Vojna je vojna, “srachi” pa je po urniku. To ni prvič, da so tako imenovani “dobri Rusi” postali razlog. Natančneje tokrat – odločitev Jurija Andrukhovycha, da poklepeta z rusom (kljub vsem zagotovilom njegovega “švicarskega”) pisatelja Mikhaila Shishkina v okviru literarnega festivala na Norveškem. Veliko sulic je že bilo zlomljenih in rezila so bila razčlenjena v verbalnih bitkah o tem.
Med kritiki Andrukhovych-jevega dejanja je nekdo prepričan, da je dialog z Rusi nemogoče in nepotrebno a priori, četudi gre za “zelo, zelo dobro” Rusa. Drugi trdijo, da takšni pogovori trenutno niso pravi, v času odkritja novih množičnih grobišč žrtev ruskega sovraštva do Ukrajine in Ukrajincev na nedavno zasedenih ozemljih. Nekateri kritiki so govorili konstruktivno, nekateri so bili nesprejemljivo preveč čustveni.
Zagovorniki »patriarha« (ki ga Andrukhovych smatra za del literarnega in skoraj literarnega okolja) se prav tako niso vedno ločili po svoji preudarnosti in doslednosti pri iskanju argumentov. Za nekatere je kritiziranje Andrukhovycha že kaznivo dejanje. Drugi so začeli razlagati, zakaj je Shishkin poseben, edinstven in na splošno “um, čast in vest” ruskega ljudstva.
Še posebej me je navdušil pristop Oleksandr Boychenko, ki je uporabil banalno načelo reductio ad Hitlerum – nasprotnika v razpravi enačiti z idejami ali dejanji nemškega Firerja. Shishkin je nekakšen ruski Hesse, Brecht, Thomas ali Heinrich Mann, ki so bili prisiljeni zapustiti svojo rodno Nemčijo, bežati pred nacisti, iz tujine pa na vse mogoče načine kritizirali Hitlerjev režim in izrazili svoje nehumano bistvo – za kar so počaščeni in hvaljene. Težko si je predstavljati, da bi Manniv, Hesse ali Brecht po 1933 prejeli državne nemške nagrade. Shishkin pa je po drugi strani putinovega predsedovanja zadržal šele na začetku 2010.
Glavna boychenkova teza je, da je obsodba vseh Rusov na isto, verjeti, da je “tam vsi enaki” samo zaradi narodnosti, nacizem. Dobra ideja je, če obstajate v vakumu in absolutno ne želite razumeti današnjih realitet, ko prisotnost najmanjšega števila “dobrih” (v kakšni meri?) Rusi ne bodo potolaželi svežih fizičnih in psiholoških ran. Takšen protest proti »drugosti« je vreden spoštovanja. Vendar ne Boichenko niti Andrukhovych nista bila taka moralna purista, ko sta leta in desetletja govorila, da bi bilo bolje, da se Ukrajina znebi številnih “napačnih” regij, saj Ukrajinci niso takšni, ne glasujejo za tiste in na splošno – ne ustrezajo moralnem kodeksu graditelja komunizma – ideji “Piedmonta” idealnega državljana.
Veliko časa si lahko vzamete, da analizirate figuro Shishkina, dejanja Andrukhoviča, besede njegovih kritikov ali zagovornikov. Še posebej, ko “patriarh” prepriča, da Shishkina pozna že 15 let in da definitivno “ni kot vsi drugi”, in na splošno – bolj švicarski kot ruski, in najde banalno googlanje Članek tega “dobrega rusa” od marca 2014 (to je že dolgo po srečanju z Andrukhovych) v Britanski Varuh, kjer je prvi stavek: “Rusi in Ukrajinci so bratska ljudstva.” V tem besedilu je veliko zanimivih stvari, zlasti o Shishkinovem “Švicarskem”. S primerom te države poudarja, da je treba razumeti prebivalce Krima, ki so se bali “ukrajinizacije”, ker bi bilo enako, če bi nemško govoreča večina v berneskem parlamentu prepovedala francoščino v francosko govorečem delu Švice. Ni treba spomniti, da švicarske izkušnje sploh ne ustrezajo ukrajinskim realitetam in so običajno navedene v dveh primerih – od nevednosti ali zaradi manipulacije.
Vredno je izreči vprašanje, ki v vseh teh razpravah ali “razpravah” dejansko ni bilo zasliševanje – in v čem je smisel pogovora z “dobrimi” Rusi zdaj? Poanta ni niti v tem, da se večina po tesnejšem pregledu izkaže za imperiale, šovinistke in so prepričane v nevrečnost Ukrajinca pred Rusi. In dejstvo, da takšni pogovori verjetno vsaj nekako ne bodo vplivali na usodo Rusije in Ukrajine.
