Deutsche časopis Die Zeit (15.09.2022) je ponovno izpostavila vprašanje o dobavi težkega orožja v Nemčijo Ukrajini, zlasti po naši uspešni ofenzivi v regiji Kartuv. Priložnost je bil govor ministrice za obrambo Christine Lambrecht nemškemu društvu za mednarodne odnose (Deutschen Gesellschaft für Auswärtige Politik) 13. septembra o varnostni politiki Nemčije. Glede Ukrajine bi za ministrove besede lahko značilen tak strupen izraz – “stare pesmi o glavni stvari”. Razen enega elementa, o katerem bomo razpravljali spodaj. Po informacijah iz različnih virov (seveda medijev) je danes situacija z dobavo težkega orožja za Ukrajino videti taka. Dve stranki (Unija 90/Zeleni in liberalci Fdp) iz “koalicije semaforjev” pritiskajo na Esdeke (SPD), da zahtevajo, da se Ukrajini podata “Marders” in “Leopards”. Poleg tega, če se “zeleni” dolgo in dosledno držo tega stališča, potem je med “liberalci” prej podpiral le predsednik obrambnega odbora Bundestaga Marie-Agnes Strak-Zimmermann. Pred kratkim pa je vodja “liberalcev” Krístian Lindner (no, to je tisti, ki je februarja našemu veleposlaniku Andriyju Melnyku povedal, da bo Kyiv ujet v 72 urah) spremenil svoj položaj in celo izrekel zakramentalne besede: “Ukrajina mora zmagati!” Predstavljam si, kako težko mu je bilo! Če pa vaša stranka hitro izgublja glasove, vi pa ste sami postali predmet “Porschejevega škandala”, potem tega ne morete reči. Jasno je, da opozicija (CDU/CSU), katere vodja Friedrich Merz poskuša zadeti točke, prav tako pravi “da” dobavi orožja, saj po volitvah v Severno Porenje-Vestfalijo mladi člani stranke iz tako imenovanega “da” dobavi orožja. “vitek generacijo” (na primer Hendrik Wüst).
Izkazalo se je, da so nasprotniki dobave težkega orožja za Ukrajino le esdeks. Poleg dejstva, da kancler Olaf Scholz pripada tej stranki, ima pri tej odločitvi pomembno vlogo tudi njegov kolega obrambni minister stranke Lambrecht. Na splošno njihovi argumenti izgledajo takole:
1. Nemčija že izvaja dovolj zalog orožja za Ukrajino. Nedavno je kanclerko celo napotil, da je zmaga oboroženih sil Ukrajine v regiji Karkiv v veliki meri posledica nemškega težkega orožja, ki ga je Ukrajina že zagotovila.
2. Nemčija izvaja tako imenovano. “dobave prstanov”, ki predvidevajo dobavo nekdanjega sovjetskega orožja Ukrajini s strani vzhodnoevropskih zajc, Nemčija pa jih dobavlja z najnovejšim orožjem.
3. Zaloge Bundeswehr so praktično “izčrpane”, in to ne omogoča povečanja dobave Ukrajini, saj v nasprotnem primeru Nemčija ne bo mogla izpolniti svojih obveznosti do partnerjev Nata.
4. V skladu z domnevno doseženimi sporazumi s partnerskimi državami Nemčija ne more neodvisno dobavljati Ukrajine z oklepnimi vozili in tanki.
Nazadnje, obstaja še zadnji argument, ki se v političnem prostoru vse manj sliši, vendar precej močno v medijih: nespremenjenost vladnih krogov za poglobitev stopnjevanja “konflikta” v Ukrajini in strah pred zaostankom vojne v evropsko, pa tudi nekatere izjave na vladni strani, da bi zaradi korupcije v Ukrajini lahko to orožje končalo na “črnem trgu”.
Nemški mediji že dolgo dvomijo ali razbijajo te argumente. Prvič, rečeno je, da nemčija že dolgo paša zadaj in je pred celo vzhodnoevropskimi državami, kar zadeva količino smrtonosnega in težkega orožja, dobavljenega Ukrajini. Pred kratkim, Nemški novinari ironično su predložili skalu za merenje od “0” do “100” (maksimalna cifre su imaginarne zalihe nuklearnog orožja Ukrajini), prema cemu se Germany komaj povukla do Slika “25” s dovodom protivavletnih topova “Cheetah”, a do “37” se potegne samo po premagovanju “red line” s dovodom “Leoparda” (Der Spiegel, 14.09.2022). O škandalu s tako imenovanim. Ne bomo veliko povedali o “dobavah prstanov”, samo upoštevajte, da so vzhodnoevropski partnerji, ki so svoje nekdanje sovjetsko orožje prenesli v Ukrajino, večkrat izrazili ogorčenje, da jih Nemčija bodisi pridrža bodisi izmika. Mimogrede, še en argument proti dobavi težkega orožja Natovih standardov Ukrajini za nemške vladne uradnike je, da jih morajo Ukrajinci obvladati še dolgo. A po poročanju nemških medijev so tudi tisti tanki T-72, ki jih je Poljska predala Ukrajini, le navzven sovjetski in so že bili spremenjeni v natovske standarde. Tukaj ni nobenega komentarja, saj to vedo le naši tankerji Oboroženih sil Ukrajine.
