Nihče ni verjel, da bodo Rusi hoteli zajeti Kijev. Prestolnica je zanje ostala neosvojljiva trdnjava, v prvih tednih vojne pa je utrpela vrsto udarov. 32-letna Yana Derykhovska je z mlado hčerko živela blizu Boryspila. Potem ko so spoštovali nekaj časa, so se odločili za evakuacijo.
V okviru projekta SVOY 24 se je Channel 24 pogovarjal z žensko, ki ni našla le zatočišča v Ivano-Frankivsku, temveč tudi občutek za nov dom. Preberite več o zgodovini evakuacije iz Kyiva.
Z dovoljenjem urednikov Kanala 24 ponovno natisnemo intervju.
***
Yana Derykhovska je stara 32 let, njena hči pa 8 let. Dolgo pot z vlakom z njimi so pogumno doživeli mali prijatelji – 2 hrčka in pug prijatelj. Pred vojno je Yana delala kot frizerka v enem od lepotnih salonov prestolnice. Sama prihaja iz regije Kherson, ki jo zdaj zasedajo Rusi. Zadnja tri leta pa je živela s hčerko v Kijevu.
“Odločili smo se, da je majhno mesto za nas že zelo majhno. Kyiv je “jokal” za nas, morali smo iti,” se je prisežem ženska.
Nihče ni verjel, da bo vojna v polnem obsegu.
Na predvečer obsežne ruske invazije so mnogi dovolili možnost novega napada na Ukrajino. Nekateri so verjeli vanje in spakiral “alarmantni kovček”, drugi pa so bili skeptični. Kako je bilo s tabo? Konec koncev, napad na Kijev – potem je zvenelo zelo nerealno.
Delal sem v središču Kyiva, imeli smo veliko diplomatskih misij v bližini nas. In njihovi zaposleni so bili pogosto naše stranke. Občasno je nekdo prišel in delil: “Rekli so nam, naj odidemo.” In mi smo kot, “Kakšna vojna, kakšna vojna, ki si jo iznašaš.”
Pomoč. Med januarjem – februarjem 2022 so številne države po svetu pozvale svoje državljane, naj ne hodijo v Ukrajino. Namesto tega so tistim, ki so bili že tu, svetovali, naj čim prej odidejo.
Ja, v službi je bilo nekaj dialogov o dejstvu, da bi lahko bila polna vojna. Toda vsi smo bili prepričani, da je to nemogoče. Nihče ni verjel. Ni bilo “motečih kovčke”, nihče ni razmišljal, kaj storiti ali kam iti.
Kako se je za vas začel dan 24. februarja? Si se zbudil zaradi eksplozij ali telefonskih klicev?
Ob petih me je klical prijatelj, ki mi je povedal, da bombardirajo Boryspil. Takrat smo živeli razmeroma blizu njega. Zataknil sem uho pod odejo in ji rekel: “Ne razstreli ga, pojdi v posteljo.” Potem je bil klic prijatelja, katerega mož je bil vojak. Rekla je, da se je začelo. Jaz pa: “V redu, za vsak slučaj grem po ajdo.” Sploh nisem vedela, kaj se je zgodilo. Preklopil na način samoodrževanja. V načinu “Pojdi tja, jej tukaj, pazi tukaj”. Preživeli smo v teh 5 minutah – to je že kul. Torej bomo storili enako, ker deluje.
Potem je klical drug prijatelj, s kom sva šla po ajdo. Sprva smo se odločili, da dvignemo denar. Bilo je že 6.00, v čakalnih poteh do atmov – ljudi do 100. Zato sva se razšla: ena je sledila ajdi, druga v čakalni redu. Denarja ni bilo, vendar smo se vsaj odločili, da nekaj umaknemo. Mogoče kreditne kartice še niso blokirane. Po tem so se vrnili domov. Tako se je zgodilo, da je ta prijatelj, dobesedno na predvečer vojne, najel stanovanje v visoki stavbi zraven moje. Jaz sem imela 5. nadstropje, ona pa 13. Čudovita panoramska okna, vendar ne med vojno. In mi smo kot, “No, jasno, da bomo zbrali vaše stvari, se boste premaknili.”
