Lastna “Mriya”, MiG, Javelin, Bayraktar, pes Patron in celo solist skupine Kalush: v otroških trgovinah v Lvivu in drugih mestih vse bolj najdete takšne domoljubne mehke igre. Sejejo se v Nizhynu v regiji Černohiv – v mestu, na obrobju katerega so se vse do začetka aprila dogajale bitke z ruskimi četami.
Tovarna Kopytsia je družinsko podjetje, ki sta ga leta 1998 od začetka ustanovitelja zakonca Anatoliy in Natalia Kopytsya. Po besedah njune hčerke, novinarske menedžerke podjetja Maria Kopytsya, so bile prve stvari zašite v poletni kuhinji babice, v nekaj letih so se preselile v novo stavbo – in postopoma dosegle vseukrajinsko raven in izvoz. Zdaj ima podjetje okoli 150 zaposlenih, še 30-40 šivilj dela izven tovarne na outsourcing, na strani pa lahko naročite okoli tisoč predmetov različnih igrač.
Ruske čete so se tretji dan invazije približale Nizhynu – tretji dan pa so delavci tovarne odšli na delo. Niso zašili, temveč vojaška oblačila, nosilci krožnikov in raztovarjanje. S časom se je tovarna vrnila k najboljšemu, da bi ostala v trendu, je razvila celo zbirko domoljubnih mehkih igrač. V težkih razmerah se je podjetju uspelo prilagoditi, prihraniti vsa delovna mesta in celo povečati plače svojih zaposlenih. Glede na nedavno poslabšanje napovedi inflacije iz NBU in slabšanje grivnije za 25 %, lahko to izgleda kot čarovnija. V bistvu pa je tovarna Kopitsa našla in pristojno zapolnila svojo nišo v drhtavem gospodarstvu države: mehke “Mriye”, javelini in psi Pokrovitelji so v velikem povpraševanju, saj dajejo pozitivna čustva utrujenim in ranjenim ljudem vojne.
Maria Kopitsa nam je povedala, kdo je imel idejo proizvajati mehke javeline, kako je tovarna delovala v prvih tednih vojne in kako je bilo mogoče ohraniti proizvodnjo in vse njene delavce.
***
Kako je vojna vplivala na tovarno? Navsezadnje se vaša proizvodnja nahaja v regiji Černohiv, ki je v prvih mesecih občutno trpela zaradi ruskih čet.
Odkar delamo od leta 1998, smo že doživeli vse krize, ki so bile v Ukrajini. Leta 2008 smo šest mesecev delali na ničli. Vendar pa je ta vojna prva kriza, v kateri obstaja resnična grožnja življenju. Toda naši ljudje so tako zaostreni, da so tretji dan ruske invazije odšli v službo, čeprav je bil Nizhyn v blokadi. Iz naše vojaške enote je prišla prošnja za sevanje spremenljivih oblačil, raztovarjalcev, nosilcev krožnikov, zato smo šli v službo. Zašili so, tekli v kleti, jokali, pili konjak po službi. Vsi so delali, ker je bilo potrebno. Kako drugače?
Obstaja dan, ki se ga še posebej spomnite.Si se spomnila?
Na tovarno ni vplivalo neposredno obstreljevanje, ampak je bilo prekrito z ostanki. Nahaja se na precej nevarnem mestu – na obrobju Nizhyna, ravno s strani, s katere so vstopile ruske enote. Stali so dobesedno 5 km od tovarne, kjer jih je omejila naša vojska, so se nenehno borili. In nekje sredi marca je bila še posebej težka bitka, bili so zračni napadi na mesto. Začeli so bombardovati zasebne hiše, bolnišnico, in prišli so dobesedno na ulice ob nas. Potem je bilo nerealno strašljivo, saj je bilo v tovarni okoli 130 ljudi.
Kako je vojna vplivala na posel? Ti je uspelo rešiti celotno ekipo?
Ja, vsi. Bili smo eno prvih podjetij v regiji Černohiv, ki je še vedno delalo. Razumeli smo, da morajo naši zaposleni jesti in vsi jih zelo cenimo. Ker se je življenje v Nizhynu dvignilo za približno 35 %, smo dvignili plače, zaradi česar so se cene vrtljajev nekoliko zvišale.
