Pred polno vojno je Marina Maguza skupaj z možem in psom živela v Kijevu. Delala je in delala načrte za prihodnost. 24. februarja pa se je vse spremenilo. Evakuacija, drugo mesto, drugi ljudje, izguba babice, ločitev od ljubljenega moža. Hkrati pa je prišlo do tega, da ni veliko stvari potrebno za srečo, občutek doma pa je mogoče povezati ne s specifičnim mestom, temveč s celotno Ukrajino.
V okviru projekta SVOYI 24 se je Kanal 24 pogovarjal z Maryno Maguza. V prvih dneh vojne sta bila ženska in njen mož prisiljena zapustiti Kijev. Par je našel nov dom v Ivano-Frankivsku. Mi, z dovoljenjem urednikov Kanala 24, ponovno natisnimo Marinino zgodbo.
Pokliči prijatelja in paniko, možgani se ne odzivajo: vojna se je začela
Marino, povej nam, kakšno je bilo tvoje življenje pred polno vojno? Kje so živeli in kaj so naredili?
Živela sem v Kyivu z možem in 1,5-letnim psom Jackom Russellom. Blizu podzemne postaje “Politehnični inštitut” smo najeli stanovanje. Človek ima svojo brivnico. In jaz sem frizerka. Zadnja tri leta je delala v Lybidski v SAYPLE salonu. Prej – na področju farmacevtskih izdelkov, v lekarni. Pred tem je študirala na Univerzi Zaporizhzhia. Potem sem videl primer človeka, ki je spremenil poklic in sledil isti poti.
Pred vojno je bilo za nas vse kul – imeli smo cilje, načrtovali prihodnost. Dobesedno pred njo so šli na dopust, tam so porabili ves denar. Tako so nekoč živeli.
Marininega psa. Foto: Marina Maguza
Dolgo časa so tako ukrajinski kot tuji mediji pisali o morebitni polni ruski invaziji. Ste verjeli, da je to mogoče? Si se pripravila na to?
Nikakor. Moj mož ima rojstni dan v začetku februarja. Dal sem mu izlet v Mehiko. Absolutno nismo verjeli v vojno grožnjo. Na dopustu so opazili, da se veliko Ukrajincev ni vrnilo domov. Videli smo, da je bilo naše letalo poslano napol prazno na poti nazaj. Videli smo, kako so naši sosedje v hotelu v enem trenutku izginili – bili so, in potem nekje drugje. Spraševali smo se, zakaj ljudje to počnejo, kje in od česa tako bežijo. Ampak nič se ne bo zgodilo, vse je kul. Vrnili smo se domov. In po dveh tednih se je vse začelo.
Kako ste izvedeli za vojno? Kakšna so bila prva dejanja in sensations?
Ob petih je klical naš prijatelj Kostya. Živi na “Galebu”, to je gostomelova avtocesta. Nekaj je slišal, bile so prve eksplozije. Takrat sva še spala. Zbudila sem se in spoznala, da se je nekaj zgodilo. Moški se je začel sprehajati po stanovanju v paniki. Rekel mi je, da se je vojna začela. Nisem razumel, o čem govori. Mislil sem, da je to nekakšna fikcija, nepreverjenih informacij. Potem pa sem spoznala, da je res. Že takrat sem se začel sprehajati po stanovanju. Ničesar nismo zbrali. Čeprav me je mama prej opozorila, je govorila o zaskrbljujočem nahrbtniku. Prosil sem jo, naj ne panici.
Prvih nekaj ur smo gledali novice, brali telegramske kanale.
Potem so se eksplozije začele slišati od daleč. Ko spoznate, da se je vojna začela, pomislite: nekaj morate storiti. Toda možgani se v tem trenutku ne odzivajo.
Posledice prvega obstreljevanja kapitala. Fotografija “Kyiv Operational”
Klet, neznosno mraz in odločitev, da gremo: evakuacija iz Kijeva
Kakšni so bili prvi dnevi vojne zate? Kje si se skrival med alarmom?
Živeli smo v stanovanju v 14. nadstropju. Imeli smo ogromna okna in od njih je bil lep razgled na mesto. Vendar smo razumeli, da v novih realitetah ni zelo varno. Bilo je strašljivo. Še posebej, ko je letela v visoko dvignjene stavbe v Kyivu.
Mož je razmišljal o tem, kam naj gremo – v podzemno ali zatočišče v hiši. Zaradi tega smo šli na parkirišče. Tam je bilo zelo hladno. Ampak cela hiša je prišla tja. Dvigalo ni delovalo, zato smo šli dol s psom, stvarmi, odejami. Tam ni bilo interneta.
