V Ukrajini so bile dejavnosti stranke “Opozicijska platforma – za življenje” (OPZZh) končno prepovedane. Ta formulacija se sliši temeljno in brezkompromisno, vendar se njen pozitiven vpliv na družbo iz tega ne povečuje. Na splošno je vprašanje, kako primeren in upravičen je tak pristop, pa tudi, ali bodo ta dejanja globlje vplivala na javno in politično življenje? Na eni strani vojno stanje, v katerem ukrajina trenutno prebiva, in odprto sodelovanje predstavnikov omenjene stranke z ruskim agresorjem povzročita naravno zahtevo v družbi po pravičnem in ostrem kaznoodločenju storilcev. Po drugi strani pa je v resničnosti ukrajinskega političnega sistema stranka prazen zvok, kos, s katerim se znoj obrisa z obraza vrhunskega politika, za katerega je bila ustvarjena, in po padcu katerega bo razpuščena. Je torej smiselno uvesti sankcije proti strankam v Ukrajini? Razen če je njihov spremljevalec osebna lustracija, pregledna in temeljita preiskava, ki primere pripelje do logičnega zaključka in pravične kazni.
Kratka zgodovina operacij za odstranjevanje malignih tumorjev
Baltske države so bile prve med nekdanjimi sovjetskimi republikami, ki so se zatekale k ukrepom lustracije. Počistiti vladajoča elita družbe tistih, ki so sodelovali s sovjetskimi posebnimi službami in aparatom za moč, je bil tam, morda, nekoliko mehek, vendar pregleden in dosleden. Največji radikalizem so opazili v Latviji, kjer so nekdanjim zaposlenim v posebnih službah okupacijskih režimov, pa tudi tistim, ki so po letu 1991 ohranili stik s komunistično stranko ali ideologijo, prepovedali kandidiranje na volitvah na kateri koli ravni. V Estoniji in kasneje v Litvi je bil izbran drugačen in kompleksnejši mehanizem. Najprej, če je nekdo zaprosil za visoko javno službo, je moral javno pričati o odsotnosti v svoji biografiji trenutkov sodelovanja s sovjetskimi posebnimi službami. Drugič, prostovoljno je bilo treba priznati delo v okupacijskih upravah. Če so kasnejše preiskave pokazale neskladje med pričanjem in resničnostjo osebe, je bil s sodnim sklepom, ki temelji na veljavni zakonodaji, odvzet naziv, položaj in mandat.
Podobna vsebina, ki temelji na ideji o omejitvi politične dejavnosti tistih, ki so nekoč sodelovali s sovjetskimi posebnimi službami, je imela lustracijo v Gruziji. Ta proces je potekal precej pozno v smislu razglasitve neodvisnosti države, vendar so bili zaposleni v posebnih službah, strankarji in aktivisti Komsomola prav tako prikrajšani za pravico do visokih vladnih položajev in dela na sodiščih. Še pozneje, ko so se osredotočili na baltski scenarij, ko so morali prihodnji javni uslužbenci priznati sodelovanje s posebnimi službami okupacijskih uprav, je lustracija potekala na Poljskem. Ta proces je imel v nekdanji Nemški demokratični republiki nekoliko drugačen pomen, ki se je začel skoraj takoj po padcu Berlinskega zidu. V nemških deželah so bile sankcije proti uradnikom in uradnikom nalagane za sodelovanje s posebnimi službami, pa tudi za soodločanje pri kršitvah človekovih pravic.
Kako je Ukrajina organizirala kazenski režim
Leta 2014 je z noro zamudo lustracija postala ena izmed vrhunskih tem v ukrajinski politiki. Po dogodkih revolucije dostojanstva je bila v družbi velika zahteva po očiščenju vladajoče elite: zahtevali so odstranitev in kaznovanje uradnikov, ki so bili povezani z močjo Viktorja Janukoviča, nato pa niso pozabili na komunistično partijo, ki zagotovo ni delovala v korist naše države. Zato je bil sprejet zakon “O očiščenju oblasti”, ki je za nas sprožil ne le novo izkušnjo, temveč je postal tudi zanimiv in edinstven precedens nasploh. Ker imamo pred očmi primer drugih držav, v katerih so ideološki podpiralci totalitarnih režimov padli pod lustracijo, se soočamo s tem, da moramo državni mehanizem očistiti od predstavnikov stare pokvarjene vlade. Čeprav ne smemo pozabiti, da sta bila stranka regij in Viktor Janukovič domnevno izvoljena na volitvah, je imela nekaj podpore v nekaterih regijah države, prav tako pa sta bila tesno povezana z delom postmaidanske politične stranke, ki je sprejela zakon o lustraciji.
