Solomiya Chubay je pevka, umetnica, do nedavnega je delala kot umetniška vodja umetniškega društva “Dzyga” v Lvivu, avtorica številnih glasbenih in literarnih projektov, med drugim “Uspavanke za Oleksa” in “POETY”. dialog generacij”. Od začetka obsežne ruske invazije se Solomiya aktivno prostovoljno javlja – pomaga brigadam, ki se borijo na frontnih črtah. Fantje so pevcu prinesli diplomo: »Solomiya Chubay za prostovoljno podporo in pomoč pri izvajanju bojnih misij iz 28. brigade »vitezov zimske akcije«.
V intervjuju z nami je Solomiya Chubay spregovorila o prostovoljskih izkušnjah, koncertih na frontnih črtah in zakaj je pomembno ostati ob strani luči.
***
Foto: Kateryna Moskaliuk
Se spomnite, kakšen je bil dan začetka polne vojne v Ukrajini za vas?
Zame vojna v Ukrajini že od leta 2014. Šel sem s koncerti na vzhod Ukrajine – Kramatorsk, Severodonetsk in druga mesta. Želel sem videti vojsko, jih podpreti, vendar nisem nikoli mislil, da je vojna mogoča v XXI stoletju. Normalni možgani tega ne morejo sprejeti. Ko sem bil majhen, sem sanjal o tankih blizu mojega doma in bilo je zelo strašljivo. Verjetno – to je moj spomin na drugo svetovno vojno, ki sem jo poznal iz zgodb starih staršev. Žal je v našem civiliziranem svetu polna vojna postala resničnost: vsak dan in nočni zračni alarmi, raketni napadi na stanovanjske stavbe, mrtvi otroci.
24. februar je bil zame grozen dan. Ko se zaveš, da so tvoji najbližji sorodniki trije nečaki, so njihovi stari stari starši zdaj blizu Kijevu in tam je največji “vročina”. Njegov brat je iz hiše in poskuša priti do svojih otrok v Bucha in Hostomel. Ne uspe mu takoj. Verjetno prvih treh do štirih dni od začetka vojne, smo samo naredili, kar smo rekli po telefonu z našimi nečaki in slišali obstreljevanje sredi pogovorov. Ves čas sem govorila z bratom. Posvetovala sva se, kako ga spraviti v že zasedena predmestja Kyiva. Na koncu je bratu uspelo zažgati otroke. Uspelo jim je le sekundo preden so ruski tanki vstopili na dvorišče hiše. Dobesedno v sekundi.
Hkrati so bila poročila prijateljev iz različnih mest o okupaciji. Alarmantne so bile novice iz Khersona, ki so bile zasedene v prvih dneh vojne. Prijatelji iz tujine so mi pisali, naj razmišljam o sinu in zapustim državo z njim. Vendar pa je Oleksa jokal, ni želel oditi. Namesto tega nisem imel sredstev, da bi ga prepričal. Otroci, ki živijo z avtizmom, morajo biti pripravljeni na spremembe v dveh do treh tednih. V tem kaosu je lahko samo molila. Želela sem, da bi bile to le grozne sanje iz otroštva – zbudiš se in vse se konča.
Moj brat in družina sta ostala pri nas. Pogledala je svoje nečake in razumela, da v nekem trenutku samo ščipajo. Morali so biti sami. Dobro je, da ima hiša veliko sob, shrambi in tam je kje za upokojitev. V nekem trenutku sem spoznal, da je bilo glavno, da jim dam toplino, razumevanje, vprašam “kako si?” in se ne premakneš. Ljudje so vse življenje spakirale v praktično eno vrečko.
Nečaki, ki so se v kamp Plast v Buči podali z enim nahrbtnikom, mojim bratom, ki je hodil v isti smučarski obleki – boleče je bilo vse gledati. Kupili smo hrano – v hiši so štirje otroci in jih je treba nahraniti z nečim. Kupili so stvari, ki bi v normalnem civiliziranem svetu komaj kaj koristile – drva, svetilke, lopate… Otroci so se prestrašili, ko je mimo hiše šel tramvaj, ko se je hladilnik vklopil ali vrata močno zaloputnila. V prvih mesecih vojne je nekaj aktivno odletelo v Lviv, bilo je nenehnih tesnob in zelo boleče mi je bilo pogledati te otroške oči.