Sedela sva v neznanem, ne da bi vedela, kaj se dogaja zunaj. Zmrznila sva. Človek je občasno hodil gor in bral novice. Prišel je k nam in rekel, da je alarm končan. Potem sva šla piti čaj.
Tako so tekli sem in tja. Neke noči sva preživela noč na parkirišču. Bal sem se, da bova zbolela.
Kdaj si se odločila zapustiti Kyiv? Kakšna je bila tvoja cesta?
Po več kot dnevu na hladnem parkirišču sem možu rekla: “Pojdiva nekam.” Cel Kyiv je takrat stal, vse je bilo v prometnih zastojih. Kostya nas je poklical in rekel, da namerava oditi. Naredil je pot, ponudil se je, da gre po avtocesti Zhytomyr. Rekel je, da ima prijatelja v Ivano-Frankivsku, ki nam je pripravljen dati 2-sobno stanovanje za življenje. Ponujeno za iti z njimi.
Dolgo smo oklevaIi, a smo naposled vdihiIi v avto. Bilo je popoldne 25. februarja. Prijatelji so odšli malo prej. Ves čas so nas klicali in nam povedali, kaj naj naredimo: prometni zastoji so, lahko pa greste po vaseh, tukaj boste šli okoli prihajajočega o nesreči.
Na cesto smo se udarili s pol rezervoarja bencina. Sedli smo v avto in naredili, kot je rekel prijatelj. Bilo je strašljivo, nismo vedeli, kam gremo in ali bomo sploh tja.
Kako sta Marina in njen mož zapustila Kijev: oglejte si video
Potem so bili naši prijatelji pod ognjem. Moja prijateljica Katya me je klicala, povezava je bila slaba. Dejala je: »Tukaj smo pod prihodi v Starokonstantinov (mesto so 25. februarja okoli 21.00 obotavljali – ed.), ne hodite sem.« Obrnili smo se in odpeljali drugo cesto. Na srečo niso bili poškodovani.
Z njimi sva se že srečala v Khmelnytskyiju. Do takrat smo imeli stari bencin. Še eden od naših prijateljev in njihovih staršev je prišel tja. Skupaj smo imeli 8 ali 9 ljudi, 3 pse. Eno noč sva preživela tam. Nato smo natočili dotok in odšli v Ivano-Frankivsk.
Neverjetni ljudje, prostovoljstvo, delo: življenje v Ivano-Frankivsku
Kako se nastaniti na novem mestu? Kaj si naredil?
Roman je tesna prijateljica naših prijateljev. V njegovem dvosobnem stanovanju sva dve družini živeli približno 2 meseca. Poleg tega sva imela pri nas dva psa – Jacka Russella in Labradorja.
Prvi mesec smo ves čas sedeli v novicah. Bili smo v šoku. Nismo vedeli, kaj naj naredimo. Od doma sem vzel samo pasjo hrano, obleko in dokumente. Mislili smo, da bomo tam ostali 2-3 dni, največ teden dni. Ampak ni se vse tako izšlo.
Po nekaj dneh smo ugotovili, da je to za dolgo časa. Potem so začeli prostovoljno delati. Moj prijatelj je našel post na Instagramu iz Ukrzaliznytsia, da voditelji niso bili doma že skoraj 2 tedna, ne imajo hrane, nekaj toplega, jedi za kuhanje. Začeli smo kupovati vse, kar smo lahko za dirigente, potem pa smo ga odpeljali na železnico. Tako je postalo malo lažje za nas. Ker vsaj nisva sedela, ampak nekaj naredila.
Potem so ugotovili, da je zmanjkalo denarja, da ni bilo preložitev. Šel je delat v brivnico v Ivano-Frankivsk. Vsi tam so vedeli in razumeli, kakšna je naša situacija. Bilo je dovolj za hrano.
Roman nam ni vzel najemnine. Namesto tega je rekel: živi tako dolgo, kot potrebuješ, četudi bo dolgo. Za naju je bilo zelo lepo.
Niti zahvaliti se mu nisva vedela. Zato so mu pred izselitvi kupili mikrovalovno pečico, pralni stroj.
Potem sem začel iskati službo. V Frankivsku G.Bar salon. Potem je veliko deklet nehalo, manjkali so mi mojstri las, koloritisti. Še vedno delam tam.
