Prvi september na obsežnih sovjetskih in kasneje postsovjetskih ozemljih je bil vedno svetle, zabavne počitnice. Večinoma je to topel sončen dan, kjer lahko občudujete otroške nasmehe, rože, bele trakove. Dan znanja je za razliko od preostalih praznikov, ki so jih praznovali v ZSSR (in z inercijo v nekdanjem ZSSR), imel neke vrste kompromisni značaj: niti občudovalci komunizma niti njegovi latentni (ali odprti) kritiki niso dvomili v svetnost trenutka. Otroci so še vedno naša prihodnost, zanje je treba poskrbeti, se izučiti, učiti – tu ne more biti sporov.
Zaradi te svetosti pozabimo na drugi zgodovinski pomen tega datuma. Konec koncev, na ta dan se je začela najbolj krvava vojna v zgodovini človeštva. Druga in doslej zadnja svetovna vojna. Čeprav je bil tudi po tem večkrat na robu tretje svetovne vojne. In zdaj je skoraj blizu nje.
V začetku septembra vedno omenjam “Ledolomca” mojega najljubšega popularizerja sodobne zgodovine Viktorja Suvorova. Enkrat sem ponovno prebral njegovo celotno serijo zgodovinskih in obveščevalnih knjig, v katerih je avtor razumno dokazal, da je bila glavna krivka za drugo svetovno vojno Sovjetska zveza Joseph Stalin. Te knjige so korenito spremenile moj pogled na dogodke te krvave vojne, navsezadnje celotno zgodovino prve polovice dvajsetega stoletja. Zato sem opravil na desetine intervjujev in zasebnih pogovorov z drugimi zgodovinarji – ukrajinskimi, ruskimi, poljskimi, nemškimi, vendar me nihče od njih ni prepričal, da je Suvorov koncept napačen.
Kaj je bilo. Z nekaj besedami je mogoče glavne tese avtorja oblikovati nekaj takega. Ves čas med vojno se je ZSSR pripravljala na agresivno vojno in tako ustvarila močno vojsko z najmočnejšim orožjem na svetu. Kremelj niti za trenutek ni opustil sanj o svetovni revoluciji s svojim izvozom. To pomeni, da je bilo “srečo” vsem narodom treba pripeljati na bajonete Rdeče armade. Hitlerjeva Nemčija je imela v tem konceptu posebno vlogo: to je bil, da postane nekakšen ovn, ki naj bi se prebil skozi vrata trdnjave zahodnih demokracij, ali “ledolomec”, po metafori samega Suvorova. ZSSR je 20 med vojno uspel ustvariti neverjetno vojsko v smislu vojaške moči. In če se je vse izšlo, potem evropa ni imela veliko možnosti za preživetje. Vendar pa se je vse pokvarilo, saj Adolf Hitler ni želel postati “Ledolomec”, temveč je vodil svojo igro proti glavnemu “lutkarju”. Ni se bal ogromnega sovjetskega vojaškega stroja.
Tradicionalistični zgodovinarji, ki upravičujejo usodni poraz Rdeče armade junija 1941, imenujejo Stalinovo lahkovnost, Hitlerjevo izdajanje, pomanjkanje orožja in dejstvo, da nam je zgodovina dala premalo časa za pripravo… Čeprav bo vsaka trezna oseba takoj imela vrsto vprašanj. Ali je imela Nemčija do leta 1933 do leta 1933 več časa, vezana na orožje in noge? Ali je Stalin, ki ni zaupal niti najbližjemu tovarišu, prijateljem, niti sorodnikom, prežet z zaupanjem v voditelja države, ki je predstavljal največje potencialne nevarnosti za ZSSR? In kakšna vojska je to, pripravljena samo na “upani” napad?
Poleti 1941 je Wehrmacht prečkal sovjetske meje in dosegel vojne uspehe leta brez primere le zato, ker se je Rdeča armada pripravljala na napad in je bila popolnoma nepripravljena za obrambo. Viktor Suvorov trdi, da je bila sovjetska vojska na to usodno noč od 21. junija do 22. junija napotena, da bi nemcem zadala droben udarec, zato je bila v najbolj ranljivi državi.
In ne smemo pozabiti, da si je Moskva prizadevala povečati bojne zmogljivosti nemških oboroženih sil. Od aprila 1922, ko je bila sklenjena rapalska pogodba med Rusko socialistično zvezno sovjetsko republiko (ZSSR je bila ustanovljena šele decembra 1922) in nemškim Rajhom. Od takrat je Kremlin zgradil svoj »Ledolomec«, ki Nemcem dobavlja orožje, materiale, surovine, hrano, gorivo itd.
