Besedilo bom začel s previdno: ne priporočam branja knjige ruskega padalca ali ogleda njegovih intervjujev, četudi jih jemljejo “opozicijski” ruski kanali. Zdaj bom poskušal pojasniti svoje mnenje.
Prejšnji teden in čez vikend je bil eden od junakov ukrajinskih družbenih omrežij ruski padalec Pavel Filatijev, ki je ubil Ukrajince. In tukaj pišem besedo junak brez citatov, saj jo tako predstavlja večina družbenih medijev, od telegramskih kanalov do znanih YouTubersov. To ni sarkazem ali pretiravanje.
Morilec je postal zvezda. In če so ga nekateri vojaški strokovnjaki brali in poslušali, razlagali podatke, da bi razumeli obnašanje okupacijskih sil in bistvo ukazov, ki so bili dani, potem večina bralcev in poslušalcev oddaja Filatyevih misli zgolj zaradi hipa.
In tudi če bi nekdo imel cilj pokazati, kaj se dogaja v Rosarmii skozi rezanje njegovih citatov, so na ta način dejansko povabili ljudi, da v celoti gledajo njegov intervju. In večina Ukrajincev je izvedela za obstoj tega vojaka zagotovo ne iz ruskih spletnih strani ali YouTube kanalov, ampak od naših “desnih” blogerjev in avtorjev telegramskih kanalov. Zdaj, ko youTube ponuja, da si z njim ogleda video, ga bodo ljudje gledali, ker bodo vedeli, kdo je in ga vklopil s pričakovanjem “poslušali bomo, kako slabo je vse v ruski vojski”, vendar… Vse, kar pove, že dolgo vemo. Hkrati pa oddaja rusko propagando in ukrajinsko izdajo.
Ugotavljam tele, ki se pojavijo v meni, ko še enkrat preberem ali poslušam o “redkem intervjuju ruskega vojaka”:
– Filatyev ni odstopil iz vojske (vsaj take informacije nikjer niso vidne). A intervjuje prosto razdeljuje levo in desno. In iz nekega razloga, v njegovem primeru, varnostne sile in vojska ne motijo, vsaj ne posegajo v njegovo javno govor. Čeprav so jo lahko mirno vrgli, če je ne vrgli v skodelico, potem jo vsaj zaprite nekje v delu brez interneta.
– Na desetine, če ne na stotine, zgodb in gradiv o tem, kako so ruski zavrnilci pretepeni, ustrahnjeni in pod pritiskom. In ta je nekaj posebnega? Zakaj ga ne pritiskajo? Zakaj ne blizu?
– Če je ostal v službi, je padalca uspelo napisati knjigo. Knjiga! Kakšna služba je to, tudi v vojski Ruske federacije, da obstaja čas in priložnost za pisanje knjig?
– Citirajmo Filatijeva: “ujetega Ukrajinca so pretepli, a se opravičili”, “našemu zaporniku so odrezali genitalije”. Humana ruska vojska je še ena teza iz Rospropagande.
– 50 % ruskih vojakov se ne želi boriti, ampak so talci domoljubja, poguma, dolžnosti do ljudstva. Ruske vojake naredi žrtve, ki trpijo nič manj kot Ukrajinci.
-Umakniti moramo čete, vendar podpiši mir. Teza mirovne pogodbe, ki si jo Putin toliko želi, se plazi skozi tod.
Ukrajinci so krivi tudi za vojno. Klasike propagandistov.
– Filatijev ne pozabi omeniti Nata, “mogoče je z njimi vojna”.
– V svoji knjigi pravi, da so voditelji držav krivi za vse, ljudje pa niso krivi, so bratje.
Njegova knjiga ima naslov ZOV. Uporabil je simbole vojne, ki jih domnevno obsoja.
– Iz objavljenih odlomkov knjige in videa lahko sklepamo, da je krivo le vojaško vodstvo. Zelo malo omenja politično vodstvo Ruske federacije, pri podaji ali posplošenju. Vse to me spominja na začetek propagandnih priprav Rusov na novo predstavitev vojne, nove pristope, odločitve in odpuščanja s položajev Shoiguja, Gerasimova in drugih, ki se niso udeleževali nalog.
Toda njegova glavna teza, ki se je priplazila na naše medijsko področje in bo še pospešila:
– Izdaja in predaja juga Ukrajine! Isthmus na Krimu bi lahko bil blokiran, pravi padalka. In čudež, verjamemo mu. Neumen, navaden padalec iz države agresorja.
Obrambo juga Ukrajine vodi junak Ukrajine Andriy Kovalchuk. On je tisti, ki odloča in daje ukaze enotam. Bil je poveljnik 80. brigade DShV in namestnik poveljnika enot DSHV. Ne poznam niti ene osebe, ki bi dvomila v svojo predanost Ukrajini in patriotizmu. Pri nas pa je teza okupatorja dokaz izdaje!
Zaključek je zelo preprost: nehajte se vzpenjati v rit ruske propagande, iščete med. Nehajte verjeti, da ste najpametnejši in boste lahko prepoznali in filtrirali promocijo ruske propagande v ukrajinskem informacijskem prostoru. Če smo v Rusiji videli nekaj, kar še ni bilo na našem informacijsko področju, potem vas opozarjam, da samocenzura ni vedno slaba stvar.
