Da bi povzročili strah in tesnobo v drugih državah sveta, ni treba biti močan, močan in nepremagljiv. Preprosto lahko oblikujete ustrezno podobo v javni domišljiji in jo uspešno promovirate. Ni pomembno, ali govorimo o državljanih lastne države ali o prebivalcih drugih držav in celotnega planeta.
Moskva se je popolnoma naučila te resnice. Kremlja ima več let izkušenj z manipulacijo, grožnjami in leženjem v svetovnem merilu. Mit o moči in domnevno legitimne geopolitične ambicije Kremlja, njegova pravica do določanja usode celotnih držav in celin, se oblikujejo na fiktivnih zgodbah o neobstojnih izjemnih zmagah. Začinjenega z mešanico cesarske grandeur, arogance in mesijanizma. Velikodušno financiran iz velikih denarnih virov, podkupovanje tujih politikov in igra na svetovnih energetskih trgih.
Rusija je naredila resen napredek pri spodbujanju podobe države, ki ne obstaja. Moskva je imperij, ki ne trguje samo z nafto ali plinom. Glavna vrednost za to je ustvarjena z izvozom strahu, laži in prevara. Potem se spremenijo v geopolitične bonuse in dividende. Omogočajo vam, da uničite temelje svetovnega reda, spremenite meje, zavlečete ozemlja in uničite druge narode.
Ustvarjanje ozračja strahu pred ozadjem groznih zločinov in neslišena togost je že dolgo najbolj priljubljena stvar Moskve. Med množičnimi usmrtitvami Novgorodijcev, ki so jih leta 1570 zagrešili oprichniki Ivana Groznega, in umori Ukrajincev v Buči, Irpenu, Gostomelu, Izijumu in drugih mestih in vaseh leži razdalja več stoletij. A vse to so manifestacije istega simptoma “skrivnostne ruske duše”. Ki se je počutil v številnih zločinih, ki so jih Zagrešili Rusi nad drugimi narodi. Veliko jih pade na Ukrajino. Grozodejstvo Moskve ni presežek nastopajočega. To je ena od značajskih lastnosti cesarstva, njegovega temeljnega bistvo.
Blef na robu pregona je še ena najljubša geopolitična naprava Rusije. A tokrat se je agresor napačno izračunal. Dejstvo je, da so tako navadni Rusi kot tudi sam Kremlin po več letih strupenih propagand o lastni velikini in pravicah do preuredka meja drugih držav verjeli v njihovo moč in nepremagljivost. Na podlagi njegove vojske. V prisotnosti naprednega orožja in tehnologije. Neodvisno od zahodnih komponent za proizvodnjo orožja. V najboljših svetovnih raketah, tankih, zračnih obrambnih sistemih in ladjah. V elitnih vojaških enotah, ki v resnici ne obstajajo. Sijajni poveljniki, ki so dejansko pokvarjeni in brez veliko talenta. V močno gospodarstvo, ki je dejansko zgrajeno na izvozu surovin.
Zato je to divje racionalno prepričanje v zajetje Kijeva v treh dneh. Na triumfiantnem pohodu po Evropi in dostopu do Angleškega kanala. Dejstvo, da se Ukrajina ne bo uprela, ampak bo po prvih napadih in pojavu ruskih tankovskih kolon polegala orožje. Da bo Zahod izrazil novo globoko zaskrbljenost in se skril z realnostjo. In ne bo si drzne pomagati Ukrajini, tako da, bog ne daj, ne jezi velikega ruskega medveda, ki je želel novo kri.
Putin je pred začetkom obsežne invazije na Ukrajino verjel v svojo genialnost in rusko moč. Verjel je v mit, ki ga je cenil in podpiral predvsem samega sebe. Za notranjo in zunanjo uporabo zavajati velik del sveta. In zdaj, skupaj z vsemi Rusi, je postal njegova lastna žrtev. Pred 24. februarjem je bil predsednik agresorske države prepričan: en strašljiv pogled bi bil dovolj za paralizo ukrajinskega odpora. Eno kruto verbalno opozorilo državam Nata bo dovolj, da zda in Evropo postavijo v stanje neumnosti. V Kremlju se je izkazalo, da je realnost drugačna od pričakovane.