In to je vse, “sedeli” smo na tej ajdi in na teh mislih še 5 dni. Bil sem v stanju največje neumnosti. Že zdaj je bilo jasno, da ne bo dela in denarja, o tem smo takoj pisali. Peti dan smo spoznali, da imamo 2.000 grivnij – zame, hčerko, prijatelja, puga in dva hrčka. No, podjetje je seveda dobro, a obstajal je sum, da s tem denarjem ne bomo preživeli (nasmehi – Kanal 24).
Nekaj sem moral narediti. Prijateljica je imela znanca v Ivano-Frankivsku, ponudila se je tja. In se oklepam kuhinjskega pohištva in rečem: “Z vsem telesom čutim, da mi ni treba iti.” Še en dan sva se prepirala. Ko je prišlo do mene neka ozaveščenost o razmerah, smo že začeli zbirati stvari. Potem bova premislila, kaj naj naredimo. In pravkar sem si predstavljal: imam majhnega otroka, puga, dva kovčka. Kam bi šel jaz? Ampak nikjer. Skupaj s prijateljem je bilo mogoče nekako krmariti.
In koliko je star otrok? Kako se je odzvala na to, kar se je dogajalo?
Če sem mirna, je tudi ona. Zato sem poskušala ne panike in pojasniti, kaj se dogaja. Glede na to, kako drugi otroci reagirajo, je moj na splošno vse dojemal zelo mirno. V Kijevu smo živeli na območju, kjer sirena ni bila ravno zvočna. Ob 20.00 smo ugasnila luči in odšla spat – v tem, kot sem rekel, načinu samoodržanja. Bili so samo malo prestrašeni, a brez pretirane panike. Ko smo morali zapustiti prestolnico, smo se držali tudi pod nadzorom. Ker so vedeli, da je otrok z nami, da je vse absorbiral kot gobo.
“Moški so se poslovili. z družinami, in ves kočija je jokala.”
Kako in kdaj zapustiti Kyiv? V prvih dneh vojne so bile ogromne čakalne vrstice in ni vsem uspelo prvič zapustiti prestolnice.
Bilo je zelo zabavno. Prispeli smo na centralno postajo v Kyivu. Začel se je zračni alarm. Takrat sem prvič slišala sireno tako blizu. Zdaj pa rečem prijatelju: “To je znak, da ti ni treba iti.” Potem smo videli, da je bil vlak za Ivano-Frankivsk, čeprav jim menda ni bilo treba niti oditi od tam. To je bil čudež. Prišli smo na stezo, že vsi avtomobili so bili zaprti, razen zadnjih dveh. Če ne bi imela otroka z nami, ne bi šla tja.
Tega, kar smo videli na postaji, ni mogoče preneti z besedami. Matere z dojenčki so vstopile v vlake in moški so se od njih poslovili. In ko se bosta spet videla – nihče ne ve. In ves avto joka z njimi.
Bilo je veliko otrok, preden so se naše oči razšle. Bilo je zelo strašljivo. Potem sva sedla na vlak, v vestibule. In to je to, razumeš, da je to že tvoje mesto, nikamor ne moreš iti. Ko smo stali in čakali na odhod, se je eden od vagonov odklopil od nas, ker se je tam zgoraj nekaj zmešalo. In morali smo spraviti ljudi od tam. Tako jokajoči vrtnica.
Pogoji, v katerih ste morali iti v Ivano-Frankivsk. Fotografije iz osebnega arhiva
Vsi ljudje, ki so jih odpeljali od tam, so morali biti raztreseni po drugih kočijah. Razmere so težke, vendar so se vsi odzvali z razumevanjem in se premaknili. Na koncu se vsi vklopijo. Pred straniščem imava prostor, toda vsem je bilo primerno. Potem so me vprašali, če so bili otroci, je bil malček odvzet in nekam odseden. Po 3-4 urah je prišla k meni in rekla: “Dolgčas mi je.” Rekel sem ji: “Zajček, imel bom tvoje težave.”
Yana in njena hči in prijateljica odšla v Ivano-Frankivsk: oglejte si video
Na vlaku so vsi vstopili drug v drugega. Ena ženska pa je bila edina, ki je nosila masko, vprašala, ali ima kdo koronavirus. Potem je bil trenutek tišine in sem mu odgovoril: “In če je, kaj?” Bi šla z vlaka ali bi koga odložila? Ampak ne, bomo še naprej. Ko se samo voziš na vlaku brez vojne, so stvari, ki so nadležne. In potem greš in vse je v redu. Ja, sedim ob stranišču, ampak vsi so živi in dobro, Bog ne daj, da pridejo tja. Z ali brez covid – i tako ali tako.