Vprašanje “izčrpnosti” rezerv Bundeswehra je retorično. Po uradnih podatkih je bilo leta 1990 v Bundeswehrju 2125 tankov Leopard-2, od leta 2022 do 350 pa 350. Glede na situacijo s howitzers PzH 2000Ni znano, koliko leopardov-2 je v bojnem stanju. To je pozdrav Gerharda Schroederja.Merklovi ngeli, ki so skupaj sledili “pacifistični” politiki in razoročali Bundeswehr. Kar zadeva izjavo Christine Lambrecht o tem, da je treba skrbeti za obrambne zaveze do držav Nata, se ta obrambna linija Esdeksov sesuva. Kanclerja so samo v zadnjih tednih že dvakrat povedali: “Prepozno, prepozno!” Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je pred kratkim napotil, da bo poraz v Ukrajini bolj nevaren kot natovo neuporabilno orožje. “Na koncu se svoboda brani v Ukrajini, in ne v tank-howitzer šoli v Idar-Oberstein ali na ozemlju obrata Rheinmetall».
Tu je čas za pogovor o tem, kaj je bilo slišati med razpravo o poročilu Christine Lambrecht. Generalni inšpektor Bundeswehra, Eberhard Zorn, ki sem ga nekoč omenil, je dejal, da je ključ do uspeha oboroženih sil Ukrajine v ofenzivi v regiji Kharkiv taktično usposabljanje vojakov, zato je treba “internacionalizirati” vojaške vaje naših vojakov. Z drugimi besedami, pridružiti se že dolgemu programu usposabljanja več tisoč naših vojakov, ki potekajo v Združenem kraljestvu. Drzni korak!
Še en argument Esdeksa, da je prenos tankov v Ukrajino mogoč le s soglasjem partnerjev, poči po šnih. Načeloma je njegova zanesljivost že dolgo sprožila dvome med nemškimi opazovalci, ki so to šteli le kot element odsote pri reševanju tega vprašanja. In tu je pred nekaj dnevom nova veleposlanica ZDA v Nemčiji Amy Guthmann (Amy Gutman) je najprej diplomatsko namignil, da mora Nemčija “zagotoviti (Ukrajini) čim več podpore”, nato pa na uradni strani veleposlaništva ZDA v Berlinu v Cvrkutati lahko se glasi: “Odločitev o vrsti pomoči je na koncu odvisna od vsake države.”
Vprašanje, kako dolgo bodo Esdeki lahko preneseli notranji in zunanji pritisk, pa tudi spremembe razpoloženja v nemški družbi po naši ofenzivi v regiji Kartuv, ostaja odprto. Nihče ne odstranjuje resnih gospodarskih problemov z dnevnega reda po zmanjšani dobavi plina iz Rusije. To temo aktivno torpedijo “levi” in pro-ruski Afd, ki imajo veliko podpiralcev v “novih nemških deželah” – Vzhodna Nemčija. Pozivi k mizam in množičnim akcijam so absolutna nevarnost za vlado, še posebej pa za SPD, ki izgublja svoje volivce. Po mojem mnenju so gospodarska vprašanja preveč pretirana, saj ima močna gospodarska država dovolj možnosti za premagovanje krize. Navsezadnje, kakšna druga država na svetu lahko v poletnih mesecih skoraj brezplačno (9 evrov mesečna vozovnica) vozi svoje državljane z javnim prevozom in regionalnimi železnicami?!