Razmišljal sem o tem, kako Elon Musk namerava izstreliti rakete na Mars, in določen Putin izstreli pAkets so tukaj, kjer so moji prijatelji, znanci, družina, domači kraj in moja dežela. Oleksov sin sedi v kotu, prestrašeni nečaki. Moj brat je mislil, da je prilagodil svoje življenje – navsezadnje je bila po hiši žena, otroci, hiša in vrtec. Kasneje je izvedel, da je bila njegova hiša zažgana, sošolci, s kom je sedel za isto mizo, so bili posiljena in ubita.
Zdaj živimo v vsem tem. Vse se dogaja tukaj in zdaj, pri nas, je vse resnično. Vendar pa je svet v bližini in nas opazuje. Smo kot ribe v akvariju. Mi smo ribe, ki jih ni mogoče slišati. Samo odpremo usta in ne vemo, če nas bodo slišali. Prosim, očistite naš akvarij in zamenjajte vodo. Namesto tega smo kupili plenilca in ta plenilec nas bo pojedel. In svet gleda.
Foto: Kateryna Moskaliuk
Kako si alekseju razložil, kaj je vojna? Kako dojema dogodke, ki se mu dogajajo zdaj?
V Oleksi so vsi dogodki vedno zelo logično po vrsti v verigi. Z njim je vse jasno in ni mu bilo treba ničesar razlagati. Razumel je, da mora ukrepati – želel je narediti molotovske koktajle, izkopati bunker in zaloge na vodi, klobasah, čokoladnih palicah za preživetje. Oleksa ni hotel iti nikamor. Imel sem nekaj hitenja, da grem. On ne. Skrbelo ga je za mačke, sobo, posteljo. Začel se je učiti na daljavo in ga je skrbelo, da bi na novem mestu morda obstajala slaba povezava, morda ne bo maral hrane, vonjav, jezika nekoga drugega. Vnaprej si je narisao perspektivo, ki bi ga lahko stresla. Še vedno vljudno hodi v zavetišča, leži ob določeni uri, ima zaloge hrane in oblačil, postavi “alarmantni kovček” s stvarmi, ki jih potrebuje in dragi.
Nisem imel “torbe za tesnobo”. Odločil sem se, da bom živel ta dan, saj ne morem vplivati na potek številnih dogodkov. Lahko delujem kot prostovoljec – kupim nekaj, dobim, napišem objavo na družbenih omrežjih. Vendar pa ni sposobna spremeniti te vojne. Mislil sem, da lahko z molitvijo pokličem vse nadangele, Devico Marijo, Jezusa in Boga, ki bodo rekli vojni – “Stop!”. Obstajalo je obdobje naivnosti, ko sem ji iskreno verjel. Bilo je tudi obdobje strahu, takšnega bestialnega strahu, ko sem hotel bežati, in kje – ne vem. Hkrati je bilo strašljivo bežati, zapustiti svoje običajno življenje, svoj dom. Razumel sem, da je zdaj moja odgovornost Oleksa, starejše matere, brat z otroki. Sem najmlajša v družini, vendar sem bila vedno odrasla. Ko sem imel enajst let, me je mama poslala v internat v Münchnu. Sama sem se naučila veslati skozi to življenje, brez podpore. In zdaj obstaja določen niz dejstev, s ki se jih moraš naučiti spet živeti.
Molila je, da raketa ne bo padla na njen dom, mesto, domovino. Da ostane tam, od kod je streljala. Spomnim se prvih dveh mesecev, ko je prišel strah, živalski strah, še posebej, ko je prišla noč. Ne morem povedati, kaj je bilo z mano, ko so se oglasile sirene. Spomnim se noči v maju, ko so sestrelili rakete blizu Lviva, in sem stal in poslušal eksplozije. Nisem vedela, kaj se dogaja v tem času in samo povzamem vse, kar sem storil v tem življenju. Mislil sem – Solya, tako da si naredila to in to, ampak še nisem dobila, kar bi želela imeti. Nisem živela izkušenj, ki sem jih želela dobiti, nisem videla, kako je moj sin odraščal. Misli so letele zelo hitro. Rekel sem si, tako da bi moralo biti tako, danes se mora vse končati… Potem so prišla sporočila prijateljev, novice, da je zračna obramba delovala.