Na poti smo se večkrat ustavili zaradi sirene. Niso jih slišali, vendar smo se vozili blizu vodnika, njegova žarnica se je tam prižgala od časa do časa. Razumeli so, da so to alarmi, najverjetneje. Bilo je strašljivo spoznati, da se lahko nekje na terenu ustavimo in ne gremo dlje. In na ulici je februar.
Yanina 8-letna hči je pogumno sprejela vse izzive. Fotografija iz osebnega arhiva Yane Derikhovskaya
In držala sva se, prišla sva tja. Toda potem je še vedno veljala ura. Nič, prenočitev na postaji. Po vlaku je bilo vseeno. Videli smo, da drugi nimajo na čem sedeti, potem so jim dali svoje kovčke, še vedno sem imel kočijo. Moja hči je seveda dobro opravljena. “Spat? Spati. Tukaj? Tukaj. Na kočiji je, in je že dobro,” je nekako vse dojemila. Ker poskušam vse obravnavati s humorjem. Živeti? In super.
V Ivano-Frankivsku sem moral prenočiti na postaji. Fotografije iz osebnega arhiva
“Delo je bilo najdeno dobesedno na drugi dan, nato pa – stanovanje”
Kaj se je potem zgodilo? Je ura končana in te je nekdo spoznal? Kje si se nastanil?
Ja, spoznala sva se. Oseba, ki smo jo obiskali, je živela zunaj mesta. In bili smo tam še 5 dni in ugotovili, da je to tako začasna “baza”. Da se vsaj zavesti in razume, kaj storiti na splošno. V Kyivu smo mirno sedeli kot miši. Jedli smo, spali, pogledali skozi okno. Novice smo gledali, saj je bilo branje, ko se bo končalo teh “2 – 3 tednov vojne” (nasmehi – Kanal 24), takrat edina “zabava”.
Potem je Ivano-Frankivsk preživel še 5 dni v istem načinu. In odločili smo se, da se preselimo v mesto, saj tam vsaj lahko iščete službo. Vstopila sva v avto, jaz pa sem rekel: “Kaj je, ljudje hodijo? To je? Doma jih ni, ne “sediš za kaseto”, zato ga vzamejo in hodijo? Bil sem malce šokiran.
Potem sem svoj poklic že “zakopal” v mislih. Mislil sem, da bom kuhal boršč, tvegal kamuflažne mreže. Kakorkoli že, naredil bom, kar bodo rekli. In že v Ivano-FJutro, ko smo se prijavli v hostel, smo razumeli, da se naših 2.000 grivnij “topi”. Moral sem iskati delo. In to smo našli dobesedno drugi dan.
Kako se je zgodilo, da si tako hitro našel službo v novem mestu? Je kdo pomagal pri tem?
Dobil sem posnetek zaslona, da lokalni G-bar (del velike mreže lepotnih barov – Channel 24) išče frizerja. “Mislim, da bi morala iti,” sva si s prijateljem mislila. Prišla sva tja in ji rekla: “Če ne opraviva tega intervjuja, bova šla tvegati mreže.” Dvomil sem, da kdo potrebuje naše usluge.
Tako se je zgodilo, da so potem skoraj vsi njihovi zaposleni zapustili mesto. Bila sta dva administratorja, en manikurist in to je to. Zato, če rečemo, da smo bili neoznačljivo srečni, je, da ne rečemo ničesar.
Edina stvar, ko sva morala dva dni kasneje v službo, je bil “prihod” na letališče. In živimo nedaleč stran. Nismo ga slišali, videli smo vse. In tako se je zgodilo, da smo zapustili hostel, našli službo, in naslednji dan smo našli stanovanje. In pravkar so se preselili – in tukaj je “prihod”. In stala sva, strmela skozi okno in pomislila: “Ne, ne bom se več premikala, prosim.”
Ko si že dobil službo, kdo je ostal z otrokom?
Prijatelj, s ko smo se preselili, je tudi frizer. Uspelo nam je, da se strinjamo z lastnikom, da bom samo delal z njo v več kot eni izmeni.
