“90-minutni telefonski pogovor z #Путіним: Rusija mora umakniti svoje enote iz #України in priznati svojo suverenost in ozemeljsko celovitost. Sicer si diplomatske rešitve ni mogoče predstavljati,” se je sporočilo pojavilo zvečer v torek, 13. septembra, na uradni strani v Cvrkutati Nemški zvezni kancler Olaf Scholz. Pojavil se je nekaj minut po pogovoru, ki je bil omenjen v tvitu. Pogovor je precej značilen, katerega vsebina in tonski pomen jasno pomenita novo geopolitično situacijo. Razmere, ki so se začele predvsem z briljantno ofenzivo oboroženih sil Ukrajine v regiji Kartuv.
V prejšnjem članku je naša publikacija že govorila o tem, kako je Kharkiv Ofenzyva radikalno vplival na politične razmere v sami Ukrajini, Rusiji in zahodnem svetu. Za manifestacijo teh sprememb lahko štejemo ta telefonski pogovor, v katerem je nemška kanclerja dejansko izdala ultimat šefu Kremlja. Zelo verjetno je, da je Scholz govoril s Putinom ne le v svojem imenu, ampak tudi v imenu vseh zahodnih zaupnic, kar je pomenilo predhodno usklajevanje stališč. To je pravzaprav v telefonski slušalki ruski predsednik slišal ultimat Zahoda.
Olaf Scholz od maja ni govoril z Vladimirjem Putinom. Očitno še vedno ni bilo kaj za povedati. Zdaj, po uspehu ukrajinske vojske, očitno, je bila tema za pogovor. In ne samo klepetanje, ampak povpraševanje in celo v ultimatumski obliki. Kaj je torej zahteval Olaf Scholz?
Kako Poročali Predstavnik nemške vlade Steffen Hebestreit, nemški kancler je ruskega voditelja pozval, naj čim prej doseže diplomatsko rešitev v vojni proti Ukrajini, pri tem pa poudaril resnost razmer na fronti in posledice ruske invazije. Pri tem je nemški predsednik vlade naznanjal, da je potrebna prekinitev ognja, popoln (!) umik ruskih vojakov z ozemlja Ukrajine, pa tudi skladnost z njeno ozemeljsko celovitostjo in suverenostjo.
“Zvezni kancler je poudaril, da so nadaljnji koraki Rusije v smeri prisvajanja (Ukrajine – ed.) ne bo ostala brez odgovora in ne bo priznana v nobenih okoliščinah,” je v izjavi dejal Hebestreit.
Poleg tega je Scholz Putina opozoril na to, da je treba zagotoviti varnost v NPP Zaporizhzhia. Ruski strani je prav tako naročil, naj “v skladu z zahtevami mednarodnega humanitarnega prava, zlasti ženevskih konvencij, obravnava zajete borce, in zagotovi neometan dostop mednarodnemu odboru Rdečega križa”.
Na kaj se je torej Putin odzval? Zatekli so se k svoji običajni taktiki: obesiti lastno krivdo na ukrajinsko stran. Očitno je bil ruski voditelj zelo zaskrbljen, zato ni preveč razmišljal o verodostojnosti njegovih zamer. Absolutno se ni zavleči v svojih lažeh.
Tako je dejal Putin, glede na uradno objavo Kremlja o tem telefonskem pogovoru. “Vladimir Putin je zlasti pozornost kanclerja usmeril na očitno kršenje mednarodnega humanitarnega prava ukrajinske strani, nenehno obstreljevanje donbasskih mest, ki ubijajo civiliste in namerno škodovati civilni infrastrukturi. Ruski predsednik je podrobno spregovoril o ukrepih za zagotovitev fizične zaščite ZNPP, ki se sprejemajo v usklajevanju z IAEA, ki je predmet stalnih raketnih napadov iz Ukrajine, kar ustvarja resnična tveganja za obsežno katastrofo,” je sporočilo na spletni strani Kremlja. In to je, kot vsi vedo, popolnoma neresničnega. Ne samo, da ne odgovarja: v resnici je vse ravno nasprotno.
Predvidevam, da se je izjava nemške kanclerja o dobavi energetskih virov najbolj nasmejala (ali morda ogorčeno). “Ob opisu razmer v evropskem energetskem sektorju je Putin poudaril, da je Rusija in ostaja zanesljiv dobavitelj energetskih virov, ki izpolnjuje vse svoje pogodbene obveznosti,” je v sporočilu za javnost dejal Kremlin.
Jasno je, da putin že s tekom ne bi pristal na pogoje ultimata. Vendar nima toliko izhodov. Scholzov politik se v nobenem primeru ne navdaja s avanturističnimi izjavami, nikoli ne bi podal izjav, še manj ultimatumov, če ne bi bil popolnoma prepričan o njihovi ustreznosti.
V tem okviru je treba omeniti nove informacije v zvezi z dogodki na predvečer obsežne invazije Rusije na Ukrajino februarja letos. V sredo, 14. februarja, ga je objavila Reuters s klicem na tri njegove vire, blizu vladnih krogov Rusije. Govorimo o sporazumih, ki so jih predstavniki ukrajinskega vodstva uspeli doseči v pogajanjih z namestnikom vodje administracije predsednika Rusije Dmitrijem Kozakom. Spomnimo, da je bil njegov Putin tisti, ki je pooblastil nadzor, tako pravi ukrajinsko smer.
Torej, v skladu s poročilom Reuters, Kozakovu je dejansko uspelo s Kyivom skleniti začasni sporazum, ki bi v celoti zadovoljil prejšnje zahteve Kremlja. Najprej se je govorilo o zavrnitvi Ukrajine, da bi se pridružila Natu. Po navedbah virov je Kozak Putinu zagotovil, da bi moral sporazum, ki ga je dosegel, Rusiji odvzeti obsežno invazijo na Ukrajino. Zato je Kozak priporočil, da njegov šef sprejme dogovor.
Pred invazijo je Putin večkrat naveličil, da se Nato in njegova vojaška infrastruktura približujeta ruskim mejam, sprejemata nove članice iz vzhodne Evrope in da se zavezništvo zdaj pripravlja, da ukrajino vključi v svojo orbito. Po besedah šefa Kremlja to predstavlja “obstoječe grožnjo” Rusiji.
Zato je bila po Kozaku takšna grožnja odstranjena diplomatsko. Vendar pa je Putin, ko so mu predstavili Kozakov sporazum, jasno povedal, da mu koncesije, ki so bile dogovorjene, ne ustrezajo več. Hotel je že veliko več, vključno s pritrditev ukrajinskih ozemelj. Dogovor je bil torej zaključen.
Ta situacija zelo spominja na pogajanja pred znamenito bitko pri Poitiersu – eni glavnih epizod stoletne vojne med Anglijo in Francijo. Nato so Francija in njeni zajci zbrali na tisoče vojakov pod vodstvom Jeana II. Bil je več kot trikrat večji od angleškega intervencijskega korpusa pod vodstvom princa Edvarda (vzdevek Črni princ za barvo njegovega oklepa). Francozi so večkrat poslali poslance k Britancem, ki so zahtevali predajo. Britanci so se načeloma strinjali, ko so se zavedali svojega navdahnjenega brezupnega položaja. Potem so predrzni Francozi znova in znova iznašli trdnejše zahteve. Na koncu črni princ ni zdržala in izjavila, da se bo boril, tudi če bi umrl, vendar ne bi več dajal koncesij. Kako se je bitka končala, je znano: popoln poraz Francozov in zajetje Jeana II Dobrega.
