjaki, s ki sem jih govoril, priznavajo, da so rezultati, ki jih je pridobila Dzhalilovska ekipa, nekoliko prikrajšani (starejši ljudje s konservativnimi pogledi prevladujejo med lastniki stajnih telefonov) se strinjajo, da liberalna inteligentnost živi v mehurčku in se ne zaveda, kako različna so njegova stališča od preostale družbe. Znani kazahstanski aktivist za človekove pravice Yevhen Zhovtis meni, da je porazdelitev proukrajinsko-ruskih sočutij v družbi lahko od 50 do 50. Vsi se strinjajo, da je družba globoko razdeljena, vojna pa bo delovala kot litmus test, ki vleče te dele v dnevno svetlobo in se ostri.
Težko je govoriti.
Mnogi moji soglasniki so priznali, da je kazahstanski konflikt zaradi agresije Rusije na Ukrajino tako globok, da je tema vojne v družinah postala tabu.
Viktor Kovtunovsky, inženir po usposabljanju, nekdanji namestnik mestnega sveta Almaty, zdaj pa večinoma neodvisen novinar, čigar družina že več generacij živi v Kazahstanu in prihaja bolj ali manj enako iz Rusije in Ukrajine, že dolgo ne govori o Rusiji in Ukrajini s svojima daljnim sorodnikoma. “Jaz, moja žena in najina odrasla sinova sva proti tej vojni. Ko sem ob zori 24. februarja izvedel za prve rakete, ki so padle na ukrajinska mesta, sem bil jezen in razburjen. Vedel sem, da putin blefira, a nisem mislil, da je tako nor, kot se je izkazal. Mesec dni sem bila tako depresivna nad tem, kar se je dogajalo, da nisem zapustila hiše, da z nikomer nisem govorila, kot da bi bila v hudi depresiji.«.
Sprva je Victor skušal mami in daljnim sorodnikom razložiti, kaj se dogaja v Ukrajini. Kasneje pa je to nehal. »Pravkar sem se začel čim bolj izogibati temi vojne ob družinskih počitnicah. Ni smiselno prepirati se z ljudmi, ki so se v letih sesanja kremlja propagande ubili v glavo, da je Rusija dobra in vse dobro iz tega. Ne morejo sprejeti resnice, da so ruski vojaki posilili in streljali na civiliste, da so ruske rakete namerno ciljale domove, šole in bolnišnice. Da bi ljudje, kot so moji sorodniki, priznali nekaj takega, bi pomenilo zanikanje vsega, v kar so, v kar so verjeli, in v kaj so ustvarjali svojo idejo o svetovnem redu, v katerem je Rusija utelešala sile dobrega. To ni razprava o argumentih, kot bi poskušali verskega fanatika prepričati, da boga ni,” je dejal Kovtunowski.
Podobno mnenje si deli Andrei Grishin. Je, tako kot Viktor, iz mešane rusko-ukrajinske družine, novinar in aktivist za človekove pravice, rojen in živi v Kazahstanu. Del roduMeni, da je ukrajinski obveščevalec, ker jim je poskušal pojasniti, kako je vojna videti. Stric Andrei živi v Rusiji, v Barnaulu. Njegov sin, vojak, se bori v Ukrajini. Ko je njegov stric prišel na obisk v Kazahstan, ga Andrei ni prenesel in je z njim začel razpravo. Precej neusprejemljivo, saj je le potrdilo stricev zamisel, da “lovke ukrajinskih nacistov gredo zelo daleč”. Andrei je mati, čeprav se strinja s sinom in proti vojni, raje ne govori o tem s svojim bratom. Ve, da jih lahko popolnoma loči.
Na nožu.
Dejanja Rusije ne podpira le del kazahstanskih Rusov, ampak tudi nekateri Kazahstanci. Mnogi od njih gledajo samo rusko televizijo. Deloma zato, ker se jim zabavna ponudba ruske televizije zdi privlačnejša, deloma zato, ker bolje vedo rusko kot Kazahstan, ruski mediji pa jih lažje dojemajo. V skladu z neodvisnimi viri, na primer, socialno gibanje Memlekttik, približno 60 % državljanov države tekoče govori kazahstanski.