“Nekako moramo živeti – ne samo dati, ampak tudi biti napolnjeni”
Se spomniš prvih tednov v Ivano-Frankivsku? Kako hitro ste se prilagodili novemu mestu? Kaj si potem naredila, poleg dela?
Težko je bilo spoznati, da ni bilo jasno, kdaj se bo vse to končalo. In sem preklopil ne samo na samo-ohranjanje način, ampak dejansko “encapsulated”. Naredil sem pot od dela do doma in se redno premikal po tej poti.
Ko je minilo približno 1,5 meseca, sem razmišljal o tem, kako nameravam živeti. Kot, da delam, dobro opravljeno, diham, jem. Imam otroka, občasno jo vidim, ni slabo tudi. Navsezadnje pa je treba nekako živeti, ne le dati, ampak tudi napolniti.
In potem sva se odločila, da greva v milijon krogov. Hodila sem na jogo, plesala, dala sem tudi otroka za ples. Spoznal sem, da je tukaj park. Mesto je zelo lepo, kompaktno. Če imate tri stvari za narediti v Frankivsk in uro časa, boste odločali o vsem. Če je isto, ampak v Kyiv, boste razmišljali samo 40 minut, in kaj pa logistika na splošno, izračunati pot.
Yana in njena hči sta se postopoma prilagajala življenju v Ivano-Frankivsku. Fotografije iz osebnega arhiva
V Kijevu sem imel najemno stanovanje. Tri mesece po selitvi sem spoznal, da sem bil v Ivano-Frankivsku mirejši, da se ne želim vrniti v prestolnico. Samo izračunal sem različne možnosti za prihodnost. Na primer, tesnoba. Delam v središču in imam otroka v povsem drugem koncu mesta. In tam je ta stavek – »drugi konec mesta« – že pomemben. Kako priti tja s podzemno, če je blokiran? In kaj povedati otroku? Da počakaš nekaj ur name? Ne, to mi ne ustreza. Ker je tu Ivano-Frankivsk, kjer lahko pokličete taksi, greste nekam in traja 10 minut. Ali pa ne moreš klicati in bežati, ampak čez 15.
“Ko je otrok hodil v šolo, njegova sreča ni imela meja”
Novo šolsko leto se je že začelo. Tvoja hči je šolarka. Se še uči na spletu v Kyiv šoli ali je šla na novo v Ivano-Frankivsk?
V Ivano-Frankivsku. Izbrali smo šolo blizu doma, da bi jo obdržali blizu.
Kakšni so njeni prvi vtisi? To so povsem novi znanci, starih prijateljev ni. Za majhnega otroka je to verjetno stresno?
Pravzaprav ji je res manjkalo socializacije. Otroci, ki so hodili v šolo, leta 2019, so zastrašujoči. 1. razred – imajo karanteno, 2. razred – vojno. 3. razred – še vedno ni pouči, kaj se bo zgodilo. Ni videla otrok na splošno, nikoli nisem videl Kyiv šole od znotraj normalno. Ko smo tam oddali dokumente, se je zgodilo točno na hodniku. In potem se je tako zgodilo, da so 1. septembra – 2. ure študirali na spletu, nato pa za nekaj dni hodili na tečaj, zdaj pa je malo zbolela, ko je sedela doma.
Toda povedati, da njena sreča ni imela meja, je, da ne reče nič. Manjka ji komunikacija z otroki, ki jih ima tako rada. In ne morem je pustiti na sprehod po dvorišču. Če bi že živela tukaj, v redu. In ja – ne morem še. Zato smo hodili v različne kroge.
In kako je vaša hči novo mesto? Kaj ne pogrešaš Kyiva?
Otroci se ne navežejo toliko na mesto kot na ljudi. Ko smo zapustili Novo Kakhovko zaradi Kyiva, si je to res želela, saj sem tam imel veliko prijateljev, pogosto smo hodili tja. In vedno je bilo nekaj zabave, nakupovanjein centrih. Kasneje je hči rekla, da se želi vrniti v Kakhovko, “ker obstaja Kristinino dekle.” In tako smo se preselili v Ivano-Frankivsk, ona pa se je spet spomnila Kakhovke in Kristine. “Kristina je že na Poljskem.” In imela je tole: “Ah, no, potem že hočem iti na Poljsko.”