Kdaj ste se začeli prostovoljno javljati? Kakšen je bil pravzaprav zagon za pomoč vojakom oboroženih sil Ukrajine?
Mislil sem, da bom imel opravka z begunci, ki imajo otroke z avtizmom. S fanti-glasbeniki iz INSO-Lviv, ki so ostali v Lvivu, sem govoril, da bomo šli v zavetišča, centre, železniške postaje in izvedli “Uspavanke za Oleksa”. Bil sem pripravljen, da pridem in pojem, da pomagam ljudem, ki so prišli sem. Vendar se je v mojem življenju pojavila oseba – prisilni migrant iz Kartuva in vse se je spremenilo. Rekel je:, da ima brate – vojaške pilote in ima seznam od njih, stvari, iz katerih ne more dobiti za tri tedne. Vzel sem ta seznam in ga objavil na facebooku. Do večera je bil v celoti sestavljiv od mene. S časom sem začela delati druge objave – in našla sem vse.
Nato me je poklical poveljnik iz ene brigade in rekel, da potrebujejo termalne znamenitosti. Ugotovil sem, koliko stanejo – skoraj 4.000 dolarjev. Salamu povem, da nikoli nisem zbral tega denarja in da me je strah. Povedal mi je frazo, ki si jo je zapomnil, verjetno za vedno: “To je bilo tudi prvič, da me je bilo strah iti v vojno. Ampak verjamem vate.” Med nočjo sem zbrala potreben znesek – kolekcijo sem odprla ob desetih zvečer in jo zjutraj zaprla. Ko sem dobil ta pogled, sem bil verjetno eden najsrečnejših ljudi na svetu. S preostalimi sredstvi sem kupil toplotno sliko za brigado na Chornobaivki. Tako se je začel moj prostovoljec.
Potem je pomagala pri denarju za fante z avtom. Koncerte je imela, prodajala slike, pisala vsem prijateljem in znancim z zahtevo po pošiljanju denarja. Kupili smo avtomobile, znamenitosti, toplotne posnetke in druge stvari, ki so potrebne za borce. Šla sem k prijateljem v Varšavo in se odločila, da si vzamem kratek oddih. Izkazalo se je, da je fantom manjkalo čelad, v Varšavi pa je dobra trgovina. Spet sem začel zbirati denar. Pišejo mi tudi prijatelji, ki imajo sredstva ali različne stvari za Ukrajinske oborožene sile – zdravila, opremo, in kličem vojsko in iščem, kdo jo potrebuje. Pošiljam stvari za posebne zahteve, nič odvečnega.
Vendar pa v vsaki prestavi poskušamo nekaj dodati od nas samih. Rada bi jih naredila lepe, prenesti orehe ali čokolade. Moj boter je pekel piškote in na njej zapisal: “Ti si moj junak,” moja botra pa je peciva okrasil z napisom: “Vrni se živ.” Pomembno je, da pokažemo borcem, da jih svet skrbi in se jih spominja.
Povejte nam o vaši poti do borcev na bojni črti?
To ni bila moja pobuda. Fantje so vedeli, da pojem in organizirali izlet. Zame je bilo zelo ganšno. Čakali so me, srečali z udobnim avtom, me odpeljali na fronto, me naselil in nahranili. Počutila se je kot kraljica, ki ji je vsem bilo všeč. Večkrat sem slišal: “Solomiye, pojma nimaš, koliko si naredil za nas. Samo pojma nimaš, koliko življenj si rešil.” In ne morem si predstavljati. Še vedno mislim, da so oborožene sile tisti, ki rešujejo naša življenja, da stojijo tam v naši obrambi. Zadelo me je njihovo cenitev in občutljivost. Ko sem se vrnil domov, so vprašali: “Solomiyka, povej mi, če si sedla na vlak, kako si prišla tja.” Borci se tam borijo, vendar imajo človeštvo, občutljivost, topel odnos do živali, cvetličnih pestov, do preprostih stvari. Mogoče sem imela srečo, da sem spoznala ljudi, ki so taki. To je moja zgodba, to je moja izkušnja z vojsko.