Strah pred jezo ruskega medveda, ki ima očitno veliko moč in se lahko skupaj z Združenimi državami Amerike ustrezno upre celotnemu Natovu bloku, je večkrat zasenčil trezen misli številnih politikov. Sejal je paniko in neverje. Povzročila je lethargijo in dociličnost. Izzval je smer, da bi potolažil napadalca in se spogledval z njim. Prisiljen je bil živeti v ujetništvu iluzij in priseženega dojemanja realnosti. Lagati sebi in biti zmožen izraziti globoko zaskrbljenost zaradi agresivnih dejanj Rusije. Tako je bilo med agresijo v Gruziji leta 2008. Razmere so se ponovile po priključitev Krima in invaziji ruskih vojaških enot v Donbas.
Seveda ni bilo brez sposobnosti Kremlja, da subtitno občuti psihologijo skupnosti, razume ranljive slabosti tako celotnega sodobnega Zahoda kot posameznih politikov. Ne moč Rusije, ampak šibkost in neodločnost svetovnih političnih elit sta Moskvi omogočila, da je izvedela svoje agresivne dogodivščine. Toda vse zavajajoče in lažno bo prej ali slej razčlenjeno. To se je zgodilo s podobo strašnega in strašnega ruskega medveda.
Ruski propagandisti so tvorili svoje mite o vojaški moči in nepremagljivosti ruske vojske, o moči ruskega gospodarstva in globalnem vplivu Moskve na ostudljivo NEPEvny foundation. Takoj, ko si je nekdo drznil upreti naslednje agresivne načrte Kremlja, se je podoba, ki jo je ustvarila propaganda, začela hitro sesuvati. Nič ni prispevalo k razhajanju mita o ruski vojaški moči tako kot ruska agresija na Ukrajino. Izkazalo se je, da je krvoločni medved, ki je trdil, da je “druga vojska sveta” in se bo boril z Natom in čez dva tedna prišel do Angleškega kanala.
Avtoritarni režimi in imperiji pogosto trpijo za kompleksi lastne velike in izbrane. Imperij, kot je Rusija, se lahko dolgo drži lažnih idej. Navdahni strah in zahvaljujoč blefu vsakič doseže nove koncesije. Toda takoj, ko kruta realnost popolnoma razdre izmite moči in nepremagljivosti, pride njen propad. Ker laži, ki so utrdile imperij od znotraj, ne delujejo več.
V zadnjem času je pomemben del prebivalstva planeta Zemlja dojemal Rusijo kot avtoritarno, nendemokratsko, a dovolj močno državo. Eden od geopolitičnih akterjev, ki jih je treba računati. Mnogi so se resno bali ruskih čet in verjeli, da ima Moskva v smislu oblasti res na razpolago “drugo vojsko sveta”. Nekateri naivni zahodni politiki so celo resno načrtovali zavezništvo z Rusijo proti Kitajski. In zelo se je bal pribličevanje Pekinga in Moskve.
Rusija morda ne bi bila ljubljena, vendar so si skozi prste ogledali njene kriminalne dejavnosti in agresivno retoriko. Z njimi so ravnali s čudnim snidenjem do novih dejanj agresorja, da bi omajali svetovni red in globalno stabilnost. In prelahko je bilo pozabiti na grehe preteklosti. A ali se bo ta odnos nadaljeval potem, ko bo svet končno videl pravo lažno, krvavo in grdo bistvo Moskve? Videl sem njeno slabost in bedo. Sadizem in krutost. Občutki nemoči in smešni poskusi skrivanja lastnih porazov in neuspehov v Ukrajini z basnami ruskega generalštaba.
Nič ni hujšega za imperij, ki se je pretvarjal, da ima pravico biti med vodilnimi silami sveta, kot da pokaže svojo nesrečo celotnemu planetu. Vsak dan vojne proti Ukrajini deklasiraš Moskvo. Spusti ga nižje in nižje na svetovni lestvici vplivov. Uničuje svojo oblast tudi med majhnimi državami v Srednji Aziji in na Kavkazu.
Prej bi lahko le predsednik ZDA zamujal na sestanek s Putinom. Danes predsedniki Turčije in Kirgizistana to počnejo zlahka in naravno. Ruski voditelj pa indijski premier pritožuje, da Ukrajina ne pristane na pogovore. Ni čudno, da ameriški generali pozivajo svet, naj se pripravi na morebitni propad Rusije. Veliki strašni medved, ki je bil zastrašujoč, se je izkazal za papir.