Alarmi se slišijo tudi v razmeroma varnem Ivano-Frankivsku: oglejte si video
Kyiv – tesnoba, Frankivsk – mir: načrti za vrnitev domov
Vem, da si se kasneje morala ločiti od moža. Kdaj se je vrnil v Kyiv?
Frankivsk me je sprejel kul. Razumem, da bi živel tukaj. Toda moj mož ima posel v Kyivu. Zato se je vrnil tja 25. maja. Ker je bilo potrebno, da se primer nadaljuje. V prestolnici je bila situacija v tem času razmeroma mirna.
K meni je prišel prijatelj iz Grčije. Najeli smo stanovanje v Frankivsku. Mimogrede, v istem kompleksu.
Kdaj se nameravaš vrniti v Kyiv?
Razumem, da že nekaj časa živiva ločeno z mojim možem, da se moram vrniti. Ampak v Frankivsku se počutim mirno in udobno. Ko sem prvič prispel v Kyiv, je bilo zaskrbljujoče, ker sem včasih bežal od tam. Poleg tega nas je naš najemodajalec, lahko bi rekel, vrgel iz stanovanja. Prosila je, da ji plača celoten znesek. Ponudili smo vsaj delno. Ker niso živeli tam in ni bilo denarja. Vendar se ni strinjala s to možnostjo. Vse se je končalo s prijateljem, ki je prosil prijatelja, naj prestavi naše stvari v klet brivnice.
Če je bilo za mojega moža delo drugi dom, potem sem ostal brez svojega doma. Na srečo smo pri Zlatih vratih že našli novo stanovanje. Ravno v času, ko so padli v ceno. Tja smo prepeljaIi stvari. To je bilo v začetku avgusta. Ampak jaz sem šel tja, vse mi je bilo tuje. Stvari so stale v škatlah. V tem trenutku sem spoznal, da ne potrebujem toliko stvari. Že pol leta živim v Frankivsku z majhno škatlo stvari. Tisti teden v Kyivu sem se zaročila, da bom tole predala.
Marina na poti k možu v Kijev. Foto: Marina Maguza
Prvih dveh noči nisem spal. Mislil sem, da se nekje nekaj muti. Zbudil sem moža. Preveril sem novice, da se prepričam, da je vse v redu. Potem je spet šla spat.
Zadnji trenutek je bil, ko je prišel.truplo na Lukyanivki v stanovanjski stavbi. Mož me pokliče in reče: “To je bila mehčanje. Slišal sem prvega bacha, všel iz postelje, drugi je stekel na stranišče, zadnja dva sta bila zelo, zelo glasna.” In vse to je blizu našega stanovanja. V tem času sem sedel v Frankivsku in spoznal, da je tu vse razmeroma mirno. Zato sem se odločil ostati.
Zato sva začela živeti v dveh mestih. Kasneje sem prišel v Kyiv za en teden. Šel sem delat v salon. In potem grem sem in tja. Ne vem, kako bo naslednje. V Kyivu je že mirno, veliko je ljudi. Vendar imam še vedno tesnobo.
Še ena pot v Kijev: oglejte si video
Osamljena smrt babice in življenje sorodnikov v zasedenem Khersonu
So bili domovi vaših prijateljev ali znancev poškodovani zaradi obstreljevanja? Je kdo od ljubljenih končal v vročih krajih?
Moja prijateljica, s kom zdaj živim v Frankivsku, ima svoje stanovanje v Irpenu, tam ni popravil. Okna so letela h njej, okna so odletela. Stanovanje, ki ga je najela, se nahaja na obrobju Irpena. Ravno tam, kjer so Rusi napredujejo. Dva tedna je sedela tam, bila je v kleti. Doživel sem nekaj, kar je težko opisati. Ves čas sem bil v stiku z njo. Prosil sem jo, naj pobegne. Toda bala se je. S časom si je drzneIa. In pripovedovala je strašne zgodbe. Kako so pobegnili po avtocesti, kako so jih ljudje pobrali, so jih nosili na samokolnicah.
Na eni točki na stezi je njena sestra zavpihala in jo prosila, naj neha. Prijateljica je zmrznila, potem pa je pred njo zagledala rudnik. Samo sekundo – in ona bi stopila na to.
Na splošno je takih zgodb veliko. Delam v salonu, imam veliko strank. Ženske, ki so pobegnile iz različnih mest. Moji možgani poskušajo ne zapomniti vsega jasno, saj je veliko takih informacij. Vse vzamem k srcu, tako da je zapleteno.