Po koncertu so se borci spomnili, da ne pojejo pesmi “Drugo” na besede Yurka Izdryka. Ugotavljam, da sem pel borcem, ne z zahoda Ukrajine, ki kljub temu vedo moje delo. Vojska je z njihovimi podpisi predstavila zastavo Ukrajine – to so ljudje iz regije Odessa, Krim, Donjeck in Luhansk, Vinnytsia, Mykolaiv. Res mi je všeč trend, ko Ukrajine ne delimo z deli sveta, ker smo ena država, vsi imamo vojno.
Kdaj ste od začetka vojne spet lahko pojeli in pisali glasbo?
Prvi tedni od začetka vojne niso mogli niti najmanj pojet – nenehne sirene, prestrašeni otroci. Kasneje sem poklical svoje glasbenike in naredili smo pesem-molitev “Drugo” po pesmi Yurka Izdryka. “Bodi moj bog zame drug, stoj v bližini… molk… dihaj…”, to so besede. 2. aprila, mednarodni dan ozaveščanja o avtizmu, sem poklical glasbenike in naredili smo “Uspavanke za Oleksa” na mojem domu, na spletu. Potem si začel hoditi v studio, snemati in se zavedati, da je glasba dobra. Zdaj, na primer, delamo pesem o besedah vojske. In to je kul.
Pred začetkom polne vojne je bilo vse načrtovano zame. Napisal sem nove projekte, načrtoval urnik nastopov v Ukrajini in tujini, upal, da bom imel več koncertov s simfonijsko orkestrom. Do prejšnjega leta sem imela aktiven konec – strinjala sem se, da bom v šolah predavala o projektu Uspavanke za Olekšo, učencem povedala o posvojitvah otrok s posebnimi izobraževalnimi potrebami. Namesto tega se v nekem trenutku vse zruši kot piramida, življenje pa te pripelje do povsem drugačne zgodbe.
Nemogoče se je prilagoditi takšnim razmeram, vojni. Obstajajo motnje. Pred nekaj dnevi sem izvedel za napad na brigado, ki mu najbolj pomagam. Razumem, da se bodo tam soocili. Kljub temu je v duši stala doma in jokala z nemočjo. Pogledala je nebo na okencu in rekla: “Bog, mogoče boš končno vse dokončal.” Pravkar sem se prepirila z Bogom, ker toliko ljudi, vključno z otroki, umre. Dekle z Downovim sindromom v Vinnytsiji, dojenček v Odesi, najstnica v Kharkivu, enakih let kot moja Oleksa, in mnogi drugi so umrli.
Fantje in dekleta, moški in ženske na fronti hočejo živeti.In ljubezen, imajo sanje, otroke, vsi so drugačni. Vojno je začel človek, ki sploh ne zna pojasniti, kaj hoče. Za vojno ni nobene razlage – je velika zver, gre za terorizem, to je uničenje naroda.
Namesto tega smo Ukrajinci, ki končno začenjamo obupati občudovanje vsega ruskega, od nostalgija za Sovjetsko zvezo. Končno odkrito govorimo o holodomorju in zločinih sovjetske vojske, ki je ubijala, posiljevala in oropala, o uničenju ukrajinske inteligentnosti. Moji rusko govoreč prijatelji, s njimi sem se prepiral o pomenu jezika pred peno v ustih, se sami preklopijo na ukrajinščino in pravijo, da je kul komunicirati z njim. Nikoli nismo bili “bratje” z Rusi. Vedno pravim, poglejte zgodovino Ukrajine, Rusi nikoli niso naredili dobrega za nas. Nikoli.
Moj brat Taras Chubay nikoli ni pel v ruščini in zame je bil tudi vedno tabu. Ko sem bil naslovljen v ruščini, sem vedno govoril ukrajinsko. Ko je delala kot umetniška menedžerka v umetniškem združenju Dzyga, so k nam prišli ruski intelektualci, predvsem iz Sankt Peterburga. Ne bom rekel, da so imeli vse slabo in slabo kakovost, smo se z njimi pogajali, jih povabili na umetniške forume. To se ne bo ponovilo – vsi stiki so bili skrajšani.
Povej mi, kaj ti pomaga med vojno?