Pravzaprav je vse odvisno od razpoloženja lastnikov. Z rokami bi lahko rekli: “Zdaj ni ravno pravi čas, nasvidenje.” Ampak ne gre za naju. V Smo ljudje, ki z nami sodelujemo že od ustanovitelja podjetja. Kako bi lahko stopili nazaj? Ja, sprva je bilo težko, saj smo večino prejšnjih dobičkov dali za pomoč vojski, prve tri mesece pa smo delali praktično zastonj – ljudem smo plačali plačo, vse ostalo pa smo dali vojski. Ampak mi smo to naredili.
Kako si spet začela šičiti?
Če sem iskren, je sprva obstajal občutek, da se ne bomo vrnili k proizvodnji izdelkov. Ni bilo prej, sploh ni bilo veselja. Ko pa nam je zmanjkalo tkanine, smo šli v Lviv nakupovati z očetom, odšli na hipermarket po prigrizek in videli očeta, ki je kupil mehko tojo za svojega otroka v bližini otroškega oddelka. In ta otrok si je tako močno pritisnil na to, da je bilo opaziti, kako pomembno je zanjo. Za mojega očeta je bil to znak, da se moramo vrniti na tisto, kar lahko naredimo najbolje.
To je postalo izhodišče nove zbirke. Ugotovili smo, da moramo biti pomembni. Naš prodajni oddelek je dal idejo, da bi “Mriya” prišila nekje v tretjem tednu vojne, njeno proizvodnjo pa smo začeli približno tri tedne kasneje. Potem se je oče ponudil, da bo naredil celo linijo. “Vse bo Ukrajina” – in Javelin, Bayraktar, MiG, domoljubne mačke in druge igre potegnil gor. Še posebej tukaj želim o tem ovesti delo naših tehnologov – Oksane Fomarine in Olge Lozova, pa tudi direktorice prodajnega oddelka Lyudmile Savic. Našim kupcem na debelo je bila ta ideja res všeč, povpraševanje po teh stvareh pa je zelo veliko.
Kako je z razvojem in proizvodnjo otrok?
Vse se začne z idejo. Večinoma se ideje pojavljajo v mojem očetu, ki je direktor podjetja, lahko prihajajo tudi od prodajnih menedžerjev ali od tehnologov samih. Poleg tega tehnologi razvijejo več projektov ene stvaritve – izberejo materiale, obliko, dele. Potem izberemo en projekt, ki ga po odobritvi direktorja damo proizvodnji. V primeru psa Patron smo razvili 5 možnosti, od katerih je bila ena izdelana izključno za Epicenter, eno za izvoz, druga pa za domači trg. Nato gre v več fazah proizvodnje – tkanina za bojenje, rezanje, krojenje, nadev. Proizvodnja kompleksnih stvari, kot je letalo Mriya, je povezana z oddelkom za vezenje.
Kako se zdaj počutiš v poslu?
Ne morem reči, da se je naš dobiček povečal. Stanje je na splošno slabše kot pred vojno – težave s prevozom, nato z gorivom, nato prihodi. Zaradi logističnih težav veliko manjka materialov. Kitajski, poljski materiali so težko uvoženi, beloruski – blokirani. Zaradi tega izdelujemo veliko manj, kot bi lahko – 100-200 tisoč mesec namesto 400 tisoč
V nekem trenutku je bilo podjetje na splošno ogroženo, saj nam je za nadev zmanjkuje eko vlaken, rastlina, ki jo je proizvajala, pa ni delovala. Alternativa iz Poljske je bila zelo draga, potem pa bi morali bistveno dvigniti cene za stvari, ki jih nismo želeli narediti. Na srečo pa je obrat smel delati, naša proizvodnja pa se ni ustavila.
Še naprej pomagate vojski?
Seveda ne more biti drugače. Naša družina je med aktivisti mesta, imamo pa določeno skupino prostovoljcev, s pomočjo vojske – naše 30. brigade, naši so tudi v 54. in 58. brigadi. Imamo tudi stike v tujini: pri nas se prinaša humanitarna pomoč, ki jo prenesemo na »ničlo«. Samo, da ne oglašamo vsega preveč, saj mora biti dobro tiho.
Katere so najbolj priljubljene igrake iz domoljubne zbirke?
Na splošno je povpraševanje po vsem, veleprodajarji vzamejo celotno zbirko. Najbolj priljubljena pa je verjetno “Mriya” – ker vsak potrebuje sanje. Ljudje so zdaj v trajni depresiji, vsi so zlomljeni, in ko poberejo to “Sanje” – nekaj dobrega se vdihne v srce. “Mriya” daje upanje, da bo vse v redu.