Ena od strank je govorila o njeni hčerki, ki je hotela roditi. Ko sta pobegnila, sta vzela škarje in list v avto. Ker so razumeli, da obstaja možnost, da se bo morala poroditi neposredno v avtu.
Ukrajinski miti v zasedenem Khersonu. Fotografija “Suspilne”
Z možem sva iz Kherson regije. Imela sem tragično zgodbo z babico. Umrla je v Khersonu. In mesto je bilo, kot vemo, zasedeno že od prvih dni. Poklicali smo babico, vendar je imela težave s sluhom, zato naju ni slišala.
Imela je možgansko kap. V tem času v Khersonu ni bilo komunikacije. Najtežje je bilo, da sploh ni bilo poti do bolnišnice.
Imeli smo veliko stresa. Moja mama je hotela v Kherson. Prosili smo jo, naj tega ne stori, ustavili smo jo. Pojasnili so, da je bilo obstreljevanje, zato se morda ne bo vrnila od tam. Babico so odpeljali v bolnišnico. V tem stanju je ležala približno teden dni. Ko so jo odpustili, ni hotela v zatočišče. Ni bilo nikogar, ki bi pazil nanjo. Babica je bila sama.
Še ena moja babica živi v vasi v regiji Kherson. Nenehno je v stiku. Enkrat tedensko nas sosedje kličejo. Pravi, da gredo tja (Rusi – Kanal 24), povej ji, kaj so rublji. In babica odgovori: “Misliš, da v življenju nisem držal tvojih v rokah? Koliko misliš, da sem star?” Pravi, da ne jezejo, vedejo se mirno.
Ampak babičina najljubša zgodba o jagodah. Poleti je na vrtu v bližini hiše zrasla pridelka.
In rekla mi je: “Jagode prodajam za 20 grivnij, 70 pa za Ruse.”
Dobro opravljeno, moja babica. Tam je tudi sama. Imamo veliko sorodnikov, ki so zapustili Khersona. Vendar se je odločila ostati. Žalosten je, a upa, da se bo kmalu vse končalo.
Moj mož je mati v Skadovsku. Tudi preko prijateljev pride v stik. Nekako živijo in čakajo na de-okupacijo.
Narediti, ne misliti: kako je vojna spremenila življenja
Vsi so bili šokirani s posnetki iz osvobojene kyiv regije. Kdaj si jih videla, kako si se počutila?
Trudim se, da tega ne omenjam. Ko smo prebrali novico, smo bili ogorčeni, in moški so imeli jezo, so bili pripravljene ne vedeti, kaj storiti.
Bil sem šokiran. Nisem razumel, kako je to lahko. So to storili ljudje ali zveri?
Nisem vedel, kako v službo, kako se pogovarjati z ljudmi, saj sem razumel, kakšna bo glavna tema. Zibalo se je en teden. Moji botra živijo v Bucha. Potrdili so, da je vse res. Nisem mogel verjeti. Po tem sem spoznal, kako sovražim Ruse. Ampak ne moreš živeti v jezi in sovraštvu ves čas. A spomladi je bilo preprosto nemogoče.
Kako te je vojna spremenila? Morda so začeli ravnati drugače?
Prej si sploh ne bi mislil, da bom živel v Ivano-Frankivsku, ker prej nisem bil tam. In ko sem prišel, sem začel komunicirati z različnimi ljudmi. Jazk na delovnem mestu sem bil sprejet. Vsi ljudje, ki sem jih naletel. Od Romov, ki so nam dali stanovanje, do naslednjih najemodajalov, ki so nam dovolili živeti z živaljo brez težav. Tako se je vse izkazalo tako, kot bi moralo.
Vojna mi je dala odločnost. Dolgo sem se odločal, kaj naj naredim. Zdaj sem spoznal, da moram nadaljevati s športom, ker se počutim veliko bolje. V Frankivsku sem našel zelo kul trener joge – najboljšega sem imel. Imam neverjeten stik z dekleti iz službe, kot da bi se poznali vse življenje. Ljudje so mi čim bolj udobni, odprti.
Spoznal sem tudi, da sem se pri 27- jih veliko zanikal. Na primer, od otroštva sem želela pojet. Zdaj sem si mislil: zakaj se ne prijavite na tečaje vokala, zakaj si ne bi naredili nekaj lepega. Pa vendar je odšla. Zdaj se počutim bolje moralno. Na splošno sem začel delati več, ne razmišljati.