Prostovoljstvo in cenitev borcev pomagata. Prijatelji pomagajo, kdo lahko napiše, da se počutite slabo, da ste rjovenje in slišati besede podpore. Lepo je, ko pišejo dobre ocene o “Uspavanka za Oleksa” ali o projektu “POETY. dialog generacij”. Stvari, ki jasno povejo, da je svet skeven iz podpore in ljubezni. Zlo lahko premaga dobro, podpora. To je zame pomembno, to je moja vrednota. Občutek sovraštva uničuje in ti seješ zlo. In zlo se hrani z zlom. Nekoč je bilo v mojem okolju veliko strupenih ljudi.
Bolj ko si agresiven do osebe, bolj greš na njihovo raven, bolj se vrtiš v to zgodbo. Potem sem se sam odločil, da bom raje na strani luči. Ukrajinska pesnikinje Iya Kiva, ki je nekoč zapustila Donjeck, je dejala, da me spoštuje zaradi moje zavestne izbire do svetlobe. Zdi se mi, da ima vsak vedno to izbiro – kako nositi življenje in za kaj prevzeti odgovornost. Moj Oleksa je pri štirih letih rekel: Dobro bo vedno nad zlom triumpelo.
Foto: Kateryna Moskaliuk
Ko dobim stvari, ki jih potrebujem za borce, se pogosto dopisujem z njimi. Ko ni prostovoljca, se pogosto ne dopisujemo. Če je pavza predolga, se od časa do časa sprašujem: “Kako ste tam?” Vidim tudi, če so se pojavili na neto. Čeprav razumem, da to morda ni vedno kazalnik. Zadnje sporočilo ljudi, ki so bili zbrani za toplotni imager: “Odpeljali bomo Khersona.” Ni bilo več sporočil, ne vem, kje so zdaj.
V mojem življenju je bilo veliko izgub – smrti očeta, ko sem bil star dve leti, potem so odšli stari starši, starši prijateljev. Smrt se bliža in mislim, da imam do tega filozofskega odnosa. Pred vojno je umrlo pet ljudi, ki so mi bili zelo blizu. Mislil sem, da ne more biti huje, ampak vojna se je začela. Med pandemijo se je skotila tesnoba. Ko so ljudje, ki so jim bili dragi do srca, ležali povezani z ventilatorji in so bili premeščeni na oddelek, iz katerega niso mogli oditi. Po nekem čudežu pa so si opomogli. Razumeš, da je ne moreš nadzorovati na noben način, tako kot vojna. Največja stvar, ki jezi je prisotnost v tem svetu ljudi, ki jih vojna verjetno koristi in dobiček. Ne vem, kako naj ne vstopim v agresijo in jih ne želim preprosto ubiti. Navsezadnje je božja zapoved : “Ne ubijaj.”
Kako se zdaj spoznaš kot ustvarjalna oseba? Kakšni so načrti v bližnji prihodnosti?
Moja glasba je sprejemanje, ljubezen, ponovno rojstvo, moji projekti “Uspavanke za Oleksa”, “POETY” so priložnost, da gremo v razvoj, ustvarjanje, sinergijo. Zdaj v teh zgodbah ne vidim nobenega smisla. Imel sem primer z vojakom, ki je drgnil.On in njegova petletna deklica sta v poklicu. Med obstreljevanjem jo je pretepel, da bi tiho sedela in je Rusi ne bi slišali. Rekel sem mu, da je nemogoče, da jo moraš samo poučiti. Poslali so me nazaj in pojasnili, da streljajo nanj, ne na mene. Razumem, da so vsa načela vzgoje otroka med obstreljevanjem zelo nihajo. Po drugi strani pa smo ljudje, da bi lahko vsrkali svetlobo, da bi ostali ljudje v kritičnih situacijah. In zdrav stric – meter devetdeset, bi lahko rekel svojemu otroku: »S tabo sem, ne boj se, tudi jaz sem prestrašen.« Če želite to narediti, morate biti zelo močni.
Zdaj bom napisal več projektov. Sanjam o potovanju v tujino, sanjam o pojenju in govorjenja o vojni v Ukrajini. Resnično upam, da se bo v bližnji prihodnosti vse dobro obnelo.