Zgoraj navedeno ni lahko vplivalo le na postopek sprejetja omenjenega zakona in njegovo vsebino. Kakorkoli že, tvorili so register več sto uradnikov, nekateri od njih so bili kasneje razrešeni z delovnih mest. Če je oseba pod Janukovičem več kot eno leto imela visoko pozicijo, mu je bila prikrajšana pravica do zaprosila za javno službo za naslednjih deset let. Uspeh po maidanskih letih lahko štejemo za nastanek prakse razglašanja premoženja in bogastva s strani vladnih uradnikov in namestnikov. Naslednji analizi in preverjanje izjav, ki so prosto dostopne, sta potencialno odličen mehanizem za nadzor dejavnosti vladajoče elite in podlaga za lustracijo brezobveznih številk. Seveda pod pogojem, da je postopek pregleden in obstaja mehanizem za pripeljati storilce pred sodišče. Na žalost izvedene spremembe niso določale omejitev za namestnike časa Janukoveča, ki so se omamljili s sodelovanjem s kazenskim režimom. Vendar so bili izvedeni koraki videti obetavni.
Kje se lahko skrijejo grablje?
Nobenega dvoma ni, da je lustracija uradnikov in poslancev ljudi zelo naučna ideja ter pomemben in nujen korak v sedanji fazi razvoja naše države in družbe. Sociologija dokazuje, da je bila lustracija ena najbolj pomembnih prošenj leta 2014, ki ostaja pomembna do danes. Uradniki in namestniki, ko gredo služiti ukrajinskemu ljudstvu, bi morali to upoštevati, ne lastnih žepov ali, še več, interesov nekoga od zunaj. Če pogledamo sosednjo Moldavijo, kjer imajo komunisti pomemben vpliv na politično življenje in lahko dolgo blokirajo delo parlamenta in se uprejo odobritvi pomembnih odločitev za družbo, bomo prepričani, da je Ukrajina storila prav, ko smo prepovedali tistim, ki imajo rdečo zvezdo na čelu.
Obenem je pomembno vedeti, da lustracija ne more potekati le na institucionalni ravni in se nanaša na prepoved škodljivih parazitskih strank. Ta proces bi moral imeti tudi individualno manifestacijo in neposredno zadeti specifične osebnosti, seveda v okviru Ustave Ukrajine in sedanjega zakonodajnega okvira. In tudi – biti pregleden in ne izgubiti moči in javne teže, pozornost javnosti skozi čas. Prav tako lustracija ni odstranitev osebe iz pisarne in njegov prenos na drugega, nič manj kruha. Lustracija je prikrajšanost osebe z dvomljivimi pogledi in nepoštenim ugledom pravice do vplivanja na potek razvoja države in družbe. Mogoče ne samo deset let.
Kaj je pozitivno pri baltskih izkušnjah? Ločena osebna razsežnost lustracije! Zato nihče od storilcev ni mogel izneveriti vala javnega ogorčenja nad začasnim znakom – strankam. Če je oseba kriva – sodelovala z okupacijskih režimov ali škodila lastni državi, mora za to odgovarjati pred zakonom in sonasilci. Vsaj v obliki omejitve možnosti političnega delovanja in prepovedi določanja usode svoje države v prihodnosti. To je vprašanje, na kar bi rad opozoril v okviru prepovedi opfl. Ta akcija ne sme postati polsrčna in dati dim v oči javnosti! Kozmetična prepoved zabave ni dovolj! Proces kaznovanja podležov se lahko začne s tem, vendar se ne konča. Po Maidanu je bila stranka regij prepovedana, toda koliko je ta prepoved vredna, če so nekateri njeni člani mirno šli pod transparente OPZZh in nadaljevali turnejo? Zato bi bilo tokrat vredno ne le zapreti cirkus, temveč si tudi podrobneje ogledati klovne.
