Svet že 20 let praznuje mednarodni dan miru 21. septembra. Tako je enkrat sprejela Generalno skupščino ZN. Vsaka država praznuje na svoj način, s svojimi nacionalnimi značilnostmi. Na primer, letos se je Rusija odločila, da bo prav na ta dan najavla mobilizacijo, da bi se borila za mir z novimi silami, pri tem pa ni bilo nobenega kamna neokrnjenega.
Znano je, da se je ruski predsednik Vladimir Putin zelo dolgo uprel napovedi mobilizacije, saj se je (in precej razumno) bal nesoglasja Rusov, ki bi nenadoma spoznali, da se bodo morali od gledalcev in opazovalcev “pogumnih zmag ruskega orožja” spremeniti v topovsko krmo. S mobilizacijo je šef Kremlja dejansko priznal, da je lagal: »posebna vojaška operacija« ne gre po načrtu, da ni visokih uspehov »druge vojske sveta« in da oblikovanje vojaških enot le morilcev, posiljevalcev in roparjev razmer, izvlečenih iz zaporov, ne bo rešilo razmer.
Zato se ruski voditelj ni mogel omejiti na preprosto podpisovanje odloka o mobilizaciji ali zgagane objave: “Podpisal sem…”. Ne, podrobno in prepričljivo je moral pojasniti, zakaj, za kaj, proti komu, za kakšen namen.
Zjutraj 21. septembra je Putin imel svoj vneti govor, za katerega je seveda začel obtoževanje »kriminalnih ukrajinskih oblasti«: »Tema mojega govora so razmere v Donbasu in potek posebne vojaške operacije, s katero jo je osvobodil neonacističnega režima, ki je leta 2014 v Ukrajini zaradi oboroženega preboja leta 2014 zaslišil oblast.« Ruski voditelj je zagotovil, da cilji »posebne vojaške operacije« v Ukrajini ostajajo nespremenjeni in da »Rusija nima pravice pustiti ljudi, ki so mu blizu, ki živijo v Ukrajini, da raztrgajo izvršilce«.
Kriviti samo Ukrajino ne bi bilo dovolj, da bi pojasnili potrebe po mobilizaciji. Ves zahodni svet je bil treba narediti krivega. “Cilj tega Zahoda je oslabiti, razdeliti in na koncu uničiti našo državo. Že neposredno pravijo, da so leta 1991 lahko razdelili Sovjetsko zvezo, zdaj pa je čas za samo Rusijo, da bi morala razpadati na številne regije in regije, ki so smrtonosno sovražne med seboj,” se je pritožil Putin.
Mimogrede, dan prej so ZDA res govorile o propadu Rusije. Nekdanji poveljnik ameriških sil v Evropi general Ben Hodges je na primer to povedal verbatim: “Menim, da je resnična možnost, da so ugotovljene slabosti Vladimirja Putina tako resne, da lahko priča začetku konca ne le njegovega režima, ampak tudi ruske federacije.” Zato je zahod pozval, naj se pripravi na takšen razvoj dogodkov. “Če se na to možnost ne pripravimo tako, kot se nismo pripravili na propad Sovjetske zveze, bi lahko v naši geopolitiji ustvarila ogromno nezmožnost,” je opozoril.
To pomeni, da general Hodges ni niti približno govoril o namenu uničenja Rusije in ni bil zadovoljen s takšno perspektivo. Nasprotno, objokovkal je, da bo takšen razvoj dogodkov povzročil nepotrebne težave svetu. In v tem je solidabilen s celotno ameriško in evropsko ustanovo. Trenutno niti Bruselj, niti Washington, niti London ne želijo, da bi ogromna Rusija kljub vsem nesrečam, ki jih je povzročila, razpadla na koščke, ki bi med seboj še vedno začeli prepire glede meja in premoženja. Navsezadnje le pred tremi desetletji niso želeli propada ZSSR.
Smešnosti obtožb ukrajinske vlade o “neonacizmu” ni vredno govoriti. Dovolj je spomniti, da je nekaj ur po razglasitvi tega ostudnega govora potekala izmenjava zapornikov med Ukrajino in Rusijo. Od ruskih sopotnikov je bilo izpuščenih 215 zagovornikov Ukrajine. In med njimi – 108 borcev polka “Azov”, ki so v Rusiji veljali za “elito neonacizma” v Ukrajini. Njihovo urapatriotično rusko okolje je bilo tisto, ki bi želelo, da bi ga usmrtili skoraj javno, preden bi bili podvrženi strašnim mučenjem. Zanje so nekateri ruski namestniki sprejeli pobudo za odpravo moratorija na smrtno kazen. In posušim kaj: samo spusti domov?