Rezultati Marininega dela v salonu Ivano-Frankivsk: oglejte si video
Občutek doma ni specifično mesto, ampak cela Ukrajina
Imaš občutek za dom na novem mestu?
Ja, pojavilo se je. Ker živim tu več kot en mesec, ne dva ali tri. Veliko je znancev, ljudi, ki pomagajo, dajejo nasvete, nekaj predlagajo. Majhno mesto – ne mudi se vam, kot je bilo v Kijevu. V Frankivsku razumete: imam veliko časa, imam čas za vse, lahko naredim vse. Tudi finančna komponenta je. Hvala bogu, da so bile stranke in zaslužki. Normalno bi lahko živela in si ničesar ne zanikala.
In ja, razumem, da je Frankivsk čudovito mesto. Počutil sem se kot doma.
Vendar sem še vedno spoznal, da je moj občutek doma občutek ozemlja Ukrajine. 24. avgusta sem imela rojstnodnevno zabavo. Z možem sva se nameravala srečati in oditi v gore. Ampak moj prijatelj je moral iti v Varšavo. Posvetovala sem se z možem, če bi bilo v redu, če bi šla na Poljsko. Odgovoril je, da je to odlična ideja. Rekel je, naj si vzamem odmor v teh šestih mesecih in praznujem rojstni dan brez sirene. Zato sem odšel. Kul mesto, vse je super. Ampak ne – nisi doma.
Ko se vrneš v Ukrajino, prečkaš mejo, dobiš ta občutek doma. In ni pomembno Frankivsk, Kyiv ali Bukovel – vse je doma.
Sodelavci iz salona čestitajo Marini za rojstni dan: oglejte si video
Kakšen nasvet bi dobili ljudje, ki se bojijo evakuirati iz nevarnih krajev?
Dajte prednost vaši varnosti. Imel sem veliko podobnih razmer. Prvi je bil, ko so bili moji starši v Kijevu in so bili prihodi. Potem sem vprašal mamo, če se noče preseliti v Frankivsk. Starši najamejo tudi stanovanja, zato niso posebej privezani na kraj. Dva tedna sem govoril z njimi. Iskali smo stanovanje, vendar nekaj ni izšel. V nekem trenutku sem vprašal: “Mama, povej mi iskreno, ali se želiš premakniti?” Odgovorila je, da ni. Spoznal sem, da nanje ne morem vplivati.
Imel sem drugačno situacijo s prijateljem v Khersonu. Napisala mi je: “V Kijevu vsi hodijo, družijo se.” In potem sem še vedno razstavljal fotografije iz Varšave. Prej bi ji odgovoril z velikim besedilom in ji nekaj razložil. In zdaj razumem, da ne morem vplivati na ljudi na noben način. Ljudje so navezani. Tam imajo zasebno hišo, otroka. Vsak ima svoje okoliščine.
Še en primer: oče mojega prijatelja, s kom živim, je še vedno v Khersonu. Ker ne more zapustiti svojega doma.
Ali prijatelj iz Irpena, ki sem ga klical v cev za mesec dni in prosil, naj spakiram stvari in odidem. Pobegnila je, ko je bil vrh, ko je tekla pod ognjem. Razumevanje je prišlo do nje. Ko so tanki začeli jahati na njenem LCD-u.
Težko je, iskreno, kaj svetovati. Verjetno takšni ljudje ostajajo, ker verjamejo, da bo mesto kmalu osvobojena in da bo vse v redu. Očitno je to odločitev vseh, oseba se sama odloči, kako se bo obnašala. Razumem, da nisem eden od teh ljudi, potrebujem minimalno varnost.
Kaj boste storili po zmagi?
Doma imamo steklenico. Moškega na odprtju brivnice je predstavila stranka. To je zelo drag alkohol. Že sem se ponudila, da jo prodam. In moj mož se je odločil, da ga bomo odprli na dan zmage. Vsi se bomo veselili, hodili in zabavali. Po vsej Ukrajini bo kolektivna stranka.
Ukrajina se bori, osvobodi svojo zemljo kos za kosom. Boj je naporen, z izgubami, uničenjem in bolečino. Zagotovo pa bo prišel dan, ki bo potem v koledarju kazal na zmago. Potem se bodo tisti, ki so pobegnili, lahko vrnili domov, tisti, ki so dolgo živeli v daljavi, se tesno objemali, in tisti, ki so izgubili ljubljene, jih bodo žalovali. Obstajal bo čas, da kljub vsem prizadevanjem zla svetloba vedno povzame temo.
