Rusija je dvakrat odvedla domov iz Oksane Tishchenko. Leta 2014 je ženska zapustila Donjeck, leta 2022 pa – Mariupol. Tri dni je potovala na nadzorovano ozemlje Ukrajine – preko Rusije, Estonije, Latvije, Litve in Poljske. Zdaj Oksana živi v Lvivu s hčerko in sanja o dnevu, ko se bo njen vojaški mož vrnil iz ujetništva.
Zdaj ženska živi v pričakovanju. Nazadnje je videla moža 10. marca. Oksana ne ve, kje je zdaj. Migrantka je svojo zgodbo povedala novinarjem Kanala 24 v okviru projekta “100000000000000000. Mi, z dovoljenjem urednikov, ponovno natisnimo to zgodbo.
***
Ko so ruski okupatorji leta 2014 nesramno napadli Donjeck, se je Oksana takoj preselila v Mariupol. Ženska je priznala, da so takrat vsi odšli, saj niso želeli živeti v okupaciji Ukrajincev. Vendar pa z“Izkazalo se je, da odhod od doma ni tako enostaven. Torej sedemOksana se je večkrat vrnil v Donjeck.
Kdaj ste se odločili, da se boste končno preselili iz Donječka?
Leta 2015 smo eno leto živeli v Mariupolu. Potem pa smo začeli govoriti, da se bo kmalu vse končalo, vse bo v redu, zato smo se vrnili v Donjeck. V celoti smo odšli leta 2018. Ugotovili smo, da nima smisla ostati. Razmere v mestu so zelo slabe. Vse stvari smo prepeljaIi v Mariupol. Najeli smo stanovanje. Vse je bilo v redu.
“Nisem hotel zapustiti moža v Mariupolu”: zakaj se Oksana ni takoj evakuirala
Kako ste izvedeli za popolno vojno? Kakšna pamSe spomniš jutra 24.
Prijatelj me je poklical in začel kričati, da je vse slabo in da se je vojna začela. Bila je zelo zgodnja ura, nisem razumela, bila sem šokirana. Nisem mogel ugotoviti. Potem je poklical in rekel, da je vojna. Ampak še vedno nisem verjel. Mislil sem, da bo tako kot v Donjecku, potem pa se bo umirilo. Nisem si mogel predstavljati, da bo takšen nivo, tako grozen in strašen.
Oksanin mož je vojak. Služi v posebnem oddelku Narodne garde. Katera – ženska ne ve. Pravi, da so bili ti podatki tajni, zato človek ni govoril o svojih nalogah.
Ženska ni hotela zapustiti Mariupola. Moža ni mogla zapustiti, zato se je odločila ostati pri 15-letni hčerki Christini. V tem času Oksana ni vedela, v kaj se bo njeno mesto spremenilo.
Življenje Oksane v Mariupolu do 24. februarja 2022 (foto: Oksana Tishchenko)
Kakšno je bilo vaše življenje in življenje v Mariupolu od začetka polne vojne?
Vsak dan so se razmere poslabšale. Zdi se, da 2. marca nismo imeli več svetlobe, vode, plina in komunikacije. 9. marec je prispel okoli naše hiše. Na srečo smo šli v prvo nadstropje, bili smo blizu dvigala. Naše stanovanje je bilo porušno.
Vsi stanovalci hiše so začeli živeti v kleti. Iz stanovanja sva prinesla nekaj stvari, da sva lahko spala. Imeli smo tudi veliko hrane. Vedno sem delala velike zaloge, ker sem se naučila donjeck izkušnje. Nacionalna garda nam je prinesla hrano. Možje so kadili ogenj, vendar je bilo zelo nevarno, ker so streljali v bližini. Poskušali smo pobegniti v klet v primeru česa.
“Ljudje so skakali z balkonov, hiše gorele”: življenje po 24. februarju
Kako je vaša hči dojemala tako novo realnost – življenje v kleti, nenehno obstreljevanje, strah?
Christina je pomagala družini naših sosedov. Imajo tri majhne otroke, zato je moja hči, tako pravi, prevzela odgovornost zanje. Poskušal sem ne šepanje, spodbujanje otrok, ampak ponoči smo vsi jokali. Situacija je bila grozna, zdelo se je, da živimo v grozljivkah.
Mati in hči v Mariupolu pred vojno (foto: Oksana Tishchenko)
Kako se je Mariupol spremenil od začetka vojne? Kakšna je bila situacija v mestu?
Sploh nismo zapustili kleti, samo dvorišče smo videli. Bilo je strašljivo. Ko so nehali z bombardiranjem, smo šli ven. Potem so se počutili prestrašeno, otroci so začeli jokati – mesta ni bilo. In bilo je tako lepo. Rusi so vse uničili do tal, bilo je strašljivo gledati in spoznati te ruševine. Nič ni ostalo živo.