To je Ruse, navajene verjeti TV brez pritožbe, spravilo v umsko neumnost. Kakšna je ta čudna vojna z nacizmom? Kje je ta nacizem, če tudi “Azovijci” niso tako nacisti, saj jih je mogoče nekaznovano izmenjati? In tudi o kom – o Putinovem boterju Viktorju Medvedčuku, ki ga nihče v Rusiji noče vedeti.
Ruska vrhunska propagandistka Margarita Simonyan je nedavno napisala: Komentirajuci ideju o razmjeni Medvedchuka za Ukrajince iz ruskog zatoceništva: “Shto format “all on Medvedchuk” govori da nam je Medvedchuk toliko bitan i vredan (jeli nam on toliko bitan i vredan?), da smo za dobro svoje dobrosredstvo mi pripravljeni dati vau i da se pozabavljamo do boljih trenutka o našim borcima, ki se trenutno u zatoceništvu. Kaj Zelensky išče. Da je Vladimir Vladimirovič, dragi, zanemarjal znanega Rusa,torično načelo “ne menjati vojaka za feldmaršala” in zaradi “svojega botra” bi najbolj kruto užalilo in ponižalo lastno vojsko.”
No, Putin je po Simonyanovem razumevanju “žalil in ponižal lastno vojsko”. In zdaj mora nekako upravičiti šefa. Na hitro je prišla do nove formule. “Zakaj smo sami iz Azova naredili velike zlikovske junake? To so strahopetni nacisti,” je zdaj pel glavni propagandist Kremlja.
Tako bodo morali redni kremeljski redni zdaj menjati čevlje v zraku. Vendar jih to ne rešuje pred vse večjim nesojenjem ruskih državljanov. In kot ščip liberalno-umnih, tako velika vojska še vedno brezdušna, in še posebej v urapatriotsko okolje. Na ruski šovinistični javnosti je zdaj, kot pravijo, “tuli v močvirju”. “Izdani smo bili, bili smo zapuščeni, sovražnik je v Kremlju,” – nekje, da lahko zdaj z dvema besedama opišemo statuse v domoljubnem sektorju ruskih socialnih omrežij.
V sektorju, ki je manj navkljub domoljubju, so vprašanja razčiščena: “kako se izogniti mobilizaciji?”, “kako si brez bolečin zlomiti roko?”, “kje se ne spotakni, da se ne bi soočil s pozivom?”, itd. Pred finsko in mongolsko mejo so bile urejene čakalne vrsti avtomobilov tistih, ki ne želijo priti pod mobilizacijo. Nekaj žalosti beži vsaj v Belorusijo, saj Bacca Lukašenko še ni odkrito vstopila v vojno proti Ukrajini. Najbolj pogumni Rusi gredo na protimobilizacijske mite. Tam so pretepeni, pleteni in… Pozivi se predajo vojaškim pisarnam za registracijo in vpis neposredno v okrajnih oddelkih.
In ali se je moral Putin mobilizirati? Ne bo ga rešila sramotnega poraza. Očitno pa ni več imel izhoda za drugega. Po sijajnem Kharkovu ofenzyva je svet (ne le zahodni, ampak tudi vzhodni) končno posvajal, da bo Rusija izgubila.
Na tem področju je bil precej indikativen vrh SCO. Na tem so azijski voditelji pokazali popolno nespoštovanje Do Vladimirja Putina in celo nedvoumno namignil na potrebo po čim hlajenje sovražnosti v Ukrajini. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ki ga je Putin smatral za skoraj prijatelja, pa je jasno rekel, da mora Rusija, če želi čim prej končati vojno v Ukrajini, vrniti vse zasedene dežele, vključno s Krimom.
Iz tega obupa je Putin začel dvigati vložke. Najprej je sprožil izjave okupacijskih organov o referendumih v regiji “L/DPR”, Khersonu in Zaporišiji. V Kharkivu se ni več obnelo. Nato je državno dumo prisilil, da v nujnih primerih sprejme spremembe kazenskega zakonika, s katerimi so bili uvedeni pojmi »mobilizacija« in »vojaško pravo«, uvedena kazen za predajo in neizpolnjevanje ukaza, povečala kazen za dezertifikacijo. In tako kot češnja na torti – odlok o mobilizaciji.
Jasno je, da je kremeljski poglavar na ta način želel prestrašiti Zahod, najprej, da bi ukrajino vrgel v nemiljenje usode. Vendar se trenutno vse dogaja ravno nasprotno. Podpora Ukrajini na svetu se samo povečuje. In proti Rusiji se pripravljajo nove še močnejše sankcije.