Stališče Esdekov o dobavi težkega orožja Ukrajini je predvsem posledica ideološkega in psihološkega duha znotraj stranke. “Rusofilija” njenih političnih voditeljev je bila podedovala od Ostpolitik njegov nekdanji vodja in kancler Willie Brandt. V okviru splošne detente 70-jih let dvajsetega stoletja. Bil je res uspešen, saj je lahko zgradil varnostni sistem vzdolž osi zahod-vzhod. Skoraj brezpogojno so jo izvedli njegovi nasledniki, za Esdeke pa je postala nekakšna »sveta krava«, ki je povzročila samozavestno prepričanje, da vse počnejo prav. Zahvaljujoč Brandtinem zunanjepolitičnem svetovalca Egonu Baru je postala konservativna in se spremenila v Realpolitik. Na primer, od leta 1982, Kako je Christian Democrat Helmut Kohl postala kanclerka, SPD je vodila neodvisnu spolnu politiku (“partnerstvo za varnost”), a voditi esdekske političare se u biti omestila na pogajanja s liderom Komunistične partije i države, ignorirala je gibanja za civilna pravo koja se pominjala na določbe Helsinških zakona o humanim pravicama, te je masovni movement, posebno poljsku Solidarnost, dojemao kot destruktivni faktor. Ti pristopi, ki so se prakticirali v zvezi z nekdanjo ZSSR, so bili preneseni v Rusko federacijo iz 90.let dvajsetega stoletja. Nekritičen pristop k Ostpolitik privedlo do dejstva, da so pozabili (ali se pretvarjali, da so pozabili) skoraj glavno stvar – najpomembnejši motiv za Brandta je bil rešiti “nemško-nemško vprašanje”, to je obstoj Nemčije, GDR in Zahodnega Berlina, vzhodna Evropa in ZSSR pa sta delovala le kot sredstvo, brez katerega tega vprašanja ni bilo mogoče rešiti.
Opazili smo in opazili zavlačenost Brandtovih zamisli tako med politiki stranke starejše generacije kot med njihovimi mlajšimi kolegi. Ni treba govoriti o čuden lik Schroeder, ki, mimogrede, nikoli ni bil izgnan iz stranke. Trenutni zvezni predsednik Frank-Walter Steinmeier pravi, da so delali napake v Ostpolitik, ker se niso ujemale z zaskrbljenostmi partnerjev iz vzhodne Evrope. “Motil sem se… je bila naivna,” posipajo prah na nekdanjega brandenburškega premiera Mathias Platzeka (Matthias Platzeck), ki je od leta 2014 vodi “nemško-ruski forum”, vedno zagovarjal močnejše dojemanje ruskih interesov, zahodu večkrat očital nevednost in aroganco do Rusije, kritiziral širitev Nata na vzhod, pa tudi zahodne sankcije proti Rusiji po prisvajanju Krima, je ozemlje vzhodne Evrope štelo za rusko področje interesov itd. Prav on je leta 2017 posredno primerjal napotitev vojakov Bundeswehra v Litvi s Hitlerjevo kampanjo na vzhodu in pozval k “politiki razumevanja” z Rusijo (Taz.de). Toda kako iskrene so te besede med politiki?
Pred kratkim je 33-letni generalni sekretar SPD Kevin Kuehnert (Kevin Kühnert), ki so ga nemški novinarji poimenovali “prodigal Cvrkutati-otrok”, je dejal, da Nemčija ne more dobavljati tankov Ukrajini, saj je to v nasprotju s tradicijami po vojni zunanje politike Nemčije. In pred tem so slišali od njega: “… Ne želimo spodbujati Rusije, da deluje povsem neusmiljeneje in napada druge države.” Na katero so nemški novinarji zaslišali vprašanje: “Ali je racionalno napasti Ukrajino pod pretvezo vseh vrst neumnosti, kot je “Ukrajina ne obstaja?” Mlajša generacija Esdeksa se ne počuti krivega, je pa dobro obvladala ideološko stranko. Na koncu nemški opazovalci sami iščejo razloge, zakaj Nemčija v zgodovini Ukrajini ne dobavlja tankov. “Scholz se boji podobe nemškega tanka v vzhodni Evropi. To je psihološka inhibicija, ki je ne more premagati,” je zapisala. Berlinski Morgenpost (13.09.2022). Seveda ne vemo zagotovo, kaj je Scholz pred kratkim govoril s predsednikom Rusije, saj imamo samo uradne informacije. Verjetno je kancler čutil tudi psihološki pritisk. Opozoriti bo treba, da je nedavno ruski veleposlanik v Berlinu opozoril, da Nemčija po nemških zločinih 2. svetovne vojne nima moralne pravice do dobave tankov v vzhodno Evropo. Slišali smo nekaj podobnega od drugih predstavnikov Kremlja.
Vodilni nemški zgodovinar Heinrich Auguste Winkler (Heinrich August Winkler), mimogrede, blizu socialnih demokratov, odkrito govori o tem, da je treba korenito spremeniti Ostpolitik. Zato lahko upamo na dobavo težkega orožja iz Nemčije le takrat, ko Esdeki, ne z besedami, ampak dejansko premagajo lastne strahove in dvome. Če se Nemčija poslovi od Rusije, potem to počnejo nemški socialni demokrati najbolj počasi.