Imeli smo srečo, da naša hiša ni bila v požaru. Bližnje stavbe Goreči v ozadju, ljudje skočili z balkonov in tal pobegniti. Bilo je grozno. Ko smo šli polnit telefone, smo na poti videli veliko trupel, ki so ležali na ulicah. Zelo strašljivo…
V bližini hiše molitve, kjer smo polnili telefone, se je videlo, kako Azovstal bombardirajo – naraščal je ogromen ogenj, vse je bilo črno. Bilo je zelo grozljivo. Nisem vedela, kako je tam naša vojska, kako je bil tam moj mož. Bilo je daleč – na levem bregu, živeli smo na desni.
Človek je bil v Azovstalu, zdaj pa v ujetništvu.
Kdaj si nazadnje videl moškega?
Prišel je 10. marca, potem smo živeli v kleti. Prišli smo k njemu, vzel je nekaj stvari. Vse je hitro in hitro. Poslovili smo se in to je bil zadnjič, ko sem ga videl.
Ženska je govorila o ljubljeni skozi solze.
Kaj je rekel človek? Govoril je o tem, kakšna je situacija na splošno?
Ničesar ni rekel. Rekel je, da se skrivajo, da je z njimi vse v redu. V tem času nisem vedel nič o tem, da se pekel dogaja v Azovstalu. Ni bilo interneta, nismo imeli informacij. Moj mož je rekel hčerki in meni, da morava nujno oditi. Ne ostati tukaj, ker je zelo nevarno. Rekel je, da jim gre dobro. In kako bo rekel, da je tam vse zlo…
Veš, kje je zdaj? Je živ?
Z njim sva se odpisal, ko sem že zapustil Mariupol in sem imel internet. Nekega dne so mi poslali fotografijo njegovega sporočila. Nekako sva bila v stiku in vedela sem, da je živ.
Ko je naša vojska zapustila Azovstal, sem poklical Rdeči križ. Rekli so mi, da je moj mož v ujetništvu. Obljubili so, da bodo predali nekaj stvari in fotografij, a niso dali ničesar. Tudi nekatere sem poklical. Rekli so, da ko je moški prišel ven, niso imeli časa za fotografiranje, zato ni bilo pravnih dokazov, da je bil tam. Rekli so, da vedo, da je z Rusi, vendar tega niso mogli potrditev. Imel je status pogrešanega. Nato sem poklical Rdeči križ, poslal izjavo v Ženevo, da potrdim, da je bil človek v ujetništvu. Vendar ni bilo odgovora.
Pred mesecem dni so me poklicali iz informacijskega centra in rekli, da je Rusija potrdila, da je moj mož uradno v ujetništvu. Ti podatki so že prispeli v Ukrajino in bil je premeščen v status vojnega ujetnika. Trenutno ne povejo nič več. Po terorističnem napadu na Olenivki je poklicala tudi Rdeči križ, dejali so, da bodo poklicali nazaj. Toda ni bil na seznamu mrtvih. Čakam… In to je to. Ne morem narediti ničesar drugega – samo počakaj.
“Ne vem, kako me niso ubili”: Oksana o sporih z “Kadiroviti”
Si se sekala z zavojevaci? Si moral komunicirati z njimi? Kakšni ljudje so to?
Konec marca je na naš vhod prišel “aswabaditeli”. To so bili “Kadiroviti”, vsi tako bradati, grozni. Hoteli so preveriti, kdo živi v hiši. Prepirila sem se z njimi. Vprašal sem, zakaj so prišli sem. Ne vem, kako me niso ubili zaradi tega. Samo kričali so: “Odpelji ta tantrum.” Začeli so se prepirati z mano, da je, pravijo, Donjeck bombardirali že 8 let, vi pa boste “odpuščeni” še malo več. In jaz pravim, da sem iz Doneck in vem, kaj se dogaja tam, in kaj ste storili, bitja. Tako smo se pogovarjali z njimi.
Nekoč je rekel, da želi slišati mnenje ljudi. Nato sem izlil vse zlo, ki se je nabralo v meni. Vse z predpražniki. Potem so me sosedje skrili v klet, da se ne bi premaknili.
Oksanina hči v mirnem Mariupolu (foto: Oksana Tishchenko)
Niso vedeli, da je vaš mož vojak?
Ne, odstranil sem vse omembe o njem. Niso vedeli. To so grozni ljudje, ne bi mogel živeti z njimi v istem mestu.
Kdaj ste se odločili evakuirati iz Mariupola?