To sodelovanje se je še posebej še poostrelo in razvejalo s podpisom Molotovsko-ribbentropskega pakta 23. avgusta 1939, ki je v resnici odprl pot do 2. svetovne vojne. Iz sovjetske ore so Nemci rivetirali tanke, ki so napredujeli po Parizu, ladje, ki so izvedle pomorsko blokado Velike Britanije, letala, ki so bombardirali London, Varšavo in Beograd. In vsi so šli, plali, leteli na sovjetsko dizelsko gorivo. Znano je, da so sovjetski echeloni s strateškim blagom križali v Nemčijo do štirih zjutraj 22. junija 1941. Bilo je tudi sodelovanje sovjetskih posebnih služb z Gestapom in Abwehrom. Znano je na primer, da je sovjetska obveščevalna služba pomagala nemškim protiobveščevalcem razkriti celo nemške komuniste, ki so sodelovali z Londonom ali Washingtonom.
Ni treba reči, da vsa ta dejstva niso bila vključena v ruske zgodovinske učbenike. Kot tudi sklicevanja na vse vojne zločine Rdeče armade, kot so Katyn tragedija, fiRuske provokacije, represije v baltskih državah ali v Galicije itd.
Arhivski dokumenti o drugi svetovni vojni v Rusiji so v tajnem stanju že več kot osem desetletij. In zdaj se bo, predvidevam, resnost dostopa do njih še povečala. Da nikomur ne bi prišlo na um, da bi poskušal razumeti izvor te tragedije, potem pa bo, bog ne daj, koncept Viktorja Suvorova še enkrat potrjen. Navsezadnje je »Velika domovinska vojna« temeljni »ostanki« kremljavske propagande, ki je v nobenem primeru ni mogoče diskreditirati.
Pravzaprav so bili od začetka 2000-tih v Rusiji v toku informacijski izdelki, ki so pobeščevali ZSSR, opravičili sovjetske posebne službe (Cheka, GPU, Smersh, KGB). In proti ubežniku Suvorov je odprl celo ideološko fronto. V tisk so se pojavile številne knjige, ki jih je mogoče opredeliti kot splošno smer – »Antisuvorov«.
Zakaj so Putinove zveste verižne pse toliko napadle Suvorova, je sam pred 11 leti v intervjuju za nas pojasnil:
“Za to se oblasti držijo mrtvega prijema: napadli so nas, zato moramo imeti toliko raket, toliko podmornic, bombo Kuzkina Mat in tako naprej. Naj ljudje izmirajo, vendar moramo imeti te rakete – hudiča z njimi, z ljudmi! Torej, če pravite, da ste sami krivi, ste sami izzvali to vojno – potem se vse podre. Potem nimajo več nobene platforme. Takrat nas je Hitler napadel – to je steber, na katerem je zgrajena ideologija, ki vse uteleša. Šli smo v Afganistan. Zakaj? Hitler nas je napadel, ne glede na to, koliko nas je nekdo še napadel. Zakaj v trgovinah ni mesa? “Ko ne bi bilo vojne…” Leta 1968 smo vstopili v Češkoslovaško – zakaj? In da nas ne napadejo. Vse, kar je narejeno, je upravičeno s Hitlerjevim napadom. “Icebreaker” je zapeljal klin v to zgodbo, tako da je zdaj 56 knjig proti “Icebreaker” samo v moji knjižnici! Zanje je zdaj zelo pomembno, da zadavijo glasove neodvisnih zgodovinarjev, eden izmed njih sem jaz.”
Kaj ni podobno nič? Enake neumne utemeljitve za popolno invazijo na Ukrajino. “Če ne bi napadli Ukrajine, bi nas, oborožena do zob vojske Nata, napadla,” propagandisti Kremlja zdaj objokajo.
Viktor Suvorov je v drugi svoji knjigi, “Ime ji je bilo Tatjana”,Viktor Suvorov, ki je analiziral razmere v po vojni Sovjetski zvezi, ugotavlja, da Kremelj nikoli ni opustil ideje o izvozu revolucije in zaostanku sveta. Preživetje države Sovjetov je bilo mogoče izvajati enega od dveh scenarijev. Najprej: radikalne gospodarske reforme, kot so tiste, ki se bodo izvajale na Kitajskem po smrti Mao Zedonga. Drugič: izvesti svetovno revolucijo, torej znižati socialno-gospodarski razvoj zahodnih držav na sovjetsko raven. In za to je bila nujno potrebna tretja svetovna vojna.
Na to se je pripravljala Nikita Hrushchev. Skoraj je izbil med karibsko krizo.
Vodstvo ZSSSR po Hrushchevu se je odločilo, da bo malce pritisnil na zavore, saj je spoznalo, da država očitno ni pripravljena na vojno z nato blokom. Zato se je Kremelj odločil, da bo s pomočjo tretje svetovne vojne za nedoločen čas preložil zamisel o svetovni revoluciji. Da bi pripravili ZSSR za prihajajoče vojne, so prišli do nove taktike: nadomestiti neučinkovitost socialističnega gospodarstva z izvozom energetskih virov prek plinovodov in naftovodov v Evropo. In zdaj je Putinov režim uspel čim bolj učinkovito uporabiti te “cevi” v soočenju z Zahodom in jih spremenil v pravo orožje.