“Nočem se več vrniti v Kyiv iz Ivano-Frankivska”
Na novem mestu si že več kot 6 mesecev. Lahko rečete, da je v tem času Ivano-Frankivsk postal vaš drugi dom?
Razmišljal sem, kaj bom naredil, ko se bo vojna končala. Nočem se vrniti v Kyiv. V Ivano-Frankivsku mi je vsaj bolj priročno. Pravkar prihajam iz majhnega mesta. Izkazalo se je, da je že živela v zelo majhni, nato pa v zelo veliki. In zdaj je zame nekaj vmes. Tako mi je udobno. Ampak ne vem, kaj se bo zgodilo jutri. Za zdaj lahko rečem, da se počutim varno, da sem doma. Morda pa se bodo razvile okoliščine, da bo treba iti v tujino. Čeprav si tega nikoli nisem želela. Zdaj je priložnost, da gremo kamorkoli, ampak nočem. To je načrt “B” zame, če je tu že “cev”, če obstaja grožnja za življenje.
Kakšno vlogo so v vaši priredbi igrali domačini? Kdo ti je pomagal?
Glede na to, da frizerji preživijo 80 % svojega časa v službi, so sodelavci zagotovo pomagali. Govoril sem s strankami. Na začetku je bilo v mestu veliko priseljencev, povedali so tudi veliko koristnih stvari.
Predvsem pa nam je pomagal tip iz oboroženih sil. Mobilizirali so ga in smeli živeti v stanovanju. Ta pomoč je bila neprecenljiva. Vsak dan molimo zanj.
Iz Kijeva ste odšli pred šestimi meseci, ko so se ruske enote že približujele. Vendar pa je vprašanje evakuacije še vedno pomembno za številne Ukrajince. V številnih naseljih, ki se nahajajo v vojnem območju, bo zima še bolj neznosna. Razmere na zasedenih ozemljih niso nič boljše. Kaj bi rekli ljudem, ki se bojijo zapustiti svoj dom in oditi v razmeroma varnejše regije?
Odvisno v katerem mestu so. Če ste v zasedenem, morate vsekakor iti. Ker je to vsaj varnost življenja. Dejstvo, da je nekaj zidov tam… Ne bodo rešili. Raketa te ne bo vprašala, nobenega intervjuja ne bo. Obstajajo različne prostovoljske pobude. Zgodilo se je, da smo jih obšli in prišlo je do skoraj običajne poteze. Poleg tega je bilo delo takoj.
Naj odidejo, če so v nevarnosti. Vse svoje prijatelje in znance iz Kherson regije sem prepričal v to. Mladi so to storili, starejši pa niso. Družini sem rekel, da najamem hišo, da bodo živeli kot prej. Ne vem, kaj mislijo. Težko, težko, razumem. Toda zidovi niso varnost, v tem primeru so samo zidovi.
Jesen se je začela z dobro novico – Oborožene sile Ukrajine izvajajo uspešne proti-ofenzivne akcije na številnih področjih. Vemo, da zmaga ni lahka, a zagotovo bo. Pri takšnih branilcih preprosto ni drugega scenarija. Kaj boste naredili, ko boste vedeli o zmagi?
Šel bom v Novo Kakhovko – da “poližem” vse svoje sorodnike od glave do niha. Ne morem reči, da bi šel v gore, potoval. Še vedno imam to priložnost, ampak nočem. Hočem videti svojo družino. Z mamo se že skoraj leto dni nisva videla. Res bi rada šla domov. Ne bom rekel, da bom ostal tam, ampak res hočem videti. Stari starši. Nekaj, ampak brez njih – ne morem tako dolgo. Moram jih videti.
Vojna, ki jo je cinični izklopil Rusija, je ločila milijone ukrajinskih družin. Kremlin je mislil, da nas bodo ustrahuli. Upali so, da bodo prisiljeni “igrati po svojem scenariju”. Toda tako lahko je, da ne zlomiš našega ljudstva. Za vse nas, od mladih do starih, ni več vrednega od svobode. Verjamemo, da bodo zelo kmalu naši vojaki popolnoma odgnali okupatorja iz Ukrajine, družine, raztresene po državi in svetu, pa bodo imele spet priložnost, da se objemajo in so blizu.