Malo po malo je postalo nemogoče živeti, voda je zmanjkala. Naša hiša je bila blizu bolnišnice št. 2 in od tam so se začeli evakuirati v Volodarsk. Ko je malo popustila, smo takoj odšli.
Veliko sva jokala, ko sva odšla. V Mariupolu je bila groza – črna požgana zemlja. Se spomniš, kako lepo je bilo vse, potem pa je bila to zamuja. Prebral sem, da Rusi želijo odpreti šole. Kakšne šole? Tam ni ničesar. Najprej so bombardirali vse šole. Letala so letela, bombe so vrgli na vse. V kleti smo bili do konca.
Hotela je iti v Zaporozhye, in vsiljivci so dovolili le Rusiji: kako je Oksana končala v Donjecku
23. marca smo prispeli na zbirno mesto, na četrtem dogodku pa so nas odpeljali v Volodarsk. Rekli so, da pošiljajo samo v Rusijo. Hotel sem iti v Berdyansk, ker od tam lahko prideš do Zaporizhie. Iskali smo me.kes taksi, obrnil na ljudi v obupu, vendar nihče ni imel bencina. Nihče ni mogel tja. Obupan sem bil, ker nisem hotel v Rusijo. Odločil sem se, da bom šel v Okupirani Donjeck, moji sorodniki so bili tam. Ampak tudi nihče ni šel tja.
V Volodarsku smo se nastanili v šoli. Stali smo kot til. Sploh ni bilo mesta za sedenje. Naši sosedje so bili z majhnimi otroki, nato pa so otroci spali na kovčke. Rusi niso odpirali pouka, ampak so držali vse v hodnikih.
Ženska je rekla, da je šola dobra. Posodobile so jo ukrajinske oblasti. V učilnicah so bila vrata pregledna, zato so prebivalci Mariupola videli, da nekdo hodi tja. V notranjosti pa niso bili dovoljeni – ljudje so spali na tleh v hodniku. Oksana se z grozo spominja, kaj je doživela. Pravi, da so tako imenovani “prostovoljci” vpiskali vsem poslanim le v Rusijo.
Kako si prišel od tam? Adijo, srček?
Nenadoma je sredi noči moški začel kričati, da je tam avtobus za Donjeck. Sprva je bilo rečeno, da jemljejo samo družine z otroki in invalidi. S hčerko sva bila dovoljena. Donetsk je boljši od njihove Rusije…
Nekje ob 23.00 smo odšli in prišli šele ob 4.00. Čeprav še ni tako daleč. Ne vem, na katerih cestah smo bili. Bilo je temno, brez osvetlitve. Ničesar nisem razumel. Nato so se pridružili še drugi avtobusi, na splošno jih je bilo veliko.
V Donjecku so ljudi začeli prepeljati v šole. Nato je bila napovedana ura, zato je Oksana mislila, da bodo po njenem zaključku sorodniki prišli k njim in njeni hčerki in jih odpeljali k sebi. Izkazalo pa se je, da je še naprej ženska z otrokom čakala na “filtriranje”.
“Ravnali so z nami kot z zločinci”: kako je šlo “filtriranje”
Kaj se je zgodilo na “filtriranju”? Kako so se Rusi počutili do tebe?
Naša mati in snaha sta že prej prišla k nam. Dal sem jim svoj telefon in še nekaj stvari. Namesto tega so mi prinesli star, prazen telefon. Rusi so bili zelo zaskrbljeni, da od Mariupola nihče nima nobenih fotografij in video posnetkov. Pripeljali so nas na okrožje. Seveda v mojem telefonu ni bilo nič najdenega.
Srečo imamo, da je registracija Donjeck. Z njo so ravnali bolj umirjeno kot z Mariupolom. Na splošno pa je bil odnos kot kriminalci. Vzeli so prstne odtise, dlani. Slikano v profilu, stransko. Nikamor niso pogledali… Ni bilo lepo. Ni pa še strašljivo, veliko so ustraholi druge ljudi. Tepli so, vrgli, hoteli so iznebiti nekaj informacij.
“Sosede so poslali v Rusijo: živijo v begunskem taborišču in se ne morejo vrniti”
Kaj se je zgodilo s sedmimiTvoji sosedje? Kam so šli?
Eni družini je uspelo iti v Zaporižjo, nato pa v Nemčijo. Ta družina s tremi otroki je bila žal poslana v Rusijo. Zdaj živijo v Kazanu v begunskem taborišču. Ko so prispeli, so jih običajno spoznali, nato pa so jim rekli – ali pojdite v službo in plačajte stanovanja in hrano, ali pa počistite. Našli so službo in živeli v tem taboru za svoj denar. Ne morejo oditi, ker so brez denarja zapustili Mariupol.