Prepričanje o nujnosti in uporabnosti takšnih pogovorov temelji na prepričanju v možnost pojava “druge” Rusije – brez Putina in cesarskih ambicij, ampak demokratičnih in “kot vsi ostali”. Zdi se, da dogodki v zadnjih treh desetletjih niso bili dovolj, da bi odganjali iluzije o »koncu zgodovine«. Francis Fukuyama sam je že zdavnaj opustil to idejo, ker je razumel njeno ponaredek. Namesto tega mnogi še naprej verjamejo v »železno pravo zgodovine«, ki naj bi tokrat vodil svet in Rusijo do neizogibnega triumma liberalne demokracije.
To prepričanje bi moralo biti naivno vsem, ki so vsaj površinsko seznanjeni z rusko zgodovino. In tam v zgodovini je bilo nekaj podobnega demokraciji dvakrat – 8 mesecev leta 1917 in na začetku (in v manjši meri, do konca) 1990. Nepopolno desetletje za več kot 600 let državosti je močan argument v prid možnosti “druge” Rusije, kaj lahko tukaj poveš. Seveda lahko verjameš. Prej ali slej pa se je izkazalo, da “Krim ni sendvič.”
Pomembna sestavina problema je dojemanje mnogih Evropejca, da je dialog vedno možen in primeren. Da moraš “nehati streljati”. Če pa je sedanjem predsedniku Ukrajine uspelo ugotoviti, da je svet veliko bolj zapletena stvar kot lepe fraze, potem mnogi Evropejci niso blizu. Zato vsi ti poskusi ob vsaki priložnosti, da ukrajinci in “dobri” (ali ne tako) Rusi za eno mizo /mikrofon. Spominja na družbena omrežja nekaterih zahodnih zvezdnikov, ki so po 24. februarju objavili fotografije ženske in moškega, ki se objema – zavit je v ruščino, ukrajinska pa zastava. Ali Nedavni mural Avstralski umetnik Peter Siton, ki sprejema ruske in ukrajinske vojake. Vojna je nesporazum, živiva skupaj. In take “Leopold mačke” so ducat centa.
Čeprav je velika večina ukrajinskih umetnikov očitno disociirana, vsaj do konca vojne, od same ideje o skupnih nastopih ali pogovorih z Rusi, se nekateri mikajo, da bi se pokazali, še posebej pred zahodnimi partnerji, “ne tako”. Čeprav je branje člen-obrazložitev Andrukhovych raje opozarja na svoje prepričanje v svoj mesijanski namen – kot da je Prometej neuspelim množicam prenašal resnico. No, ker bodo, bog ne daj, osumljeni nacizma ali drugega napačnega “-izma”. Prav v Ukrajini, ne v državah EU, s shto desno ali daleč levico od volitev do volitev izboljšuje njihove rezultate in včasih je že del vladajočih koalicij. In ne, počakaj…
Nima smisla govoriti z “dobri” Rusi, ne zato, ker smo tukaj večina nacistov. In niti zaradi njihove prevladujoče nemožnosti, da ukrajince prepoznajo kot enakopravne. In ker je verjetnost vsaj nekega vpliva Shishkina ali koga drugega iz te kohorte na misli in dejanja sodobnih ali bodočih Rusov ničvredno zanemarljiva. In ne glede na to, koliko se pogovarjate z njimi (v ukrajinščini, ruščini, angleščini – to ni pomembno) – ne bo vplivalo na nič. Poleg zadovoljstva lastnih organizatorjev ega in udeležencev. Nekoliko spominja na lanski Forum založnikov v Lvivu, kjer je bila glavna pozornost organizatorjev osredotočena na pogovore med »izbranci« o »igri odraščanja«. In pravzaprav so založniki, tako kot obiskovalci, na tem prazniku izgledali odvečno. Očitno govorjenje o odraščanje doslej ni pomagalo nikomur, niti samem Forumu, da odraste. Vendar je še vedno veliko upov in predpogojov za njen pozitiven razvoj. Kar vsekakor ni, obstaja možnost, da bo pogovor z “dobrimi” Rusi ali posnemanje pod “desnim” vedenjem vsaj enkrat in vsaj nekako spremenil preprosto in trmasto dejstvo: Rusija ne more postati drugačna. Rusija, tako kot Kartuža, mora biti uničena. Vsaj v sedanji obliki.