Paradoksalno, na strani Rusije so kazahstanski konservativci, verniki, ki gredo v mošejo. Adil Dzhalilov to pojasnjuje z dejstvom, da je za konservativne imame Ukrajina Zahod, in je simbol vsega razvajenega, kjer se širi “ideologija LGBT ljudi” in tradicionalne vrednote umirajo. Kazahstanski imami si oglejte svoje kolege iz Rusije, Baškirije in Tatarstana. Ne vedo angleščine, ne gledajo medijev zunaj nekdanje ZSSR. Vse svoje znanje o svetu dobijo preko Rusije.
Pri vsem tem ne smemo pozabiti na moč Kazahstana. Ima mešane politike. To je rezultat dveh nasprotnih trendov. Na eni strani je Kazahstan zelo odvisen od Rusije v zvezi z gospodarstvom in varnostjo. Ima zelo tesne odnose z Moskvo, sodeluje v več organizacijah, v katerih je Rusija vodja in so očitno usmerjene v posovjetsko reintegacijo (najpomembnejša sta Evrazijska gospodarska unija in Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti). Po drugi strani pa so rusko politiko in pomembne osebnosti iz ruske medijske sfere večkrat izpodbijali neodvisnost in ozemeljsko celovitost Kazahstana. Ruski namestniki ali novinarji se vsakih nekaj let spominjajo, da so severna ozemlja Kazahstana pravzaprav “darilo Rusov”, Kremlj pa tolerira kazahstansko državo, dokler Kazahstan ostane zvesti služabnik.
Iz vseh teh razlogov so kazahstanske oblasti zelo sočustvene do Ukrajine in odkrito ne podpirajo Rusije. Na znanem forumu v Sankt Peterburgu je predsednik Kassym Jomart Tokayev odkrito povedal, da Kazahstan nikoli ne bo priznal neodvisnosti “DPR” in “LPR”, saj bi bilo to v nasprotju z mednarodnim pravom. Sestaja se z ruskimi politiki, po telefonu pa se pogovarja tudi s predsednikom Volodymyr zelenskyjem.
“Kazahstanske oblasti se dobro zavedajo ruske grožnje, pa tudi koliko je njihova država odvisna od Rusije. Zato morajo biti njihove politike ustrezno uravnotežene. Kot bi hodil po nožu,” mi pove Serik, kazahstanni poslovnež, ki je nekoč aktivno sodeloval v politiki na lokalni ravni. Ne želi javno povedati svojega priimka. Spoznala sva se v Astani, v nakupovalnem središču Keruen. Nekdo ves čas kliče Sericka. Govorimo rusko, po telefonu pa Serik preklopi na Kazahstan in občasno vstavlja ruske besede. V mladosti je sanjal, da bi ga imenovali Sergej, ne Serik. Danes že govorijo o ponosu, da je Kazahstan neodvisen. Meni, da je za ohranitev te neodvisnosti potreben velik trik: “Kot državljan podpiram politiko naše vlade glede te vojne,” mi razlaga Serik. – Očitno je, da se nobena civilizirana država ne sme zatekati k bombam v svoji politiki. Vojna je vedno slaba, ker ljudje na tem umirajo. Po drugi strani pa ne moremo prekiniti vezi, ki nas vežejo na Rusijo. Na naših severnih ozemljih je že dolgo ostrila zobe. Ravnati moramo pametno, previdno. V nasprotnem primeru lahko izgubimo vse. Ne pozabite, da je zahod na začetku vojne zavlečen. Ukrajini je začel pomagati šele potem, ko je videl, da se brani. In kdo nam bo pomagal?”
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prvotni naslov članka: Wojna w Ukrainie dzieli Kazachów