V Ukrajini skozi 4 države sveta: kot sedemPrišel sem v Lviv.
Koliko časa ste preživeli v Donjecku in kam ste šli naslednjič?
Moja mama je zbolela. Zelo jo je skrbelo za naju, ker ni bilo povezave. Ni vedela, če sva še živa. V tem času je imela možgansko kap in srčni napad. Najprej sem jo moral odpeljati k zdravnikom in jo dati na noge.
Vendar pa družina ni mogla dolgo ostati v Donjecku. Prej ali slej bi nekdo izvedel, da je Oksanin mož ukrajinski vojak. Ženska je s svojo mamo.moja hči in hči sta se odločila, da se vrneta na ozemlje, ki ga nadzira Ukrajina, vendar pot ni bila lahka.
Našli smo prevoznike in odšli v Varšavo skozi vso Rusijo, Estonijo, Lito in Latvijo. Že iz Poljske smo sami dobili v Lviv. Tu so nas srečali sorodniki, z njimi pa smo živeli nekaj mesecev. Skupno je pot potekala tri dni.
Oksanina hči v Lvivu (foto: Oksana Tishchenko)
Nisi pomislil, da bi ostal v Varšavi?
Hotel sem biti bližje možu v Ukrajini. Ampak nikjer nisva mogla ostati. Skozi Estonijo smo šli z notranjim potnim listom. V Rusiji nisem dajala tujih stvari, ker nisem želela, da bi v tem stala njihova tesna. Zato, ko smo prispeli na Poljsko, niso imeli nobenega znamenja. Nismo formalizirali statusa beguncev. Za svoj denar so vzeli vstopnice za Lviv.
Kako ti je všeč življenje v Lvivu? Si ga že vajen tukaj?
Živeli smo s sorodniki, a ne glede na to, kako dobri so bili, nismo mogli večno ostati z njimi. Poiskati je bilo potrebno ločeno stanovanje. Preselili smo se.Liv v stanovanje. Sorodniki so veliko pomagali. Dali so posodo, posteljnino – vse, kar potrebujete. Prostovoljci nam veliko pomagajo. Center “I am Mariupol” in korejska nevladna nevladna država “Asadal” zagotavljata izdelke in izdelke za osebno higieno. Imam korejsko mamo in moj oče je Ukrajinec.
S hčerko sva šla k zdravnikom, ker sva morala v šolo, se je izkazalo, da je veliko zdravnikov prišlo iz Mariupola. Ko sva prišla v Donjeck, sva preko prijateljice takoj vpisala Khrystyno v Zaporizhio v telovadnico, da bi lahko študirala na daljavo. Dokumentov ni bilo, saj je v Mariupolovi šoli vse pogorelo. Ko smo prispeli v Lviv, sem hčerko premestil v tukajšnje lyceum. Prejela je potrdilo v zaporoški šoli, in to je bilo poslano sem. Zdaj je Khrystyna v taboru za razseljene otroke v gorah v Ivano-Frankivsk regiji. Tam je večina otrok iz Mariupola in njegovih let. Zato bo hči vsaj malo zmedena.
In v Lviv je zelo lepo. Res nam je všeč. Edini negativ je, da ne najdem službe.
In kakšno službo iščeš? Morda vam lahko pomaga eden od naših bralcev.
Lahko delam kot kuhar in prodajalec. V Donjecku je moj mož imel trgovino z živili, jaz pa sem jo tam prodal. Zato imam izkušnje. Poleg tega sem imel svojo kavarno v okrožnem oddelku, nahranil policiste. Prišli pa so tudi povsem lokalni, saj so rekli, da je zelo okusno. Nato so prišli Rusi in vse odnesli… Mimogrede, ponudili so se, da bodo delali zanje, a sem to zavrnil. Nisem mogel delati za te izmece.
Kakšen nasvet bi dal ljudem, ki nočejo zapustiti okupacije?
Moraš iti, ker je nemogoče biti tam. Na splošno je življenje v okupaciji nemogoče. Kaj sta naredila z Donetskom? Osem let je bil ubit. Uničili so jih samo njihovi gradci. Tam ni ničesar. Ljudje ne smejo živeti. Živijo le upokojenci. Nemogoče je komunicirati z Rusi. Pravi fašisti so, norčujejo se iz ljudi.
Vsi verjamemo v zmago in vemo, da bo naša. Kaj boste storili, ko bo vojne konec?
Oh, sploh ne vem. Mogoče grem domov. Glavno zame pa je, da se moj mož vrne, in vse ostalo mi ni mar. Iznašajmo si nekaj.
